Objavljamo članek iz britanskega The Telegrapha, ki kritično spregovori o švedskem modelu permisivne vzgoje. Švedska je bila prva država, ki je tako vzgojo uradno uzakonila že leta 1979. Članek ima prvokativen in šokanten naslov: So švedski permisivni starši vzgojili generacijo pošasti? Eksperiment permisivne vzgoje, ki je postal zaukazan v večjem delu Evrope, kaže na Švedskem posledice pri odraslih ljudeh, pri prvih generacijah, ki so bile vanj vključene. Zaskrbljujoči so razni statistični podatki, še posebej o samomorih. Na Švedskem je v splošnem nekoliko manj samomorov kot v Sloveniji na 1000 prebivalcev, vendar pa je v starostni skupini med 10 in 25 let preko 11% vseh samomorov, medtem, ko je v tej starostni skupini v Sloveniji, sicer še vedno visokih, okoli 5%.

Ob tem, ko večina uradne slovenske pedagoške stroke še vedno kot dogmo določa permisivno vzgojo, je bila ta tudi v Sloveniji že deležna utemeljene strokovne kritike. Njen največji kritik je bil Bogdan Žorž, pridružuje pa se mu tudi Marko Juhant ter še nekaj uglednih psihologov in psihoterapevtov.

»S polnoletnostjo otrok, ki niso poznali meje, naraščajo vprašanja o permisivni vzgoji«, ugotavlja Judith Woods.
''Moja petletnica je besna, kadar ji nasprotujem. S tem, ko predlagam, da odloži televizijski sprejemnik ali se obleče, že posegam v njene človekove pravice.  Dobro vidim temne, nevihtne oblake nad njenimi obrvmi, pripirajoče oči in teatralno stisnjene ustnice, ki ustrelijo najbolj boleč pik nehvaležnosti, ki se ga lahko v tem trenutku domisli: »Nisi več moja prijateljica!«"

Hitro, kot Lady Macbeth, potegnem še sama svoj meč: »Ljubica, pa saj nisem bila nikoli tvoja prijateljica! Prijatelji pač ne perejo tvojih nogavic in ti ne kupujejo toplih plaščkov! In ne silijo te, da si čistiš zobke, ki bi sicer počrnili v tvoji lepi glavici! Zdaj pa se, prosim obleci, ali pa bom poklicala v šolo in oni bodo poslali policijo, da vzame tvojo družinico igračk, ki jih ne boš nikoli več videla!«

Trda ljubezen, kajne? A vseeno ljubezen. Brez samovšečnosti (ki je stranski, sicer prijeten občutek). Moja ljubezen je staromoden, britanski primer vzgoje, ki utegne kmalu spet postati popularen, denimo v skandinavskih deželah. Ja, prav tam! Tam, kjer so se nekoč hvalili z razsvetljenim, na otroka osredotočenim starševstvom, se zdi, da naraščajo pomisleki o modrosti, ki dopušča otroku početi karkoli in kadarkoli.

Švedski akademik, avtor uspešnic, ugotavlja, da permisivna vzgoja ustvarja generacijo arogantnih mladih ljudi, brez empatije in sposobnosti osebne prilagodljivosti, ki po razvajanja polnem otroštvu ostajajo bridko razočarani. »Če otroku rečemo ne, tega ne smemo enačiti z udarcem. Starši morajo delovati kot starši in ne kot otrokovi najboljši prijatelji,« pravi David Eberhard, psihiater, oče šestih otrok in avtor knjige ''Kako so otroci prevzeli oblast''. "Svoje otroke morajo starši pripraviti na odraslo življenje z učenjem obnašanja in ne s tem, da jih obravnavajo kot kraljeviče in princeske". "Na Švedskem", pravi, "je vsako nasprotovanje otrokovi volji že vrsta nadlegovanja". In dodja: "Tako imenovani strokovnjaki trdijo, da se morajo starši pogajati in ne kaznovati. Povsem napačno razumejo koncept starševstva. Otroci niso tako krhki, kot mislijo." Eberhard, 47 let, s prstom pokaže na zlom discipline v šolah, na strmoglavljenje ocen in zaskrbljujoče naraščanje poskusov samomora med najstniki. Ti dejavniki dokazujejo, da je vzgoja, ki dopušča otrokom čisto vse, spodletela.

Švedska je bila prva država, ki je leta 1979 prepovedala fizično kaznovanje. Temu je sledilo prepričanje, da se mora družina otresti bremena hierarhije in obravnavati otroke kot odrasle. 

Če vrednote enakopravne družbene demokracije delujejo v gospodarstvu, so na drugi strani uničujoče za družino.

''Pri Švedih me najbolj moti njihova prostovoljna odpoved avtoriteti odraslih'', pravi Frank Furedi, upokojeni častni profesor sociologije na univerzi v Kentu in avtor ''Paranoičnega starševstva''. ''Kar se je začelo s stigmatizacijo kaznovanja otrok, je preraslo v strah pred vzgojo, ki pa je naloga staršev. Zaskrbljujoče ni to, kaj se jim godi, ko so otroci, temveč kaj bo, ko odrastejo.''

Zunanjemu opazovalcu se zdi, da so Skandinavci koncept permisivnega starševstva povzdignili v hobi! V resnici smo od nekdaj lahko občudovali svobodo skandinavskih otrok, ki jih odrasli spodbujajo pri fizičnih aktivnostih in raziskovanju divjine ter naprezanju v zimskih športih.
Začuda se pri njih formalna izobrazba ne začne pred šestim ali sedmim letom, to je starost, ki jo vzgojitelji pogosto navajajo kot najprimernejšo. V Angliji so na primer vsi otroci do petega rojstnega dne že vključeni v sistem izobraževanja.

V pismu časniku ''Daily Telegraph'', septembra 2013, je skupina vodilnih avtoritet na področju vzgoje v Veliki Britaniji skupaj z Lordom Layardom, direktorjem programa za blaginjo (The Wellbeing Programme) na londonski ekonomski šol ter Davidom Whitebreadom, višjim predavateljem psihologije na unverzi v Cambridgu, zatrdila, da bi bilo potrebno posnemati skandinavski model vstopa v šolo.

''Kljub dejstvu, da 90% držav daje prednost socialnemu in čustvenemu učenju in s formalnim izobraževanjem začne pri šestih ali sedmih letih otroka, se v Angliji trdno oklepamo zmotnega prepričanja, da zgodnešje poučevanje prinaša kasneje boljše rezultate,'' pravi Wendy Ellyat, začetnica gibanja ''Ohranimo otroštvo'' (Save Childhood Movement) in dodaja: ''Nič ni narobe z željo po višjih izobrazbenih standardih in odgovornosti, zelo narobe pa je, če se to dogaja na račun naravnega razvoja.''

Vendar pa se – kljub idilični sliki – zdi, da ostaja nekaj gnilega v deželi Švedski! Eberhard opozarja na naraščajoče socialne probleme v šolah, kjer učenci po pravilu ne upoštevajo navodil učitelja, in na, kot pravi sam, kasnejši občutek neizpolnjenega mladostništva.
''Mednarodne primerjave na področju vzgoje in izobraževanja pokažejo ogromen razkorak med dosežki mladih na eni strani in mnenjem, ki ga imajo o sebi na drugi,'' pravi. "Njihova pričakovanja so prevelika in življenje je zanje pretežko. Posledice vidimo v dramatičnem porastu anksioznih motenj in samopoškodovanja".

Koga to preseneča? Vsi ( ne – švedski) starši lahko potrdijo učinkovitost pametnega pogajalnega pogovora z odraslim in brezupnost le-tega z jeznim, na smrt utrujenim otrokom. Podobno neodgovorno je dovoljevati otroku, da sam odloča o uri spanja ali od njih v najstniških letih pričakovati odgovornost.

Poznam kar precej staršev, ki vzgajajo po načelu (laissez-faire) nevmešavanja in menijo, da taktika ''ostati miren'' pušča odprta vrata za pogajanja v negotovih letih srednje šole in kasneje. A ne morem trditi, da jim otroci, kaj več povedo, kaj se z njimidogaja kot staršem, ki vztrajamo pri postavljanju strogih ali vsaj strožjih pravil in jasnih pričakovanjih. Menim celo, da vedo manj, a več pijejo.

Ne znam si predstavljati vzgoje brez postavljanja meja. Kaj naj zahtevam? Čemu naj se upirajo?

Že sama beseda ''meja'' me spomni na pokrajino z živo mejo krebuljice in taščic, mogoče z metuljem ali dvema. V Skandinavija pa, kjer meja ni več, je ravna pokrajina mrzla in pusta kot v prizoru zločina Nordic – noir drame.

''Mladi na Švedskem so razočarani nad življenjem, zlasti okoli dvajstega leta,'' ugotavlja Eberhard. ''Število samomorov na splošno sicer pada, narašča pa število poskusov samomora, zlasti med dekleti v starosti od 15 do 25 let.''

Krikov na pomoč ne smemo prezreti! Ali jih švedska družba upošteva, je seveda drugo vprašanje. Vsekakor pa na Švedskem še vedno ni dovoljeno primerjati skrajnih oblik permisivne vzgoje in odgovornega starševstva.

Večina prisebnih staršev je nekje na sredini, saj je vzgoja umetnost in ne znanost. Zlahka priznam, da nimam vedno prav. Sploh nisem prepričana, če imam prav, a to me ne odvrne od poti vztrajanja. Morda nisem hčerina prijateljica, upam pa, da sem nekaj precej bolj dolgoročnega. Vedeti, kaj je prav in poštenost ne gresta z roko v roki z zabavo. Vprašajte Mary Poppins, Mrs Doubtfire ali Nanny McPhee.

Vsi spoznavamo, da je vzgoja čisto pravi hitro drveči vlak v zabaviščnem parku, ki te dvigne pa spet spusti, iznenada zmoči, zavrti glavo, zasuka in prevrne. A v moji hiši morajo vsi vedeti, da smo odrasli tisti, ki imamo ključe zabaviščnega parka!

vir: The Telegraph