Od sredine marca je bilo v Franciji pri opravljanju nalog ranjenih 1247 žandarjev, policistov in gasilcev. Bilo je več kot 2.500 namernih požigov in približno 350 stavb je bilo tako ali drugače poškodovanih. Sedeminštirideset žandarjev je bilo ranjenih v soboto 25. marca, ko jih je v Sainte-Soline v zahodni Franciji napadla velika in dobro organizirana vojska okoljskih skrajnežev, med katerimi so bili nekateri iz Nemčije, Italije in Švice. Oktobra pred tem je bilo na istem kraju ranjenih 61 žandarjev. Televizijski posnetek nasilja prejšnji mesec je pokazal, kako so skrajneži v dobro izurjenem vojaškem manevru napredovali proti žandarjem in izza ščitov metali Molotovove koktajle. Bombe militantov so uničile štiri policijska vozila.

Vendar so protestniki in nekateri njihovi simpatizerji v medijih trdili, da so Molotovove koktajle metali le v samoobrambi. Podobne trditve so bile na račun policije izrečene med protesti proti vladnemu zakonu o pokojninski reformi; včeraj je bilo v Parizu ranjenih 77 policistov, od katerih jih je 13 potrebovalo bolnišnično zdravljenje, ko so protestniki izropali banko in zažgali restavracijo, v kateri je nekoč večerjal Emmanuel Macron. Spletna peticija za razpustitev policijskih sil za hitro posredovanje je zbrala več kot 260.000 podpisov, vodja skrajno leve stranke La France Insoumise Jean-Luc Mélenchon pa je policijo obtožil pretiranega nasilja. Notranji minister Gérald Darmanin se je odzval s trditvijo, da je Mélenchonov cilj "revolucija ... z neredi poskuša doseči tisto, česar ne more doseči z volilno skrinjico". Veliko nasilnih protestnikov na skrajni levici prihaja iz udobnih domov srednjega razreda. Leta 2016 je bilo sedem članov Antife obsojenih, ker so v Parizu zažgali policijski avto in napadli njegove potnike; vodja je bil 22-letni študent sociologije, pravnuk slavnega francoskega pisatelja Georgesa Bernanosa, ki je bil katolik in monarhist. Poleg Antife je skrajno levičarska skupina, ki je najbolj znana po svojem nasilju, Black Bloc ali, kot ji mnogi v Franciji pravijo, "Black Bourges" zaradi številnih buržoaznih članov. To ni nov pojav. Tudi morilske skrajno levičarske teroristične skupine iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, kot sta bili nemška Frakcija Rdeče armade in Rdeča brigada v Italiji, so bile pretežno meščanske. Predstavljale so se kot "progresivci", ki se upirajo svetu, ki ga vodijo konservativni kapitalisti, in s tem so si pridobile simpatije med svojimi vrstniki. Enako je veljalo za skupino Action Directe, ki je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja izvedla več terorističnih napadov po Franciji, med drugim je umorila izvršnega direktorja podjetja Renault. Zaradi sodelovanja pri tem zločinu je bil zaprt Jean-Marc Rouillan, ki je bil leta 2016 ponovno na sodišču, potem ko je pohvalil "pogum" islamistične teroristične celice, ki je prejšnje leto pobila 130 Parižanov.

Prejšnji mesec je Rouillan študentom na univerzi v Bordeauxu spregovoril o zaporu in represiji. Niti njegova prisotnost niti njegova predstavitev kot "nekdanjega političnega zapornika" ni vznemirila francoskih bien pensants. Prav tako niso nasprotovali prejšnji mesec, ko je v Parizu govoril radikalni švedski okoljevarstvenik Andreas Malm. Malm zagovarja nasilje v imenu podnebnih sprememb in je v svoji nedavni knjigi Kako razstreliti plinovod zapisal, da "bo treba spremembe izsiliti".

Gérald Darmanin je lani za radikalne okoljevarstvenike skoval besedno zvezo "ekoteroristi". Takrat so se razburili bien pensants, kot se je zgodilo, ko je Darmanin nedavno napovedal razpustitev skupine Soulèvements de la Terre (Upor Zemlje), odgovorne za organizacijo protesta v Sainte-Soline. Peter Gabriel, Ken Loach in Roger Waters so med zvezdniki, ki so podpisali peticijo z zahtevo po pomilostitvi skupine.

Ali je Darmaninov opis netočen? V zadnjih letih so radikalni okoljevarstveniki napadli mesnice, vandalizirali živinorejske farme in ugrabili vlak s 1400 tonami pšenice, ki so jo raztresli po tirih; največji francoski sindikat kmetov je incident z vlakom označil za "terorizem".

Novinar Anthony Cortes, ki je v svoji novi knjigi The Coming Confrontation (Prihajajoča konfrontacija) opisal bitko pri Sainte-Soline, si ne bi mogel izbrati boljšega trenutka: Od ekološkega odpora do ekološkega terorizma, opisuje radikalizacijo gibanja. Med eno od takšnih skupin je nekaj časa živel na jugu Francije in razblinil mit o hipijevski komuni. Današnja skrajna levica je dobro organiziran konglomerat antifašistov, trockistov, antikapitalistov, anarhistov in ekoborcev, pri čemer prevladujejo najbolj nasilni. Cortes jo je primerjal z Živalsko farmo Georgea Orwella. Za mnoge skrajneže je okoljska zastava priročna; bolj kot reševanje planeta jih zanima strmoglavljenje "sistema".

Ustavni zgodovinar Christophe Boutin je v nedavnem intervjuju pojasnil, da je nasilje "v DNK določene francoske levice". To pripisuje "mitu o revoluciji ... in marksistični doktrini, po kateri se kapitalizem lahko konča le z nasilno revolucijo".

Druge evropske levičarske stranke iščejo navdih v Franciji, da bi ostale pomembne na celini, kjer volivci vse pogosteje volijo stranke, ki se nagibajo na desno. Le Monde je ta teden poročal, da je Mélenchonova skrajno leva stranka na protestih proti pokojninski reformi v Parizu gostila več "evropskih gostov". Med njimi so predstavniki grške radikalne levičarske stranke Siriza in belgijske laburistične stranke, ki ima maoistične korenine. Med britanskimi gosti so tudi člani kampanjske skupine "NHS workers say NO", od katerih je Harry Eccles za Le Monde povedal: "Odpor Francozov, njihova sposobnost reči ne, je navdihujoča. Poznajo moč svoje kolektivne zmogljivosti, medtem ko jo mi šele odkrivamo. Eccles je nedavno Jeremyja Corbyna označil za "junaka".

Žal francoski levici sodelovanje v protestih proti pokojninam politično ne koristi. Raziskava ta teden je pokazala, da se je odobravanje Jean-Luca Mélenchona zmanjšalo za 4,5 odstotka (Macronu je padlo za 2,8 odstotka), delnice Marine Le Pen pa so se zvišale za 7,5 odstotka. Govori o prvi francoski predsednici so prezgodnji, vendar je nekaj gotovo: če bo v Franciji prišlo do revolucije, bo veliko bolj verjetno, da bo prišla z desne kot z leve, in to na volišču, ne pa z Molotovovim koktajlom.

Vir: spectator.co.uk