Ko razmišljam o tem, kdaj je pravzaprav strpnost postala edina zveličavna vrednota na tem svetu, mi pade na pamet zgodba o žabi, ki jo je potrebno kuhati v vodi, ki jo počasi segrevamo do vrelišča, da se žaba v njej nič hudega sluteč kar tako, mimogrede skuha in umre. Podobno so pretkani aktivisti nemorale počasi metali v lonec vse nekoč zelo priznane in cenjene vrednote: poštenje, ljubezen, resnico, pravico, čistost, skromnost, pogum in potrpljenje. Veliko večino ljudi jim je že uspelo prepričati, da v resnici potrebujemo samo eno, ki bo nadomestila vse ostale: STRPNOST.

Svet Evrope je leta 1995 obeležil petdeseto obletnico konca druge svetovne vojne z eno svojih najuspešnejših kampanj - »Vsi drugačni - vsi enakopravni«.
Leto kasneje je generalna skupščina Združenih narodov razglasila mednarodni dan strpnosti. Jedro kampanje naj bi bilo v najpomembnejšem poslanstvu Sveta Evrope - širjenju in varovanju človekovih pravic.

Leta 1995 je bila kampanja osredotočena na boj proti rasizmu, antisemitizmu, ksenofobiji in nestrpnosti. Podobna kampanja, ki poteka od leta 2006 naprej, je širše zasnovana. Novo sporočilo je, da se ljudje med seboj razlikujemo, vendar smo enakopravni ne glede na barvo kože, kulturo, veroizpoved, fizično ali umsko sposobnost ali spolno usmerjenost.

Nekaj let kasneje je kampanja začela dobivati nove "derivate" in razsežnosti. Slogan se je iz Vsi drugačni, vsi enakopravni spremenil v Vsi enaki, vsi enakopravni. Kako ste rekli, aha, ja, ja, saj to je isto, ne? Veste nimam časa za filozofijo, imam družino. Mož nima službe, tamala ima alergijo, imam bolnega deda in nimam časa za te stvari. Živimo iz rok v usta, veste. Če sem za strpnost? Seveda. Vsem enako, seveda, seveda. Za človekove pravice, seveda. Tudi za živali? Seveda, za vse!

Včasih so nas učili, da ni lepo lagati, danes pa je laž sredstvo, ki opravičuje cilj. 

Včasih so nas učili, da moramo ljubiti. Boga in svojega bližnjega kakor samega sebe. Danes ljubezni več ne potrebujemo, ker je ljubezen vse kar nas obdaja, če je le iskrena želja in potreba med dvema, tremi ali več pripadniki enakega ali nasprotnega spola oziroma vrste. Če iskreno ljubiš svojega partnerja, ga lahko tudi varaš, ker s tem nikomur ne škodiš. Lahko hodiš v klube, kjer svojega partnerja za eno noč zamenjaš z drugim ali večimi, ker imaš tako široko, odprto in svobodno srce, da ga zmoreš deliti z vsemi. Če čutiš željo, da bi pomagala zanositi dvema moškima in jima donositi otroka, boš to storila z največjo možno mero naklonjenosti in sočutja, ker darovati otroka dvema moškima, ki se je kruta narava poigrala z njima in jima ni dala te možnosti, je sočutje najvišje stopnje in več kot ljubezen. Če se želi soseda poročiti s svojim psom ali imeti z njim spolni odnos je to njena stvar, tebe se to ne tiče, ker to je njen pes in njeno stanovanje, njeno življenje. Če le ima psa rada, če ga iskreno ljubi in mu ne želi hudega. Če potrebuje pedofil, ki je imel nesrečno otroštvo, za zadovoljevanje svojih potreb mladega dečka ali deklico, ima vso pravico, da ju uporabi za svoje namene, saj ni sam kriv, da se tako počuti. Morali bi mu omogočiti, da ima tudi on enake možnosti, da tudi on zadovolji svoje potrebe. Vsem, tudi nekrofilom bi morali redno dovajati sveža trupla, da se lahko izživljajo nad njimi, saj revčki z živimi ne zmorejo občevati. Se vam ne smilijo? Nekrofobi! Še niste slišali za strpnost? Strpnost za vse! 

Včasih so nas učili, da je naša dolžnost, da se učimo, delamo, spoštujemo očeta in mater. Danes imajo otroci pravice, da ovadijo svoje starše državi, če ne ravnajo po črki zakona, ki jim jo piše mati država. Nekoč so bili starši zakon, danes so zakoni starši. Nekoč so nas učili, da je naša dolžnost skrbeti drug za drugega in se odrekati svojim željam in potrebam, da zagotovimo varnost, ljubezen in zdravje drugemu. Danes so naše želje in potrebe naša pravica, dolžnosti pa skoraj več ni, ostala je samo tista, da moramo biti drug do drugega strpni. Ker strpnost je, pravijo, največji temelj za mir. Vse za ljubi mir. Za enakost. Za enakopravnost. Za pravice.

Nov trend gre menda v smeri razvoja pravic za živali, rastline in celo nezemeljska bitja, ker človekove pravice že v samem imenu vsebujejo kal nestrpnosti, ker so namenjene samo človeku, morale pa biti za vse. Za vse vrste, vse sorte žive in nežive narave. 

Svojega sina ne učim strpnosti. Učim ga ljubezni. Med obema je namreč bistvena razlika. Medtem, ko je strpnost, temelječa na radikalni pasivnosti, pogreznjena v svojo lastno bivanjsko praznino, je ljubezen aktivni princip rodovitnega bivanja, je izvir, iz katerega tečejo reke žive vode. Ljubezen izhaja iz večnega in se v večnost vrača. Največja od treh (vera, upanje, ljubezen) je Ljubezen. Neskončno večja od strpnosti.

Vesna Vilčnik

Foto: vir splet