ZAKAJ?
Zaradi vse več primerov prisilne izvršbe nad otroki, v okoliščinah, kjer se ne potrjuje življenjska ogroženost otroka in zaradi številnih kršitev določil Konvencije o varstvu otrok, zlasti pri centrih za socialno delo in prvostopnih sodiščih, ki otroka obravnavajo kot sredstvo – predmet rubeža in ne kot živo bitje, je nujno potrebno opozoriti  pristojne na povsem neprimerno ravnanje ob izvršbi in si prizadevati, da bi ta bila mogoča samo takrat, ko je življenje otroka neposredno ogroženo, ne pa tudi kadar gre za spore o varstvu in vzgoji oziroma predodelitvi otrok.

KAKO JE SEDAJ ?
Sedaj je področje izvršbe urejeno v Zakonu o izvršbi in zavarovanju ( ZIZ, Uradni list RS, št. 3/07   in nasl. ), ki v 238. Členu določa, da lahko sodišče v posebej utemeljenih primerih takoj odloči, da se izvršba opravi tako, da se otroka odvzame osebi, pri kateri je otrok v času opravljanja izvršbe, ter ga izroči osebi, kateri je otrok zaupan v vzgojo in varstvo.  Ta določba je preohlapna in prepušča sodišču, da s pomočjo pristojnih CSD opravijo izvršbo tudi v primerih, ko ta ni POSEBEJ UTEMELJENA – ali povedano drugače, izvršba otroka se lahko sedaj opravi tudi v primerih, ko otrok v okolju, kjer se nahaja ni življenjsko ogrožen in kadar izvršba , ki bi morala biti skrajno sredstvo prisile, ni v največjo otrokovo korist. Ta določba daje sodišču možnost, da samo zapolni standard utemeljenosti, kar pa je glede na primere, ki smo jim priča v zadnjem času, nedopustno.  Strokovno stališče, ki bi ga naj  povzemala sodna praksa je, da je izvršba nad otroki zelo vprašljiva, saj pušča na otroku hude posledice in tudi če je še tako obzirna, je travmatična in jo je uporabiti zgolj v primerih, ko je otrok ogrožen- torej, če je  škoda, ki otroku preti v okolju večja od tiste, ki bo povzročena z izvršbo.

Ker se v praksi ta standard ne upošteva, je potrebno določbo ZIZ spremeniti in dopolniti tako, da otrok ne bo izpostavljen nevarnosti, da postane predmet izvršbe, velikokrat zaradi obračunavanja med starši.

PREDLOG :
- otrok naj se IZVZAME iz izvršilnih postopkov, v katerih sodiščem ni dovoljeno presojati pravilnosti in zakonitosti izvršilnih naslovov. V izvršilnem postopku je izvršilno sodišče  namreč vezano na načelo stroge formalne legalitete, kar pomeni, da sodišču ni dovoljeno presojati pravilnosti in zakonitosti izvršilnih naslovov in tudi ne v njih posegati, kar je v nasprotju z določbami Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic , ki nalaga prav vsem organom, ki sodelujejo v postopkih, kjer se odloča o otrokovih pravicah in koristih, da posebej skrbno pretehtajo, ali je njihovo ravnanje in postopek voden tako, da je zavarovana največja otrokova korist

- pri prisilni izvršitvi sodnih odločb o vzgoji in varstvu oz. glede pravice do osebnih stikov se izvršba  primarno opravlja le s prisiljevanjem z denarno kaznijo, ne pa tudi z odvzemom otroka s pomočjo izvršitelja, policije in delavcev CSD

- preuči se zakonitost sodne prakse v RS v izvršilnih postopkih, kjer otrok postane »predmet« izvršbe, ki se ga tudi na silo odvzame »dolžniku« in izroči »upniku«. Določila Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic izvršbe nad otrokom namreč ne predvidevajo. Zavedati se je potrebno, da je izvršba nad otrokom, četudi je izvedena obzirno, izredno travmatična izkušnja, zato izpostavljanje otroka takšnim situacijam(npr. v izvršilnih postopkih) zaradi zagotavljanja največje otrokove koristi, ni in ne more biti dopustno in tudi ne more biti v otrokovo največjo korist.

ODVETNICA ALEKSANDRA S. ŠTIBLAR