Bralci 24kul.si so nam posredovali dokumente, ki jih je Boštjan Vernik Šetinc v zadnjem času posredoval na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. V njih je zahteval državno financiranje operativnih posegov za spremembo spola in uvajanje t.i. radikalne teorije spola, ki temelji na načelih Yogyakarta. To so radikalna načela, ki vključujejo državno priznavanje in šolsko promoviranje poljubnega spreminjanja spolov in spolne usmerjenosti, uvajanje oploditve za lezbijke, najemanje revnih žensk za nadomestno materinstvo za homoseksualne pare in državno financiranje operacij za t.i. transeksualce in interseksualce.

Že dolgo je znano, da so radikalni socialni inženirji v ta namen v Sloveniji ustanovili dobro plačano državno službo t.i. Zagovornika enakih možnosti, ki na državne stroške koordinira pritiske na državne organe in zahteva, da naj v času finančne krize država z davkoplačevalskim denarjem plačuje transeksualcem operacije za spremembo spola.  Prav tako zahteva, da so zakonske zveze, kjer se npr. mož spremeni v žensko še naprej šteje kot zakonska zveza – tokrat kot lezbična. Prav tako odkrito zahteva uvedbo interspola oz. ne-spola itd. V nadaljevanju si oglejte, kako poteka radikalna socialna agenda v praksi in kako se izvajajo »vljudnosti pritiski« na prijatelje. Formalni razlog, da se je Vernik Šetinc razkril kot radikalni zagovornik teorije spola, je bil nedavni predlog Zakona o partnerskih skupnostih.

ZAGOVORNIK NAČELA ENAKOSTI
Kotnikova ulica 28, 1000 Ljubljana T: 01 369 75 03  F: 01 369 76 67   E: gp.mddsz@gov.si  www.zagovornik.net,  www.mddsz.gov.si    
Številka:  0701-3/2014/2 Datum:  8.5.2014 

Zadeva:  stališča Zagovornika načela enakosti ob javni razpravi o predlogu zakona o partnerski skupnosti (ZPS)  

Spoštovana ga. Boškić, 
Pošiljam še dve opombi, ki sem ju pozabil omenit v svojih že posredovanih pripombah k ZPS.  
1. Prvo vprašanje je formulacija zapovedi in favorem libertatis, ki bi po mojem sodila v ta zakon: omenjal sem že ZIMI (vendar ne natančno), ki ima v ta namen v 5. členu določeno: »Za uresničevanje pravic invalidov veljajo tudi nediskriminacijske določbe in določbe, ki zagotavljajo izenačevanje možnosti po drugih predpisih. Ne glede na določbe drugih zakonov, se uporabljajo določbe tega zakona, če so za invalida ugodnejše.« Navedeno določbo bi bilo smiselno nekako preoblikovati vsaj v smislu, da lahko zgolj drug »zakon izrecno glede posameznih razmerij določi drugačne pravne posledice partnerske skupnosti (in neregistrirane partnerske skupnosti), vendar le ob pogoju, da takšno razlikovanje od ureditve, ki jo določa ta zakon, objektivno upravičuje legitimni cilj in je način uresničevanja tega cilja primeren in nujen«. Hkrati pa naj se doda še nadaljnja določba, da se »sicer (t.j. v dvomu) uporabljajo določbe tega zakona, če so za partnerje v taki skupnosti ugodnejše.«  Na ta način bi se zakonodajalca zavezalo, da o vsakem odstopu zelo natančno razmisli (in ravna ustavno pravilno), sicer bo taka norma brez učinka. Predlog določbe sicer izhaja iz določene skepse oz. nezaupanja v prihodnje ravnanje zakonodajalca, vendar je tak previdnostni ukrep (zaradi strahu pred regresijo) po moji oceni glede na vse okoliščine na mestu (opozarjam na razne razvoje dogodkov po svetu, npr. v Am. zvezni državi Kalifornija…), saj je navedeno vprašanje žal zelo ideološko dojeto zlasti s strani nasprotnikov takega urejanja. Nenazadnje iz identičnega razloga po mojem velja navedena norma v ZIMI, ki je še precej bolj kategorična (niti morebitni naknadni zakonski posegi delodajalca z drugimi zakoni glede na gornjo dikcijo najbrž ne morejo derogirati minimalnega režima po ZIMI (zakonodajalec to lahko stori le samo spremembo ZIMI). 
2. Čeprav zakonski predlog primarno ureja položaj istospolnih skupnosti, pa je po moji oceni pomembno, da se v zvezi s statusi upošteva tudi vprašanja spolne identitete oz. vprašanje položaja transseksualnosti in interseksulanosti (medspola). Ta vprašanja se seveda gledano na sploh ne prekrivajo, vendar so tukaj v kontekstu pomembna. V kontekstu registracije oz. neregistriranega partnerstva (pa tudi zakonske zveze in izvenzakonske skupnosti) ima to lahko poseben vidik ob morebitni spremembi »spola« oz. spolne identitete enega od parterjev. To je pravica, ki je v okviru varstva zasebnosti zavarovana z 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (glej npr. zadeve B proti Franciji, Goodwin proti Združenemu kraljestvu ter Kück proti Nemčiji). Transseksualne osebe so npr. upravičene do spremembe svoje zunanje podobe (npr. do brezplačnih medicinskih storitev, potrebnih za spremembo svojega videza). Ob zamenjavi »spola« so upravičene tudi do izdaje ustrezno spremenjenih dokumentov, npr. rojstnih listov: v njih se dotedanji (pri rojstvu družbeno pripisani) »spol« zamenja z »novim« spolom. Pri tem gre sociološko in pravno gledano sicer res predvsem za spremembo spolne identitete, vendar je v običajnem besednem pomenu, ki je gotovo najbolj razumljiv ciljni populaciji in tudi najbolj dostopen vrednotenju oz. moralnim sodbam, z vidika družbene percepcije najlaže opisati prav kot spremembo spola. Tudi zato, ker takšno odločitev pogosto spremlja tudi odločitev za spremembo posameznih tipičnih fizičnih značilnosti (spolnih znakov) posameznega spola (za kar so običajno potrebni medicinski posegi), sprememba imena ipd..  
Menim, da je nujno potrebno zaradi načela spoštovanja zaupanja v pravo, spoštovanja človekovega dostojanstva in osebnostne integritete ter prepovedi diskriminacije (zaradi spolne identitete) jasno urediti situacije, kjer je po pridobitvi določenega statusa prišlo do spremembe spolne identitete enega od partnerjev. Treba je izrecno določiti, da se tem osebam zaradi takšne odločitve položaj ne sme poslabšati oz. da statusa avtomatično ne morejo izgubiti (to je mogoče lahko relevantno tudi za prehodni režim ukinitve sedanjega statusa registrirane istospolne skupnosti). 
Predlagam, da se v zvezi s tem doda še ena splošna določba po kateri »sprememba spolne identitete ne vpliva na obstoj statusa registriranega, neregistriranega partnerja, zakonca oz. partnerja v izvenzakonski skupnosti ter partnerja v registrirani istospolni skupnosti, razen če to ta oseba želi in je to za partnerja v taki skupnosti ugodneje«. S tako določbo je treba preprečiti, da bi se zaradi »spremembe spola«, natančneje, spolne identitete enega od partnerjev štele sklenjene zakonske zveze, registrirana partnerstva oz. registrirane istospolne skupnosti za nične zaradi z zakonom določenih pogojev glede opredelitve spola takih partnerjev (oz. bi se te pravne vezi oz. posledice morda lahko razveljavile).  
Hkrati pa je treba vsaj deloma omogočiti, da se med temi statusi ob spremembi spolne identitete lahko tudi prehaja - iz neregistrirane partnerske skupnosti v izvenzakonsko skupnost (in obratno). Seveda ti statusi načeloma ne morejo biti podani hkrati (kot zanimivost takšen je npr. le položaj v Makedoniji, ko si lahko hkrati poročen oz. v zakonski zvezi z eno osebo in hkrati v izvenzakonski skupnosti z drugo). Menim, da bi bilo hkrati nujno, vsaj za potrebe tega urejanja, jasno priznati obstoj medspola (interseksualnih oseb oz. oseb z spolno identiteto, ki ni niti moška niti ženska). To vprašanje mdr. omenjam tudi ob komentarjih k predlogu Zakona o enakosti žensk in moških (ZEŽM). V ZR Nemčiji obstoj te kategorije terja tamkajšnja ustava (odločitve ustavnega sodišča in zakonodajalca v zadnjem letu in pol). Po mojem je tudi v Sloveniji razlaga pojma človekovega dostojanstva enaka oz. ne more biti drugačna. Osebe, ki so interseksualne bi morale imeti pravico, da v obravnavanem kontekstu  glede kriterija spola (gender) za nastanek partnerskih razmerij ostanejo »vmes« oz. se jih ne bi smelo vkalupljati s pogoji za pridobitev navedenih statusov, ki so vezani na spol. V ta namen bi se lahko določilo, da »za osebe z interseksualno spolno identiteto ne veljajo pogoji glede spola za sklenitev oz. obstoj skupnosti (partnerstva)«. Z drugimi besedami interseksualna oseba bi morala imeti pravico izbire med navedenimi statusi: ali bo zaradi tesne intimne vezi z drugo osebo to vez pravno gledano oblikovala v režimu registriranega ali neregistriranega partnerstva ali zakonske oz. izvenzakonske zveze je v samem bistvu njene avtonomije biti hkrati oboje – ženska in moški (ali nič od tega). Seveda je ob tem še vedno nujen pogoj tudi soglasje volje z drugim partnerjem.  Pri tem ko taka oseba (v soglasju z drugim partnerjem oz. partnerko) lahko izbira, pa se je seveda ne sme siliti, da ne bi imela pravice ostati vmes oz. se tudi od registracije oz. pridobitve takšnega ali drugačnega statusa dalje šteti za osebo tega ali nasprotnega spola .- npr. če se od ene osebe npr. ženskega spola razveže (kot moški) v smislu zakonske zveze, nato pa z drugo osebo ženskega spola sklene partnersko zvezo (kot ženska). Dve interseksualni osebi pa imata v tem smislu sploh največjo možno »izbiro«. To ni nikakršen privilegij, ampak, vsaj zame izhaja iz same narave stvari in v prav ničemer ne vpliva na družbeni in pravni pomen posameznih statusov. Država ne sme utrjevati oz. forsirati zaželenih spolnih identitet, ampak mora biti do teh vprašanj nevtralna, saj gre za najbolj bistvene vidike pravice do samopodobe oz. osebnega dostojanstva, v katere država ne sme posegati in ki jih ne sme omejevati, ampak mora – nasprotno – te pravice priznati, spoštovati in zavarovati, mdr. tako da uredi načine izvrševanja teh pravic oz. njihove učinke v razmerju do države in v razmerjih med tretjimi. Menim, da so takšna posebna določila zato skrajno na mestu, čeprav morda ne zadevajo prav mnogo oseb v Sloveniji. Vsaj glede številnih pravnih vidikov vezanih na življenje v dvoje, bi že priznanje statusa medspola (inetrseksualnosti) zgolj na tej točki rešilo množico hudih in skoraj nepremostljivih sistemskih diskriminacij teh oseb. Seveda bi se obstoj interseksualnosti moral v tem smislu v postopku registracije/sklenitve zakosnke zveze oz. v vsakem postopku posebej vsakokrat dokazovati (kar je gotovo težavno!). Pri tem pa po moji oceni zahteva po predložitvi rojstnih listov oz. dokumenti o pripisanem spolu (zaradi splošne neureditve položaja oseb medspola) ne morejo biti absolutno nujni pogoj (ali pač ovira) za urejanje takih statusov. Nenazadnje ni izključeno, da bi partnerske skupnosti v Sloveniji sklepale osebe, ki jim druge zakonodaje pravico do medspola priznavajo in učinkoviteje varujejo.   
Sicer pa hkrati menim, da bi veljalo čim prej temeljito razmisliti o celovitem urejanju pravnih položajev glede opredelitve do (ali spremembe) spolne identitete oz. priznanja obstoja interseksualnih oseb. To mdr. zelo jasno terja 8. člen EKČP (glej omenjene sodbe zgoraj). Gre tudi za eno od (tudi za diskriminacijo) najranljivejših skupin v družbi, ki je tudi zaradi odsotnosti jasne politike države do teh vprašanj veliko težavo z globoko zakoreninjenimi strukturnimi diskriminacijami, marginalizacijo in temeljnim nerazumevanjem v družbi (negativnimi moralnimi vrednostnimi sodbami, izolacijo…). Država mora storiti vse, kar je v njeni moči (pravno urejanje in odstranitev sistemskih diskriminatornih ovir pa so zgolj minimalne obveznosti!), da skuša zmanjšati oz. odpravljati strukturno diskriminacijo zaradi spolne identitete.  Pri tem bi veljalo upoštevati spoznanja iz nekaterih dokumentov, npr. t.i. Jogjakartskih načel o uporabi mednarodnega prava človekovih pravic z vidika spolne usmerjenosti ter spolne identitete. V oporo sta lahko tudi vsebina tematske publikacije Komisarja za človekove pravice pri Svetu Evrope Human Rights and Gender Identity ter Discrimination on grounds of sexual orientation and gender identity in Europe.2  V zadnjem času so nastale še nekatere pomembne raziskave Agencije EU za človekove pravice (FRA). Med zakonodajnimi zgledi pa bi izpostavil (vključno s kritikami pomanjkljivosti teh ureditev!): npr. Gender Recognition Act 2004 (Velika Britanija), Gender Recognition Bill 2013 (Irska, predlog), Avstralsko in Nemško ureditev medspola (ne ženski, ne moški, ampak x) itd. Priporočam, naj se v ta prizadevanja aktivno vključi (npr. že delovne skupine!) in se posvetuje (ne le z javno razpravo, sploh, če je ta zelo kratka, kot v tem primeru) tudi z osebami, ki imajo izkušnjo lastne istospolne, biseksualne ali transseksualne usmerjenosti in/ali spremembe spolne identitete v partnerskih odnosih ter z njihovimi organizacijami.  
Upam, da bodo pripombe lahko v oporo pri nastajanju učinkovitejših nediskriminacijskih politik. Če bi to šteli za potrebno, sem vam seveda na voljo za dodatna pojasnila. 

Lep pozdrav,

Boštjan Vernik Šetinc, Zagovornik načela enakosti

Opombe:

Yogyakarta Principles on the Application of International Human Rights Law in relation to Sexual Orientation and Gender Identity je skup priporočil uglednih pravnih strokovnjakov, sprejet Marca 2007. Dostopen je na http://www.yogyakartaprinciples.org/principles_en.htm. 

2 Dokument CommDH/IssuePaper(2009)2 iz Julija 2009 je dostopen na https://wcd.coe.int/ViewDoc.jsp?id=1476365&Site=CommDH&BackColorInternet=FEC65B&BackColorIntr anet=FEC65B&BackColorLogged=FFC679. Publikacija Sveta Evrope iz Junija 2011 je dostopna na http://www.coe.int/t/Commissioner/Source/LGBT/LGBTStudy2011_en.pdf. 

Marija Lo.