Zanimivo je prebrati članek kakšnega sodobnega liberalca, ki se nagiba k ideji, da niti ni tako narobe, če moški in ženske prerastejo enkopravnost in zamenjajo vloge. Tim Lott, ki piše kolumno v levičarskem The Guardianu in je sicer poročen ter oče štirih hčera, stavek za stavkom popelje bralca do zaključka, da moški pravzaprav sodi v kuhinjo, ženska pa v ambiciozno delovno okolje. Pri tem pa se spretno izogne vprašanjem o tem, da moderna ženska, ki MORA delati v vseh delovnih okoljih (domačem in zunanjem), postaja prav zaradi tega vse bolj izčrpana, izgorela ter posledično velikokrat neizpolnjena in nesrečna. Ali pa na stran odrine na stran svojo ženskost ter postane neke vrste "moškinja", ki ponavadi slej ko prej ni zadovoljna s svojim karierističnim življenjem. Če so ženske pred 40 leti še naivno nasedale tej ideologiji, ki jih ni osvobodila, ampak jih je v resnici zasužnjila in oropala, je nenavadno, da se to propagira tudi danes, ko vsi vidimo uničujoče posledice. Na drugi strani je čedalje več poženščeniih moških, ki ženskam, kljub temu da jih same v to dresirajo, v resnici mnogokrat sploh niso všeč. In "genialen" avtorjev zaključek: bodo pač ženske prevzele vlogo moških, če bi družba spet kdaj rabila močne moške. To je levičarska vizija sveta. Poglejmo še osebno avtorjevo zgodovino: po materinem samomoru se celo življenje bori z depresijo in samomorilnimi nagnjenji. Kljub temu je poln "nasvetov" za "srečno" življenje.

Tim Lott v članku: Society might need tough guys again one day – but a lot of dads I know are softies

"Pravzaprav je "patriarhija", ta velik demon sodobnega feminizma, družba, ki je zgrajena okrog načel in avtoritete očetov. Razlog, da to še vedno velja za velik problem, je v napačni uporabi ozkega pomena pojma, ker se običajno razlaga kot splošna prevlada moških nad ženskami.

Dejansko stanje za očete pa je, da se v večini njihova veljava že dolgo zmanjšuje. Kot oče štirih hčera sem v zadnjih 20-ih letih spoznal veliko očetov, brez dvoma trimestno število, in lahko odkrito rečem, da niti eden ni bil videti kot utelešenje patriarhalne oblasti. Če že kaj, so se zdeli prijazno pasivni in rahlo zbegani. V tem smislu patriarhata ni več, vsaj v mojem delu Londona. Verjetno še vztraja nekje drugje, ampak močno dvomim, da kot nedvomna izbira.
Obstajajo moški, ki so zaradi tega položaja prizadeti. Domnevam, da je to razumljivo. Za očete je potek izginjanja iz središča pozornosti, precej podoben cerkvenemu sprejetju Galilejeve potrditve, da Zemlja ni središče vesolja.

Problem za očete (in posledično za matere) zato ni toliko družben ali političen kot je psihološki. Kako naj očetje razumejo, da vpitje na njihove žene ali otroke nima več nobenega pravega učinka, razen, da sami izgledajo smešno? Fizično nasilje, vključno s klofutanjem, ki za večino ni več  dopustno, grožnja kot "počakaj, da pride oče domov " ne vlivata več strahu. Čeprav utegne družba v kateri živijo, ostati patriarhalna v širšem pomenu, živijo znotraj družinskih sten v nečem, kar je zelo matriarhalen model.

Ta občutek lahko doživljajo kot ponižanje, čeprav gre dejansko le za izenačevanje položajev. Mislim, da se veliko očetov, zanesljivo iz moje generacije (imam 59 let ), trudi z razumevanjem tega, da nam ni treba biti " bolj takšni kot so ženske«. Enostavno moramo sprejeti, da v kolikor naša vloga vključuje skrb za zaslužek, kar še vedno velja v večini gospodinjstev, to ne povzdiguje našega položaja doma ali nas dviga nad hišna opravila, katera smo tradicionalno gledali kot  preveč nepomembna, da bi se z njimi ubadali.

Mnogo moških in očetov nosi breme podedovane zgodovinske domišljavosti oziroma arogance. Vidim jo na govorniških pultih, na tečajih kreativnega pisanja, ki jih vodim, opazim jo, ko vidim moškega vzklikati seksistične opazke ženski, ki se briga zase. In  seveda, vidim jo v sebi. Nekaj te domišljavosti oziroma arogance je obrambne, brezplodno upiranje zaradi izgube vloge. Nekoč so očetje predstavljali (vsaj v ljudski mitologiji) mirno središče kaotičnega gospodinjstva, najvišje pritožbeno sodišče, mesto razuma in zdrave pameti. Zdaj so listje v vetru, morda manj zasidrani kot kdorkoli. Če so svojčas otroci imeli dva vzora, enega moškega in enega ženska, nimajo zdaj nobenega posameznega. Vse se je zlilo v krizno upravljanje, zameglitev namena in improvizirana pogajanja.

Nedvomno je vse to za nekaj dobro. Očetje so se zmanjšali, tako da se zdaj prilegajo »velikosti svojih čevljev«. Večino, ki jih srečam so blagi, ampak del njih si zameri svojo nežnost, kajti še vedno je dovolj televizijskih in filmskih upodobitev moških kot čvrstih mož, kar jim daje občutek, da niso dovolj dobri, če delujejo samo v domačem okolju, vloga, ki so jo ženske vse preveč vajene.

Morda bo prišel čas, ko bo družba zopet potrebovala čvrste moške in če se to zgodi, bo zdaj dovolj žensk za zapolniti kar je bilo nekoč nasprotje njihove tradicionalne vloge. Upam samo, da jim bo šlo delo bolje od rok kot moškim v obratni smeri."

Res neverjetni so ti levičarji in liberalci v tem, kako mislijo, da so pametnejši od narave. Prevod Vesna Vilčnik