Mediji so v pred časom poročali o dejanju evtanazije v eni izmed ljubljanskih klinik ter ob tem odkrito zahtevali razpravo o »pravici do smrti« hudo bolnih v Sloveniji. V medijih so ob tem zvesto navajali podatke iz držav, v katerih imajo uzakonjeno evtanazijo in skoraj zavidali tamkajšnjim bolnikom, ki naj bi že imeli pravico do usmrtitve v zdravstvenih ustanovah. Ob tem so prezrli številne razloge, zakaj je usmrtitev na zahtevo zgolj besedna igra, ki temelji na domnevnem sočutju in medijski manipulaciji.

Zagovorniki usmrtitve bolnikov se v svojih zahtevah po razpravah vedno sklicujejo na dva všečna argumenta namreč, da je evtanazija zasebno dejanje in da naj bi imel vsak bolnik pravico do dostojanstvene smrti na zahtevo. Podrobnejši pogled v ta dva argumenta razkriva, da ne zdržita razumskega kriterija. Evtanazija in pomoč pri samomoru ni nikoli zasebno dejanje bolnika, saj ti dve dejanji vedno vključujeta druge ljudi (zdravnike, zdravstveno osebje, pravnike itd.). Obenem pa zagovorniki usmrtitve na zahtevo delijo bolnike na tiste z dostojanstvom in »bolnike brez dostojanstva« ter ob tem navajajo, da naj bi bili med slednjimi takšni npr. inkontinentni in komatozni bolniki, ki ne morejo hoditi in skrbeti zase. V kolikor bi takšno sprevrženo logiko sprejeli, bi lahko razglasili vse hudo duševno bolne ter vse dojenčke za »nedostojanstvene« in bi jih evtanazirali, saj niso sposobni govora in samostojnega življenja. Ob tem zagovorniki evtanazije pozabljajo, da so zdravniki ljudje, ki so zavezani Hipokratovi tradiciji in da jih v primeru evtanazije ni mogoče bremeniti z »etičnim bremenom«, kot pravi dr. Jože Balažic.

Raziskava narejena pod vodstvom Kenneth Chambaere govori, da je v Belgiji 32% bolnikov evtanazirana brez njihovega soglasja. Raziskovalec Tinne Smets pa dokazuje, da  belgijski zdravniki prikrijejo 53% opravljenih evtanazij in jih ne sporočijo državnim oblastem. V vseh teh primerih gre dejansko za legalno dopuščene umore, ki jih zdravniki in medicinske sestre izvedejo na svojo željo oz. popustijo pod pritiski svojcev, država pa jih »tolerira«. Ob nedavnih razpravah v Slovenji se lahko vprašamo, v kakšni državi želimo živeti? Ali bo to država, kjer bomo preko evtanazije krčili izdatke za upokojence in bolnike? Ali bomo popustili zahtevam nekaterih »strokovnjakov« po razpravi in preko široke razprave (ki je drugo ime za normalizacijo) odprli vrata evtanaziji dementnih, duševno bolnih, depresivnih, dojenčkov in zapornikov, kot je to že realnost v Beneluksu? Prepričan sem, da ni nobene potrebe, da sledimo tamkajšnjim socialnim eksperimentom, ki sprevračajo sočutje in za seboj puščajo trupla nedolžnih bolnikov. Primerneje je, da sledimo tako Parlamentarni skupščini Sveta Evrope, ki je leta 2012 sprejela resolucijo (št. 1859/2012) in v kateri zahteva prepoved evtanazije, kot tudi Evropskemu sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, ki je leta 2011 v sodbi Haas v. Švica odločilo, da ne obstaja pravica do evtanazije in da države niso dolžne zagotavljati pomoči pri samomoru. Del slovenske politike in medijev navkljub jasnim stališčem evropskih institucij odkrito simpatizira z evtanazijo v upanju, da bodo s tem zmanjšali izdatke za bolnike in upokojence, prav tako pa vzpostavili družben položaj, v katerem se bodo bolni bali svojih otrok in svojcev in kjer bodo bežali iz zdravstvenih ustanov v bolnikom »prijazne države«. Takšen krasni svet slovenskih evtanazistov je potrebno zavrniti in ob tem podpreti stališča slovenske zdravniške stroke, ki je pretekli teden enoglasno zavrnila ideje po legalizaciji evtanazije in samomora s pomočjo. Predsednik Zdravniške zbornice Slovenije primarij Andrej Možina  je izpostavil, da je evtanazija "lažni humanizem" in jo zato zavračajo. Ob tem pa so izrazili podporo paliativnemu zdravljenju in pravici vsakega bolnika do vnaprej izražene volje, v kateri izrazi želje glede zdravljenja v terminalnem obdobju.

Kvaliteta družbe se ne meri po tem, kako pogosto se ljudje v njej odločajo za evtanazijo oz. samomor, temveč po tem, kako je v njej poskrbljeno za najbolj šibke in nemočne. Papež Frančišek je lanskega novembra v nagovoru italijanskim zdravnikom jasno opozoril na »lažno sočutje« v primeru evtanazije ter jo razglasil za »igranje z življenjem« ter »greh proti Bogu«. Zagovornike evtanazije pa je razglasil za del »kulture odmetavanja«, v kateri bolni in ostareli nimajo mesta. Frančišek zato zdravnike in vse ljudi poziva, da varujejo svetost človeškega življenja in ljubeče skrbijo za bolne in ostarele. V tem smislu je zato vsak zavezan h konkretnemu delovanju: to je k evtanaziji evtanazijskih pobud, prebujenju sočutja in podpora celostni paliativni oskrbi bolnikov, pa naj bo to v naših družinah ali pa v slovenski družbi.

Tadej Strehovec

Več:

• Druzina.si