V skladu z določbo drugega odstavka 123. člena ZZZDR so straši dolžni preživljati otroka po polnoletnost, največ do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti, če se otrok redno šola ali če je vpisan na izredni študij. Vendar, ali ste vedeli, da starši po 18 letu nimajo pravice vedeti, kako poteka otrokovo šolanje; nimajo pravice vpogleda v njegove ocene oziroma uspeh?

"Starši so upravičeni zahtevati seznanitev z osebnimi podatki otroka, dokler so njegovi zakoniti zastopniki (načeloma do njegove polnoletnosti). Po tem njihova pravica do vpogleda v osebne podatke otroka iz naslova seznanitve z lastnimi osebnimi podatki preneha. IP zato glede na vaš opis zadeve meni, da v konkretnem primeru ni pravne podlage za posredovanje podatkov vaše polnoletne hčere vam." Tako je zapisano v odločbi Informacijske pooblaščenke, s katero je zavrnila očetu pravico do vpogleda v šolske rezultate njegove hčerke.

V večini družin so odnosi med starši ter odraščajočimi oz. odraslimi otroki, kljub občasnim "eksplozivnim" obdobjem taki, da omogočajo normalno komunikacijo. Žal pa vedno ni tako.

Recimo, da ste v sporu zaradi preživnine s polnoletno hčerko. Sodnica ji je do prejšnjega naroka naložila, da mora popraviti čim več negativnih ocen. Pri navajanju podatkov sodišču o tem, koliko predmetov je popravila, ugotovite da ni govorila resnice. Od razrednika ste namreč po elektronski pošti pridobili podatke o njenih ocenah. Hčerkina odvetnica vam je na sodišču dejala, da vas bo prijavila k Informacijskemu pooblaščencu, ker pridobivate ocene od polnoletne hčerke. Zdaj vas zanima, kaj lahko v takem primeru pričakujete?

"Posredovanje podatkov vaše hčerke vam bi bilo lahko dopustno pod pogojem, da bi podatke zahteval vaš odvetnik na podlagi določb Zakona o odvetništvu.
Ker pa so starši v skladu z določbo drugega odstavka 123. člena ZZZDR dolžni preživljati otroka  tudi po polnoletnosti (vendar največ do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti), če se otrok redno šola, in tudi če se redno šola vpisani na izredni študij, bi bil oče zaradi ugotavljanja obstoja njegove dolžnosti preživljanja izjemoma upravičen le do pridobitve podatka o tem, ali ima njegov polnoletni otrok status dijaka oziroma študenta.Posredovanje podatkov vaše hčerke vam bi bilo lahko dopustno pod pogojem, da bi podatke zahteval vaš odvetnik na podlagi določb Zakona o odvetništvu." Še piše v isti odločbi Informacijske pooblaščenke.

Starši so torej zakoniti zastopniki svojih otrok do 18. leta, ko jim preneha roditeljska pravica, od takrat naprej se lahko s šolo, če jim jih otrok ne seznani sam, pogovarjajo očitno samo preko odvetnika.

Absurden primer slovenske zakonodaje, ki se dotika področja varstva osebnih podatkov: država z vsemi sredstvi "skrbi" za domnevne "otrokove" pravice odraslih otrok, in ne priznava pravice staršev, da bi vedeli, kakšni so šolski rezultati otroka, ki ga preživljajo po 18 letu. Zakaj je državi v interesu, da s pomočjo zakonodaje vzgaja odrasle "otroke" tako, da jim daje "potuho" s tem, ko jim omogoča prejemati dobrine, ne da bi bili dolžni prevzeti vsaj kanček odgovornosti?

Pridobili smo mnenje enega očeta:

Zakonska prisila je odveč

"Po veljavnem družinskem zakonu morajo starši svoje otroke, če se redno šolajo, preživljati do (z nekaj izjemami) dopolnjenega 26. leta. To je po mojem mnenju bistveno predolgo in tudi neprimerljivo z ureditvijo v ostalih evropskih državah. Običajno morajo starši otroke preživljati do polnoletnosti in pridobitve poklicne izobrazbe, ponekod do 21. leta, najdlje (od primerov, ki sem jih pregledal) do 23. leta. Sprašujem se, kako je v našo zakonodajo prišla ta določba (preživljanja do 26. leta) in kakšen je njen namen. Opažam namreč, da ruši naravni odnos med starši in otroci, saj odraslim "otrokom" daje le pravice, ne zavezuje pa jih  k odgovornem vedenju do staršev, do študija in k lastnemu trudu. Vsak starš bi že po naravi stvari rad pomagal odraslim študirajočim potomcem, če seveda to finančno zmore in če vidi, da ga potomci spoštujejo in se pri študiju trudijo. Zakonska prisila je odveč."

Zakoni bi morali spodbujati odgovornost v družini. Navedeni zakonski primer k temu gotovo ne prispeva.

V.V.