Trpeče lezbijke opisujejo vzorec zlorabe kot teroristične napade in kontrolo.

Lezbične odnose aktivistke teorije spola in aktivistična "stroka" pogosto še bolj idealizirajo kot homoseksualne odnose med moškima. Ustvarjajo celo mit o idealni lezbični starševski kombinaciji, kar počne npr. Društvo psihologov Slovenije. Gre seveda za idealiziranje in posploševanje. Dejstva o mnogih lezbiških odnosih so veliko bolj neprijetna, vendar se o tem v največjih medijih ne sme poročati in tega seveda pri njih ne morete videti ali prebrati. Pa je vseeno dobro vedeti.

"Domače nasilje v lezbičnih odnosih

Lezbijke, v odnosih, kjer so zlorabljene, očitno čutijo naklonjenost do partnerice, sicer ne bi bile z njo. Ne poznam veliko žensk, ki bi dovolile, da bi jih fizično ali čustveno zlorabljala oseba, ki je ne ljubijo. Vsekakor pa jih poznam veliko, ki se ne zavedajo svoje vrednosti. Na prste obeh rok in še polovico na nogah lahko naštejem žensk, ki so živele v zvezah, v katerih so bile zlorabljane. Ko se neham ukvarjati s tem, da je bila polovica med njimi v istospolni zvezi, postane jasno, da domače nasilje ne pozna diskriminacije in ne pozna meja. Ne glede na vrsto razmerja se se začne enako. Dve ženski se medsebojno privlačita in se zaljubita. Ta občutek se kaže kot intenzivna všečnost ali pa medsebojna ljubezen. Obožuješ njen šarm in jo imaš za blago dušo, čeprav veš, da ima pomanjkljivosti. A kdo jih nima? Vidiš jo, da se nekontrolirano razjezi in stresa slabo voljo na druge ljudi, ampak nate ne. Ne še. Srhljivo je, ko se to zgodi; po drugi strani pa si nikoli nisi mislila, da boš občutila tudi to – njeno »temno« stran.

Začne se verbalno ali čustveno nasilje, ampak ne zgleda enako v vseh razmerjih. Včasih se zgodi, da krene na tirado žalitev. Še slabše je, če se ti te stvari ne zdijo pomembne. Te epizode sčasoma prerastejo v resne in pogoste verbalne ter fizične napade. Jabolko spora je lahko tako drobceno, da v času, ko začutiš, da je šla stvar izven nadzora, stvari ugasnejo tako hitro kot so se začele. Zaradi tega si misliš, da ni šlo za nič posebnega, v resnici pa se šele začenja.

Sčasoma postane boj za kontrolo na vsakem področju tvojega življenja. Počutiti se moraš manjvredno, majhno in nepomembno, da boš lahko v skladu z njenimi željami, potrebami in zahtevami. Zavrnitev tega usklajevanja je utišana s kričanjem verbalnih žalitev, udarci in porivanji, če naštejemo samo nekatere. Ona lahko tvoj denar porabi za svoje račune, stanovanjske stroške in svoje nove stvari; v zlorabljajoči miselnosti se ne ozira na tvoje potrebe.

Pa vendar je njena prijaznost tista, ki si jo najbolj zapomniš. Ko te prha z opravičili in darili za svoja dejanja. Spomniš se šarma, ko se odločaš ali bi ostala ali šla. Počutiš se krivo, ker ona kuha, čisti, lika tvoje obleke, prinaša domov slanino in skrbi za vse druge tvoje želje in potrebe. In ti delaš enako zanjo. Dokler je nekaj ne zmoti. Zloraba ni nekaj, kar bi ti šlo po glavi kot posledica nasilnih epizod. Spet se srečaš z njenim šarmom in umetno iskrenostjo, ker verjameš, da ji je žal in da tega ne bo več ponovila. Tako si se prepričala, v to verjameš. Čutiš se krivo že, če samo pomisliš o prošnji za pomoč ali zapuščanju. Njeno obnašanje opravičuješ s poudarjanjem svojih pomanjkljivosti.

Nekatere lezbijke se skušajo fizično zaščititi pred zlorabo. Pogosteje se branijo in borijo. Pogosto si te borke z obrambo rešijo svoje življenje, a še veliko jih je, ki se počutijo krive, ker so se tudi one obnašale nasilno. To vodi k pojmovanju vzajemne zlorabe, ki je očitno napačno. Izraz namreč lahko prikrije dejstvo, da ena ženska izvaja oblast nad drugo. Ko zlorabljena lezbična žrtev verjame, da vzajemno zlorablja svojo partnerico, jo skuša zaščititi. Prav to pa ohranja odnos ter omogoči zlorabljajoči, da ne prevzame odgovornosti za svoja dejanja

Trpeče lezbijke opisujejo vzorec zlorabe kot teroristične napade in kontrolo. Njihove partnerke so se naučile, da jim nasilje omogoča kontrolo. Ko smo ujeti v odnose, je težko prepoznati zlorabo. To pa je tudi najpogostejši razlog, da zlorabe niso prijavljene. Žrtev se počuti tako kot želi rabelj.

Organi pregona in relacijski svetovalci so se znašli v položaju, ko morajo opredeliti zlorabe doma v okviru istospolnih parov. Ker so mnoge lezbijke ponotranjile napačno predstavo o istospolni zlorabi, ni presenetljivo,  da mnogi strokovnjaki kot tudi organi pregona delijo takšne poglede. Pravijo jim:

"Saj je vendar manjša od tebe, kako je lahko nasilna?" 

"Kako bi lahko ona imela nadzor nad situacijo, ko imaš vendar tako močno voljo in samozavest?" 

"Ti si starejša od nje, zato težko verjamem, da je ona nasilna nad tabo."

Če bi bila kazen ustrezna kriminalu, bi se več žrtev izpostavilo. Žalost in sramota, ki spremljata takšno prijavo, sta lahko zelo boleče breme, še posebej, če si sam. Na sodiščih je malo ali nič zagovorništva žrtev istospolnih zlorab. Pogosto bo sistem ohranjal zatiranje žrtve, ko jih bo spominjal na odgovornost za nekatere plati zlorabe, ne bo pa naredil pozitivnih sprememb.

Spolni odnosi z željo pobotanja so zelo nevarni in nesmiselni. Stvari mejijo na posilstvo, tudi če zlorabljena žrtev ne najde več moči, da bi rekla ne. Mišice jo bolijo, komaj diha, izčrpana je in ne zmore več najti energije, da bi se včasih potuhnila, včasih napadla nazaj. Takšna dinamika je pogosta v zlorabljajočih odnosih." 

Celoten (original) članek  v angleščini si lahko preberete tukaj.