Konec junija je bila sveta maša za domovino tudi v podružnični cerkvi sv. Katarine v župniji sv.Marjete Dol pri Ljubljani; pridigo je imel dekan g. Alojzij Grebenc. Med drugim je povedal: "Dom je kraj kjer sem se rodil oziroma zaživel v najnežnejši dobi življenja. Dom so moji starši, bratje in sestre, stari starši in sorodniki. Dom je kraj, kjer se počutim varnega in sprejetega." Dan državnosti je mimo, besede g. Grebenca pa ostajajo.

Alojzij Grebenc je prišel v župnijo Dol, Sv. Marjeta, leta 1998 na prošnjo nadškofa dr. Franceta Rodeta in od takrat je poleg rednega dela župnika opravil še veliko pomembnih zadev v župniji. Uredil je zadeve v postopku denacionalizacije, z Občino Dol pri Ljubljani je izvedel prodajo bivšega župnišča za občinsko stavbo, potem pa se je lotil gradnje novega župnišča, ki je nekakšen skupek nekdanjih objektov, ki so bili pred vojno v lasti župnije, med vojno pa porušeni in požgani. Mogočno pročelje sedanjega župnijskega poslopja zdaj krasi center Dola. Postopno se je lotil obnove vseh treh cerkva, pri čemer je vzorno sodeloval z Zavodom za spomeniško varstvo in domačo občino. Alojzij Grebenc je tudi dekan dekanije Ljubljana-Moste, ki obsega petnajst župnij. Pravi, da kdor pozna zgodovino svojega rodu, domače župnije in naroda, ta zna spoštovati delo svojih prednikov in ima potrebno samozavest, ki ga usmerja v to, da se čuti poklicanega, da naredi nekaj dobrega tudi za svojo župnijsko in narodno skupnost. Poznavanje zgodovine dviga zdravi ponos in samozavest!

Pridiga 27. 6. 2015, sv. Katarina Dol pri Ljubljani

Spoštovani in dragi verni kristjani, ki z molitvijo in daritvijo svete maše izkazujete ljubezen do svoje domovine.

Župančičev verz »Domovina je ena, nam vsem dodeljena, kakor je eno življenje in ena je smrt« je pogosto citiran in pogosto tudi napačno razumljen. Kaj je dom in domovina? Dom je kraj kjer sem se rodil oziroma zaživel v najnežnejši dobi življenja. Dom so moji starši, bratje in sestre, stari starši in sorodniki. Dom je kraj, kjer se počutim varnega in sprejetega. Lahko bi ga primerjali s ptičjim gnezdom v katerem zaživijo mladiči in ob skrbni negi staršev odrastejo do te mere, da se povzpnejo na rob gnezda in se začnejo počasi razgledovati po okolici, ki jih vabi, da jo spoznajo. Po zgledu staršev naredijo prvi let in za njim vedno več novih. Vedno znova se vračajo v domače gnezdo. Ko je čas »polnoletnosti« odletijo in si ustvarijo nova družinska gnezda. Za nekatere ptice je znano, da se leta in leta vračajo v svoje rodno gnezdo. Tako tudi človek. Ko v rednih razmerah preživi otroštvo in si uredi življenje, nikoli ne pozabi kje je njegov pravi dom. Naj ga pot vodi še tako daleč od doma v svet, vedno ga povsod vprašajo: »Od kod si pa ti doma?«

Rojstni kraj in dom sta najmanjša celica zemeljske stvarnosti, ki se imenuje domovina

Rojstni kraj, dom in domovina so nam podarjeni brez naše volje in naših zaslug. Zaznamujejo nas za vse življenje. Tudi učlovečeni Božji Sin Jezus Kristus je ljubil in cenil svojo domovino. Večino življenja je preživel v Nazaretu in okolici. Ko je začel svoje učiteljsko poslanstvo, se je pogosto rad vračal domov. Nikoli se ni sramoval svojega judovskega porekla po materi. Rojstna in za kristjana krstna matična knjiga sta za vse čase materialni dokaz našega izvora, doma in domovine. Danes številni z velikim zanimanjem raziskujejo svoj izvor, ki sega daleč v čase pred našim rojstvom. To so sorodstvene vezi z našimi predniki. Po zaslugi matičnih knjig: krstne, poročne, pogrebne in družinske knjige imamo podatke za več stoletij nazaj. Rojstna - krstna knjiga naših župnij Dol in Sv. Helena v Dolskem imata krstne knjige vse od leta 1627 dalje, ko je bila na tem področju še ena župnija. Rojstni kraj in dom sta najmanjša celica zemeljske stvarnosti, ki se imenuje domovina. \/ ožjem pomenu besede sta to najprej občina in župnija. Občina kot civilno pravna ustanova se je razvilà iz župnije. Ti dve ustanovi že stoletja skrbita za človekov umski in duhovni razvoj. Šola in župnija dajeta osnove za življenje odraslega človeka. Šola usposobi otroka za opravljanje določenega poklica v moči katerega bo človek pridobival z delom svojih rok in lučjo svojega razuma potrebne dobrine za človeka vredno življenje. Cerkev pa z oznanilom vere odgovarja na temeljna vprašanja človekovega bivanja na zemlji kot so: od kod sem, zakaj sem tukaj, kam grem, od kod svet v katerem živim, od kod trpljenje, bolezen in smrt, kaj je po smrti in kakšen je pravzaprav smisel mojega bivanja tu na zemlji? Ko je mlad človek opremljen z odgovori na ta vprašanja ima možnost, da gre »spoznavati svet in domovino«, ki se ne konča za prvim hribom, ki omejuje moj pogled.

Spoštljiv odnos do domovine

Domovina v širšem pomenu besede je omejena z jezikovno mejo našega rodu in naroda. Jezikovna meja je tista, ki določa meje moje domovine. Ta meja se ne pokriva nujno z državnimi mejami. Čeprav le te pogosto celo krivično postavljajo meje domovini določenega naroda. Slovenci imamo na tem področju žalostne izkušnje, zato bi morali biti še toliko bolj občutljivi za domovino, v kateri nam je dano živeti. Občutljivi za lep materin jezik, ki nas predstavlja navzven in navznoter. Smo na križišču in prepihu sveta. To so lahko velike prednosti in tudi še večje nevarnosti prav za čistost jezika in jezikovne kulture. Hvale vredno je, da imamo toliko možnosti učenja tujih jezikov, saj je že od nekdaj veljalo: »Kolikor jezikov znaš, toliko mož veljaš«. Zato pa moramo istočasno in še z večjo skrbjo negovati svoj materin jezik. Ne dovolimo vdora nepotrebnih tujk zlasti v naš pogovorni jezik. Iz spoznanja nenadomestljivosti domovine pa izvira naša skrb za dom in domovino. Mislec Horacij je zapisal:« Sladko in častno je umreti za domovino. Še slajše pa je zanjo delati in živeti.« V nekaj desetletjih našega bivanja na zemlji smo oskrbniki dobrin in lepot, ki nam jih daje domovina. Naravne dobrine in kulturna bogastva, ki so nam jih zapustili naši predniki niso naša last. So le sredstva, ki jih moremo in smemo uporabljati v teku našega zemeljskega bivanja in jih potem po možnosti v boljšem stanju izročiti našim zanamcem. Zgodovina bo neusmiljeno presojala naš odnos do dobrin, ki so nam podarjene. Zato nimamo pravice uničevati okolja in naravnih dobrin. Imeti moramo tudi spoštljiv, kulturen odnos do vsega kar so nam zapustili naši predniki v obliki materialne in kulturne dediščine. Sem sodi tudi religija.

Kristjani smo! Živimo v času, ko smo zelo razvrednotili prav versko pripadnost, češ naj se vsak sam, ko pride k pameti, odloči kaj bo veroval. Potem se lahko zgodi zadrega, v kateri se je znašel nek mladostnik, ki je pogovoru s sošolcem muslimanom nekako takole stokal:
»Jaz sem Hamo. Kdo si pa ti?« 
»Jaz sem Peter.
»Jaz imam tri brate in sestro: eden je Alija, drugi Ferat, tretji Mehmed in sestra Fatima. Koga imaš pa
ti?«
»Ja, moj krušni oče je Jože, mami se je ločila. Jože je tudi ločen in ima hčerko
Zalo, ki živi pri nas. Z Jožetom se dobro razumeva a kaj, ko se ga je mami že
naveličala in včasih vpije nanj, naj kar gre. Mene mami nima preveč rada, ker
pravi, da sem preveč podoben očetu, ki ga komaj poznam.«
Hamo je zavzdihnil: »Oh ja, to je pa pri nas drugače. Kaj pa tvoja vera? Veš vesel sem, da v Ljubljani
gradijo džamijo. Pri nas vsak dan molimo! Sedaj se je začel post, čez dan nič
ne jemo, samo vodo pijemo. Kaj pa ti?«
»Ja kar neki, pa saj ne vem. Neki sem hodil k verouku, pa saj veš do birme. Mami in Jože sta rekla, da je to dovolj. V šoli pravijo, da vera ni potrebna. Ja v cerkev grem, ko nesem k žegnu potice, pa
pirhe, pa meso, pa jaslice tudi še naredimo. Da bi pa molil? No, ko je morala mami v bolnico sem se ustrašil, sem pa res nekaj zmolil. Ja pa včasih, ko mi je hudo mislim, da je pa mogoče res kakšen Bog kje kot nam je govoril župnik pri verouku. No, pa adijo! Veš, moram domov.« Oba sta se zamišljena razšla.

Mladostnikov s takimi izkušnjami je v Sloveniji vedno več. Tu smo kristjani zelo zanemarili našo odgovornost za duhovno podobo naše domovine, ki so jo naši predniki kot z biseri posuli s številnimi cerkvami in krščanskimi znamenji. Zanemarili smo našo odgovornost za versko vzgojo otrok. Premalo znamo in hočemo prikazati vero kot nekaj dobrega za človeka. Pogosto še sprašujem, kako bo ta mladina, ki je tako pomanjkljivo vzgojena veri živela v trenutku časa, ko bodo prišle težave in preizkušnje? Spominjam se nekega moža na Gorenjskem, ki me je malo presenetil, ko je začel redno hoditi ob nedeljah v cerkev. Pa mi je ob priliki sam od sebe rekel: »Veste župnik, ko sem sina klical v nedeljo zjutraj naj vstane in gre k maši, mi je rekel: oče zgled! Ko boš šel ti bom šel tudi jaz! Postalo me je sram in sem sklenil, da bom šel vsako nedeljo. Od
takrat naprej ni nobenega problema!« Da, zgled v vsem. V odnosu do doma in domovine, v odnosu do Boga in Cerkve.

Ljubezen in odgovornost do domovine in države

»Domovina je ena …«, je zapisal Župančič. Držav pa je več. Tu smo naredili napako, ker istovetimo domovino z državo. Slovenci imamo živo izkušnjo življenja v več državnih tvorbah. Še je živ spomin na nekdanjo Avstro-Ogrsko, v kateri smo vsi Slovenci živeli v eni državi, razen Beneških Slovencev po neumnem plebiscitu leta 1866, s katerim so se odločili za Beneško republiko. Potem smo bili nekaj časa državi Srbov Hrvatov in Slovencev. Od leta 1929 v Kraljevini Jugoslaviji, nato v Nemškem Rajhu in Provinci Lubiana, pa v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji, nato v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji in končno v Republiki Sloveniji. Meje nove države se ne pokrivajo z mejami domovine, zato govorimo o zamejskih Slovencih. Vstop v Evropsko skupnost narodov je do neke mere združil naše rojake z matičnim narodom in to je velika dobrina za obstoj narodne skupnosti. Imeti lastno državo je velika dobrina po kateri so hrepeneli naši predniki stoletja in po kateri hrepenijo veliko številčnejši narodi na svetu. Mi smo doživeli uresničenje te starodavne želje, s tem pa sprejeli tudi našo odgovornost za upravljanje z državo, ki mora biti v službi njenih državljanov. Tu pa je potrebno naše aktivno sodelovanje, ki se kaže v našem poštenem odnosu tudi do državne oblasti, ki smo jo izvolili na demokratičnih volitvah. Tu pa padamo na izpitu ljubezni in odgovornosti do domovine in države. Za primerjavo: leta 1946 je bila volilna udeležba v Dolu 98 odstotna, v naših časih pa sami veste kako je. Številni, ki niso zadovoljni z rezultati volitev ostajajo doma. Kdor ne gre na volitve, se mora strinjati z rezultatom, saj je k temu sam pripomogel. Drugi pokazatelj so izobešene zastave na državne praznike. Tretji naša udeležba na raznih proslavah in prireditvah v čast državnih jubilejev. In najvažnejši: naš odnos do materialnih in kulturnih dobrin države. Nekako omamljeni ali kontaminirani smo še z mišljenjem: »Vse je naše, kar je državno me ne briga. Naj država naredi svoje.« Pozabljamo pa da smo država mi, ljudje. Iz čiste domovinske ljubezni do države, ki je zunanji okvir domovine bi morali imeti skrb za skupno dobro. K temu nas končno zavezuje tudi vera. Kako lepo nam apostol Pavel v pismu Filipljanom naroča: »Končno bratje: kar resnično, kar pošteno, kar je pravično, kar čisto, kar ljubeznivo, kar je častno, karkoli je krepostno in karkoli hvale vredno, to imejte v mislih.« Misel zaključi z zagotovilom: »In Bog miru bo z vami.« (Flp 6, 6-9). Temu ni kaj dodati, zato Amen!

Alojzij Grebenc