Samomor je tragično dejstvo, ki ga najtežje sprejmejo in predelajo svojci umrlega. Žal je samomorov v Sloveniji še vedno preveč, čeprav statistike kažejo, da je bilo preteklo leto manj Slovencev, ki so si vzeli življenje. Kako samomor razlaga Cerkev, kaj o tem pravi družinska terapevtka Anja Klančar in kdo so bili "slavni", ki so obupali nad življenjem ...

Mednarodna zveza za preprečevanje samomora (IASP) in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) sta leta 2002 razglasili 10. september za Svetovni dan preprečevanja samomora – dan, ko še bolj  aktivno pozivata javnost k preprečevanju samomora po vsem svetu ter ob tem izpostavljata krepitev varovalnih dejavnikov in vzbujanje upanja s ciljem odvrniti čim več ljudi od samomora.

Nad večnim zveličanjem oseb, ki so storile samomor, ne smemo obupati

Stališče katoliške cerkve do samomora je jasno: "Samomor nasprotuje človekovemu naravnemu nagnjenju človeškega bitja, da svoje življenje ohranja in ga vzdržuje. Samomor je v hudem nasprotju s pravično ljubeznijo do sebe. Prav tako žali ljubezen do bližnjega, ker pretrga vezi solidarnosti z družino, narodno in človeško družbo, glede katerih ohranjamo obveznosti. Samomor nasprotuje ljubezni do živega Boga."

Ob tej definiciji iz Katekizma je pomembna še tista, ki pravi, da človek, ki stori samomor, ni pogubljen. "Nad večnim zveličanjem oseb, ki so si vzele življenje, ne smemo obupati. Bog jim more po poteh, ki jih samo On pozna, dati priložnost za zveličavno kesanje."

Najtežje je žalujočim svojcem

Samomor je dejanje, ki zaznamuje predvsem svojce umrlega. Anja Klančar, mag. zakonskih in družinskih študij iz Grosuplja je na ta način izgubila očeta in mamo. "S samomorom je povezano veliko čustev; krivde, jeze, nemira. Še posebno intenzivno občutje je krivda. Običajno se svojci sprašujejo zakaj. Zakaj se je to zgodilo? Kako to, da nisem znakov opazil prej?" Opozarja na pogosto reakcijo ljudi, znancev in prijateljev na pogrebu, ki ponujajo svojo pomoč žalujočem, potem pa niso sposobni ponuditi dejanske opore in se ne znajo o tem pogovarjati. "Včasih pa človek res začuti, da nekdo resno misli, da želi pomagati. Bolečine ti nihče ne more odvzeti, veliko je že, če nekdo ne moralizira in čutiš, da zmore biti ob tebi, pa čeprav v tišini in brez besed."

Anja Klančar je o tej temi pisala že v diplomski nalogi z naslovom Kakovost življenja svojcev po samomoru in magistrski nalogi z naslovom Primerjava procesa žalovanja po samomoru in procesa žalovanja po naravni smrti. V diplomski nalogi med drugimi na kratko oriše tudi tragični usodi svetovno znanega Foucaulta in Virginije Wolf.

Virginia Wolf s kamni v žepih v reko

Ena največjih ženskih pisateljic v zgodovini svetovne literature Virginia Wolf je naredila samomor. Virginia Wolf je bila kalsični primer feministke svojega časa, čeprav je  sama sebe sicer označevala za humanistko. Večkrat je doživela epizode depresije, živčne zlome in nihanja v razpoloženju. Pri dvaindvajsetih letih je po očetovi smrti doživela hud zlom in za kratek čas so jo hospitalizirali. V zadnjo hudo depresijo je zapadla pred izbruhom 2. svetovne vojne in se 28. marca 1941 z žepi, polnimi kamnov potopila v reko. Napisala je dve poslovilni pismi: sestri in možu. V slednjem je med drugim pisalo: "Slišim glasove in ne morem se osredotočati. Zato bom naredila to, kar se mi zdi najbolj prav."

Filozof Michel Foucault (načrtno) umrl za AIDS-om

Filozof Michael Foucault je najbolj znan po svojih kritikah institucij, kot so psihiatrična medicina in zaporniški sistemi, pa tudi po študijah zgodovine človekove seksualnosti. Foucault je bil eden prvih znanih Francozov, ki so umrli za aidsom, boleznijo, o kateri se takrat še ni veliko vedelo. Anja Klančar v svoji magistrski nalogi navaja, da "so nekateri zgodovinarji in mnenjski voditelji mnenja, da se je Foucault z aidsom okužil načrtno in je bolezen tudi zavestno, s privolitvijo ali pa neprivolitvijo naključnih spolnih partnerjev, širil v homoseksualnih kopališčih  San Francisca."

Med svetovno znanimi osebnostmi, ki so omagale pod težo življenja in naredile samomor so bili še: E. Hemingway, Vincent Van Gogh, S.Freud in drugi.

Kdaj ste nazadnje nekomu rekli, da ga imate radi?

Po  podatkih Nacionalnega inštiuta za javno zdravje je v Sloveniji za posledicami samomora v letu 2014 umrlo 388 ljudi, od tega 325 moških in 63 žensk. Lani smo zabeležili ponovni upad samomorilnega količnika in najnižji količnik nasploh od leta 1965 dalje. Po mnenju strokovnjakov z Nacionalnega inštituta za javno zdravje je trend upadanja samomorilnega količnika v Sloveniji v zadnjih letih ugoden in se dobro ohranja.

Kaj današnja družba potrebuje, da bi uspešno zmanjševala oziroma preprečila samomore ? Najbrž predvsem družbo z življenjskimi vrednotami, osebnostno močne in verne  ljudi, ki bodo znali sprejemati in premagovati preizkušnje. 

Pogost vzrok za samomor je osamljenost.  Se spomnite, kdaj ste nazadnje nekomu rekli, da ga imate radi?

Kam po pomoč?

Če čutite hudo duševno stisko ali imate samomorilne misli ali poznate koga, ki tako čuti, poiščite strokovno pomoč v organizacijah, ki nudijo neposredno pomoč. Lahko se obrnete tudi na svojega osebnega zdravnika ali na:

112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč)
116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan)
116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro)
01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)

Vesna Vilčnik