»Preden povem svoje stališče do Zakonika, želim poudariti, da se ograjujem od kakršnegakoli bodisi pro- bodisi kontra- gejevskega ali drugačnega aktivizma. Osebno sem, od kar pomnim, odločno zato, da nihče ne sme biti pri svojih človeških pravicah diskriminiran zaradi spolne usmerjenosti. Pri svoji presoji zakonika izhajam zato izključno iz stvarnih, logičnih, moralnih in strokovnih razlogov. Iz teh pa je jasno, da zakonika, kot je predlagan, ni mogoče sprejeti.

Naj poudarim še nekaj, kar je izjemno pomembno. O zakoniku se ne odloča na ta način, da bomo seštevali njegove dobre in slabe strani. Če je namreč ena sama resna pomanjkljivost, potemi si država ne more in ne sme privoščiti, da bi bil zakon sprejet. Tu argumenti za in proti ne morejo biti enakopravni. Lahko je tisoč res dobrih stvari in ena sama res slaba, pa zakon ne sme biti sprejet. Problem je v tem, da zakon pač ne sme biti slab niti v eni stvari, pač pa mora biti dober v vseh. Naša moralna in državljanska dolžnost je, da ga ne sprejmemo, če menimo, da ima eno samo resno napako.

Menim, da ne bi bilo prav, če bi zakonik, tak kakršen je, sprejeli. Imam več razlogov zato, a vsak izmed njih že sam zadošča za oceno, da je zakonik nesprejemljiv. Ti razlogi so naslednji:

1. splošni konceptualni razlogi, ki so občečloveške in transdisciplinarne narave

sem sodi neustrezna definicija družine, ki družino opredeljuje kot skupnost z otrokom, pri čemer pa o otroku ne govori z generacijskega vidika, temveč izključno s starostnega (po členu, ki pravi, da je otrok oseba do 18. leta starosti). Torej družina preneha biti družina, ko otrok izpolni 18 let. S tem zakon ogromnemu številu družin, ki skrbijo za otroke (starejše od 18 let) odreka status družine. Tak spodrsljaj je kardinalne narave, nobena državna zakonodaja si ga ne sme privoščiti in mora biti odpravljen, preden je zakon sprejet. iz definicije družine dalje ni razvidno, katera je tista oblika družine, na kateri temelji reprodukcija družbe in človeštva in jo resnično lahko imamo za osnovno celico družbe (torej družina dveh spolov in dveh generacij) in jo mora družba zato posebej ščititi, kajti vse oblike družine, ki so zajete v novi definiciji, tega pogoja ne izpolnjujejo
in če se vprašamo, katera oblika družine bi lahko bila samozadostna, torej univerzalna in bi s tem omogočala reprodukcijo, je to seveda lahko samo jedrna družina in njene razširjene oblike, nikakor pa to ne more biti istospolna skupnost izenačevanje ene in druge oblike v zakoniku torej v bistvu pomeni, da zakonik ne opaža te temeljne razlike in da na neki način indiferentno pristaja na stanje, ki vodi v propad in izumiranje družbe in človeštva

2. nedefiniranost ključnih pojmov zakonika in protislovnost določil zakonika

nikjer v zakoniku ni definiran pojem življenjske skupnosti, ki se v zakoniku sicer kar naprej ponavlja pri vseh njegovih temeljnih določilih; lahko bi kdo rekel, da pač vsak ve, kaj je življenjska skupnost, a ni tako – če vprašamo ljudi in tudi strokovnjake, bi hitro naleteli na različne in celo nasprotujoče si razlage
ta pojem bi moral biti definiran, sicer namreč vsa temeljna določila zakona obvisijo v zraku

3. neupoštevanje temeljnih pravic otroka in (ob tem) implicitno favoriziranje želja partnerjev

zakonik naj bi izhajal iz »načela otrokove koristi«, a pri tem ne upošteva in ne varuje dovolj ravno tiste pravice, ki je z vidika družinskega življenja najbolj bistvena (prednostna pravica, bi lahko rekli), to je pravica živeti s starši, pravica do življenja z materjo in očetom. S tem ko v sami definiciji družine odvzema starševstvo kot konstitutivni element družine, degradira Zakonik tako družino kot otrokove pravice. Iz dikcije zakonika potemtakem ni razlike med upravičenostjo staršev, da živijo z otrokom, ali upravičenostjo »druge osebe«; po drugi strani zakonik želi čimbolj izenačiti istospolne partnerje s pravimi starši in pri tem ustvarja vtis, da mu dejansko gre bolj za želje partnerjev kot za pravice otrok; pri tem poudarjam, da so pravice otrok legitimen del človeških pravic, »pravica do otroka« pa kot človeška pravica ali prava pravica v kakršnem koli smislu ne obstaja.

4. psihološki in drugi strokovni razlogi

vsi znanstveno relevantni povzetki izsledkov številnih raziskav, v katerih so primerjali psihološke učinke pri otrocih iz heteroseksualnih skupnosti z otroki iz homoseksualnih skupnosti ali z otroki homoseksualnih staršev, opozarjajo, da izsledki doslej še ne dajejo podlage za konkluzivne ugotovitve in posplošitve (tako npr. poročilo APA, nedvomno največje in najbolj avtoritativne svetovne asociacije psihologov; pa tudi nedavno vseevropsko poročilo); ti povzetki tudi (in običajno tudi raziskave same) opozarjajo na resne metodološke pomanjkljivosti raziskav. raziskovalni izsledki torej ne dokazujejo niti, da razlike v omenjenih učinkih so, niti da jih ni; to pa je tudi razumljivo, ker je doslej praktično nemogoče izvesti metodološko odločilno študijo, ki bi dovolj velike primerjalne skupine izbrala iz naključnega vzorca populacije in ki bi zajela 40-50 let dolgo spremljevalno obdobje; najmanj, kar bi pričakovali je študija, ki bi pokazala, kako se otroci mavričnih skupnosti obnesejo v odnosih do drugega spola in v lastni starševski vlogi – a take študije preprosto ni, toda te študije nedvoumno kažejo nekaj: da se namreč otroci iz mavričnih skupnosti v bistveno večji meri čutijo diskriminirane zaradi spolne usmerjenosti staršev kot otroci heteroseksualnih staršev – odstotek je 47 proti 0 (tako npr. znana »bamberška« študija Marine Rupp); in če je kaj psihološko škodljivo za našo osebnostno integriteto, potem je to občutje diskriminiranosti; še manj jasno je raziskano vprašanje, ali se istospolna usmerjenost v večji meri kot raznospolna povezuje s spolno zlorabo otrok, pedofilijo, efebofilijo, hebofilijo in tudi s promiskuitivnostjo; statistično je dokazano, da je okrog 90 odstotkov storilcev spolnih zlorab otrok moških in prav tako je dokazano, da je okrog 30 odstotkov otrok, ki so žrtve spolne zlorabe, moškega spola. Torej nikakor ni nemogoče, da je med storilci spolnih zlorab otrok nesorazmerno velik odstotek istospolno usmerjenih moških, ki jih je po najnovejših statističnih podatkiv v razvitem svetu okrog 3 odstotke; iz zgodovine progejevskih gibanj je tudi znano, da so nekateri protagonisti teh gibanj (med njimi zlsti Thorstad) odkrito zagovarjali pedofilijo. Na tem področju so rezulati raziskav tudi povsem nekonkluzivni, kajti razen omenjenih podatkov, ni nič trdno dokazanega. Za sedaj torej ne moremo reči, da pomeni istospolna usmerjenost večji riziko za spolne zlorabe in za pedofilijo, kot tudi ne moremo reči, da ne pomeni. Dokler opisani riziki niso definitivno spoznani kot neutemeljeni, zakonik v nobenem primeru ne bi smel širiti pravic istospolnih partenrjev do vzgoje otrok; še posebej zato, ker je izhodišče zakonika definitivno korist otroka, ne pa korist oseb, ki so v vlogi staršev. Kot je bilo večkrat poudarjeno, »pravica do otroka« ni nobena legitimna človeška pravica – preprosto ne sodi v kategorijo zagotovljenih pravic.
Raziskovalne študije tudi kažejo, da tako odsotnost matere kot odsotnost očeta v družini lahko negativno vpliva na psihičnih razvoj in psihično blagostanje otroka.

5. etični in moralni razlogi

Sprejetje zakonika bi imelo posledice, ki so zelo problematične z vidika etike, morale in vrednot. Tako npr. po znanem zlatem pravilu pa tudi po nič manj znanem Kantovem kategoričnem imperativu ne moremo šteti za moralno nekaj, kar ne more biti univerzalno pravilo ravnanja. Če npr. mislim na družino in njene oblike, potem npr. jedrna družina s pravimi starši in otroki vzdrži ta kriterij, z lahkoto si predstavljamo obstoj človeštva ob takšnih družinah, težko pa si ga predstavljamo ob samih istospolnih skupnostih.

Zato se zelo strinjam s stališčem Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko, ki opozarja na etično problematične vidike Zakonika in posledic, če bi bil sprejet. Tudi ta komisija meni, da citiram, »nimamo dokazov, da so vse raznovrstne skupnosti odraslih in otrok enako uspešne, enako varne in za otrokov razvoj enako ugodne.«

Usmerjevalni odbor za bioetiko Sveta Evrope meni, da pravica imeti otroka kot splošna pravica ne obstaja.

dr. Janek Musek, psiholog