Izvlečki iz postsinodalne apostolske spodbude o krščanskih laikih Janeza Pavla II.

»Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najemat delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogodil za en denar na dan in jih poslal v vinograd« (Mt 20,1—2).

Pojdite tudi vi. Klic se ne ozira samo na pastirje, duhovnike, redovnike in redovnice, ampak na vse ljudi: tudi krščanske laike je Gospod osebno poklical. Od njega prejemajo poslanstvo za Cerkev in za svet.

»Kdo so krščanski laiki?« Poklicanost laika je »iskati božje kraljestvo s tem, da se ukvarjajo s časnimi rečmi in jih urejajo v skladu z Božjo voljo«.

»Pod imenom laiki«, kakor pravi konstitucija o Cerkvi, »razumemo tukaj vse vernike, razen udov svetega reda in redovniškega stanu, potrjenega v Cerkvi, to se pravi vernike, ki so bili s krstom včlenjeni v Kristusa in s tem uvrščeni v božje ljudstvo. Ti verniki so s krstom na svoj način postali deležni Kristusove duhovniške, preroške in kraljevske službe in izvršujejo svoj delež poslanstva celotnega krščanskega ljudstva v Cerkvi in v svetu«.

Krst nas prerodi za življenje božjih otrok, nas zedini z Jezusom Kristusom in z njegovim telesom, ki je cerkev, nas mazili v Svetem Duhu in nas napravi za duhovna svetišča. S svojo pripadnostjo Kristusu, Gospodu in Kralju vesolja, se krščanski laiki udeležujejo njegove vodstvene službe in On jih kliče k služenju Božjemu kraljestvu in njegovemu razširjanju v zgodovini. Krščansko kraljevanje živijo predvsem z duhovnim bojem, da bi v samih sebi premagali kraljestvo greha (prim. Rim 6,12), in ko sebe darujejo za služenje v ljubezni in pravici, je sam Jezus navzoč v vseh svojih bratih, predvsem v najmanjših (prim. Mt 25,40).

Krščanski laiki so še posebej poklicani, da stvarstvu vrnejo vso njegovo prvotno vrednost. Če s svojim, v milosti utemeljenim ravnanjem, urejujejo stvarstvo v dobro ljudi, potem sodelujejo pri delovanju moči, s katero vstali Kristus vse stvari priteguje k sebi, da jih bo s seboj vred podvrgel Očetu, da bo Bog vse v vsem (Jn 12,32; 1 Kor 15,28). V moči skupnega krstnega dostojanstva je krščanski laik soodgovoren skupaj s posvečenimi služabniki ter z redovniki in redovnicami za poslanstvo Cerkve.

Vendar vsebuje skupno krstno dostojanstvo v krščanskem laiku pogoj, ki ga razločuje ne pa loči od duhovnika, redovnika in redovnice. Drugi vatikanski koncil je ta pogoj označil kot svetni karakter: »Laikom pripada posebna, njim lastna svetnost«.

Kakor je rekel Pavel VI., ima Cerkev »pristno svetno razsežnost, ki je navzoča v njeni notranji naravi in poslanstvu in je njena korenina vsajena v skrivnost učlovečene Besede in jo njeni udje uresničujejo v različnih oblikah«.

Cerkev dejansko živi v svetu, čeprav ni od sveta (prim. Jn 17,16) in je poklicana, da nadaljuje odrešenjsko delo Jezusa Kristusa, ki »je po sebi naravnano na odrešenje in zveličanje ljudi, vendar pa obsega tudi zgraditev časnega reda«. Res so vsi udje Cerkve deležni njene svetne razsežnosti, vendar v različnih oblikah. Krščanski laiki oživljajo in izvajajo na poseben način to deležnost, ki jim je po nauku koncila tudi na poseben način lastna«: ta način označujemo z izrazom »svetni karakter«.
Tako postane »svet« kraj in sredstvo krščanske poklicanosti vernih laikov, kajti svet sam je določen v slavo Bogu Očetu v Kristusu. Zato lahko koncil pokaže na lasten in poseben smisel božjega klica, namenjenega krščanskim laikom. Niso pa poklicani, da bi svoje mesto v svetu zapustili. Krst jih ne izvzame iz sveta. To razkriva že apostol Pavel: »Bratje, vsak naj ostane pred Bogom v tistem stanu, v katerega je bil poklican« (1 Kor 7,24).

Evangeljske podobe: sol, luč in kvas se brez razlike tičejo vseh Jezusovih učencev, vendar še na poseben način laikov.

Poklicanost krščanskih laikov k svetosti pomeni, naj se njihovo življenje v Duhu izraža predvsem v prodoru v časne resničnosti in v njihovi udeležbi pri zemeljskih dejavnostih. Apostol še opominja: »In vse, karkoli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu« (Kol 3,17). Apostolove besede obrača koncil na krščanske laike in kategorično trdi: »Niti družinske skrbi niti druga svetna opravila ne smejo biti zunaj okvira duhovnega življenja«.45 Sinodalni očetje pa so s svoje strani rekli: »Edinost življenja krščanskih laikov je največjega pomena: posvečevati se morajo v rednem poklicnem in družbenem življenju. Da bodo mogli odgovoriti na svoj poklic, morajo krščanski laiki vse dejavnosti svojega vsakdanjega življenja motriti kot priložnost za edinost z Bogom, na izpolnjevanje njegove volje in kot služenje drugim ljudem, ki naj jih vodijo v občestvo z Bogom v Kristusu«.

Cerkveno občestvo se, bolj natančno rečeno, oblikuje kot »organsko« občestvo, podobno živemu in delujočemu telesu: označuje ga sonavzočnost različnosti in komplementarnosti poklicev in življenjskih položajev, služb, karizem in odgovornosti. Zaradi te različnosti in komplementarnosti najde vsak krščanski laik samega sebe v odnosu do vsega telesa in mu daruje svoj lastni prispevek.

»Svojsko področje njihove evangelizacijske dejavnosti je obširni in zapleteni svet politike, socialnosti in gospodarstva; a tudi znanosti in umetnosti, mednarodnega življenja in sredstev družbenega obveščanja; prav tako drugih stvarnosti, ki so evangelizaciji posebno odprte, kakor so to ljubezen, družina, vzgoja otrok in mladine, strokovno delo, trpljenje. Čim več bo tukaj laikov, ki bodo prežeti z evangelizacijskim duhom in se bodo čutili odgovorne za te stvarnosti ter se v njih prepričljivo udejstvovali in zaustavljali za njihov razvoj in napredek svoje skromno znanje in sposobnosti, obenem pa se zavedali, da je treba v polnosti razviti svoje krščanske možnosti, mnogokrat zakopane in zadušene, tem bolj bodo te stvarnosti stopile v službo graditvi Božjega kraljestva in s tem odrešenja v Jezusu Kristusu, ne da bi izgubile ali zapravile kaj od svoje človeške vrednosti in pomembnosti; nasprotno, razodevale bodo dostikrat pozabljeno transcendentno razsežnost«.

V vsej zgodovini Cerkve so se verniki združevali, kar na razne načine kaže stalno usmeritev, o čemer do danes pričajo razne bratovščine, tretji redovi in podobna združenja. Posebno spodbudo je to dogajanje dobilo v modernih časih, ko so nastale številne oblike združevanja: skupine, občestva, gibanja. Govorimo lahko o novi stopnji združevanja krščanskih laikov.

Ta laiška združenja kažejo pod številnimi vidiki zelo različno svojo zunanjo podobo, vzgojne poti, metode in delovna področja. V cilju, ki jih navdihuje, pa se njihove usmeritve zlivajo v globoko sovpadanje: k odgovorni soudeležbi pri poslanstvu Cerkve, ki prinaša Kristusov evangelij kot izvir upanja za človeka in za družbeno prenovo.

Duhovno in apostolsko motivirana združenja krščanskih laikov prihajajo iz več izvirov in odgovarjajo različnim zahtevam: izražajo družbeno naravo osebe in odgovarjajo na potrebe večjega in obsežnejšega delovanja. »Kulturni« vplivi kot temelj in motivacija, pa tudi sad in znamenje drugih družbenih sprememb, ne more biti posledica delovanja zgolj posameznika, pač pa samo skupine, občestva, združenja, gibanja, torej »socialnega subjekta«. Ta resnica se posebej pokaže v kontekstu pluralistične in razdejane družbe — kakršna obstaja danes v tolikih delih sveta — in spričo problemov, ki so postali izredno kompleksni in težki. Po drugi strani pa lahko pomenijo predvsem v sekulariziranem svetu različne oblike združenj za mnoge dragoceno pomoč, da lahko živijo krščansko, z evangelijem združljivo življenje in se misijonsko in apostolsko angažirajo. … Koncil: »Laiki imajo pravico ustanavljati združenja, jih voditi in vstopati vanje, da le ohranijo pravilen odnos do cerkvene avtoritete«. In novi zakonik izrecno zatrjuje: »Verniki imajo neokrnjeno pravico svobodno ustanavljati in voditi združenja, katerih namen je ali krščanska dobrodelnost ali pobožnost ali pospeševanje krščanske poklicanosti v svetu, in smejo za skupno uresničevanje teh namenov prirejati shode«. S tega vidika imajo vse oblike združenj krščanskih laikov in vsako od njih dolžnost misijonskega poslanstva, zaradi česar so vedno bolj subjekti nove evangelizacije.
Izpolnjuje dolžnost navzočnosti v človeški družbi v luči socialnega nauka Cerkve, v službi celostnemu dostojanstvu človeka.

V tem smislu morajo združenja krščanskih laikov postati živi vrelci soudeleženosti in solidarnosti pri graditvi bolj pravičnih in bolj bratskih pogojev znotraj družbe.
Med različnimi oblikami laiškega apostolata, ki imajo s hierarhijo poseben odnos, so sinodalni očetje izrečno omenili različna gibanja in združenja katoliške akcije. V njej so krščanski »laiki svobodno združeni v trdni in organski obliki pod vodstvom Svetega Duha v občestvu s škofom in duhovniki, da morejo po svoji poklicanosti po posebni metodi služiti krepitvi celotnega krščanskega občestva pri njegovih pastoralnih načrtih in pri evangeljskem oživljanju vseh življenjskih okolij v zvestem in učinkovitem delovanju«.

Vsi, pastirji in krščanski laiki, smo dolžni stalno spodbujati in negovati bratske vezi in odnose spoštovanja, prisrčnosti, sodelovanja med različnimi oblikami laiških združenj.

Ker so krščanski laiki udje Cerkve, imajo poklic in poslanstvo oznanjati evangelij. Zakramenti in darovi Svetega Duha so jih za to delo usposobili in zadolžili. Prišla je ura, da začnemo z novo evangelizacijo. Mnoge dežele in narodi, kjer sta bila vera in krščansko življenje določen čas kar najbolj cvetoča in sposobna nuditi občestvu temelj žive in dejavne vere, so se danes znašli v hudi preizkušnji. Korenito so se preoblikovali, ker jih stalno ogrožajo nezanimanje, sekularizem in ateizem. To so predvsem dežele tako imenovanega prvega sveta, v katerem preobilje in potrošništvo, ki pa ju spremljajo tudi položaji skrajne revščine in stiske, navajata in spodbujata ljudi k takemu življenju, »kakor da ni Boga«. Verska brezbrižnost in skoraj izginula verska praksa, nista ob obstoječih težkih problemih človeškega bivanja nič manj zaskrbljujoči in razdiralni kot pa izrecni ateizem. Čeprav se krščanska vera vzdržuje še naprej v nekaterih tradicionalnih in bogoslužnih izraznih oblikah, je vendar vedno bolj in bolj izključena iz pomembnih življenjskih dogodkov, kot so rojstvo, trpljenje in smrt. Iz tega rastejo silne uganke in vprašanja, na katera ni odgovora, in postavljajo modernega človeka pred brezupna razočaranja ali celo pred skušnjavo uničenja lastnega življenja, ki probleme prinaša.

Vsem današnjim ljudem še enkrat ponavljam svoj strastni vzklik, s katerim sem začel svojo pastoralno službo: »Bodite brez strahu! Odprite torej na široko Kristusu vrata! Njegovi odrešenjski moči odprite meje držav, gospodarskih kot političnih sistemov, obširna področja kulture, civilizacije, razvoja. Ne bojte se!
Krščanski laiki imajo nalogo, ustvariti življenjsko sintezo med evangelijem in svojimi vsakdanjimi življenjskimi dolžnostmi. To postane najsvetlejše in najprepričljivejše pričevanje za to, da za človekovo življenje in rast ni odločilen strah, ampak iskanje Kristusa in povezanost z njim. To je pomembno tudi za izoblikovanje novih načinov življenja, primernih človekovemu dostojanstvu.
V tem doprinosu k človeški družini, za katerega je odgovorna celotna Cerkev, pripada posebna vloga krščanskim laikom v smislu njihovega »svetnega značaja«, ki jim na poseben in nenadomestljiv način daje nalogo krščanske animacije časnega reda.

Pospeševati dostojanstvo osebe. Odkrivati in omogočati odkrivanje nedotakljivega dostojanstva vsake človeške osebe je bistvena naloga, v določenem smislu osrednja in zedinjujoča naloga služenja, s katerim naj se Cerkev in krščanski laiki v njej obračajo k človeški družini.

Med vsemi zemeljskimi stvarmi je samo človek »oseba«, zavesten in svoboden subjekt, in prav zato »središče in vrh« vsega, kar obstaja na zemlji. V moči svojega osebnega dostojanstva je človeško bitje vedno vrednota v sebi in po sebi. Kot o takem je treba o njem razmišljati in ga kot takega obravnavati, kajti možno je o njem razmišljati in ga obravnavati tudi le kot koristen predmet, orodje, reč. Osebno dostojanstvo je neodtujljiva lastnost vsakega človeškega bitja.

Poslanstvo in odgovornost za priznanje obsega dostojanstva vsakega človeka in za obrambo pravice do življenja je torej zadeva vseh. Nekateri krščanski laiki pa so pri tem deležni še posebnega poklica. To so starši, vzgojitelji, zdravstveni delavci in nosilci gospodarske in politične moči. V ljubeznivem in velikodušnem sprejemanju vsakega človeškega življenja, predvsem slabotnih in bolnih, doživlja danes Cerkev posebej odločilno vlogo svojega poslanstva, ki je toliko bolj potrebna, kolikor bolj obvladuje prostor »kultura smrti«. »Toda Cerkev je trdno prepričana, da je človeško življenje, čeprav slabotno in trpeče, vedno čudovit dar božje dobrote. Proti pesimizmu in egoizmu, ki zatemnjujeta svet, stoji Cerkev na strani življenja; v vsakem človeškem življenju zna odkriti sijaj tistega »da«, tistega »tako bodi«, kije Kristus sam (prim. 2 Kor 1,19; Raz 3,14). Tistemu »ne«, ki vdira v svet in ga tlači, postavlja nasproti ta živi »da« in brani s tem človeka in svet pred tistimi, ki se bore zoper življenje in ga dušijo«. Krščanski laiki imajo nalogo, da uresničujejo, ko se po svoji poklicanosti ali poklicu srečujejo neposredno z vprašanjem priznanja življenja, konkretni in učinkoviti »da« Cerkve človeškemu življenju.

Krščanski laiki, ki so pod različnimi naslovi in na različnih ravneh vključeni v delo znanosti in tehnike na medicinskem, družbenem, pravnem in gospodarskem področju, se morajo pogumno spoprijeti z »izzivi« novih problemov bioetike. Sinodalni očetje so rekli, da »morajo kristjani izvrševati svojo odgovornost kot gospodarji znanosti in tehnologije, ne kot njuni hlapci (...). V perspektivi teh moralnih »izzivov«, kijih izziva nova in neizmerna tehnološka zmožnost in ki spravljajo v nevarnost ne samo temeljne človekove pravice, ampak samo biološko bistvo človeške vrste, je največjega pomena, da krščanski laiki — s pomočjo vse Cerkve — obudijo v sebi zavest odgovornosti za to, da bodo današnjo kulturo vrnili na k načelom resničnega humanizma, da bo pospeševanje in obramba človekovih pravic v njihovem lastnem bistvu našla trden in dinamičen temelj v tistem bistvu, ki ga ljudem razodeva evangeljsko oznanjevanje«.1

Svoboda za klicanje Gospodovega imena. Spoštovanje osebnega dostojanstva, iz katerega izhaja obramba in priznavanje človekovih pravic, zahteva priznavanje verske razsežnosti človeka. Ta zahteva ni preprosto »konfesionalna«, ampak ima svoje korenine, kijih ni mogoče izruvati, v sami človekovi resničnosti. Odnos do Boga je namreč tvorna prvina same »biti« in »bivanja« človeka: v Bogu »živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,28). Čeprav v to resnico ne verujejo vsi, pa imajo tisti, ki so vanjo prepričani, pravico do spoštovanja njihove vere in njihovih življenjskih odločitev, ki iz nje izhajajo bodisi na ravni posameznika, bodisi na ravni občestva. Gre za pravico do svobode vesti in do verske svobode, katerih priznavanje je med najvišjimi dobrinami in največjimi dolžnostmi vsakega ljudstva, ki hoče resnično zavarovati dobrino osebe in družbe: »Verska svoboda, nenadkriljiva zahteva dostojanstva vsakega človeka, je vogelni kamen zgradbe človekovih pravic in je zato nenadomestljiv dejavnik dobrine osebe in celotne družbe, kakor tudi samouresničevanja vsakogar. To pomeni, da je svoboda posameznikov in občestev glede izpovedovanja in prakticiranja svoje vere bistvena prvina mirnega sožitja med ljudmi (...). Civilna in družbena pravica do verske svobode, kolikor se dotika najbolj notranjega prostora duha, se razkriva kot stikališče in postane v določenem smislu mera za ostale temeljne pravice«.

Apostolska dejavnost krščanskih laikov ima predvsem nalogo, družini vrniti zavest o njeni identiteti, daje namreč prvo temeljno družbeno jedro, ki ima svojo izvirno vlogo v družbi. Ona sama mora vedno bolj postajati dejavna in odgovorna bojevnica za svojo rast in za posebno udeležbo v družbenem življenju. Na ta način družina more in mora zahtevati od vseh, najprej odjavnih oblasti spoštovanje njenih pravic, s čimer bodo z reševanjem družine rešile družbo samo.

Ljubezen do bližnjega v starih in vedno novih oblikah telesnih in duhovnih del usmiljenja predstavlja najbolj neposredno, skupno in običajno vsebino krščanskega navdihovanja časnega reda, ki pomeni svojstveno nalogo krščanskih laikov.

Za krščansko navdihnjenje časnega reda v že izrečenem smislu služenja osebi in družbi, se krščanski laiki dejansko ne morejo odreči udeležbi v »politiki«, torej mnogovrstnim oblikam gospodarskega, družbenega, pravnega, administrativnega in kulturnega delovanja, namenjenega organskemu in institucionaliziranemu doseganju skupnega dobrega. Sinodalni očetje so ponovno zatrdili, da imajo vsi in vsak posebej pravico in dolžnost soudeležbe v politiki, v vsej različnosti in dopolnjevanju oblik, ravni, dolžnosti in odgovornosti. Očitki stremuštva, malikovanja oblasti, sebičnosti, in korupcije, ki so jih neredko deležni oblastniki, poslanci v parlamentu, vladajoči razredi, politične stranke, kakor tudi razširjeno mnenje, daje nujno moralno nevarna, niti najmanj ne opravičujejo kristjanov, da bi skeptično zavračali javno delovanje.
Zato je toliko bolj pomenljiva beseda 2. vatikanskega koncila: »V očeh Cerkve je trud tistih, ki se ljudem v korist žrtvujejo za dobro države in sprejemajo bremena te službe, vreden vse hvale in spoštovanja«.

Vse to se na poseben način obrača k poslanstvu krščanskih laikov. Cilj in kriterij njihove navzočnosti in dejavnosti v splošnih pojmih opredeli 2. vatikanski koncil: »Tudi v gospodarsko družbenem življenju moramo spoštovati in pospeševati dostojanstvo človeške osebe in njeno celotno poklicanost, pa tudi blagor vse družbe. Človek je namreč začetnik, središče in cilj vsega gospodarsko družbenega življenja«. Glede na zastrašujoče spremembe v svetu gospodarstva in dela so se krščanski laiki dolžni v prvi vrsti prizadevati za razrešitev najtežjih problemov naraščajoče brezposelnosti, številnih nepravičnosti zaradi slabe razporeditve dela, za to, da bo delovno mesto postalo kraj občestva med osebami, osebnega spoštovanja med njimi in njihove pravice do sodelovanja pri razvoju nove solidarnosti med tistimi, ki sodelujejo pri skupnem delu, za ustvarjanje novih oblik podjetništva, za preverjanje komercialnih in finančnih sistemov ter izmenjav tehnologij. Za ta cilj morajo krščanski laiki delovati s strokovno pristojnostjo, s človeško poštenostjo, s krščanskim duhom kot življenjem lastnega posvečevanja k čemur jih izrečno vabi koncil: »S svojim delom človek navadno vzdržuje svoje življenje in življenje svojih domačih, se povezuje s svojimi brati in jim služi; izvrševati more resnično ljubezen in sodelovati pri spopolnjevanju božjega stvarstva. Se več, iz vere vemo, da se človek z delom, darovanim Bogu, združuje s samim odrešilnim delom Jezusa Kristusa, ki je dal delu vzvišeno dostojanstvo, ko je v Nazaretu delal s svojimi lastnimi rokami«.

V odnosu do gospodarsko družbenega življenja in do dela postavljamo danes vedno bolj nujno tako imenovano »ekološko« vprašanje.

V luči koncila opredeljujemo »kulturo« kot »vse tisto, s čimer človek spopolnjuje in razvija mnogovrstne duševne in telesne sposobnosti; skuša s svojim spoznanjem in delom ves svet podvreči svoji oblasti; napravlja socialno življenje tako v družini kakor tudi v celotni družbi z napredkom nravi in ustanov bolj človeško; končno spada h kulturi tisto, s čimer človek v teku časov izraža, posreduje drugim in ohranja v svojih delih velika duhovna izkustva in napore, da tako služijo napredku mnogih, še več: v blagoslov vsega človeškega rodu«.

V tem smislu je treba pojmovati kulturo kot skupno dobrino vsakega ljudstva, kot izraz njegovega dostojanstva, svobode in ustvarjalnosti; kot pričevanje njegove zgodovinske poti. Samo znotraj in prek kulture postaja krščanska vera zgodovinska in ustvarjalka zgodovine. Glede na razvoj neke kulture, ki se odreka ne samo krščanski veri, ampak tudi človeškim vrednotam, ter znanstvene in tehnološke kulture, ki ni zmožna odgovoriti na žgoče iskanje resnice in dobrote, ki gori danes v srcu človeka, se Cerkev zaveda pastoralne nujnosti, da je treba kulturi posvetiti posebno pozornost. Zato Cerkev spodbuja krščanske laike, naj bodo navzoči v spodbujanju poguma in intelektualne ustvarjalnosti na privilegiranih mestih kulture, kot je svet šolstva in univerze, na krajih znanstvenega in tehničnega raziskovanja, na krajih umetniške ustvarjalnosti in humanističnega razmišljanja. Ta navzočnost je namenjena ne samo spoznavanju in morda še kritičnemu presojanju in očiščevanju elementov obstoječe kulture, ampak tudi kulturnemu dvigu s pomočjo izvirnih bogastev evangelija in krščanske vere.

Pot za ustvarjanje in posredovanje kulture, ki je danes privilegirana, so sredstva družbenega obveščanja. Tudi v svetu družbenih občil, v hitrem dvigu razvoja prenove, ob njihovem planetarnem in kapilarnem vplivu na oblikovanje miselnosti in navad srečujemo novo področje poslanstva Cerkve. Profesionalno odgovornost krščanskih laikov na tem področju, ki se tiče posameznika ali pa občestvenih pobud in ustanov, morajo ti priznavati v vsej njeni veljavi in jo podpirati z najbolj primernimi materialnimi, intelektualnimi in pastoralnimi sredstvi.

Uporaba in sprejemanje sredstev družbenega obveščanja zahtevata bodisi vzgojo h kritičnemu čutu, ki ga navdihuje trpljenje za resnico, bodisi dejavno obrambo svobode, spoštovanje osebnega dostojanstva, pristnega kulturnega dviga ljudstev s trdnim in pogumnim odstranjevanjem vseh oblik monopolizacije in manipulacije.

V evangeljski priliki kliče »hišni gospodar« delavce v svoj vinograd v različnih dnevnih urah: nekatere ob jutranjem svitu, druge proti deveti dopoldne, druge šele proti poldnevu in ob treh, zadnje pa ob petih (prim. Mt 20,1 sl.). V komentarju k temu evangeljskemu odlomku razlaga sv. Gregor Veliki različne ure poklicanosti tako, da jih primerja življenjskim obdobjem: »Različne ure je mogoče nanašati«, piše, »na različne starosti človeka. Jutro po tej naši razlagi prav gotovo predstavlja detinstvo. Tretjo uro lahko primerjamo z otroštvom. Sonce se pomika proti vrhu neba, to pomeni, da raste žareče obdobje. Šesta ura je mladost. Sonce stoji na sredi neba, torej se v tem obdobju razvije polnost moči. Starost predstavlja deveta ura, kajti kakor se sonce pomika z najvišjega mesta, tako to obdobje začenja izgubljati žar mladosti. Enajsta ura je obdobje poznih let (...). Delavci so torej poklicani v vinograd ob različnih urah, kar hkrati pomeni, daje kdo poklican k svetemu življenju že v detinstvu, drugi v mladosti, drugi v starosti in zadnji v najbolj poznih letih«.

Predvsem so krščanski laiki z različnimi zadolžitvami na družbenem in političnem področju neoprostljivo dolžni natančno poznati družbeni nauk Cerkve. Sinodalni očetje so to ponovno poudarjali v svojih nastopih. Ko so govorili o udeležbi krščanskih laikov v politiki, so se takole izrazili: »Da bi laiki lahko dejavno uresničili odlično dolžnost v politiki (zlasti dolžnost doseči priznanje in spoštovanje človeških in krščanskih vrednot), niso dovolj spodbude, ampak je potrebno, da jim posvetimo dolžno vzgojo, da bodo družbeno zavestni in še posebej, da bodo spoznali družbeni nauk Cerkve, ki obsega načela za razmišljanje, kriterije za razsojo in praktične smernice (prim. Kongregacija za nauk vere, Navodilo o krščanski svobodi in osvoboditvi, 72). Ta nauk mora biti že navzoč v splošnem katehetskem pouku, na posebnih srečanjih, na šolah in na univerzah. Ta družbeni nauk Cerkve je vsekakor razgiban. To pomeni, da ga lahko nanašamo na okoliščine časov in krajev. Pravica in naloga pastirjev je posredovati moralna načela tudi glede družbenega reda. Potrebno je, da bi se vsi kristjani posvetili obrambi človeških pravic. Dejavno sodelovanje v političnih strankah je primerno le za laike«.