Analiza političnih profilov in programov strank v Evropskem parlamentu. Socialisti in demokrati (S&D) ter Evropska ljudska stranka (EPP) sta glavni stranki, a noedna od njiju ne pomeni nič dobrega za Evropo. V resnici njune politične pozicije predstavljajo posmeh temeljnim načelom svobodne in pravične družbe. Poglejmo zakaj.

Od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe naj bi rezultat volitev določal tudi predsedstvo v Evropski komisiji. Preddhodno smo poročali o predrznih spletkah Martina Schulza.

Pričakovali bi bolj razumno in načelno izbiro s strani skupine EPP, posebno v času vedno večjega nezaupanja do uveljavljenih strank in v pojavu novih alternativ. Namesto tega pa je skupina EPP z imenovanjem Jean-Claude Junckerja izbrala kandidata, ki je glede temeljnih družbenih vprašanj tako daleč od stran od krščansko-demokratskih principov, kot je to sploh mogoče.

Jean-Claude Junker, predsednik vlade v Luksemburgu od leta 1995 do 2013, je bil izvoljen kot EPP-jev glavni kandidat po volilnem boju s francoskim komisarjem Michel Barnier-jem  na letošnjem volilnem kongresu EPP v Dublinu. V osemletnem vodenju Evropske skupnosti je Juncker odigral ključno vlogo pri kontroli ekonomske recesije in stabilizacijskih procesov v Evropi. Junker se je kot del EPP kompromisa za prihodnost Evrope upravičeno zavezal k reformi finančnih trgov, krepitvi načela subsidiarnosti, podpori malih in srednjih podjetij, podjetništvu prijazni politiki in gradnji socialne tržne ekonomije, ki bo združevala svobodo in solidarnost.

Kar se tiče preseljevanja, je zagovarjal popolno svobodo gibanja, naseljevanja in dela znotraj evropskih meja in omejevalno politiko preseljevanja za ne-evropske državljane.

V zunanji politiki se je zavzemal za zaupljivo prekoatlantsko partnerstvo in bolj zaostrene in previdne sporazume o širjenju EU, zelo v skladu z glavnimi začrtanimi stališči EPP.

Končno, boj proti organiziranemu kriminalu, varstvo podatkov kot človekova pravica in učinkovita razvojna politika zaokrožajo pričakovan, dokaj nejasen program, ki ne odraža drugega kot politično korekten evropski govor.

Toda, kdo je oseba, ki se skriva za Junckerjem kot javno osebnostjo? Kako naj bi vodil najmočnejšo institucijo EU in oblikoval Evropo naslednjih pet let? Njegova politična zgodovina in njegovo osebno vedenje (njegova velika uporaba alkohola v zadnjih letih redno prihaja v medije) sta preprosto preveč nasprotujoči si za nekoga, ki naj bi predstavljal pokončno osebnost, ki lahko predstavlja širok razpon desno-sredinskih volilcev.

Odstavljen zaradi vohunske afere

10 julija 2013, po 18ih letih na položaju, je bil Juncker prisiljen, da naznani svojo odpoved zaradi škandala, ki je bil povezan z obveščevalno službo v državi Luxembourg (SREL). Ta je bila obtožena, da se je leta ukvarjala s prepovedanim prisluškovanjem najpomembnejšim avtoritetam v državi. Kot dodatek temu so tukaj še ostale nepravilnosti in zlorabe, ki vključujejo poneverbo sredstev poslanske zbornice v dobro SREL, katere predsednik, vsaj na papirju, je bil Juncker. Posledično je 21. oktobra 2013 Juncker podal svojo odpoved velikemu Vojvodi.

Laž kot legitimna politična strategija?

21. aprila 2011 je Juncker razlagal svoje razumevanje politične integritete na konferenci, nanašajoč se na način s katerim se on in EU soočajo z evropsko krizo in finančnim trgom. Dejal je: “Jaz moram lagati. Jaz sem krščanski demokrat in katoličan, a kadar postaja resno, je potrebno lagati.”

Zavzemanje za legalizacijo evtanazije

Luxembourg, za Belgijo in Nizozemsko, postaja tretja država v Evropski Uniji, ki je dekriminalizirala evtanazijo, potem, ko je državni parlament odobril predlog zakona o pravici do “dostojne smrti” 19. februarja 2008. Kljub močnemu nasprotovanju predlogu s strani Krščanske socialno ljudske stranke, katere član je bil, je imel Juncker aktivno vlogo pri zavzemanju za legalizacijo evtanazije. Šel je celo tako daleč, da je spravil Luxembourg v ustavno krizo z namenom, da bi bil zakon sprejet. Luxembourg je bil v tem času ustavna monarhija v kateri je imel veliki vojvoda vodilno moč in predlogi zakonov so postali zakoni šele z njegovim podpisom.

Ko je vojvoda Henri zagrozil, da bo ustavil legalizacijo zakona o evtanaziji, sklicujoč se na “ugovor vesti”, če bo ta sprejet v parlamentu, se je premier Jean-Claude Juncker odzval  z izjavo, da bo država spremenila svojo ustavo z zmanjšanjem pooblastil monarhije. “Razumem problem ‘ugovora vesti’ s strain vojvode. Toda verjamem, da če parlament sprejme zakon, ga je treba uveljaviti,” je pojasnil Juncker za tiskovno agencijo AFP. “Ker se želimo izogniti ustavni krizi,  istočasno pa spoštujemo mnenje vojvode, bomo izraz ‘odobravam’ iz 34. člena ustave nadomestili z izrazom ‘razglašam’,” je dodal. Ta poteza je izničila moč vladarja blokirati zakonodajo.

Na ta način je parlament, z aktivno podporo Junckerja, v marcu 2009 s 30 glasovi za in s 26 proti, sprejel zakon, ki dekriminalizira evtanazijo za bolnike, ki imajo diagnozo neozdravljive bolezni.

Splav

Tekom četrtega in zadnjega mandat Junckerja je Luxembourg legaliziral splav na zahtevo. 22. novembra 2012 je z 39 glasovi za in 21 proti, poslanska zbornica sprejela zakon v katerem trdi, da zagotavlja “nekaznivo prekinitev nosečnosti” in “samoodločanje ženske”. V resnici je ta zakon poskušal ustvariti precedens, ki bi potiskal Evropski svet v “dekriminalizacijo splava” in “zagotavljanje neoviranega dostopa do legalnega splava”. Cilj zakona je bil omogočiti materam, da bi se ne glede na medicinske kriterije same odločile, kdaj nosečnost povzroča tako hudo stisko, da je splav upravičen. Poleg tega naj bi mladoletna dekleta lahko splavila svoje otroke brez strinjanja ali vedenja staršev v spremstvu “zaupne” odrasle osebe.

Homoseksualne poroke

Civilna partnerstva (ne glede na spol partnerjev) so bila legalizirana v Luxembourgu v letu 2004. Zakon je določal istospolnim skupnostim skoraj enake ugodnosti in davčne olajšave, kot tradicionalnim zakonom. Vendar pa jim ni podeljeval pravice, da lahko skupaj posvojijo otroke. Kmalu zatem se je začela razprava o legalizaciji istospolnih zakonov. Klub temu, da je vladajoča Krščanska socialna ljudska stranka (do leta 2009) nasprotovala istospolnim porokam, je prejšnji premier Juncker izrazil osebno podporo z vsiljevanjem različnih zahtev za legalizacijo. Vseeno je predlog zakona obstal v parlamentu od julija 2009.

Poleg vseh teh zaskrbljujočih političnih stališč ni skrivnost, da je Juncker znan po pitju alkohola. Očitki s strani Jeorena Dijsselbloema, njegovega naslednika na mestu vodje Evroskupine, je samo en primer, da je bilo to javno omenjeno. Nedavno objavljen članek z naslovom “Pozor, preverba alkohola!” ("Achtung, Alkoholkontrolle!") v nemškem časopisu  “Der Spiegel” navaja, da je glavni kandidat EPP resen alkoholik, čeprav sam to zanika.

Povzemimo, da se je  Jean-Claude Juncker izkazal kot odkrit nasprotnik temeljnim načelom, ki jih ceni EPP in mnogi od njihovih volilcev po Evropi, kot so pravica do življenja, posebna zaščita tradicionalne družine, poštenost, lojalnost in politična integriteta. To ni samo zaskrbljujoče znamenje družbenega in političnega pomanjkanja vizije in načel, da Jean-Claude Junckerja podpirajo stranka EPP in vse podobne stranke v Evropi. To je predvsem in najbolj nespoštovanje do vseh tistih volilcev, ki želijo, da bi EPP stala resnično za krščansko-demokratičimi načeli in ki so tako pogosto odrinjeni na rob.