Katalonija danes ni samo vprašanje pravice narodov in državljanov, da odločajo o svoji usodi, o svojih državnih povezavah. Katalonija danes ne trka le na našo slovensko zavest, ne budi le našega spomina na našo stisko in pričakovanja v času osamosvojitve naše države. Dogodki v Kataloniji odpirajo danes - bolj kot katero koli drugo dilemo - vprašanje, ki je za nas vse usodno - vprašanje prihodnosti Evropske Unije. 

Slovenija mora odločno obsoditi avtokratski teror španskih oblastnikov. Z njim so ne le pohodili osnovna pravila demokratičnega političnega obnašanja, marveč celemu svetu dokazali, da je bila odločitev katalonskih oblasti o razpisu referenduma nujna. Predstavnike EU, ki so samozvano javno podprli zločinsko ravnanje centralne španske oblasti, morata evropska Komisija in Parlament nemudoma poklicati na odgovornost. Nesmiselna trditev, da bo neodvisna Katalonija avtomatično izpadla iz članstva EU, terja takojšen odpoklic funkcionarja EU, ki jo je izrekel pred celotno evropsko in svetovno javnostjo.  

Odločitev zakonite katalonske oblasti, da razpiše referendum o nadaljnjem obstoju njihove pokrajine v Španiji, mora imeti nedvoumno podporo Evropske komisije. Evropska komisija je dolžna to tudi nemudoma javno objaviti in glede na grob, s pravom EU nezdružljiv poseg španskih oblasti, nemudoma ukrepati, t.j. predvsem poklicati predstavnike španske centralne Vlade na zagovor in napotiti svoje predstavnike - opazovalce v Katalonijo.

Usodno vprašanje, ki je že dolgo prisotno in nerešeno čedalje huje bremeni celotno inštitucionalno zgradbo EU, glasi:

Kdo, kateri subjekti, s kakšnim statusom, so lahko (ali bi morali biti) člani te danes še vedno statusno (in očitno tudi območno) nedorečene organizacijske oblike, ki ji pravimo Evropska unija ? V tem zapisu o tem ni mogoče odpreti potrebne razprave. Vsekakor pa je na tem mestu mogoče in potrebno opomniti, da bi to obvezno morale biti (oziroma v bližnji prihodnosti formalno pravno postati) tudi enote velikih držav, ki imajo svojo zgodovino ter lastne ljudske, naravne in gospodarske zmogljivosti, da so kot takšne enote znotraj teh držav tudi formalno pravno že priznane ali pa bi to vsekakor morale biti.  EU z ogromnim disproporcem velikih in malih subjektov, delujoča obenem v okviru velikih, medržavnih, komajda v samih sebi interesno združljivih "političnih" organizacijah, je že dolgo na slepem tiru. Njeno vodstvo je  v vseh teh letih izjemno šibko in nikoli v potrebnem obsegu konstituirano, po vzporednem tiru pa jo dejansko vodijo voditelji največjih državnih tvorb.

Ingo Falk Pasch Wallersberg