Duhovnik Peter Nastran: Vera uči, da je spolnost dar od Boga

Z duhovnikom Petrom Nastranom, župnikom  na Koroški Beli, ki deluje tudi v okviru Katoliške karizmatične prenove, smo se pogovarjali o problematiki splava in dragocenosti človeškega življenja.

Zdi se, da smo v obdobju velikega pritiska na družine, ko starši ne najdejo dovolj časa za kvalitetno vzgojo svojih otrok in predajo družinskih vrednot. Ali menite, da Cerkev daje podporo staršem?

Cerkev daje vso podporo staršem, saj Bog daje vse odrešenje človeštvu in za posredovanje odrešenja je ustanovil Cerkev. Cerkev je pravzaprav vsak vernik na svoj način, na svojem mestu. Duhovnik na primer ali katehistinja ne more nadomestiti staršev, mi jim ponudimo nauk vere in navodila za duhovno življenje, ki ga lahko potem uporabijo v svojem vsakdanjem življenju. Časa imamo vsi enako, vendar je pomembno, kako ga preživimo. Prva stvar bi bila, da bi odkrili srečo v molitvi, skupnem branju Svetega pisma in pogovoru. Družina lahko doma poglablja to, kar sliši v cerkvi pri maši in pri verouku. Težko se je boriti s skušnjavami sveta. Težko je ohraniti vero v tako Bogu odtujenem svetu. Cerkev zato svetuje, da se zbiramo v manjša občestva (skupine), da bomo tako vero lažje ohranili. Zato so razne molitvene skupine, zakonske, mladinske skupine.

Časa imamo vsi enako, vendar je pomembno, kako ga preživimo.

Res je. Ni pomembno, koliko časa družina preživi skupaj, ampak kako je ta čas preživet. Kljub temu pa se mnogi starši znajdejo v dilemi, ko gre za vprašanja o spolnosti. Kakšen naj bo vzor staršev, da bodo mladi imeli pravi odnos do svojega telesa? Kako jim Cerkev lahko pomaga pri tako pomembnem vprašanju?

Glede preživetega časa se nam zdi normalno vsako popoldne in večer presedeti na primer povprečno štiri ure pred televizorjem. Televizor nenehno prikazuje goloto, spolnost z neznancem, brez odnosa, brez odgovornosti, brez obljub. Zraven sta pogosto prikazana alkohol in nasilje. Ko otroci to gledajo, dobijo vzorec in v stopnjah odraščanja takoj začnejo tako živeti.

Cerkev iz Svetega pisma (Božjega razodetja) in izkušnje gradi nauk vere, ki ga povzema katekizem. Telo je del človeške osebe, je sveto in poklicano k svetosti. Teologija ne govori samo o Bogu, ampak razjasnjuje tudi resnico na različnih področjih. Za telo in odnos do spolnosti se je razvila t. i. teologija telesa. 

O vzoru staršev je težje govoriti. Starši teme o telesu in spolnosti navadno ne odpirajo, zato otroka na tem področju vzgajajo mediji in vrstniki. Cerkev uči, da je človek s krstom posvečen Bogu in v tej posvečenosti živi krepost čistosti. V samskosti je to vzdržnost, v svetem zakonu pa zvestoba. Težko je doumeti, za kaj pravzaprav gre, ker se tudi kristjani, ki hodijo v Cerkev, pogosto ne poglabljajo v te resnice. Bistvo je, da je človek z Bogom v duhovnem odnosu ljubezni, kar vpliva na telo, počutje in strasti. Ne gre le za moralo, ampak za duhovno izkustvo. V Cerkvi se pri verouku obravnavajo te teme, tudi Božja beseda pri sveti maši to obravnava. Za globlje razumevanje pa so potrebna pričevanja, delo v skupinah, literatura na to temo. Starši dajejo pravi vzor otrokom, če sami izražajo spoštljiv odnos do telesa in spolnosti, tako z oblačenjem, vedenjem, govorjenjem kot načeli, ki jih izražajo.

Starši teme o telesu in spolnosti navadno ne odpirajo, zato otroka na tem področju vzgajajo mediji in vrstniki.

Kljub dobri vzgoji in dobrim namenom pa je opaziti, da je vrednota čistosti zelo osamljena vrlina. Spolnost v splošnem pomeni velik čustven naboj, ki ga mnogi ne razumejo prav. Čutnost je mnogokrat zavajajoča. Kaj pravzaprav je čistost in kakšne duhovne posledice ima prezgodnja spolnost za kasnejše življenje?

V naravi ima človek strasti, poželenje. Če tega ne zna ali ne zmore prav uravnavati, ga to lahko napravi nesrečnega. Vera uči, da je spolnost dar od Boga, samo v sodelovanju z Bogom, ko človek moli in prejema zakramente, more ta dar varovati in prav uporabljati, da bo za srečo in potomstvo. Če človek naredi dejanja greha in ne sprejema odrešenja, lahko postane suženj strasti. Hudobni duhovi nečistosti si prevzamejo človeško telo in množijo strasti, ki lahko vodijo v velik nered v življenju. Ko ima človek prve izkušnje spolnosti, nekako aktivira spolno življenje, ki ga je zelo težko ustaviti. Zato je bil vedno nasvet, da mladi vzdržno počakajo do poroke, ko potem z eno osebo živijo spolno življenje. Prezgodnja spolnost mladega človeka obremeni, da vstopi v spolno življenje, preden bi vzpostavil trajen odnos z eno osebo. To samo po sebi vodi v promiskuiteto.

Spolnost prinaša tudi odgovornost. Zdravstvo stavi na zaščito pred nosečnostjo, zelo hitro pa že noseči ženski, ki je v stiski, svetuje splav. O resničnem delovanju hormonske kontracepcije je zelo malo govora, splav pa je stigma, v katero se ujamejo ženske, ki jim drugega izhoda ne ponudijo zavoljo zakonodaje. Na vas se obračajo ljudje v številnih stiskah. Ali se srečujete tudi z ženskami, ki nosijo breme smrti svojega nerojenega otroka? Kako se duhovniki soočate s tem pojavom?

Neželena nosečnost razkriva razdeljenost človeka, ko ga strasti in dejanja privedejo do nečesa, česar pravzaprav ni hotel. Kirurški ali kemični splav pa predstavlja najslabše reševanje problema. Zdravstvo na vsak način svetuje uporabo kontracepcije in tako pritajeno priznava, da je splav resnično najhujše zlo. Uporaba kontracepcije razkriva nesposobnost za vzdržnost. Sporoča, da človek ni kos svojim strastem. Tudi nekatera kontracepcijska sredstva na hormonski, kemični in mehanski osnovi delujejo abortivno. Pomeni, da ne le preprečujejo nosečnost, ampak tudi končajo že začeto življenje in povzročajo splave. Z razmerja med številom prebivalstva in številom kirurških splavov v Sloveniji na leto bi lahko ocenil, da v župniji na mesec zaradi splava umreta dva otroka, medtem ko je v povprečju na dva meseca krščen en otrok. Iz tega si lahko predstavljamo, kako velik vpliv ima to na demografijo in na versko skupnost. 

Zelo malo žensk se pride spovedat tega greha. Očitno je, da mnoge ne zberejo tega poguma. Vendar je spoved pomembna in nujna za odrešenje. Vsako sem sprejel brez vsakršnega obsojanja. Načeloma pa se tega ne bo oseba spovedala pri domačem župniku, ampak gre v primeru težjih stvari navadno k spovedi drugam. Bistvo naše vere je v odrešenju človeka, za to pa je potrebno usmiljenje.

Neželena nosečnost razkriva razdeljenost človeka, ko ga strasti in dejanja privedejo do nečesa, česar pravzaprav ni hotel.

Splav pusti rano. Poznamo telesne in psihološke posledice za zdravje ženske. Kakšne pa so duhovne posledice za žensko, za partnersko zvezo ali za družino? Konec koncev so ranjeni tudi očetje.

Splav je zelo velik greh, ki ima močne duhovne posledice. Z dejanjem je človek hudo žalil Boga in se izročil zlim duhovom, ki imajo potem nekakšno oblast nad temi ljudmi in potomstvom. Posledice so očitne, velike in danes zelo pogoste. Zaradi tega na primer mnogo parov otrok, katerih starši so naredili splav, nikakor ne more imeti otrok. Ne pride do zanositve in zdravstvo ne more pomagati. Drug pogost vpliv pa je, da si ti mladi pari, potomci staršev, ki so naredili splav, sploh ne želijo imeti otrok. To je vpliv hudega duha, duha smrti na njihovo mišljenje. Temu se lahko pridruži tudi ljubezen do hišnega ljubljenčka, ki postane nekakšen nadomestek za otroka. Žival ni oseba, niti ne more sprejeti človeške ljubezni v polnosti kot človek. Izkazovati starševsko ljubezen hišnemu ljubljenčku pomeni veliko napako. Ljubezen, ki naj bi jo izkazali otrokom, namenjajo živali, ki spada v drug red stvarjenja kot človek.

Ob splavu so lahko ranjeni tudi očetje, če je mati naredila splav brez privolitve očeta. Ali pa so enako ali še bolj krivi, če so jo v to dejanje silili.

V Svetem pismu v Izaiju 1,18 piše: »Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg …« in v Psalmu 103,12: »Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, oddaljuje od nas naša hudodelstva.« Kako pomagate ženskam, ki so se v stiski odločile za smrt svojega otroka?

Ti dve vrstici Svetega pisma sporočata, da so prav vsi in še kako veliki grehi popolnoma odpustljivi. Pomembno je pridobiti zaupanje v Boga, v njegovo usmiljenje. Matere s to krivdo popolnoma sprejemam in čisto nič ne obsojam. Ko se zave svojega dejanja, ga zagotovo obžaluje. Glavni razlog za splav je največkrat nevednost oziroma nepoučenost. Niso se zavedale, da so s splavom dejansko povzročile smrt svojega otroka, ki je človeška oseba od spočetja dalje. Razloga za privolitev v splav sta lahko strah in pritisk okolice. Razumem, da je pred spovedjo zaradi takšnega greha trema še večja. To je tudi skušnjava. Treba je zbrati pogum in zaupati tudi duhovniku, da te bo znal sprejeti. Mislim, da to ni lahko.

Za matere, ki so to storile, je pomembno, da se tega greha najprej kesajo pred Bogom in se tako pripravijo na sveto spoved. Greh je odpuščen šele z zakramentom svete spovedi, ker gre za zelo velik greh.

Ali v hotenem splavu umrli nerojeni otroci za svoje odrešenje potrebujejo molitev? Kaj nimajo le izvirnega greha, glede tega pa ima Cerkev zaupanje v Božje usmiljenje? Kakšen je obred krsta nerojenega otroka? 

Nerojeni otroci nimajo osebnih grehov. Izvirni greh pa je podedovano stanje, v katerem je otrok spočet. To stanje se premaga z zakramentom svetega krsta. S svetim krstom je otrok po zasluženju Jezusa Kristusa in milosti Svetega Duha posinovljen in vzljubljen od Boga Očeta. Nerojeni otrok potrebuje blagoslov krsta, to je molitev, s katero mu izprosimo milost, da bo sprejet od Boga, s podelitvijo imena pa prejme ljubezen sprejetosti od staršev, najbolje od obeh staršev. Ko krstimo nerojenega otroka, temu dejanju ne moremo reči obred niti ni zakrament v liturgičnem smislu, da bi bil vpisan v krstno knjigo. Gre za molitev, za katero je najbolje, da je osnovana na molitvah, ki so v krstnem obredniku. Po veri more ta molitev pred Bogom in za otroka dati prav vse sadove zakramenta svetega krsta. To dejanje bi lahko imenovali tudi “z molitvijo izražen krst želja”, to je krst, ki bi ga sicer želeli, pa ga niso mogli liturgično izvesti.

Imel sem že več takih primerov, tudi za primere spontanih splavov. Z enim ali obema staršema smo se usedli za mizo in po obredniku izrekli vse molitve, ki smo jih namenili tem otrokom. Starši so po tej molitvi dobili nemajhno tolažbo.

Po tej molitvi otrok ne potrebuje trajne molitve, saj ni imel osebne krivde, zato nima vic. Nebeščani ne potrebujejo naše molitve.

Zelo pomembno pa je, da ženska, ki je naredila splav, za pokoro moli za druge ženske, ki so v podobni stiski, da ne bi naredile tega, kar je naredila ona, ko ni imela imela molitvene podpore. Da zadosti krivdi, občutkom krivde tudi po spovedi, je pomembno, da ljubezen, ki jo je prejela ob spočetju otroka, katerega rojstvo je zavrnila, podari tako, da skrbi za druge ljudi.

Za konec bi rada vprašala še, ali se vam kot duhovniku zdi, da življenje dovolj cenimo. Kljub vsemu je splav še vedno tabu tema in najlažje je biti tiho, se pritoževati in ne narediti nič.

Mislim, da je potrebna ljubezen do življenja samega. Da radi živimo. Takšno zavest bomo dosegli in ohranili, če bomo povezani z Bogom. Če bomo dovolj molili. Problem so tudi notranje rane, ko človek zaradi razočaranj in slabih stvari ne ljubi življenja. Za to je potrebna molitev za osvoboditev. Tudi s to molitvijo pomagamo ljudem, da so osvobojeni depresije, tesnobe, strahu in podobnih negativnih čustev ter se začnejo veseliti življenja. Življenje bomo bolj cenili tudi, ko bomo spoznali, da je podarjeno od Boga in zato sveto. Človek nima pravice vzeti življenja drugemu človeku. Splav je v resnici najhujše zlo v zahodni družbi. Ta tema ne bi smela biti tabu, to povzroča, da zlo ostaja. Poudariti je treba, da to dejanje še najbolj prizadene matere. Prizadene celotno družbo, prizadene narod, ki uničuje samega sebe. To je huda krvava vojna znotraj domovine, znotraj družine, človeka samega. Država bi morala financirati psihološko pomoč tem ženskam, ki se znajdejo v duševni stiski, da začnejo razmišljati o splavu.

Je še kaj, kar bi želeli sporočiti za portal 24kul.si? 

Zelo prav je, da delujete na spletu in vršite poslanstvo laiškega apostolata, kar je predvidel drugi vatikanski koncil. Papež Frančišek je poudaril, da sta navzočnost Cerkve na internetu in delovanje laikov nepogrešljiva (7. decembra 2013). Tudi Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem (2002) daje pomen internetu kot mediju za oznanjevanje. Mislim, da ste verni laiki pomemben most med duhovniki in ljudmi, ki so oddaljeni od Boga ali se še na noben način niso približali Kristusovemu odrešenju. Naloga vernih laikov je, da ljudi privedejo k duhovnikom, ki jih bodo uvedli v vero v usmiljenega Boga in jim podelili zakramente odrešenja. Pomembno je, da je vse vaše delo podkrepljeno z molitvijo in v sodelovanju z duhovniki in škofi.

Pogovarjali sta se Irena Polak in Marija Kozmus

 

Sorodne novice

Komentarji

Komentiranje trenutno ni mogoče.

KUL.si - Zavod za družino in kulturo življenja je neprofitna organizacija, ki je leta 2009 nastala z namenom pospeševanja temeljnih vrednot: človeškega življenja, človekovih pravic, družine, solidarnosti, demokracije, svobode in aktivnega državljanstva. Spletna stran 24kul.si je interna spletna stran zavoda, Civilne iniciative za družino in pravice otrok ter Koalicije za otroke gre!. Namenjena je izključno informiranju svojih članov in simpatizerjev.

E-novice

E-novice so namenjene obveščanju o delovanju Zavoda KUL.si in povezovanju vseh, ki jih zanima problematika družine in življenja.

Back to Top