Objavljamo podrobnosti zgodbe iz Velike Britanije, ki je materi naložila, da mora svojo hčerko izročiti homoseksualnima partnerjema, in ji hkrati prepovedala, da bi povedala svojo zgodbo medijem.

Časopis Daily Mail poroča o zgodbi mame, ki je bila prisiljena svojega otroka izročiti moškemu, ki je bil 'darovalec sperme', in njegovemu partnerju. Dobila je  tudi prepoved razkritja, ki ga je odredila aktivistična sodnica.

Danes štiriinštiridesetletnica ima končno možnost povedati svojo različico dogodkov.

Predstavljajte si. V turobnem okolju kavarne v stavbi londonskega Visokega sodišča je mati prisiljena predati svojega petnajstmesečnega otroka očetu, 'darovalcu sperme', in njegovemu homoseksualnemu partnerju.

V globoko pretresljivem prizoru otroka še zadnjič podoji, uslužbenec sodišča pa ji poda robček, da bi si obrisala solze. Homoseksualna partnerja nato otroka, oblečenega v roza plašček in bele čevljce, odpelje iz stavbe v "novo" življenje.

Ta zgodba kaže, kakšno moralo ima sodobna Velika Britanija, pa tudi, kako v tej državi deluje oblast. In kar je še pomembneje, to je zgodba, ki jo je britansko uradništvo na vsak način hotelo pomesti pod preprogo.

V središču te drame je strta štiriinštiridesetletna ženska, ki sedi nasproti mene in ki ji je bil aprila letos po odloku britanskega družinskega sodišča vzet otrok – in nato dan homoseksualnima partnerjema. Do sedaj je bila ta ženska podrejena drakonski prepovedi razkritja, ki jo je med procesom odredila sodnica Alison Russel, 57, vneta – nekateri bi rekli obsedena – feministka in, kar je tudi pomembno, prva sodnica, ki je zahtevala, da jo je potrebno naslavljati z 'Ms.', namesto 'Mrs.'

Toda prejšnji mesec je po prizadevanjih Daily Maila zmagala svoboda izražanja in prepoved je bila delno odpravljena. In tako je ta globoko užaloščena mati končno dobila priložnost, da lahko predstavi svojo različico dogodkov – čeprav zaradi zaščite otroka ne sme razkriti svoje identitete.

To, da je družinsko sodišče materi vzelo otroka, nato pa ji še prepovedalo govoriti o sodbi, je moralno problematično, obenem pa ta primer odpira tudi zaskrbljujoča vprašanja o tem, na kakšen način sodniki na sodišču izražajo svoje vrednote in vse prepogosto zavračajo stoletja stare modrosti o družinskem življenju.

Gre za izobraženo žensko srednjega razreda – za znanstvenico, ki jo bom imenoval Rosanna – ki je bila stara 41, ko je, kot pravi, prijatelja homoseksualca prosila, če bi ji daroval spermo in tako postal oče njenega otroka, preden bi se ji »biološka ura iztekla«.

Oče in njegov partner – ki sta tako kot ona iz Romunije – pa temu nasprotujeta in pravita, da so imeli z Rosanno neformalen dogovor, da bo ona nadomestna mati otroku, ki mu bosta starša onadva. Ne glede na to, kaj je res, pa se ta zapletena in zelo čustvena zgodba začne v Romuniji, kjer sta se mati in oče – recimo mu Peter – spoznala pri svojih osemnajstih letih. Oba sta imela podobno družinsko ozadje, Rosannina mati – zdravstvena delavka – je npr. Petra v otroštvu tudi cepila.

Postala sta prijatelja in sta bila v stiku tudi pred 14 leti, ko sta – tako kot mnogi drugi iz vzhodne Evrope – izkoristila omilitev pravil priseljevanja v EU, ki so študentom in samozaposlenim dovolila bivanje v VB.
»Mislila sem, da je popolna izbira za očeta mojega otroka,« pravi Rosanna. »Poznam ga že leta in bil je eden izmed mojih najboljših prijateljev.«
»Rekla sem, da bi bila jaz mati in skrbnica otroka, on pa bi otroka lahko kadarkoli obiskal,« dodaja. »Nisem hotela otroka brez očeta, saj je za otroka pomembno, da ga ima. In strinjal se je.«

In tako je par aprila 2013 v Petrovi hiši uporabil pripomoček za umetno oploditev na domu. Peter je priskrbel komplet, Rosanna pa pravi, da mu je ona povedala, kakšnega naj kupi. V nekaj tednih je zanosila. Ob tem moramo povedati, da ima Rosanna še dva otroka iz prejšnjega zakona, ki je bil sklenjen v Veliki Britaniji in se je končal z ločitvijo.

V postopku za skrbništvo pa je bilo odločeno, da otroka – zdaj najstnika – živita pri očetu, čeprav ima nad njima skrbništvo tudi Rosanna in skupaj preživijo vsak drugi vikend in polovico počitnic. Z njima ima že dober odnos in tudi živijo blizu drug drugega.

Potem ko je Rosanna zanosila, je Peter, sicer poslovnež, najel veliko hišo v prijetnem predmestju Londona. Povabil jo je, da bi tam živela s svojim novorojenčkom in dvema najstnikoma.
»Rekla sem, da nočem živeti pri Petru,« pravi, »saj sem si želela, da bi hči živela pri meni. Nisem hotela po nepotrebnem zapletati stvari.«

Čeprav sta homoseksualna partnerja ta nenavaden dogovor o rojstvu otroka v pravnem procesu opisala kot »sporazum o trgovini z materinstvom«, pa ga Rosanna ni nikoli tako razumela.
»Pri trgovini z materistvom ima ženska otroka za drug par. Jaz pa sem otroka imela zase,« razlaga. Pravi, da je bila vesela tega, da bo Peter v življenju otroka »odigral svojo vlogo«, in da mu je to tudi povedala.

Lanskega januarja naj bi Rosana rodila v porodnišnici blizu svojega doma v okolici Londona. Ko je bila 12 dni čez rok, pa je dobila prvi namig, da bi lahko bilo v zvezi z njenim dogovorom s Petrom nekaj narobe. Prejela je namreč elektronsko pošto njegovega partnerja – ki, kot pravi, na začetku »pravzaprav ni bil del dogovora« – v kateri jo je obdolžil, da »ogroža njunega otroka«, ker ne gre v porodnišnico, da bi ji sprožili porod. Vendar je njegov nasvet prezrla, saj je redno hodila na preglede in imela občutek, da je vse v redu. Dan po tem elektronskem sporočilu so se začeli popadki in ne da bi povedala Petru in njegovemu partnerju je sama rodila v porodnišnici. »Nisem hotela, da bi me dva moška, od katerih mi je bil eden skorajda popoln tujec, videla pri rojevanju,« pravi.

Po rojstvu je Petru poslala elektronsko sporočilo, v katerem mu je povedala, da je rodila in da je z deklico vse v redu. Nato pa se je s svojo hčerko vrnila v udobno stanovanje v bližini starejših otrok, da bi tudi onadva lahko pogosto videla dojenčico. (Danes, pravi, jo oba otroka izredno pogrešata.)

Štiri dni kasneje pa je od Petra prejela uradno pismo. Zahteval je formalen dogovor, da bo skupaj z njo vzgajal hčerko. Seveda bi mnogi mislili, da je bilo sebično, naivno ali oboje od Rosanne, če je mislila, da bo lahko otroka vzgajala na tak način brez kakršnegakoli pravnega okvira, še posebej zato, ker je bil otrokov oče v zvezi s partnerjem. Toda, če je Peter hotel vzgajati svojo hčer, bi najbrž tudi on moral vztrajati pri ustrezni pogodbi, preden se je otrok rodil, kajne?

V kaotični situaciji je Rosanna rojstvo prijavila ne da bi Petra navedla kot očeta. Ona je izbrala otrokovo ime (s katerim se Peter, kot pravi, ne strinja) in ga zapisala na rojstni list. Kasneje je otroka krstila v krščanski Cerkvi, ne da bi to povedala Petru ali njegovemu partnerju – ki sta sicer oba kristjana, vendar svoje vere ne prakticirata. Najbrž zato ni presenetljivo, da sta si bila Rosanna in Peter v laseh že lani spomladi, ko je bila dojenčica stara šele štiri mesece. Takrat sta namreč Peter in njegov partner šla na družinsko sodišče in zahtevala, da hočeta imeti svojo vlogo pri vzgoji. Ni pa bil to proces za skrbništvo in ni šlo za to, da bi Rosanna kakorkoli ogrožala otroka.

Na začetku je sodišče odločilo, da mora Rosanna Petru otroka vsak teden predati za dve noči in en dan. Tak dogovor bi bil dober za obe strani. Toda januarja je "neodvisen socialni delavec" – ki ga sodišče določi za vsak primer, ko gre za skrbništvo, da bi zaščitil otrokove interese – Rosanni povedal, da za njeno hči pripravljajo »spremembo bivališča zaradi posvojitve.« In to kljub dejstvu, kot trdi Rosanna, da se je bolj, kot bi bilo potrebno, potrudila, da bi Peter lahko ostal del otrokovega življenja.

Enkrat, ko je bila dojenčica bolna in jo je odpeljala na preglede v bolnico, pravi, je Petru poslala dvajset kratkih sporočil, da bi ga obvestila o tem, kar se dogaja.
»Trudila sem se, da bi ga vključila. Prišel je celo na njeno cepljenje. Vesela sem bila, da je bil z nama. Nikoli, niti v najhujših sanjah, pa si nisem mislila, da mi jo bo družinsko sodišče odvzelo.«

Toda, kot zdaj vemo, se je zgodilo točno to.

Ta razsodba je Rosanno seveda uničila. Da pa bi bile stvari še hujše, je morala svojo dojenčico predati v sterilnem okolju sodišča, pred tem pa jo je lahko le še zadnjič nahranila.
»Ko je sodnica odločila, da moram svojo hčer predati takoj, se mi je zlomilo srce,« pravi. »To je nečloveško. Ko sem jo na sodišču dojila, me je moja mala deklica gledala s svojimi zelenimi očmi. Zaspala je v mojem naročju in predala sem jo moškima, ki sta me čakala v kavarni. Ko pa se je kasneje zbudila, je ugotovila, da me ni več.

Obravnavali so me kot kriminalca. Obožujem svojo hčer, nosila sem jo v svojem telesu, rodila sem jo in skrbela zanjo.« Odkimava z glavo in dodaja: »Hotela sem povedati svojo zgodbo, ker ta odločitev sodišča ruši materinstvo. Neverjetno je, da je mojo dojenčico spravilo v to, jaz pa sem bila z njo tako povezana.«

Sodnica Russellova je presodila, da je Rosanna lagala, da hoče otroka vzgajati s Petrovim sodelovanjem, da je ves čas otroka hotela zase in da je dekličinega gejevskega očeta pretentala, da je postal »darovalec sperme«. Sodnica je verjela Petru – kot pravi sama, na podlagi 'večje verjetnosti' – da hoče biti ljubeč oče tej deklici. Za Rosanno pa je dejala, da manipulira, da je samovoljna in da je poskušala gejevski par »na homofoben in žaljiv način diskreditirati.«

Med procesom na sodišču je sodnica Rosanno obtožila, da uporablja »stereotipne podobe in oznake za homoseksualce«, in trdila, da je Rosanna »namigovala, da se homoseksualci v istospolnih odnosih na področju spolnosti vedejo na nebrzdan način« in da sta bila » v spolnosti drug drugemu nezvesta.« Sodnica Russllova je dejala, da je izjemno stroga prepoved razkritja potrebna zato, ker je mati s svojimi prijatelji na družbenih omrežjih objavljala informacije o poteku postopka.

V brezčutni razsodbi je trdila, da Rosanna »sebe poskuša predstaviti /.../ kot žrtev in kot mater, katere pravice so bile poteptane in zlorabljene.«

Sodnica Russllova – ki je neporočena in brez otrok – je sicer priznala, da Rosanna dobro skrbi za telesne potrebe otroka. Kritizirala pa jo je zaradi tega, ker je z otrokom spala v isti postelji in ker jo je nosila v nosilki, s čimer je otroku omogočila, da se je dojil po svoji volji. Ob besedah, ki jih je izrekla, se bodo mnogi zdrznili. Dejala je namreč, da bo »otrok, ki spi s svojo materjo, se ves dan pusti nositi naokrog in se doji, kot sam hoče, razvil navezanost, za katero je vprašanje, kakšen dolgoročni vpliv bo imela.«

Russllova je trdila tudi, da Rosanana z dojenjem poskuša doseči, da bi dojenčico oče manjkrat videl. Čeprav je sodnica priznala, da bo za deklico težko, ker bo »ločena« od matere, pa je obenem dejala, da je še zelo majhna in da se bo »hitro udomačila« z očetom in njegovim partnerjem, ter dodala, da ji je Peter sposoben omogočiti, da bo odrasla v »srečno, uravnovešeno in zdravo osebo, ki bo v polnosti dosegla svoj potencial.«

Potem ko je presodila, da je otroka potrebno predati očetu, je zaključila: »Ta zadeva je še en primer, kako dogovori med potencialnimi starši, da bodo spočeli otroka in ustvarili družino, ki so sklenjeni zgolj ustno, lahko povzročajo napetosti in velike težave za biološke starše in njihove zakonce ali partnerje.«

Mnogim se bo zdelo nenavadno, da je sodnica materi odvzela vse starševske pravice in obveznosti in da jih je naložila ne samo otrokovem očetu, ampak tudi njegovemu partnerju, pa čeprav moška nista v civilni zvezi in čeprav sta se, kot pravi mati, v preteklosti že večkrat razšla in nato pobotala. Partner tudi nima nobene biološke povezave z otrokom in mati trdi, da ga je sama le redko srečala.
Najbolj pereče pri tej zadevi pa je, da je sodnica Russllova dejala, da bo njena razsodba »pomenila temelj« za odločitve družinskega sodišča tudi v prihodnjih podobnih primerih.

Od odločitve sodišča lahko Rosanna svojo hčer vidi le dvakrat na mesec po uro in pol v občinskem centru za otroke, kjer jo socialni delavci opazujejo in o srečanjih poročajo sodišču.

»Crkljava se, ve, kdo sem, in ko odhajam, joka,« pravi. »Izgubila sem otroka, ki ga obožujem, pa tudi Petra, ki je bil moj prijatelj.«

Glede trditve sodnice, da je homofob, Rosanna pravi: »Kako sem lahko homofob? Z otrokovim očetom sva prijatelja že 25 let, že od nekdaj vem, da je homosejsualec, in izbrala sem ga za očeta svojega otroka.« Kakšna čudna zmeda!

Če se otrokova biološka mati in oče pričkata zaradi pravic in srečevanj, ima seveda sodišče svojo vlogo in mora presoditi glede skrbništva. In včasih je pomembno tudi, da družinska sodišča zapovedo tajnost in tako preprečijo, da bi zlorabe otrok prišle v javnost. Toda mnogi bodo dobili občutek, da tajnost v primerih, kot je ta, sodnikom, katerih velik delež je grozljivo nagnjen k aroganci, daje preveč moči, za katero ne odgovarjajo in s katero lahko uveljavljajo svoja lastna družbena in moralna prepričanja.

Zanimivo, da je strogo prepoved razkritja – ki bi morala trajati vse dokler otrok ne bi bil star 18 let – v pismu družinskim sodiščem kritiziral tudi levičarski časopis The Guardian. Sir James Munby, predsednik Družinskega oddelka na Visokem sodišču, je dejal, da so taki ukrepi v preteklosti povzročali širjenje nezaupanja javnosti v sodišča ter sodnike, pravnike in socialne delavce, ki na njih delujejo.
Dejal je, da so, če matere ne smejo spregovoriti o odločitvah družinskih sodišč, ki zadevajo njihove otroke, kršene njihove človekove pravice. To, da so bile utišane, pomeni »žalitev za pravo, človeško dostojanstvo, pa tudi za samo človeštvo«.
V zvezi s tajnimi družinskimi sodišči, ki letno odobrijo posvojitev 5000 otrok, od katerih jih je 96 odstotkov prisilno odvzetih staršem, ki nato o primeru pod grožnjo zapora ne smejo govoriti, se odpira vedno več vprašanj. In vsako leto je zaprtih mnogo teh staršev, ker prekršijo pravilo tajnosti.

Na nedavni obravnavi na sodišču, na kateri so Rosanni končno dovolili spregovoriti z mediji, je sodnik James Holman z Visokega sodišča poudaril, da potrebujemo svobodo tiska in svobodo izražanja, in dejal, da je to »izjemno dragocena pravica, ki jo osebno zelo, zelo goreče ščitim.«

»Živimo v svobodni demokraciji, temeljni kamen svobodne demokracije pa je svoboda tiska, in če tisk ne more poročati o tem, kar se dogaja, smo vsi na slabšem,« je dodal. Peter in njegov partner sta pred nedavnim v izjavi zapisala: »Užaloščena sva, ker mati čuti potrebo, da našo zgodbo pove javnosti, zato vsakogar, ki to bere, spodbujava, naj pogleda še razsodbo sodnice Russllove, ki pokaže precej drugačno sliko. Osrednja skrb tako družinskega sodišča, kot tudi naju je bila vedno dobrobit najine hčere. V tem primeru ne gre za to, kdo bo zmagal, ampak da bo glede na okoliščine za najino hčer kar najbolje.«

Moška zdaj od Rosanne zahtevata tudi preživnino, pa čeprav je ta s svojo hčerko od prepovedi razkritja, ki jo je pred sedmimi meseci odredila sodnica Russllova, preživela le 21 ur. Toda Rosana je trdno prepričana: »Noben otrok, če ni v nevarnosti – kar v mojem primeru gotovo ni bil – ne bi smel biti ločen od svoje matere.« Rosana ima ves čas pri sebi slinček, ki ga je njena hči nosila, ko jo je zadnjič podojila. »Diši po ljubki hčeri, ki sem jo izgubila, in me spominja na najino skupno življenje,« pravi. Pa tudi v boju, da bi svojo hčer dobila nazaj, ni obupala. Kmalu bo primer predala Evropskemu sodišču za človekove pravice z argumentom, da je bila njeni hčeri kršena pravica do družinskega življenja.
Res, kakšna čudna zmeda! Zmeda, ki toliko pove o zlomu vrednot sodobne Velike Britanije.

http://www.dailymail.co.uk/news/article-3317909/The-chilling-details-judgment-ordered-mother-hand-baby-gay-couple-gagging-order-prevented-telling-story.html