Pred dvema letoma je takrat 27-letna Lisa splavila svojega otroka. To zanjo ni bila lahka odločitev. Danes se s svojo odločitvijo sooča takole:

Majhen angel se nagiba na kamnitem spomeniku. Na njem je mogoče prebrati vgravirane besede: »Pogrešam te.« Skoraj bi jih bilo mogče v senci gostega listja prezreti. Lisa (ime je spremenjeno), kleči na zemlji in osvobodi angela od nekoliko iz goščave vzpenjajoče se plezalke. »To je grob«, reče tiho in stoji nekaj časa negibno pred njim. Pogled usmeri v oranžno svetle svetove »črnooke suzane«. Prav tukaj v vrtu njenih staršev je Lisa po splavu pokopala fetus. Njenega otroka, kot reče Nika. Ime je že vedela. Tistega večera je močno deževalo in grmelo. Končno ga v takem vremenu kot mama pač ni mogla pustiti samega, meni.

Izšolala se je za negovalko in že nekaj mesecev živi pri svojih starših v majhnem kraju. Ukvarja se s športom, vitka je in črne lase si je spela v čop.

Nosečnost je bila šok

Spomladi 2016 se je življenje takrat 27-letni popolnoma spremenilo. Potem, ko se je njena zveza prelomila, je prekinila s tabletkami in kmalu zatem spoznala dve leti starejšega Marka. Tudi njemu je v resnici drugače ime. Bila je samo (majhna) afera. Ko je nato ciklus izostal, ji je test prinesel gotovost: Lisa je noseča. Šok. "Kaj bodo na to rekli družina, prijatelji, kolegi?" Staršem je nosečnost najprej zamolčala. Marko reagira ogorčeno in Liso postavi pred dejstvo, da zdaj že noče imeti nobenega otroka. Naenkrat se v prostoru postavi vprašanje splava – tema, s katero se Lisa do tega trenutka nikoli zavestno ni soočila. Človek pač vedno misli: »Kaj takega se meni nikoli ne more zgoditi«, pove.

Naslednje tedne se v Lisini glavi vrti vse okoli vprašanja: »Otrok, zdaj?« »Se lahko dobro izide?« »Po eni strani sem mislila, da ga obdržim v vsakem primeru in sem že razmišljala, kako bi mu bilo lahko ime in sem govorila z njim,«. Po drugi strnani je zaskrbljena glede finančne prihodnosti in zdravja njenega otroka. Nekateri zdravniki so v dojenčku videli riziko.

V roku treh mesecev je Lisa morala sprejeti odločitev. Tako piše v Kazenskem zakoniku, člen 218. Čeprav je končanje nosečnosti sicer proti zakonu, je v prvih dvanajstih tednih nekazniva, če si nosečnica (v Nemčiji, op.p.) pusti prej svetovati. Lisa so končno v posvetovalnici izdali potrdilo za splav. "Mnogo preenostavno je bilo priti do listka", meni danes. Svetovalni pogovor ji je komaj kaj pomagal. Ker zdravniki za ženske po internetu ne smejo reklamirati storitev za splav, je morala Lisa poklicati več ginekologov v okolici. Končno ji potrdi neka zdravnica, da je pri njej končanje nosečnosti možna in stane skoraj 500 evrov. Lisa se dogovori za termin. Staršem o nosečnosti pove šele na dan njenega končanja. "To in ure za tem so samo njena odločitev", so ji zagotovljali. Lisa je morala biti prepričana, da si bo s tem prišla na jasno.

Misliš, da greš na splav in da bo vseh težav konec. Toda takrat se vse šele začne,« zatrdi Lisa.

Veliki dvom

 Toda Lisa je bila vse kaj drugega, kot gotova. Na dogovorjenem terminu je ni bilo. »Preprosto nisem mogla,« razloži. Tri tedne zatem je bil določen naslednji termin, ki je zelo hitro prišel. Ponovno veliki dvomi. To naj bi bila zadnja priložnost za splav, potem bo prepozno, ji je razložila zdravnica. Tistega večera vzame Lisa predpisane hormone in pride naslednje jutro točno v ordinacijo. Še vedno natančno ve, kako je po pogovoru o narkozi zasedla mesto na stolu. Drugače se spominja le tega, kako se je zopet zbudila in na njene prve misli: »Kaj sem naredila?« Šele nato se je v polnosti zavedla, kaj se je v resnici zgodilo. »Morala sem tako tuliti. Misliš, da greš na splav in da bo vseh težav konec. Toda takrat se vse šele začne,« zatrdi Lisa.

V prvih dveh tednih po splavu Lisa v svojem življenju ni videla nobenega smisla več. Dneve je ležala v postelji in jokala. O prijateljicah, ki so prišle na obisk, ni hotela niti slišati.  Želela je samo še k svojemu otroku: »Želela sem imeti samo svoj mir in sploh nobenega videti,« se spominja Lisa. Na delo takrat ni mogla hoditi. V tem času je Lisa stanovala pri bivšem partnerju, s katerim se je ločila, tik preden je zanosila z Markom. Kljub temu ji je bivši prijatelj stal ob strani. Skupaj z njim je pokopala svojega nerojenega otroka na vrtu njenih staršev. Na začetku je prišla sem vsak dan, kasneje dvakrat tedensko.

Prositi Boga za odpuščanje

Do danes ni minil dan, ko Lisa ne bi mislila na svojega otroka. Vedno znova se ujame v žalost. Da se je iz depresivne faze sploh izvlekla, se lahko zahvali v prvi vrsti svojim prijateljem in seveda svojemu veri, poudari Lisa. Preprosto je potrebno Boga prositi za odpuščanje. V WhatsApp skupini si Lisa dopisuje z ženskami po vsej državi, ki po splavu doživljajo podobno kot ona. "Pomaga, da si z drugimi izmenjam svoje občutke in čutenje", pripoveduje.

Slike z ultrazvoka je Lisa shranila nekam daleč v predal. Od takrat si ji ni več upala pogledati. Če bi čas lahko zavrtela nazaj, bi bila njena odločitev jasna: Njen otrok, Niko, bi danes živel, delal prve korake in govoril: »mama.« Ali si nekoč želi otrok? » Seveda! Saj sem vedno imela željo po otrocih. Dva ali tri bi rada imela, ker sem družinski človek in imam rada otroke,« reče Lisa. Niko je kljub temu ne bo nikoli pozabil.   

Prevod: Marjetka Štrucel Rojko

Izvirni članek: https://mk-online.de/meldung/eine-junge-frau-ueber-ihren-schwangerschaftsabbruch.html