Prav gotovo se starejši še spomnimo, kakšen "bum" je bila reforma usmerjenega izobraževanja. Mnogi šolniki v tistem času smo bili zelo glasni proti uvedbi usmerjenega izobraževanja, vendar politika ni slišala tega glasu in šla svojo pot. Kar kmalu se je izkazalo, da je to  povsem zgrešeno in so to  ukinili.

Potem je prišla druga reforma. Ukiniti vse poklicne in tehnične šole in uvesti gimnazije. Tudi tedaj smo bili šolniki zelo glasni in opozarjali, da je to škoda za naše gospodarstvo. Trdili smo, da naše gospodarstvo potrebuje delavce s poklicno izobrazbo, kader s tehnično srednjo izobrazbo. Trdili smo, da je najpomembneje, da mladi z veseljem opravljajo svoj poklic. Po končani srednji poklicni ali tehnični šoli so imeli poklic, lahko so se zaposlili ali pa nadaljevali šolanje na fakulteti. Ta sistem je bil zelo dober. A zopet politika ni slišala našega glasu. In kaj se je zgodilo? Vse tehnične šole smo preimenovali v gimnazije in vsi so nadaljevali šolanje v gimnazijah. Mnogi temu programu niso bili kos, starši so svojim otrokom plačevali inštrukcije, a v mnogih primerih neuspešno. Mnogim se je šolanje nekje ustavilo. Bili pa so neusposobljeni za poklic. In ko so te mlade sprejeli v službo, so jih morali najprej z dodatnim izobraževanjem takorekoč iz nič predznanja usposobiti za delo. Kritik je bilo veliko, saj tudi tisti, ki so končali gimnazijo niso imeli nobenega poklica. Tudi na fakultetno izobraževanje se jih je preveč  vpisalo, ki niso bili sposobni študija in se je na poti študija ustavljalo. Osip je bil zelo velik. Tudi ti niso bili usposobljeni za nobeno delo. Kakšna zmota! Vendar naša politika ni hotela priznati te zmote, saj za njih ne velja pregovor: "Kdor dela, ta lahko tudi greši!"

Še danes imamo prav tako politiko, ki je prepričana, da je nezmotljiva. Največji uspeh vsakega človeka in tudi vsake politike je, da prizna svojo zmoto. A za taka dejanja moraš biti zrel in odgovoren. V tem obdobju smo imeli šolanje na srednji stopnji lahko rečemo v duhu "tabla in kreda", daleč stran od praktičnega življenja -spoznavanje prakse, sama teorija. Pa na fakultetah ni nič bolje. Mi imamo še danes naprimer Gradbeno fakulteto, ko bodo študentje zaključili šolanje in v vsem času ne bodo imeli nobene prakse in po končanem šolanju ne bodo znali niti zmešati pravega betona v mešalniku. Obvladali bodo le teorijo.

Na  srečo so v zadnjem času bili zelo glasni tudi gospodarstveniki in poudarjali, kakšen kader potrebujejo. Primanjkuje nam poklicev za služnostno dejavnost: vodovodarji, ključavničarji, orodjarji, tesarji, električarji, keramičarji, pleskarji... Končno jih je politika in Ministrstvo za šolstvo uslišalo in zopet nazaj uvajamo vajeniške, poklicne in tehnične šole, kar je nekoč že dobro funkcioniralo. Ampak tudi oni ne bodo priznali, koliko škode je bilo v tem času storjeno, koliko mladih nima ustreznega poklica...

Žal se politika in tudi ministrstvo ne zavedata, da imajo naši otroci najrazličnejše talente in da je potrebno šolski sistem pripraviti tak, da bodo vsi lahko razvijali svoje talente na različnih stopnjah šolanja. Naši šolski sistemi so bili vedno  daleč stran ločeni od gospodarstva in pa tudi od javne uprave. Zato potrebujemo politiko in tudi Ministrstvo za šolstvo, ki bo v neposrednem kontaktu z gospodarstvom, javno upravo, kajti le ti narekujejo kakšen kader potrebujejo in država je dolžna, da zagotovi tako izobraževanje, ki bo zagotavljalo ustrezen kader za vsa področja dela in življenja.In to ne more biti statično. Družba se spreminja in tudi šolski sistem mora slediti tem spremembam in potrebam, žal je naše šolstvo preveč statično in zaverovano samo vase. Posebno poglavje in problem pa je izobraževanje in usposabljanje kadra za izvajanje novih programov. Tu imamo zelo velike težave in potreba po aktualizaciji in modernizaciji na tem področju je zelo velika.

Predolgo smo bili v "močvirju", izhod ne bo lahek, a potrebujemo  vlado, ki se bo zavedala,da je potrebno te zavožene zadeve najhitreje normalizirati. Žal pa ta vlada ima preveč dela sama s seboj, s svojo koalicijo, za obračunavanje med seboj in zato za resne zadeve ni časa. Potrebujemo vlado, kjer bo koalicija trdna in ki bo imela resnično prave skupne cilje. Le na ta način bomo prišli do pravih sprememb v naši Sloveniji.

Angelca Likovič