Knjigo Ime mi je Damjan je napisala Suzana Tratnik, dolgoletna lezbična aktivistka ter soorganizatorka FGLF – festivala lezbičnega in gejevskega filma pri Društvu Škuc. Rodila se je leta 1963 v Murski Soboti, diplomirala iz sociologije na Fakulteti za družbene vede in magistrirala iz antropologije spolov na Institutum Studiorum Humanitatis – Fakulteti za podiplomski študij. Živi in dela v Ljubljani.

V šolskem letu (2014/2015) je bila v sklopu nacionalnega projekta spodbujanja bralne kulture Rastem s knjigo izbrana prav njena knjiga Ime mi je Damjan. Država je na ta način financirala 22.000 izvodov knjige in jo brezplačno razdelila med dijake prvega letnika srednjih šol.

Omenjena knjiga, ki je bila lani ponatisnjena (prvič je izšla leta 2001, leta 2014 pa že drugič – tokrat s spremno besedo homoseksualnega aktivista Romana Kuharja), govori o Vesni, ki se pri 17-ih letih uradno preimenuje v Damjana ter živi v ženskem telesu kot fant. Menda naj bi bralec knjigo razumel kot zgodbo o transspolni osebi, ki je nihče ne razume in se sooča z mnogimi težavami zaradi nesprejemanja okolice, lahko pozoren bralec hitro ugotovi, da se v ozadju pravzaprav skriva (prikriva) nekaj drugega. Po vsej verjetnosti spolna zloraba, ki pa je zelo nejasno opisana najprej skozi Vesnine (Damjanove) sanje:

»Stopil je k meni in se mi slinasto nasmehnil, češ, naj se ne premikam, ker sem bolan in me bo vse bolelo… Ko mi je postalo jasno, da lahko premikam vsaj eno roko, sem zamahnil proti staremu, a pest je šla skozi njega, on pa se je bebavo režal reklamam na teveju… Potem sem se blazno ustrašil, da se mi bo pripopal na faco, jaz pa ga ne bom mogel nikoli več strgati s sebe, ker se ga ni dalo prijeti. Grlo se mi je razvezalo in s piskajolim glasom, kakršnega dobimo v grdih sanjah, sem začel kričati, naj me pusti, naj mi da mir. »pet let sem gledal teve!«« (str. 45-46)

Kasneje se sum o spolni zlorabi pojavi spet v pogovoru z Vesnino (Damjanovo) sestro:

»Ti ne veš kaj mi je foter naredil.«(str.56)

Če avtorica ne namiguje na spolno zlorabo, pa gre v Vesninem primeru gotovo vsaj za čustveno oziroma psihično zlorabo s strani očeta:

»Ko sem bil majhen in priden, me je nenehno pestoval in me vlačil povsod s sabo in me razkazoval sorodnikom in sosedom, češ, kakšno ljubko hčerko ima Samo mene, za brata in sestro ni imel toliko časa, onadva nista bila tako ljubka, pa še zadnje sedeže v avtu sta mu vedno poscala. Brat in sestra sta morala takoj po risanki v posteljo, sicer ju je nalomil – no, ne čisto zares, ampak po riti, da sta bolje razumela. Jaz sem smel biti pokonci, smel sem glasno govoriti; jaz sem zdržal in nisem povsod scal. Tudi po večerji sem še sedel s tastarimi v kuhinji. Še zdaj se spomnim, kako je mat nejevoljna pomivala posodo in bentila, da bi že moral v posteljo, saj sem še otrok in me ni treba tako razvajati. … Foter pa se je samo smejal, me pobožal po glavi in rekel, da sem pametna punca in da razumem vse, kar se mi pove.  … Takrat sem se z vsem strinjal in vedno upošteval, kar mi je povedal foter, saj drugače ni moglo biti. Najbrž sva se takrat zato tako dobro razumela in sva lahko bila toliko skupaj, ker je bilo vse po njegovem. To sem povedal tudi tistemu psihologu z zelenim fikusom pri oknu, h kateremu sem hodil na željo mojih tastarih.  … Zato, sem mu povedal, ker sva si bila s fotrom sto let nazaj veliko bliže dosti sva bila skupaj, toliko, da sem včasih že pogrešal brata in sestro in mamo. … Mat je res večkrat pripomnila, da me foter preveč razvaja, ampak nikoli ni ničesar naredila za to, da bi bil več z njo. Sam pa nisem mogel nič spremeniti. In ko sem sel in začel spati v sobi s sestro, me je foter zasovražil. Nisem bil več samo njegova punčka. Nenadoma je začel govoriti, da sem najhujši. … Dokler sem bil majhen, me je lahko povsod vlačil s sabo, me razkazoval in se hvalil, kako luštno hčerko ima in da bo še kaj iz mene, ko pa sva se peljala domov, me je v avtu stiskal k sebi in mi zagotavljal, da se ne bova nikoli ločila, ker on tega ne bo dopustil. Zraven je sam sebi govoril, tako skozi zobe: »Tako bo in nič drugače!« (str.134)

Seveda je za čudaško obnašanje Vesne (Damjana) staršema »najlažje« okriviti njo samo. Oče in mati jo pošljeta k psihologu, ki pa (žal) reagira povsem nestrokovno.

"In tisti psiholog, ki sem mu vse to povedal (pred tem nisem nikomur pravil o tem, ker mi je foter govoril kot otroku, saj me je bilo neznansko sram in zdelo se mi je celo, da morava biti oba s fotrom pritegnjena), je tudi rekel, naj tega raje ne govorim naokoli, ker je to pač preteklost, zdaj pa je treba misliti na prihodnost in začeti urejati odnose na točki na kateri so v tem trenutku.« (str.134)

Tako Vesna (Damjan), namesto, da bi razrešila odnos z očetom in morda pridobila nazaj svojo identiteto (in spol), zaključi z mislijo:

»Po tistem kar sem doživljal v otroštvu, se v njegovi bližini nikoli več nisem dobro počutil. Tudi sicer se nikoli več nisem dobro počutil. Tu ni kaj urejati, preteklosti se ne da popraviti.«

Lahko bi kritizirala knjigo ali se spotaknila ob neštetih »pičkah«, »kurcih«, razuzdanosti in lezbičnih scenah, pa rezanju žil v knjigi in še čem. Lahko bi rekla, da je knjiga polna pijančevanja, mladostniških ekscesov, žalosti in bede. Lahko bi, ampak življenje je pogosto takšno. Prepogosto. Žalostno in bedno. Tudi Vesna (Damjan) je to vedela, vedela pa je še nekaj bolj pomembnega. Da v resnici neizmerno hrepeni po ljubezni. 

»Nenadoma se mi je zazdelo, da že vse življenje strašansko trpim samo zato, ker me nihče nikoli ni imel zares rad. Na kogarkoli sem pomisli, sem vsakič znova ugotovil, da me tudi ta ni imel dovolj rad in da tudi sam nisem znal imeti zares rad."

Žal pa namesto z upanjem in vero v ljubezen, Vesna (Damjan) zaključi, da  v resnici ne more biti vse odvisno od ljubezni. Ker to bi bilo po njenem že preveč enostavno. (str.130)

Vesnina zgodba bi prav lahko bila biografska; morda to ni samo »Vesnina« zgodba, ampak tudi zgodba neke »Suzane«, »Mojce«, »Tine« in »Katje«, ki so si nekega dne preprosto postrigle lase, si oblekle hlače, da so jim visele z riti, si nadele srajco in si morda celo spremenile ime. Pa bi lahko bilo tudi drugače? Znanega slovenskega psihoanalitika Romana Vodeba sem vprašala, kako interpretira Vesnino (Damjanovo) otroštvo. Zanimalo me je tudi, kako ocenjuje delo psihologa v zgodbi.

Kako bi opisali očetov odnos do hčere? (lahko v opisanem primeru govorimo o čustveni/psihični, če ne morda tudi spolni zlorabi otroka)?

Očetov odnos je zagotovo patološki – tako kot je opisano v knjigi se oče ne sme obnašati do svojih otrok, ne do Vesne, torej »Damjana«, ne do ostalih dveh otrok. V tem segmentu knjiga (str.134) deluje kot svarilo, kakšen oče do svojih otrok ne sme biti. Koliko in na kakšen način krši tabu incesta in kako zlorablja otroka - vse tri - v knjigi sicer ni opisano. Sama Vesnina lezbična spolna usmerjenost očitno izhaja ravno iz napačnega odnosa očeta do nje oz. njegovega očetovanja. Oče je v času »gor-spravljanja« v hčerki Vesni zapustil napačen, torej ponesrečen, miselni odtis, ki je Vesno v času pubertete pahnil v možato lezbijko, torej v »fantinjo«, imenovano Damjan. Če je prišlo v resnici še do kakšne resnejše spolne (in čustvene) zlorabe – morda celo daljšega obdobja zlorabljanja – to pomeni, da je bila v Vesni kontaminirana spolna identiteta. Konkretneje: misli, ki so mislile spolno in čustveno zlorabo so v mali Vesni pustile pečat v smislu: »Če bi bila deček, se me oče ne bi na tak način (spolno) želel, izposodil …« Ta hrepeneča želja: »O da bi bila deček (da se me potem oče ne bi na tak način želel),« je očitno botrovala rojstvu Vesninih lezbičnih nagnjen v času vstopa v puberteto oz. spolno življenje.

Kako bi opisali materin odnos do očeta in hčere? Kako bi v takem primeru morala ravnati mati?

Naloga »dovolj dobre« matere je seveda, da zaščiti in obvaruje otroka, v tem primeru hčerko pred slabimi vplivi okolice, torej tudi, da obvaruje oziroma anulira vpliv »preveč slabega« očeta na odraščanje, vzgojo oziroma »gor-spravljanje« otrok. Mati ima v družini vselej tudi zaščitniško in na nek način dvojno funkcijo. Dobro mora »furati« svoj odnos do moža/partnerja, torej do očeta svojih otrok, in dobro mora peljati/furati tudi svoj materinski odnos do svojih otrok. Tej nalogi mnoge ženske, kot matere in kot žene/partnerice, niso kos. Tudi Vesnina mati je v tem svojem poslanstvu kiksnila.

Kako razumete Damjanovo (Vesnino) stisko? (so želje zlorabljenih deklet v otroštvu pogosto povezane s težavami spolne identitete v dobi odraščanja in kasneje)?

Vesnina stiska je logična in pričakovana – ob takšni drži oz. vlogi in vplivu očeta je domala nemogoče, da bi se mala Vesna razvila v normalno, torej običajno dekle. Vesna je bila v najobčutljivejšem obdobju odraščanja »vzgojno« spotaknjena, torej zmotena – miselni odtis, ki si ga je ustvarila v svoji psihični realnosti glede na dogodke v primarni družini, je bil fatalno slab, torej hiper (libidinalno) investiran. Psihoanalitično bi se lahko reklo, da »preveč slabega očeta ni korigirala dovolj dobra mati«, kar je kontaminiralo mnoge pomembne miselne sisteme odraščajočega otroka, deklice. Motnje v spolni identiteti in spolni želji pa tudi v čustvovanju in osebnostni strukturi so vselej odvisni od otroštva, torej od vpliva primarne družine. Spolna zloraba, še posebej, če je incestuozne narave, vselej intervenira v spolno identiteto in spolno željo, pa tudi v čustvovanje – torej v libidinalno ekonomijo, kot se reče v psihoanalizi – nasploh. Problem spolne zlorabe je vselej najbolj zagaten v primeru, da žrtev na nek način fiziološko uživa in to občutenje pricurlja v zavest, in v tem primeru Nadjaz, ki se z leti razvija in krepi, »znori« in zahteva ukrepanje. To se je pri Vesni zgodilo očitno na specifičen način – in v knjigi to ni povsem razvidno. Definitivno pa je Vesna obrambno zbežala v »fantinjo« Damjana – zbežala je pred ženskostjo, torej pred heteroseksualno željo, katere epicenter je želja po penisu. Želja po penisu se je pri Vesni obrnila v gnus, in posledično v popolno nekompatibilnost s klasično moško željo. Edino kar taki zlorabljeni »fantinji« preostane, je beg v lezbičnost, ki jo perpetuira (latentno) zavidanje penisa in nanj vezan (manifesten) gnus do penisa.

Kako ocenjujete odziv/delo Vesninega (Damjanovega) psihoterapevta oz. psihologa, h kateremu je Vesna (Damjan) hodil tudi na skupinske obravnave na željo staršev?

Če je izpoved Vesne kakorkoli (avto)biografska oz. po resničnih dogodkih, to samo potrjuje, kako šibka in nekvalitetna je psihoterapevtska stroka v Sloveniji. Po eni strani se mi zdi prav, da je psiholog pokazal svoje klavrno znanje. V Sloveniji mora imeti človek v stiski že hudičevo srečo, da naleti na dobrega psihoterapevta. Za psihoterapevtiko mora človek imeti občutek oz. talent – iz knjige in predavanj ter vaj se tega poklica ne da priučiti. Če bi dober psihoterapevt opravil svoje delo dobro in korektno in dovolj zgodaj, Vesnina življenjska kalvarija ne bi bila takšna kot je bila. Vesna bi morala (psihoterapevtsko) predelati svojo kalvarijo z očetom (in mamo), šele potem bi lahko bila njena puberteta dokaj normalna in običajna, ne pa takšna, tako spodletela, kot je prikazano v knjigi.

Po knjigi je nastal tudi promocijski video film, ki ga je režirala Maja Weiss.

Vesna Vilčnik