Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter invalide je v začetku aprila dalo v javno razpravo "Resolucijo o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških", kar je drugo ime za načrt slovenskega feminizma, da v imenu zavzemanja za "enakost spolov" promovira svoje cilje kot npr. t.i. reproduktivne pravice, razvrednotenje materinstva in uvedbo spolnih kvot na vseh področjih družbe. Vabimo vas, da dokument preberete in nam svoja opažanja posredujete na e-naslov: info@24kul.si

Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2015 – 2020

Kazalo

1. UVOD 4
1.1. Namen in cilji nacionalnega programa 2015–2020 5
1.2. Priprava nacionalnega programa: temeljna priporočila in smernice 6
1.3. Izvajanje nacionalnega programa 8
1.4. Nacionalni mehanizem za enakost spolov 8
1.5. Vključitev vidika enakosti spolov v področne politike 8
1.6. Finančna sredstva 14
2. CLJI IN UKREPI POLITIKE ENAKIH MOŽNOSTI ŽENSK IN MOŠKIH 15
2.1. ENAKA EKONOMSKA NEODVISNOST 15
2.1.1. Trg dela in zaposlovanje 15
2.1.2. Cilji in ukrepi 19
2.2 USKLAJEVANJE POKLICNEGA IN ZASEBNEGA OZIROMA DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA 22
2.2.1. Družina in partnerstvo 22
2.2.2. Cilji in ukrepi 26
2.3. DRUŽBA ZNANJA BREZ SPOLNIH STEREOTIPOV 30
2.3.1. Izobraževanje, kultura, šport, znanost in visoko šolstvo 30
2.3.2. Cilji in ukrepi 34
2.4. SOCIALNA VKLJUČENOST 40
2.4.1. Zmanjšanje revščine in socialne izključenosti 40
2.4.2. Cilji in ukrepi 42
2.5. ZDRAVJE ŽENSK IN MOŠKIH 44
2.5.1. Varovanje spolnega in reproduktivnega zdravja, skrb za duševno zdravje ter odprava neenakosti v zdravju 44
2.5.2. Cilji in ukrepi 47
2.6. URAVNOTEŽENA ZASTOPANOST ŽENSK IN MOŠKIH NA POLOŽAJIH ODLOČANJA 49
2.6.1. Položaji odločanja v politiki, gospodarstvu ter na drugih področjih družbenega življenja 49
2.6.2. Cilji in ukrepi 53
2.7. NASILJE NAD ŽENSKAMI 56
2.7.1. Fizično, psihično, spolno in ekonomsko nasilje nad ženskami 56
2.7.2. Cilji in ukrepi 60
2.8. ENAKOST SPOLOV V ZUNANJI POLITIKI IN MEDNARODNEM RAZVOJNEM SODELOVANJU 61
2.8.1. Mednarodne dejavnosti Republike Slovenije za opolnomočenje žensk in udejanjenje ciljev enakosti spolov 61
2.8.2. Cilji in ukrepi 65

1. UVOD

Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških je strateški dokument vlade, ki določa cilje in ukrepe ter ključne nosilce politik za uresničevanje enakosti spolov na posameznih področjih življenja žensk in moških v Republiki Sloveniji za obdobje od leta 2015 do leta 2020.
Gre za drugi tovrsten dokument v Republiki Sloveniji. Prva resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških, ki jo je Vlada RS sprejela leta 2005, je zajemala obdobje od leta 2005 do leta 2013 in je prvič celovito opredelila politike enakosti spolov na šestih prednostnih področij: integracija načela enakosti spolov, delo, družba znanja, družbena blaginja, odnosi med spoloma in procesi odločanja. Za vsako od področij so bili opredeljeni splošni in posebni cilji ter posamezni ukrepi za dosego posebnih ciljev, ki so predstavljali podlago za natančnejše izvedbene akte oz. periodične načrte. Pripravljeni so bili štirje periodični načrti (za leta 2006–2007, 2008–2009, 2010–2011 in 2012–2013). Za vsak posamezni periodični načrt je bilo pripravljeno poročilo o njihovem izvajanju, ki jih je obravnaval Državni zbor.
Tako kot prejšnji tudi novi nacionalni program določa splošne prioritete za izboljšanje položaja žensk in moških oziroma za zagotavljanje trajnostnega razvoja enakosti spolov v Republiki Sloveniji ter opredeljuje ključne izzive in probleme za obdobje 2015–2020. Gradi na izkušnjah prejšnjega dokumenta in jih nadgrajuje z ugotovitvami iz Vrednotenja izvajanja Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških, 2005–2013 o tem, kako so se z izvedbo ukrepov in aktivnosti uresničevali cilji, opredeljeni v nacionalnem programu 2005-2013, in kakšni so bili rezultati in učinki teh procesov.
V novem nacionalnem programu je izpostavljenih osem prednostnih področij: enaka ekonomska neodvisnost, usklajevanje poklicnega in zasebnega oziroma družinskega življenja, družba znanja brez spolnih stereotipov, socialna vključenost, zdravje, uravnotežena zastopanost žensk in moških, nasilje nad ženskami in enakost spolov v zunanji politiki in mednarodnem razvojnem sodelovanju. Na vseh teh področjih so predstavljene temeljne aktivnosti in statistični trendi v obdobju prejšnjega nacionalnega programa ter opredeljeni cilji in ukrepi, ki predstavljajo ključne izzive za v prihodnje.
Na dveh prednostnih področjih - nasilje nad ženskami in družba znanja - smo se želeli izogniti podvajanju ciljev in ukrepov, ki so predvideni oziroma podrobneje opredeljeni v specifičnih strateških in izvedbenih dokumentih: Resolucija o nacionalnem programu preprečevanju nasilja v družini in Akcijski načrti za preprečevanje nasilja v družini, Akcijski načrti Medresorske Delovne Skupine (MDS) za boj proti trgovini z ljudmi in Akcijski načrt za izboljšanje kariernih možnosti za raziskovalce v vseh obdobjih kariere in zagotavljanje načela enakih možnosti spolov ( na podlagi Resolucije o raziskavah in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020). Zato smo na področju nasilja nad ženskami opredelili le splošni cilj, in sicer zmanjšanje pojavnosti nasilja nad ženskami, ki vključuje predvsem ukrepe, ki se nanašajo na dejavnosti za boljšo ozaveščenost in informiranost o vseh oblikah nasilja nad ženskami, na področju znanosti pa smo dali poudarek predvsem povečanju udeležbe žensk v znanosti ter izboljšanju njihovega položaja.
Tudi Resolucija o nacionalnem programu za mladino 2013–2020 vključuje ukrepe za zagotavljanje enakih možnosti med spoloma in preprečevanje diskriminacije, predvsem ukrepe za lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja mladih, odpravo diskriminacije zaradi starševstva in materinstva ter spodbujanje politične participacije mladih ob upoštevanju uravnotežene zastopanosti spolov, zato teh specifičnih ukrepov v našem nacionalnem programu ne navajamo.
 

1.1. Namen in cilji nacionalnega programa 2015–2020
Namen nacionalnega programa je določiti ključne cilje in ukrepe Vlade RS za uresničenje enakosti spolov v Republiki Sloveniji na posameznih področjih v obdobju od leta 2015 do 2020. Kljub napredku na nekaterih področjih in na zakonodajni ravni, ki je prikazan tudi v poročilih o izvajanju nacionalnega programa 2005-2013 in vrednotenju nacionalnega programa 2005–2013, enakost žensk in moških namreč še vedno ni udejanjena v praksi. Vrzeli med spoloma obstajajo in ostajajo na številnih področjih življenja.
Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2015-2020 vključuje cilje in ukrepe, katerih poglavitni namen je zmanjšati neenakost med spoloma na posameznem področju. Opredeljeni cilji temeljijo na analizi položaja žensk in moških na posameznem področju in prepoznanju ključnih problemov, ki jih je potrebno nasloviti. Ker so na nekaterih opredeljenih področjih sprejeti nacionalni programi in akcijski načrti, ki opredeljujejo cilje in ukrepe, pomembne tudi za enakost spolov, jih nacionalni program ne vključuje, saj bi šlo za nepotrebno podvajanje. V teh primerih so navedene zgolj ključne usmeritve in opredeljeni splošni cilji, izvajanje ukrepov pa prepuščeno področnim nacionalnim programom in akcijskim načrtom. Pri tem bo potrebno na nekaterih področjih oziroma v okviru nekaterih nacionalnih programov in akcijskih načrtov vidik spola okrepiti, saj le-ta ni zadostno vključen.
Splošen cilj nacionalnega programa, ki je hkrati tudi pomemben družben cilj in predpogoj za pošteno in pravično družbo, je enakost žensk in moških. Enakost spolov pomeni enako prepoznavnost, enako moč in enako udeležbo obeh spolov na vseh področjih javnega in zasebnega življenja. Pomeni, da imajo ženske in moški enake možnosti za uresničevanje svojih potencialov, s katerimi prispevajo k nacionalnemu, političnemu, ekonomskemu, družbenemu in kulturnemu razvoju, od rezultatov pa enake koristi. Enakost spolov je družbeni koncept, ki ga najenostavneje razložimo kot opis stanja, v katerem spol ne figurira kot dejavnik vpliva na dostop do pravic, možnosti in udeležbe v rezultatih družbenega razvoja.
Enakost žensk in moških je ena izmed temeljnih človekovih pravic in načelo demokratičnih družb. Načelo enakosti pred zakonom je zapisano v Ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 33/91; v nadaljevanju Ustava RS) kot prvo izmed načel človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustava določa, da so v Republiki Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Prav tako so načelo enakosti in načini njegovega uresničevanja zapisani v številnih dokumentih in deklaracijah Združenih narodov in Sveta Evrope, ki mednarodno pravno zavezujejo tudi Republiko Slovenijo. Enakost med ženskami in moškimi je tudi eno temeljnih načel prava Evropske unije, katerega cilji so zagotoviti enake možnosti in enako obravnavanje moških in žensk ter boj proti vsem oblikam diskriminacije na podlagi spola.
Nacionalni program je kot strateški dokument prvenstveno namenjen uveljavitvi enakosti med ženskami in moškimi ob upoštevanju dejstva, da sta ženske in moški heterogeni skupini in da obstajajo tudi posameznice in posamezniki, ki so s svojo spolno identiteto ali spolnim izrazom pozicionirani prek binarne spolne sheme. Zato je treba pri reševanju kompleksne družbene neenakosti uporabiti t.i. intersekcijski pristop.
Nacionalni program opredeljuje ključne cilje, s katerimi želimo doseči:
• odpravo neravnovesij med spoloma ter spolne segregacije na področju zaposlovanja in odpravljanja brezposelnosti;
• izboljšanje položaja žensk in moških na področju socialne vključenosti;
• odpravo ovir za doseganje lažjega usklajevanja poklicnega in družinskega oz. zasebnega življenja;
• odpravo vrzeli med spoloma in segregacije v izobraževanju;
• odpravo neenakosti v znanosti in visokem šolstvu;
• odpravo stereotipov v družbi, zlasti v medijih, kulturi ter športu;
• izboljšanje zdravja žensk in moških;
• odpravo ovir za doseganje uravnotežene zastopanosti žensk in moških na različnih področjih političnega in družbenega življenja;
• ničelno strpnost do nasilja nad ženskami;
• okrepitev vključevanja vidika spola v slovenske razvojne, mirovne in druge zunanjepolitične pobude.

V nacionalnem programu opredeljeni cilji in ukrepi predstavljajo smernice ministrstvom in drugim vladnim organom za načrtovanje in izvajanje svojih področnih politik ter programov z vidika enakosti spolov oziroma uresničevanja enakosti spolov. Posamezni ukrepi za dosego cilja bodo podrobneje razdelani in konkretizirani v periodičnih načrtih, ki se bodo pripravili za obdobje dveh let.
Za doseganje ciljev in uresničenje enakosti spolov v praksi se bosta uporabila dva osnovna pristopa, ki se medsebojno dopolnjujeta:
1. posebni ukrepi in
2. integracija načela enakosti spolov v vse politike in programe (gender mainstreaming).
Posebni ukrepi se uvajajo in izvajajo na področjih, kjer so moški in ženske neuravnoteženo zastopani ali pa sta spola v neenakem položaju; z njimi se usmerimo na tisti spol, ki je v slabšem položaju, ob pogoju, da je takšen ukrep utemeljen in sorazmeren glede na namen posebnega ukrepa.
Integracija načela enakosti spolov je strategija, s katero je enakost spolov postala del vsakdanje politike in h kateri uporabi nas zavezujejo mednarodni dokumenti; pomeni, da pri pripravljanju in načrtovanju, odločanju, izvajanju in ovrednotenju političnih usmeritev in ukrepov upoštevamo specifični položaj žensk oziroma moških. Z uporabo integracije načela enakosti spolov se vse načrtovane politike, ukrepi, zakoni ali programi presodijo z vidika vpliva na ženske in moške, in sicer na vseh področjih in na vseh ravneh. Politike in programi v vseh političnih, ekonomskih in družbenih sferah se oblikujejo, izvajajo in vrednotijo tako, da imajo ženske in moški od njih enake koristi in da se odpravlja neenakost med spoloma.
1.2. Priprava nacionalnega programa: temeljna priporočila in smernice
Nacionalni program se je pripravljal na temelju analize stanja in ocene napredka glede uresničevanja enakosti spolov v Republiki Sloveniji ter opravljenega vrednotenja izvajanja Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških, 2005–2013, ki jo je opravila skupina strokovnjakinj (Kanjuo Mrčela, Filipovič Hrast, Humar, 2013).
V obdobju izvajanja prvega nacionalnega programa je bilo načrtovanih in izvedenih mnogo aktivnosti za izboljšanje položaja žensk in moških ter doseganje enakosti spolov na opredeljenih področjih. Na podlagi poročil o izvajanju periodičnih načrtov ugotavljamo, da je bil na mnogih področjih dosežen določen napredek pri preseganju neenakosti med ženskami in moškimi, vendar pa mnogi ključni problemi in izzivi ostajajo, ponekod se je situacija celo zaostrila. Na počasnejšo dinamiko sprememb v zvezi z zastavljenimi cilji je marsikje pomembno vplivala tudi finančna in gospodarska kriza. Nekatere analize (Humar, Roksandič, 2013) opozarjajo, da bodo posledice krize in protikriznih ukrepov trajneje prizadele ženske, zlasti določene skupine žensk, kot so starejše ženske, ženske v enostarševskih družinah, ženske iz srednjega razreda in ženske iz etičnih manjšin.
Končno poročilo oziroma vrednotenje nacionalnega programa 2005–2013 je pokazalo, da je v obdobju izvajanja prvega nacionalnega programa prišlo do nekaterih pomembnih premikov: povečali sta se vidnost in občutljivost do vprašanj enakosti spolov v družbi, opravljenega je bilo veliko raziskovalnega dela, na nekaterih področjih je prišlo do zakonodajnih sprememb in uvajanja novih praks, narejeni so bili koraki k večji enakosti spolov. Hkrati je bilo ugotovljeno, da obstajajo nekatere pomanjkljivosti, ki bi jih bilo treba izboljšati ter s tem zmanjšati nevarnost, da opredeljeni cilji in ukrepi niso uresničeni v praksi. Zato nov nacionalni program na vsakem področju opredeljuje le najbolj ključne cilje in ukrepe, periodičnim načrtom pa prepušča izvedbo teh ukrepov.
Pri pripravi novega nacionalnega programa smo skušali v največji možni meri upoštevat ključne konceptualne in vsebinske pripombe oz. smernice, navedene v vrednotenju nacionalnega programa 2005-2013. V zvezi s potrebo po večji jasnosti in konkretizaciji ciljev ter ustreznostjo ukrepov in kazalnikov smo upoštevali stališče, da velja razmisliti o drugačni umestitvi integracije načela enakosti spolov v dokument. Integracija sedaj ni več definirana kot posebno področje, ampak je vključena v posamezna področja. Ciljev je v novem nacionalnem programu manj, a so bolj konkretizirani, izpuščeno je dvostopenjsko podvajanje ciljev (strateški in posebni cilji), saj to ne prispeva k učinkovitejšemu doseganju ciljev. Tudi ukrepi so manj splošni in bolj konkretizirani. Kazalniki so bolj usmerjeni na merjenje končnega stanja enakosti moških in žensk oz. učinkovitosti zastavljenih ciljev in ne toliko na merjenje samega izvajanja ukrepov, pri čemer je njihovo število manjše in bolj natančno opredeljeno ter v jasnejšem razmerju z zadevnimi ukrepi.
V zvezi s predlogi, podanimi v vrednotenju nacionalnega programa 2005-2013, glede usmeritev novega nacionalnega programa, nov nacionalni program bolj upošteva intersekcijsko dimenzijo, ki omogoča analizo presečišč dejavnikov družbene neenakosti (položaj žensk in moških v povezavi z drugimi osebnimi okoliščinami, kot so starost, invalidnost, nacionalna pripadnost, verska pripadnost, spolna usmerjenost, spolna identiteta itd.). Izhajajoč iz ocen stanja in razpoložljivih podatkov, je na določenih področjih dan večji poudarek na zapostavljenih oz. izključenih skupinah, kot so ženske iz etničnih manjšin, ženske v ruralnih okoljih, ženske z nižjim ekonomskim statusom, istospolno usmerjeni moški itd. Gre za skupine, ki jih moramo obravnavati s še posebno občutljivostjo in pozornostjo v povezavi s konkretnimi ukrepi na posameznih področjih.
Področje enakosti spolov zahteva horizontalen oziroma interdisciplinaren pristop, zato smo od samega začetka v proces priprave nacionalnega programa vključevali različne akterje: posamezna ministrstva in vladne službe, ki se ukvarjajo s področji, ki jih naslavlja nacionalni program, nevladne organizacije, ki pokrivajo bodisi posamezne segmente bodisi celostno problematiko enakosti spolov; sindikate in strokovnjake ter strokovnjakinje s področja enakosti spolov ter druge sodelavce in sodelavke. Pri pripravi nacionalnega programa smo gradili na dobrih izkušnjah prvega dokumenta, saj smo izhajali iz načela širokega vključevanja različnih deležnikov, relevantnih za področje enakosti spolov. Svoje predloge in ideje so predstavili že na konferenci »Enakost spolov se obrestuje!«, ki jo je 15. januarja 2014 organiziralo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti na Brdu pri Kranju. K oblikovanju ciljev in predlogov ukrepov so pomembno prispevale tudi razprave v okviru mednarodne konference "Ženske 20 let po Pekingu" (13. in 14. november 2014), na kateri so bile obravnavane teme in vsebine posameznih področij nacionalnega programa ter sprejeti zaključki in sklepi, pri katerih so sodelovali predstavniki in predstavnice nevladnega sektorja, raziskovalne sfere, strokovnih združenj, ministrstev, lokalnih skupnosti itd.
V skladu s priporočili poročila o vrednotenju nacionalnega programa 2005–2013 smo osnutek nacionalnega programa, ki je bil pripravljen na podlagi medresorskega sodelovanja s pristojnimi ministrstvi in uradi, posredovali v usklajevanje in dopolnitev nekaterim relevantnim nevladnim organizacijam in predstavnikom in predstavnicam stroke. Osnutek nacionalnega programa je obravnaval tudi Strokovni svet za enakost spolov.
Neposredna pravna podlaga za pripravo in izvajanje nacionalnega programa je Zakon o enakih možnostih žensk in moških (ZEMŽM; Ur. l. RS št. 59/2002). Za razvoj slovenske politike enakosti spolov in zakonodaje na tem področju je izredno pomembno tudi sodelovanje na mednarodni ravni. Izmenjava informacij in izkušenj med različnimi državami pripomore k nacionalnim prizadevanjem na tem področju. Politika Evropske unije na tem področju je zajeta v številnih specifičnih in splošnih dokumentih, med drugim smo sledili tudi priporočilom in ciljem, zajetim v strategiji Evropa 2020. Pri oblikovanju nacionalne politike enakosti spolov in nacionalnega programa za enakost žensk in moških 2015– 2020 so upoštevana tudi priporočila mednarodnih teles za enakost spolov, zlasti Odbora ZN za odpravo diskriminacije žensk in cilji, opredeljeni v Pekinških izhodiščih za ukrepanje.
1.3. Izvajanje nacionalnega programa
Nacionalni program za enake možnosti žensk in moških določa cilje in ukrepe za uresničenje enakosti spolov v obdobju od leta 2015 do 2020, ki so široko in strateško zastavljeni. Da ti cilji in ukrepi ne bi ostali le neuresničene programske usmeritve, Zakon o enakih možnostih žensk in moških določa, da se za izvajanje nacionalnega programa sprejmejo dvoletni periodični načrti.
V obdobju 2015–2020 bodo pripravljeni trije periodični načrti oz. izvedbeni akti, ki bodo opredelili posamezne naloge in aktivnosti za izvajanje ciljev in ukrepov na posameznih področjih. Predlog vsakokratnega periodičnega načrta bo na podlagi poročil o preteklem dveletnem obdobju in morebitnih dodatnih predlogov posameznih ministrstev in vladnih služb pripravilo MDDSZ in ga predložilo v sprejem Vladi RS.
1.4. Nacionalni mehanizem za enakost spolov
Za učinkovito oblikovanje in izvajanje politike enakosti spolov je nujno, da ima država mehanizem za enakost spolov, ki razpolaga z zadostnimi kadrovskimi in finančnimi viri ter je ustrezno umeščen v vladno organizacijsko strukturo. Do leta 2012 je naloge na tem področju opravljal Urad za enake možnosti, ki je deloval kot relativno samostojna vladna strokovna služba. Z reorganizacijo vlade je te naloge prevzelo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve oz. Služba za enake možnosti in evropsko koordinacijo. Leta 2013 se je ministrstvo preimenovalo v Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naloge s področja enakosti spolov pa je prevzel Sektor za enake možnosti. Ministrica je leta 2014 ustanovila strokovni svet za enakosti spolov kot posebni svetovalni organ ministrice o zadevah s področja enakosti žensk in moških. Sestavljajo ga strokovnjakinje in strokovnjaki, ki delujejo na področju enakosti spolov in človekovih pravic v okviru akademskih institucij in nevladnih organizacij..
Vrednotenje prejšnjega nacionalnega programa izpostavlja, da je za promocijo politike, koordinacijo dela in izvedbo načrtovanih ukrepov ključnega pomena nacionalno vladno telo za enakost spolov. Na podlagi analize dokumentov, rezultatov spletne ankete in ekspertnih intervjujev ugotavlja tudi, da sta ukinitev Urada za enake možnosti in vključitev njegovega delovnega področja v okvir MDDSZ prinesli več negativnih kot pozitivnih posledic, zato bi veljalo razmisliti o drugačni insitucionalni umestivi akterja, odgovornega za koordinacijo politik na področju enakosti spolov. Sedanja umestitev področja za enakost spolov v okvir MDDSZ naj bi implicirala vezanost tega področja le na delokrog ministrstva in ne na spodbujanje uresničevanja integracije načela enakosti v vse politike. Optimalno bi bilo, če bi bila za področje enakosti spolov kot glavna skrbnica zadolžena institucija, ki ima finančno in organizacijsko avtonomijo.
1.5. Vključitev vidika enakosti spolov v področne politike
Politika enakosti spolov je horizontalna politika in zajema vsa področja oz. politike, ki jih pokrivajo posamezna ministrstva in vladne službe. V preteklih letih je bil storjen napredek pri integraciji načela enakosti spolov v področne politike, zlasti kar se tiče usposabljanj in razvoja orodij. Še vedno pa se vidik spola redko vključuje v celotni proces oblikovanja, izvajanja in vrednotenja politik. Enakost spolov in nediskriminacija sta sestavni del nekaterih področnih zakonov, prav tako je vidik spola vključen v nekatere strateške dokumente vlade, kot so nacionalni programi, akcijski načrti itd. Dokumentov, ki vključujejo vidik spola, pa je še vedno malo, zato bo potrebno okrepiti prizadevanja za integracijo načela enakosti spolov v vse politike.
Za usklajevanje in izvajanje nalog, ki jih imajo ministrstva na področju enakih možnosti žensk in moških, delujejo v ministrstvih koordinatorji in koordinatorice za enake možnosti žensk in moških. Glede na to, da vidik spola še vedno ni v zadostni meri vključen v resorne politike, je v prihodnje potrebno okrepiti tudi njihovo vlogo. Za učinkovitejše izvajanje nalog potrebujejo močnejšo podporo vodstva za svoje delovanje, jasno definirane naloge in pristojnosti ter možnost dostopa do informacij in procesov, pomembnih za krepitev enakosti spolov. Pripraviti je treba tudi smernice, ki bodo jasno opredelile njihovo delovne naloge, položaj v okviru ministrstva in odgovornost.
V nadaljevanju so predstavljeni nekateri ključni dokumenti, ki so pomembni z vidika udejanjanja enakosti spolov v praksi, saj opredeljujejo cilje in ukrepe na področjih, ki so pomembna za napredek pri doseganju enakosti spolov. Zato je treba na teh področjih pri oblikovanju politik upoštevati položaj ter vloge žensk in moških, ter cilje in ukrepe oblikovati tako, da bodo prispevali k zmanjšanju in odpravljanju razlik med ženskami in moškimi in s tem spodbujali enakost spolov. Glede na intenziteto integriranja vidika spola jih lahko razvrstimo v več skupin. V prvo skupino sodijo nacionalni programi in akcijski načrti, ki v veliki meri integrirajo vidik spola pri določanju ciljev in njihovem izvajanju s pomočjo ukrepov in drugih dejavnosti, na področjih, kjer je to relevantno. V drugo skupino pa bi lahko umestili nacionalne programe in akcijske načrte, ki na posameznih področjih opredeljujejo cilje in ukrepe, ki so pomembni za enakost spolov, vendar ne integrirajo v zadostni meri vidika spola. Nekateri med njimi enakost spolov ustrezno navajajo pri ciljih, ne navajajo pa posebnih ukrepov, ki bi eksplicitno upoštevali potrebe in položaj posameznih ciljnih skupin, razdelanih po spolu; nekateri enakost spolov omenjajo kot načelo ali vidik, ki ga moramo upoštevati, vendar ga ne upoštevajo ne pri predstavitvi stanja ne pri opredeljevanju ciljev in ukrepov. V tretjo skupino pa sodijo tisti, ki so popolnoma t.i. spolno slepi, saj spola niti ne omenjajo.
Ne glede na to, v katero skupino lahko omenjene dokumente razvrstimo, pa jih bo potrebno v prihodnje še okrepiti z vidika spola, tako pri načrtovanju kot izvajanju. Ministrstva morajo zagotoviti, da bodo v teh dokumentih podatki prikazani po spolu, da se lahko oceni, ali na nekem področju obstajajo nesorazmerne razlike med spoloma, in s tem prepoznajo razlike med spoloma. Na tej podlagi morajo biti oblikovani ukrepi, ki odpravljajo ugotovljena nesorazmerja in spodbujajo enakost spolov. Številne tuje dobre prakse so pokazale, da so ukrepi, ki že v fazi načrtovanja vključijo vidik spola, bolj ciljno usmerjeni in zato bolj učinkoviti. Primere takih dobrih praks najdemo na številnih področjih: od prometnih politik do energetike, kar je posebej poudarjeno v dokumentih EU, ki se nanašajo na strategijo Evropa 2020.
V nadaljevanju so predstavljeni ključni dokumenti, pomembni z vidika spolov. Za vsak dokument je navedeno, ali in na kakšen način vključuje vidik spola in v povezavi s katerimi cilji in ukrepi:
• Akcijski načrt za izvajanje resolucije VS ZN 1325 in 1820 (MZZ) o ženskah, miru in varnosti
V akcijskem načrtu so podrobneje opredeljeni ukrepi za krepitev vloge žensk pri preprečevanju in reševanju oboroženih spopadov ter pri izgradnji in ohranjanju miru. Poleg tega so opredeljeni tudi ukrepi za preprečevanje spolnega nasilja nad ženskami in deklicami ter za njihovo zaščito med oboroženim spopadom in po njem. Namen akcijskega načrta je povezati obstoječe aktivnosti v Republiki Sloveniji in mednarodni skupnosti v okviru širše tematike žensk, miru in varnosti, ki smo jih preoblikovali v specifične in realistično zastavljene politične zaveze z merljivimi cilji. Akcijski načrt razvršča omenjene ukrepe v tri glavne cilje in opredeljuje politične, operativne in kadrovske zaveze Vlade RS za njihovo izvajanje. V njem so navedene mednarodne in nacionalne zaveze ter pristojnosti posameznih resorjev ter načini preverjanja učinkovitosti izvajanja ciljev.
• Okvirni program mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči Republike Slovenije za obdobje 2013 do 2015 (izvedbeni akt Resolucije o mednarodnem razvojnem sodelovanju za obdobje do leta 2015)
Okvirni program določa krepitev vloge žensk in skrb za dobro otrok kot eno izmed treh prioritetnih področij, na katero se osredotoča razvojno sodelovanje. Okvirni program predstavlja konkreten izvedbeni dokument Resolucije o mednarodnem razvojnem sodelovanju za obdobje do leta 2015, kjer je zagotavljanje enakih možnosti opredeljeno kot ena izmed horizontalnih oblik pomoči.
• Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini in Akcijski načrti za preprečevanje nasilja v družini

Nacionalni program preprečevanja nasilja v družini je temeljni strateški dokument, ki določa cilje, ukrepe in ključne nosilce politik za preprečevanje in zmanjševanje nasilja v družini v Republiki Sloveniji od leta 2009 do 2014. Temeljna cilja tega dokumenta sta povezati ukrepe različnih resorjev in zagotoviti učinkovite dejavnosti za zmanjšanje nasilja v družini, in sicer na ravni njegovega prepoznavanja in preprečevanja. Konkretne naloge in dejavnosti za doseganje ciljev in izvajanje posameznih ukrepov so opredeljene v Akcijskem načrtu za preprečevanje nasilja v družini 2012-2013. Dokument temelji na dejstvu, da nasilje v družini izhaja iz neenakomerne porazdelitve moči med spoloma in upošteva posebne potrebe žrtev, med katerimi prevladujejo ženske, in njihove osebne okoliščine. Eden od ključnih ciljev je spreminjanje družbenih in kulturnih vzorcev vedenja obeh spolov za odstranitev predsodkov, običajev in druge prakse, ki temelji na ideji nadrejenosti oziroma podrejenosti spolov ter na stereotipnih vlogah moških in žensk. Nova resolucija, ki bo zajela tudi druge oblike nasilja nad ženskami, je v pripravi.

• Akcijski načrti Medresorske Delovne Skupine (MDS) za boj proti trgovini z ljudmi
Najpogostejša in prepoznavna opredelitev trgovine z ljudmi, je trgovina z ženskami in otroki kot posebej občutljivimi kategorijami oseb, z namenom spolne zlorabe in izkoriščanja. Akcijski načrt MDS za obdobje 2012–2013 je zasnovan kot nadaljevanje dobre prakse predvsem tistih projektov, ki so se izkazali za učinkovite, zaradi narave dela pa zahtevajo kontinuiteto. Dodatno so razdelane aktivnosti predvsem na preventivnem področju in mednarodnem ter regionalnem sodelovanju.
• Resolucija o raziskavah in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020
Resolucija o raziskavah in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020 vključuje načelo enakosti spolov v okviru poglavja o krepitvi človeških virov oz. v povezavi s ciljem doseganja večje razvitosti človeških virov. Ugotavlja, da je potrebno zmanjšati vertikalno segregacijo, pri čemer so za sprejetje ukrepov za enakost spolov, za spremembo zakonodaje in usmeritev pozornosti na vlogo spolov v raziskavah, pedagoškem delu in pri upravljanju institucij pomembni podpora odločitvene ravni. Predpogoj za tako podporo je dobra informiranost o pomembnosti enakosti spolov, zato bo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport podpiralo promocijske dejavnosti in sledilo načelu uravnoteženega zastopanja obeh spolov pri imenovanju delovnih teles v pristojnosti MIZŠ ter pri pripravi pravnih aktov in drugih strateških dokumentov. Področja in aktivnosti za izboljšanje kariernih možnosti za raziskovalce in raziskovalke v vseh obdobjih kariere in zagotavljanje načela enakih možnosti spolov bodo opredeljene v Akcijskem načrtu za izboljšanje kariernih možnosti za raziskovalce in raziskovalke v vseh obdobjih kariere in zagotavljanje načela enakih možnosti spolov.
• Resolucija o nacionalnem programu za mladino 2013–2020
Resolucija o nacionalnem programu za mladino 2013–2020 opredeljuje načela, ključne usmeritve in krovne smernice za izvajanje in oblikovanje mladinskih politik, pri čemer je posebna pozornost posvečena zagotavljanju enakih možnosti med spoloma in preprečevanju diskriminacije. Podatki so dosledno razdelani po spolu, pri stanju se upošteva specifični položaj mladih žensk, navedeni so cilji, ki eksplicitno spodbujajo enakost spolov in konkretni ukrepi za doseganje teh ciljev. Pri tem se nacionalni program osredotoča predvsem na ukrepe za lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, odpravo diskriminacije zaradi starševstva in materinstva ter spodbujanje politične participacije mladih ob upoštevanju uravnotežene zastopanosti spolov.
• Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2011–2016 (predlog)
Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2011–2016 je prvi strateški dokument za področje duševnega zdravja v Republiki Sloveniji, katerega poslanstvo je ohranjati in izboljšati zdravstveno stanje celotne populacije s posebnim poudarkom na podpori ranljivih skupin, s končnim ciljem dviga kakovosti življenja prebivalcev in prebivalk Slovenije. Eno temeljnih načel, iz katerih izhaja, je načelo pozitivne diskriminacije ranljivih skupin prebivalstva, t.j. tistih družbenih skupin, pri katerih obstaja večja verjetnost razvoja duševne motnje in samomorilnega vedenja. Posebna pozornost je posvečena obravnavi treh temeljnih skupin prebivalstva: otrok in mladih, aktivnega prebivalstva ter starejših. Vidik spola je upoštevan pri opredelitvi ranljivih oz. rizičnih skupin, za katere je večja verjetnost razvoja duševnih motenj ali samomorilnosti (npr. ženske v poporodnem obdobju, moški v srednjih letih).
• Strategija preprečevanja in obvladovanja okužbe s HIV za obdobje 2010–2015
Strategija preprečevanja in obvladovanja okužbe s HIV za obdobje 2010– 2015 pomeni nadaljevanje in nadgradnjo dosedanjih aktivnosti za preprečevanje in obvladovanje okužbe s HIV/AIDS. Temelji na treh stebrih: na preprečevanju okužb s HIV, na zagotavljanju zgodnjega prepoznavanja okužb, preprečevanju prenosa in zdravljenju, in zmanjšanju osebnega in socialnega vpliva okužb s HIV. Pri tem je ključna usmeritev v preprečevanje okužbe in v preventivo. Pomemben cilj za naslednje obdobje je tako tudi omejevanje diskriminacije in stigmatizacije okuženih in ranljivih skupin ter dosledno spoštovanje človekovih pravic, navedene so ciljne skupine po spolu ter posebni ukrepi, ki upoštevajo položaj in potrebe teh skupin s ciljem destigmatizacije in preprečevanjem diskriminacije, našteti kazalniki pa so razdelani po spolu.
• Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–2020
Nacionalni program socialnega varstva za obdobje 2013–2020 se nanaša na razvoj sistema socialnega varstva v navedenem obdobju. V ta namen opredeljuje osnovna izhodišča za razvoj sistema, cilje in strategije razvoja socialnega varstva, določa mrežo javne službe socialnovarstvenih storitev in javnih socialnovarstvenih programov ter opredeljuje način njihovega izvajanja in spremljanja ter odgovornost posameznih akterjev na različnih področjih. Med pomembnimi vodili, ki jih je potrebno upoštevati pri storitvah in programih, navaja tudi enakost spolov, ki je definirana kot upoštevanje vidika enakosti spolov ter specifičnih potreb žensk in specifičnih potreb moških. Kot enega od treh ključnih ciljev navaja zmanjševanje tveganja revščine in povečevanje socialne vključenosti socialno ogroženih in ranljivih skupin prebivalstva, pri čemer je kot posebni cilj znotraj tega cilja predviden razvoj novih (inovativnih) ukrepov za zmanjševanje revščine in socialno vključevanje skupin in ranljivih skupin (otroci, starejši, enostarševske družine, starejše samske ženske ipd.) ter spremljanje učinkov različnih ukrepov na te skupine. Ne opredeljuje pa posebnih ukrepov za te skupine.
• Načrt za izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja za leti 2013 in 2014 (izvedbeni dokument, pripravljen na podlagi Smernic za izvajanje ukrepov APZ)
Smernice za izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja (v nadaljevanju: APZ) so strateški dokument, ki ga Vlada RS po predhodnem posvetovanju s socialnimi partnerji sprejme za plansko obdobje na podlagi programa državnih razvojnih prioritet in investicij ter drugih strateških dokumentov Republike Slovenije. V smernicah za izvajanje ukrepov APZ se opredelijo zlasti namen in cilji izvajanja ukrepov APZ, okvirni obseg in viri sredstev po posameznih ukrepih, kazalniki za spremljanje in vrednotenje učinkovitosti ukrepov APZ, cilji strateških dokumentov Republike Slovenije in EU, ki jih je treba doseči z izvajanjem ukrepov APZ.
• Akcijski program za invalide 2014–2021
Namen programa za invalide je spodbujati, varovati in zagotavljati polnopravno in enakovredno uživanje človekovih pravic invalidov in invalidk ter spodbujati spoštovanje njihovega dostojanstva. Program obsega trinajst temeljnih ciljev z ukrepi, ki celovito urejajo vsa področja življenja invalidov in invalidk. Temeljni cilji se nanašajo na ozaveščanje in informiranje, bivanje in vključevanje, dostopnost, vzgojo in izobraževanje, delo in zaposlovanje, finančno-socialno varnost, zdravje in zdravstveno varstvo, kulturno udejstvovanje, šport in prostočasne dejavnosti, versko in duhovno življenje, samoorganiziranje invalidov in invalidk, nasilje in diskriminacijo ter na staranje z invalidnostjo. V zvezi s ciljem ozaveščanje in informiranje program posebej izpostavlja, da je treba pozornost nameniti tudi ozaveščanju, usmerjenemu proti stereotipom, povezanimi s spolom; v zvezi s ciljem zdravje in zdravstveno varstvo omenja, da je treba zagotoviti boljšo dostopnost do zdravstvenih storitev in programov, ne glede na spol; in v zvezi s ciljem nasilje in diskriminacija, da je treba posebno pozornost nameniti ženskam, starejšim in otrokom kot še posebej izpostavljenim skupinam. Posebni ukrepi, ki bi se eksplicitno nanašali na te skupine, niso natančno opredeljeni.
• Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2014–2017
Resolucija o nacionalnem programu za kulturo je strateški dokument razvojnega načrtovanja kulturne politike, ki prinaša razvojne cilje in ukrepe, s katerimi skuša spodbuditi razvojne potenciale na vseh področjih kulturnega ustvarjanja in kulturo vzpostaviti kot enega ključnih dejavnikov razvoja posameznika oziroma posameznice in družbe. Vprašanj enakosti spolov nacionalni program za kulturo ne naslavlja oz. ne povezuje neposredno s cilji resolucije.
• Resolucija nacionalnega stanovanjskega programa 2013–2022
Resolucija nacionalnega stanovanjskega programa 2013–2022 je temeljni dokument, ki določa splošne cilje na področju stanovanjske oskrbe oziroma prihodnjega razvoja stanovanjskega področja. Ti cilji so: uravnotežena ponudba primernih stanovanj na stanovanjskem trgu, zagotavljanje lažje dostopnosti do stanovanj za vse prebivalce in prebivalke, zagotavljanje kakovostnih in funkcionalnih stanovanj ter spodbujanje prebivalcev in prebivalk k večji stanovanjski mobilnosti. Zagotavljanje večje dostopnosti stanovanj za ranljivejše skupine prebivalstva se bo osredotočilo na iskalce in iskalke prvega stanovanja, enostarševske družine, velike družine in enočlanska gospodinjstva starejših od 65 let, osebe s posebnimi potrebami (gibalno ovirane) in osebe v težkem socialnem položaju (brezdomce/brezdomke, žrtve nasilja, etične manjšine, migrante/migrantke, begunce/begunke, bivše kaznjence/kaznjenke, osebe z dolgotrajnimi duševnimi motnjami). Med ciljnimi skupinami, ki jim je treba nameniti posebno pozornost, spol kot kategorija ni posebej izpostavljen (specifične potrebe žensk ali moških), je pa skozi opredelitev ranljivih skupin posredno upoštevan (npr. enostarševske družine, enočlanska gospodinjstva starejših od 65 let).
• Resolucija o nacionalnem programu visokega šolstva 2011–2020
Resolucija o nacionalnem programu visokega šolstva je strateški dokument, ki opredeljuje ukrepe za nadaljnji razvoj visokošolskega izobraževanja. Osnovni cilji slovenskega visokošolskega prostora v letu 2020 so kakovost in odličnost, raznovrstnost ter dostopnost s podpornimi instrumenti internacionalizacije, diverzifikacije, študijske strukture in financiranja visokega šolstva. Pri navajanju ukrepov za doseganje teh ciljev vidik spola ni eksplicitno omenjen, prav tako ni posebnih ukrepov, namenjenih ženskam ali moškim. Kot enega od svojih ključnih ciljev pa resolucija navaja vključenost manj zastopanih skupin prebivalstva in vzpostavljanje enakih možnosti, še posebej na področju terciarnega izobraževanja; v ta namen bo izvedena analiza ciljne skupine z namenom ugotoviti zastopanost posameznih skupin in prepoznati manj zastopane skupine prebivalstva v visokem šolstvu ter oblikovanje spodbud za dodatno podporo vključevanju teh skupin prebivalstva v visoko šolstvo.
• Resolucija o nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji za obdobje 2014–2023
Poslanstvo nacionalnega programa športa 2014–2023 je soustvarjati pogoje za razvoj športa kot pomembnega dejavnika razvoja posameznika oziroma posameznice in družbe ter prispevati k zmanjševanju neenakosti na področju dostopnosti do športne vadbe. Nacionalni program športa opredeljuje javni interes, ki ga udejanjajo nosilci oziroma nosilke in izvajalci oziroma izvajalke slovenskega športa, opredeljuje konkretne cilje za povečanje deleža športno dejavnih odraslih in ukrepe za doseganje le-teh. Načela enakosti spolov nacionalni program ne integrira v svoje politike, saj z izjemo omembe pomembne vloge žensk kot mater oz. njihovega vpliva na preživljanje prostega časa družine v rekreativnem športu in prizadevanj za povečanje njihove športne aktivnosti ni specifičnih ciljev in ukrepov, ki bi neposredno naslavljali položaj žensk oz. upoštevali vidik enakosti spolov. Skupine, ki jim nacionalni program posveča posebno pozornost, so otroci in mladostniki, invalidne osebe ter starejši.
• Resolucija o nacionalnem programu ukrepov za Rome Vlade RS za obdobje 2010–2015
Nacionalni program ukrepov za Rome opredeljuje ukrepe za izboljšanje položaja in konkretizacijo uresničevanja posebnih pravic romske skupnosti. Med pomembnejšimi cilji navaja izboljšanje izobrazbene strukture romskega prebivalstva, povečanje njihove zaposlenosti in znižanje brezposelnosti, izboljšanje bivalnih razmer, zdravstvenega varstva, ohranjanje in razvoj različnih oblik romskega jezika, kulture ter informativne in založniške dejavnosti , vključevanje Romov v družbeno in politično življenje ter osveščanje večinskega in manjšinskega prebivalstva o obstoju diskriminacije in boju proti njej. Vidik spola je delno integriran v ukrepe, ki se nanašajo na aktivne politike zaposlovanja in v tem okviru novim pristopom za zagotavljanje enakosti spolov, krepitev in varovanje zdravja romske populacije ter ustvarjanje pogojev za usposabljanje in zaposlovanje Romov na kulturnem področju.
•  Program razvoja podeželja 2014–2020 (predlog)
Program razvoja podeželja je skupni programski dokument posamezne države članice EU in Evropske komisije, ki predstavlja programsko osnovo za črpanje finančnih sredstev iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Program odraža nacionalne prednostne naloge, ki jih država članica opredeli na podlagi analize danosti in stanja kmetijstva, živilstva in gozdarstva, pa tudi vpetosti teh gospodarskih panog v dogajanje na podeželju in celotnem prostoru. Program ne opredeljuje posebnih ukrepov, namenjenih spodbujanju enakost spolov, izpostavi pa ponekod ukrepe, namenjene obema spoloma, na primer "spodbujanje inovativnosti pri mladih nosilcih in nosilkah kmetijskih gospodarstev". Čeprav vsebuje nekaj podatkov, razdelanih po spolu, na primer delež gospodaric oziroma upraviteljic družinskih kmetij, je večina podatkov spolno slepih. Ko govori o izvajanju programa, pa dokument navaja, da bodo v nadzornem odboru PRP 2014–2020 zastopani tudi organi in organizacije, zadolžene za varovanje okolja in enakost spolov, zagotovljeno pa bo tudi obveščanje organov, vključenih v spodbujanje enakosti med moškimi in ženskami.
Poleg zgoraj omenjenih dokumentov so za udejanjenje enakosti spolov v praksi še posebej pomembni temeljni strateški dokumenti, kot so Strategija razvoja Slovenije 2014 –2020, Operativni program za izvajanje EKP 2014–2020 in Program državnih razvojnih prioritet in investicij. Ti dokumenti predstavljajo temelj za oblikovanje področnih politik, zato bo treba tudi pri njihovem oblikovanju in izvajanju okrepiti vidik spola.

• Strategija razvoja Slovenije 2014 – 2020 (predlog)
Strategija je krovni strateški dokument, ki opredeljuje razvojno vizijo in prioritete razvoja Slovenije, pri čemer izpostavlja štiri prioritetna področja, na katera se bo Slovenija osredotočila v prihodnjem obdobju: konkurenčno gospodarstvo, znanje in zaposlovanje, zeleno življenjsko okolje in vključujoča družba. Pri tem navaja tudi nekatere posebne ukrepe, ki pa se nanašajo zlasti na mlade in starejše, predvsem v kontekstu doseganja cilja višje zaposlenosti in boljše zaposljivosti ter povečanja socialne vključenosti. Ukrepov, ki bi se nanašali posebej na vidik spola ali spodbujali enakost spolov, strategija posebej ne navaja, sta pa med konkurenčnimi prednostmi Slovenije omenjena visok delež žensk na trgu dela in visok delež žensk s terciarno izobrazbo. Izvedbeni načrt za izvajanje Strategije razvoja Slovenije (SRS) 2014–2020 predstavlja Državni razvojni program prioritet in investicij (DRPI) 2014–2017, ki predstavlja in zajema vse politike in javno finančne vire, vsebinsko pa definira in finančno ovrednoti razvojne prioritete na vseh razvojnih področjih za obdobje štirih let (2014-2017): znanje, podjetnost, zeleno, vključujoča družba in učinkovit javni sektor in pravna država.
•  Operativni program za izvajanje EKP 2014–2020
V dokumentu so predstavljene prednostne osi izbranih prednostnih naložb, kamor bo Slovenija vlagala sredstva evropske kohezijske politike v programskem obdobju 2014–2020, z namenom doseganja nacionalnih ciljev v okviru ciljev EU 2020.
Na ravni Operativnega programa se bo enakost spolov zagotavljala horizontalno, kot integracija načela enakosti spolov (gender mainstreaming) in vertikalno, skozi ukrepe določenih prednostnih osi. Implementacija enakosti spolov kot horizontalnega načela se bo, v skladu s cilji kohezijske politike za spodbujanje enakosti žensk in moških na vseh ravneh izvajanja, spremljanja in vrednotenja, zagotavljala z naslednjimi mehanizmi: zagotovljena bodo usposabljanja in krepitev zmogljivosti upravljavcev skladov za spodbujanje enakosti spolov in integracijo načela enakosti spolov, vključno z t.i. vključevanjem vidika spola v proračun (gender budgeting); vzpostavljena bo podporna struktura/organ, ki bo nudil usmeritve in podporo za izvajanje enakosti spolov v okviru Operativnega programa. Podporna struktura bo pokrivala tudi področje enakih možnosti in nediskriminacije in bo vključena v upravljanje in implementacijo; predstavniki/ce organov, pristojnih za spodbujanje enakosti spolov ter strokovnjaki/nje s področja enakosti spolov bodo vključeni v nadzorne organe skladov in Operativnega programa; poleg zagotavljanja podatkov, ločenih po spolu, bo zagotovljeno, da bodo tudi finančni kazalniki, kazalniki učinka in rezultatov v največji meri upoštevali vidik spola; v nadzornih organih skladov in Operativnega programa se bo zagotavljala uravnotežena zastopanost žensk in moških.
1.6. Finančna sredstva
Ukrepi za doseganje ciljev nacionalnega programa se bodo večinoma izvajali kot sestavni del načrtovanih politik na zadevnih družbenih področjih, ki so v pristojnosti posameznih ministrstev in vladnih služb ter drugih deležnikov. Ministrstva bodo ukrepe izvajala predvsem z integracijo načela enakosti spolov v vse relevantne programe in aktivnosti v okviru njihovih pristojnosti. Na nekaterih področjih pa bo za izvajanje ukrepov potrebno predvideti posebne aktivnosti, za katere bodo ministrstva v okviru svojih proračunov namenila posebna sredstva. Finančna sredstva se bodo zagotavljala iz državnega proračuna in iz sredstev EU.
Sredstev za izvajanje ukrepov na posameznih področjih resornih ministrstev ni mogoče za celotno obdobje natančno opredeliti, ker je njihova višina odvisna od sprejetih novih programov in smernic. Bodo pa ta sredstva po posameznih ukrepih, ki se bodo v določenem obdobju izvajali, opredeljena v vsakokratnih dvoletnih periodičnih načrtih.

2. CLJI IN UKREPI POLITIKE ENAKIH MOŽNOSTI ŽENSK IN MOŠKIH
2.1. ENAKA EKONOMSKA NEODVISNOST
2.1.1. Trg dela in zaposlovanje
Povečanje zaposlenosti žensk in moških ter zmanjšanje brezposelnosti in delovne neaktivnosti sta ključnega pomena za napredovanje k pametni, trajnostni in vključujoči rasti. Dolgoročen in trajen gospodarski razvoj je mogoč le, če je obema spoloma omogočeno uresničevanje njunega potenciala in zagotovljena enaka ekonomska neodvisnost. Ta ni le predpogoj za dejanski nadzor nad življenjem in možnost resnične izbire, temveč tudi odločilno prispeva k zmanjšanju tveganja revščine. Razlike med spoloma v stopnji zaposlenosti, brezposelnosti in samozaposlenosti, plačah za enako delo ali delo enake vrednosti, zaposlitvah za določen čas ter horizontalna in vertikalna segregacija na trgu dela so kazalci ekonomske neenakosti in diskriminacije na podlagi spola.
Vizija pametnega, trajnostnega in vključujočega gospodarstva, ki zagotavlja visoko stopnjo zaposlenosti, produktivnost in socialno kohezijo, je predstavljena v strategiji Evropa 2020. Cilj strategije Evropa 2020 na področju zaposlovanja je 75-odstotna stopnja zaposlenosti žensk in moških v starosti od 20 do 64 let. Kljub višanju stopnje zaposlenosti žensk v zadnjih letih ostaja v EU povprečna stopnja zaposlenosti žensk še vedno precej nižja od stopnje zaposlenosti moških, pri čemer so še zlasti daleč od doseganja ciljev evropske strategije nekatere ranljive oz. izključene skupine žensk. V EU je stopnja zaposlenosti žensk, ki so tujke, nižja od 50 %, medtem ko je stopnja brezposelnosti romskih žensk štirikrat večja kot pri splošnem ženskem prebivalstvu (Letno poročilo Evropske komisije o enakosti žensk in moških, 2010).
V skladu s strategijo Evropa 2020 si je Slovenija za cilj do leta 2020 postavila povečati stopnjo delovne aktivnosti na 75 % prebivalk in prebivalcev v starosti od 20 do 64 let (Nacionalni reformi program 2011-2012). Ker je stopnja zaposlenosti žensk (63,0 %) nižja od stopnje zaposlenosti moških (71,2 %), bo treba posebno pozornost posvetiti večjemu vključevanju žensk, zlasti mlajšim in starejšim (Eurostat, 2013).
Ženske v Sloveniji so tako kot moški večinoma zaposlene za polni delovni čas: v primerjavi z marsikatero evropsko državo je njihov položaj bolj izenačen s položajem moških in razlike med spoloma so manjše, saj v času, ko imajo majhne otroke, v glavnem ne prekinjajo delovnih karier in ne ostajajo doma, se pa povečuje delež žensk, ki delajo s krajšim delovnim časom v obdobju, ko imajo majhne otroke. Slovenija ima med državami članicami EU eno najvišjih stopenj zaposlenosti žensk z otroki. Razlika v plačah med ženskami in moškimi na splošno v Sloveniji ni visoka, čeprav ne smemo spregledati vrzeli med spoloma, ki obstajajo v posameznih sektorjih in dejavnostih.
Kljub omenjenim pozitivnim kazalnikom tudi v Sloveniji potrebujemo še dodatne spodbude za zaposlovanje in povečanje delovne aktivnosti žensk, še posebej mladih žensk s terciarno izobrazbo. Tu je neravnovesje med spoloma največje, povrhu vsega dela začasno več žensk kot moških. Za ustvarjanje novih delovnih mest je treba spodbujati tudi samozaposlovanje žensk in žensko podjetništvo, saj je Slovenija na repu evropskih držav po deležu novih in novo ustanovljenih podjetij, ki jih ustanovijo ženske (GEM). Tako kot drugje v Evropi se soočamo s problemom izrazite vertikalne in horizontalne segregacije na trgu dela, strukturno brezposelnostjo nekaterih skupin žensk, diskriminacijo zaradi spola v praksi in nekaterimi drugimi ovirami, ki preprečujejo polno in enakovredno sodelovanje žensk in moških na trgu dela.
Ena od glavnih ovir za neenako sodelovanje žensk na trgu dela je nesorazmerna porazdelitev skrbi za otroke, starejše in druge pomoči potrebne družinske člane in članice med ženskami in moškimi. Kljub izrecni prepovedi vsakršne vrste diskriminacije zaradi spola v slovenski delovni zakonodaji praksa pokaže, da so ženske zaradi vnaprejšnjih, s spolnimi stereotipi pogojenih pričakovanj in prepričanj pogosteje neenako obravnavane pri zaposlovanju in delu. Največ primerov diskriminacije je povezanih prav s potencialnim materinstvom. To zahteva stalni nadzor nad izvajanjem delovne in druge zakonodaje ter boljšo ozaveščenost delavk in delavcev o različnih oblikah diskriminacije, njihovih pravicah in postopkih. Analize kažejo, da so ženske pogosteje tudi žrtve spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu. To ustvarja delovno okolje, v katerem prevladujejo zastrašujoči, sovražni in ponižujoči delovni odnosi, kar zavira produktivnost in ogroža integriteto oz. dostojanstvo zaposlenih.
Ključne naloge na trgu dela in strateški cilji, ki se jih uresničuje z ukrepi in v njih opredeljenimi dejavnostmi, so opredeljeni v programih APZ, ki se financirajo tudi iz Evropskega socialnega sklada. Učinkovito spopadanje z zgoraj omenjenimi problemi zahteva, da že pri načrtovanju, nato pa pri izvajanju in spremljanju teh programov sistematično vključujemo vidik spola. To pomeni, da morajo biti politike in programi ciljno usmerjeni na različne in specifične vidike ter potrebe žensk in moških, pri čemer morajo upoštevati tudi dinamiko razlik med spoloma med ranljivimi skupinami prebivalstva. Le na ta način bomo povečali uspešnost in učinkovitost politik za odpravljanje spolnih vrzeli in neravnovesij na področju trga dela. Za zagotavljanje polne vključenosti žensk in moških na trgu dela je torej nujno uporabiti kombinacijo dveh temeljnih pristopov za izvajanje politik enakost spolov: posebnih ukrepov, namenjenih spodbujanju zaposlovanja ranljivih oz. izključenih skupin žensk, in integracijo načela enakosti spolov v zaposlitvene politike.
Osnovni trendi v obdobju prejšnjega nacionalnega programa
Čas svetovne gospodarske krize je zavrl napredek oziroma doseganje nekaterih ključnih ciljev, kot je spodbujanje zaposlovanja oz. zmanjševanje brezposelnosti žensk in moških, začrtanih že v Lizbonski strategiji. V Sloveniji se stopnja zaposlenosti žensk in moških v zadnjih letih tega obdobja ni višala, ampak nižala in posledično se je višala stopnja brezposelnosti.
Stopnja zaposlenosti žensk in moških v starostni skupini od 20 do 64 let se je v obdobju veljavnosti prejšnjega nacionalnega programa (2005–2013) znižala pri obeh spolih. Nekoliko več se je znižala pri moških (4,6 odstotne točke) kot pri ženskah (3,2 odstotni točki) (Eurostat). Posledično se je stopnja brezposelnosti v tem obdobju povečala in je višja pri ženskah (11,0 %) kot pri moških (9,5 %) (Eurostat, 2013).
V obravnavanem obdobju se je najbolj izrazito znižala stopnja zaposlenosti mladih, predvsem mladih žensk v starosti od 25 do 29 let (za 11,9 odstotnih točk), kar je povečalo vrzel med spoloma, ki je leta 2013 znašala 10,7 odstotnih točk. Hkrati je v tej starostni skupini veliko hitreje naraščala brezposelnost žensk in je leta 2013 znašala 20,0 %, kar nas uvršča na sam vrh držav EU z najvišjo stopnjo brezposelnosti žensk v tej starostni skupini (Eurostat).
V obdobju 2005–2012 je skokovito narastel delež visoko izobraženih brezposelnih žensk, saj se je povečal za skoraj 16 odstotnih točk oz. 2,5 krat, medtem ko se je delež moških povečal za 3 odstotne točke oz. 1,3 krat (SURS).
Edina starostna kategorija, pri kateri se je v obdobju 2005–2013 stopnja zaposlenosti povečala, so starejše ženske. V starostni skupini od 55 do 64 let se je stopnja zaposlenosti žensk povečala za 6, 7 odstotne točke, medtem ko se je stopnja zaposlenosti moških znižala za 1,2 odstotni točki (Eurostat). To je prispevalo k zmanjševanju sicer še zelo velike razlike po spolu. Hkrati se je v tej starostni kategoriji povečala stopnja brezposelnosti pri obeh spolih in je nekoliko višja pri ženskah kot pri moških.
Podatki o segregaciji po spolu kažejo, da se je ta nekoliko znižala po poklicih in nekoliko povečala po sektorjih.
Primerjava samozaposlenih po spolu pokaže, da je v tem obdobju naraslo tako število samozaposlenih žensk kot moških, vendar ostaja stopnja samozaposlenosti nižja za ženske. Po deležu samozaposlenih žensk (15,2 %) in moških (22 %) presegamo povprečje EU, pri moških za 3,2 odstotni točki, pri ženskah za 3,7 odstotni točki (Eurostat, 2013). Nekoliko se je zmanjšala razlika med spoloma, ko gre za zaposlitve za določen čas, vendar je v primerjavi s povprečjem EU v Sloveniji delež žensk s pogodbami za določen čas precej višji (ženske v Sloveniji 16,6 %, ženske v EU 13,5 %) (Eurostat, 2013).
Razlika med spoloma se je povečala pri zaposlovanju s krajšim delovnim časom, saj je delež s tako obliko zaposlitve v obravnavanem obdobju narasel predvsem med ženskami z 9 % na 12 % (Eurostat).
Razlika v plačah med spoloma se je po podatkih Eurostata v obravnavanem obdobju še zmanjšala (z 4,9 % leta 2007 na 3,2 % leta 2013) in je bistveno nižja od povprečja EU. Razlike v nekaterih panogah so bistveno višje od povprečja: npr. na področju financ in zavarovalništva zaslužijo ženske povprečno 20,6 % manj kot moški, na področju zdravja in socialnega dela 15,7 % manj in na področju izobraževanja 8,3 % manj kot moški.
Izvedene aktivnosti in napredek v obdobju prejšnjega nacionalnega programa
Na področju trga dela so bila v ospredju prizadevanja za zagotavljanje enakosti med spoloma pri zaposlovanju in delu, predvsem v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007–2013 in Programa ukrepov aktivne politike zaposlovanja za obdobje 2007 –2013. Odrazila so se predvsem v obliki možnosti prijave in izbora na vseh stopnjah izvajanja programov s ciljem vključiti vsaj 55 % žensk. Med drugim so se izvajali programi Spodbujanje zaposlovanja dolgotrajnih brezposelnih oseb 2009/2010, Usposabljanje na delovnem mestu in Zaposli.me, namenjeni spodbujanju zaposlovanja težje zaposljivih brezposelnih oseb. MDDSZ je z izvajanjem programov za spodbujanje zaposlovanja in delovne aktivnosti brezposelnih oseb iz sredstev Evropskega socialnega sklada pripomoglo k povečanju zaposlitvenih možnosti žensk ter njihove konkurenčnosti na trgu dela.
Ministrstvo za gospodarstvo in MDDSZ sta v sodelovanju z nekaterimi drugi ministrstvi in skladi izvajala tudi programe, ki so spodbujali nove zaposlitvene možnosti s spodbujanjem samozaposlovanja žensk in ženskega podjetništva (npr. Program poklicnega uveljavljanja žensk ter drugi programi razvoja zaposlitvenih možnosti Evropskega socialnega sklada).
V večino od izvedenih programov je bilo vključenih več žensk kot moških. Leta 2012 je bilo v aktivnosti Operativnega programa razvoja človeških virov vključenih 191.789 oseb, od tega 64 % žensk. Med vključenimi je bilo 21,2 % mladih, med njimi pa je bilo 56,5 % žensk. Delež žensk (61,3 %) je bil višji od deleža moških tudi med vključenimi osebami z invalidnostjo (MDDSZ). V programe aktivne politike zaposlovanja so se vključevali tudi Rominje in Romi, med katerimi je bilo nekaj več Romov.
Z namenom odpravljanja neenakosti žensk in moških na trgu dela so bili organizirani različni dogodki, s katerimi se je opozarjalo na problem, ozaveščalo javnost, izmenjevalo poglede, seznanjalo z dobrimi praksami itd.
Okrepljen je bil nadzor nad diskriminacijo zaradi spola pri zaposlovanju s strani Inšpektorata RS za delo. S tem se je povečala občutljivost za prepoznavanje diskriminatornih praks. Posebej okrepljen je bil tudi nadzor v zvezi s spolnim in drugim nadlegovanjem ter trpinčenjem na delovnem mestu. V zvezi s tem so imele pomembno preventivno vlogo tudi druge izvedene dejavnosti, na primer razvoj orodij za spremljanje njegove pojavnosti in obravnave ter usposabljanja za svetovalce oz. svetovalke, in različne akcije ozaveščanja. Tako je bil v okviru projektov in programov, ki so se financirali na podlagi Operativnega programa razvoja človeških virov, del projektnih dejavnosti namenjen spodbujanju delodajalcev k odpravi diskriminatornih praks pri zaposlovanju.
Leta 2009 je vlada sprejela Uredbo o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih v organih državne uprave, ki vsebuje ukrepe za preprečevanje spolnega in drugega nadlegovanja ali trpinčenja ter ukrepe, ki se naj izvajajo v primerih, ko že pride do spolnega in drugega nadlegovanja ali trpinčenja. Izvedena so bila usposabljanja za svetovalke oziroma svetovalce, ki jih je izvajal nekdanji Urad za enake možnosti, sedaj Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki se jih je udeležilo že okoli 500 oseb. Pripravljene so bile tudi Smernice za zaščito zaposlenih pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu.
Ključni izzivi in usmeritve v obdobju novega nacionalnega programa 2015– 2020
Podatki o položaju žensk in moških na trgu dela kažejo, da smo uspeli ohraniti nekatere primerjalne prednosti glede položaja žensk in moških na trgu dela, na nekaterih področjih pa celo zmanjšati vrzeli med spoloma (npr. stopnja zaposlenosti starejših žensk, razlike med spoloma v plačah). Kljub temu in kljub povprečno višji izobrazbi pa se ženske soočajo s številnimi težavami, pri katerih predstavlja njihov spol še dodatno oviro: teže najdejo zaposlitev, se redkeje samozaposlujejo, zasedajo nižja delovna mesta in imajo pogosto manjše karierne možnosti kot moški. V prihodnje bomo zato nadaljevali z nekaterimi aktivnostmi in ukrepi, ki so se izkazali za uspešne, obenem pa bomo več pozornosti namenili tistim problemom, kjer so potrebni posebni, bolj ciljno usmerjeni ukrepi. Ti se bodo osredotočili predvsem na določene kategorije oz. skupine žensk, za katere se je v času gospodarske krize položaj še dodatno poslabšal oz. ki so bile v času krize zaradi svoje ranljivosti še dodatno ogrožene.
V Sloveniji ženske vse bolj prevladujejo v terciarnem izobraževanju in nadaljuje se trend preseganja števila moških z enako izobrazbo. Kljub temu so na trgu dela v slabšem položaju od moških zlasti mlade ženske z visoko izobrazbo. Največji problem je razkorak v stopnji brezposelnosti žensk in moških, predvsem med mladimi iskalkami in iskalci prve zaposlitve z visoko izobrazbo. Ta razkorak se celo povečuje, kar dokazuje, da so prehodi mladih žensk s terciarno izobrazbo na trg dela bistveno težji kot prehodi mladih moških. Spodbujanje zaposlenosti te kategorije žensk bo v ospredju naših prizadevanj. Ker si Slovenija ne more privoščiti, da bi ta potencial, ki ga ima v mladih ženskah s terciarno izobrazbo, ki ne najdejo zaposlitve, po koncu krize izgubljala še naprej, potrebujemo posebne začasne ukrepe, osredotočene posebej na to ciljno skupino.
Tudi nasploh občutijo ženske več negativnih posledic na področju zaposlitve, saj so pogosteje ravno one tiste, ki se prilagajajo potrebam in pričakovanjem družine. Kljub okrepljenemu nadzoru nad diskriminacijo zaradi spola pri zaposlovanju ter večji ozaveščenosti na tem področju so pogosteje kot moški žrtve diskriminacije, zlasti v povezavi z materinstvom oz. starševstvom ter predsodki, povezanimi s skrbjo za družino in otroke. Zato je nujno nadaljevati z intenzivnim inšpekcijskim nadzorom ter odpravljanjem vzrokov, ki pogojujejo diskriminatorno obnašanje nekaterih delodajalcev na trgu dela.
Vertikalna in horizontalna segregacija sta še vedno prisotni v številnih panogah in poklicih. Usmerjanje k izbiri netradicionalnih poklicev ostaja tako eden ključnih izzivov. Gre za tiste poklice, v katerih zaradi različnih, družbeno pogojenih razlogov in stereotipov izrazito prevladuje eden od spolov.
Področje dela v novi resoluciji določajo naslednji osnovni cilji: povečanje stopnje zaposlenosti žensk, zlasti žensk s terciarno izobrazbo in pripadnic zapostavljenih skupin, zmanjšanje vertikalne in horizontalne segregacije in boj proti diskriminaciji zaradi spola pri zaposlovanju in delu ter zagotovitev ustreznega delovnega okolja, brez spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu.

2.1.2. Cilji in ukrepi
I. ZMANJŠANJE RAZLIK V STOPNJI ZAPOSLENOSTI ŽENSK IN MOŠKIH
Cilj 1:
Povečanje stopnje zaposlenosti žensk, zlasti mladih žensk s terciarno izobrazbo in drugih ranljivih oz. zapostavljenih skupin žensk
Stanje:
Med moškimi, starimi od 20 do 64 let, je stopnja zaposlenosti 71,2 %, med ženskami pa 63,0 % (Eurostat, 2013). Stopnja brezposelnosti znaša pri moških 9,5 % in pri ženskah 10,9 % (Eurostat, 2013). V decembru 2013 je bilo na Zavodu RS za zaposlovanje prijavljenih 124.015 brezposelnih oseb, med njimi je bilo 47,9 % žensk. Stopnja registrirane brezposelnosti za ženske je znašala 14,2 % (za moške 13,0 %). Največ registriranih brezposelnih žensk je bilo starih od 30 do 39 let (26,6 %). Med zaposlenimi v Sloveniji je bilo konec leta 2013 najmanj žensk v dejavnostih gradbeništvo (9,1 %) in rudarstvo (12,6 %), največ pa jih je bilo v zdravstvu in socialnem varstvu (81,1 %) ter izobraževanju (79,2 %) (SURS).
Na 100 moških s terciarno izobrazbo pride 157 žensk, vendar je stopnja zaposlenosti žensk v starostni skupini od 20 do 64 let s terciarno izobrazbo nižja od stopnje zaposlenosti moških (84,7 % pri moških in 80,8 % pri ženskah) (Eurostat, 2013). Največji razkorak v stopnji zaposlenosti je med mladimi ženskami in moškimi, saj je med osebami, starimi od 25 do 29 let, stopnja zaposlenosti žensk 65,3 %, moških pa 76,0 % (Eurostat, 2013). V tej starostni skupini je tudi najvišja stopnja brezposelnosti žensk (20 % ženske, 12,6 % moški) (Eurostat, 2013), največji razkorak pa je med ženskami in moškimi z univerzitetno izobrazbo, saj je med registrirano brezposelnimi osebami kar 76,4 % žensk (Zavod RS za zaposlovanje, januar 2014).
Večji delež začasnih zaposlitev je med mladimi. V starostni skupini od 20 do 29 let je začasno zaposlenih 53,3 % žensk in 41,3 % moških. Po razširjenosti začasne zaposlitve mladih se uvrščamo na prvo mesto držav EU (Eurostat, 2013).Takšno stanje negativno vpliva na možnost osamosvojitve in odločitve o oblikovanju družine ter povečuje tveganje revščine.
Samozaposlovanje je lahko pomemben spodbujevalec podjetništva in kreiranja delovnih mest. Pri tem je pomembno, da ne gre za podjetja, ki jih ljudje ustanavljajo iz nuje oziroma t.i. prisilne s.p. in prekerne oblike dela. Med samozaposlenimi je več moških kot žensk. Med zaposlenimi ima status samozaposlene oseb 22,0 % moških in 15,2 % žensk (Eurostat, 2013).
Leta 2013 je bilo delovno aktivnih 30.344 oseb z invalidnostjo. Med njimi je bilo 47,3 % žensk (SURS).
V Sloveniji je zaposlenost moških s tujim državljanstvom (85 %) višja od povprečne zaposlenosti moških (72 %), medtem ko je zaposlenost žensk s tujim državljanstvom (42 %) bistveno nižja od povprečja zaposlenosti žensk (65 %). Stopnja brezposelnosti žensk s tujim državljanstvom je 25 %, moških s tujim državljanstvom pa 6 % (Eurostat, 2011).
Ukrepi:
• spodbujanje zaposlovanja žensk v okviru APZ in drugih programov ob upoštevanju njihovega položaja na trgu dela
• priprava analiz in po potrebi oblikovanje programov za spodbujanje zaposlovanja mladih žensk, zlasti s terciarno izobrazbo, v okviru APZ in drugih programov
• priprava analiz in po potrebi oblikovanje programov za spodbujanje zaposlovanja zapostavljenih skupin žensk (Rominj, invalidk, priseljenk) v okviru APZ in drugih programov
• spodbujanje ženskega podjetništva
• vključevanje vidika spola pri načrtovanju, izvajanju in vrednotenju programov in projektov za povečanje zaposlenosti tako, da se izhaja iz razlik v položaju žensk in moških na trgu dela ter oblikuje programe in projekte na način, da spodbujajo enakost spolov in zmanjšujejo neenakost med ženskami in moškimi
Kazalniki:
• stopnja zaposlenosti žensk in razlika med spoloma
• stopnja zaposlenosti mladih žensk in razlika med spoloma
• stopnja zaposlenosti mladih žensk s terciarno izobrazbo in razlika med spoloma
• število in obseg projektov, ukrepov in programov, ki spodbujajo zaposlovanje zapostavljenih skupin žensk, ter število udeleženih po spolu in število zaposlenih po udeležbi v programih in projektih po spolu
• stopnja zaposlenosti žensk s tujim državljanstvom in razlika med spoloma
• število zaposlenih invalidk in razlika med spoloma
• delež podjetnic
• stopnja zgodnje podjetniške aktivnosti in razlika med spoloma
• število projektov, ukrepov in programov, ki spodbujajo žensko podjetništvo, ter število udeleženih po spolu
• število programov, ukrepov in projektov, ki upoštevajo integracijo načela enakosti spolov
Nosilci:
MDDSZ, MGRT
Sodelujoči organi:
MNZ, Urad za narodnosti, Urad za mladino (MIZŠ)
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.
II. ZMANJŠANJE VERTIKALNE IN HORIZONTALNE SEGREGACIJE
Cilj 1:
Povečanje deleža žensk in moških v poklicih in dejavnostih, kjer so manjšinsko zastopani
Stanje:
Glede na poklic je bil delež žensk leta 2012 višji od deleža moških med strokovnjaki oziroma strokovnjakinjami (61,5 %), v uradniških poklicih (56,2 %), storitvah in prodaji (61,9 %), tehničnih in strokovnih službah (51,6 %) in poklicih za preprosta dela (56,9 %), najmanj pa jih je v poklicih za neindustrijski način dela (9,6 %). Med zaposlenimi po dejavnostih ženske prevladujejo na področju zdravstva in socialne varnosti (81,1 %), izobraževanja (79,3 %), finančne in zavarovalniške dejavnosti (64,0 %), najmanj pa jih je na področju gradbeništva (9,2 %), rudarstva (12,8 %), prometa in skladiščenja (18,5 %) in oskrbe z električno energijo, plinom in paro (19,3 %). Na področju informacijskih in komunikacijskih dejavnosti je delež žensk 30,0 %. (SURS)

Ukrepi:
• dejavnosti za odpravo spolnih stereotipov pri odločanju za poklic ter izvajanje projektov in programov za spodbujanje žensk in moških k izbiri netradicionalnih poklicev in zaposlovanju, še posebej v perspektivnih panogah
• vključevanje vidika spola pri načrtovanju, izvajanju in vrednotenju programov in projektov za zmanjšanje segregacije tako, da se izhaja iz razlik v položaju žensk in moških po posameznih panogah in poklicnih skupinah ter oblikuje programe in projekte na način, da spodbujajo enakost spolov in zmanjšujejo neenakost med ženskami in moškimi.

Kazalniki:
• delež zaposlenih žensk po panogah in poklicnih skupinah
• število programov, ukrepov in projektov, namenjenih spodbujanju žensk in moških k izbiri netradicionalnih poklicev
• število programov, ukrepov in projektov, namenjenih spodbujanju žensk in moških k izbiri netradicionalnih poklicev v perspektivnih sektorjih, kot so energetika, okoljske politike, informacijsko-komunikacijske tehnologije itd.
• število programov, ukrepov in projektov, ki upoštevajo integracijo načela enakosti spolov

Nosilci:
MDDSZ,, MIZŠ, MI, Zavod RS za zaposlovanje
Sodelujoči organi:
MGRT
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.
III. BOJ PROTI DISKRIMINACIJI ZARADI SPOLA PRI DELU
Cilj 1:
Boljše informiranje o pravicah in nadzor nad izvajanjem določb o prepovedi diskriminacije pri zaposlovanju in delu ter prepovedi spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu
Stanje:
Inšpektorji in inšpektorice za delo so v letu 2013 ugotovili 9 kršitev prepovedi diskriminacije, od tega se jih je 7 nanašalo na diskriminacijo pri zaposlovanju, 2 pa na diskriminacijo v času trajanja delovnega razmerja. Kršitev določb o varovanju dostojanstva delavca oz. delavke pri delu je bilo 123, pri čemer se jih je večina nanašala na sprejetje oziroma upoštevanje ustreznih ukrepov za zaščito delavcev in delavk, nekaj pa tudi na obveščanje delavcev in delavk o teh ukrepih (Letno poročilo Inšpektorata RS za delo, 2013).
Ukrepi:
• dejavnosti za boljše informiranje in ozaveščanje o pravicah, ki se nanašajo na prepoved diskriminacije, spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu 
• okrepljen inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb, ki urejajo prepoved diskriminacije pri zaposlovanju in delu, ter nad izvajanjem določb v zvezi z varovanjem dostojanstva delavcev oz. delavk pri delu
Kazalniki:
• število izvedenih dejavnosti za boljše informiranje zaposlenih o pravicah, ki se nanašajo na prepoved diskriminacije, spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja pri zaposlovanju in delu
• število inšpekcijskih pregledov nad izvajanjem določb izvajanjem določb, ki ureja prepoved diskriminacije pri zaposlovanju in delu ter nad izvajanjem določb v zvezi z varovanjem dostojanstva delavcev oz. delavk pri delu

Nosilci:
Inšpektorat RS za delo, MDDSZ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.
2.2 USKLAJEVANJE POKLICNEGA IN ZASEBNEGA OZIROMA DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA
2.2.1. Družina in partnerstvo
Usklajevanje poklicnega in zasebnega oziroma družinskega življenja je eden najpomembnejših pogojev za uveljavljanje enakih možnosti ženske in moških v družbi in doseganje enake ekonomske neodvisnosti. Poklicno in družinsko življenje naj bi se dopolnjevala in ne izključevala. Zato moramo zaposlenim ženskam in moškim omogočiti lažje usklajevanje poklicnih in družinskih obveznosti. Lažje usklajevanje pomeni, da zaposleni usklajevanja obeh področij ne bodo doživljali kot nenehen konflikt ali breme, ki ga je vsakdo prisiljen reševati na svoj način, pogosto celo neuspešno, ampak kot normalen sestavni del zasebnega in poklicnega življenja. S tem bomo uresničevali tudi enega najpomembnejših ciljev družinske politike v Republiki Sloveniji, namreč ustvarjanje pogojev za enake možnosti osebnega razvoja vseh članov in članic družine.
Evropske politike usklajevanja poklicnega, zasebnega in družinskega življenja se v zadnjem času vse bolj osredotočajo na ukrepe, ki aktivno spodbujajo enakost spolov. Zavedajo se, da cilja večje zaposlenosti žensk ne bo mogoče doseči, če obenem ne bomo omogočili lažjega usklajevanja delovnih in družinskih obveznosti - težave pri usklajevanju občutijo v največji meri prav ženske. Zaradi prepočasnega spreminjanja vzorcev na tem področju čedalje več držav uvaja ukrepe za bolj enakovredno delitev družinskih obveznosti med moškimi in ženskami v smislu izrabe dela starševskega dopusta in dopusta za nego bolnega otroka kot neprenosljive pravice, torej pravice, ki je ni mogoče prenesti na drugega partnerja oz. partnerico. V državah, za katere je značilna prekinitev karier žensk z majhnimi otroki in delo s skrajšanim delovnim časom kot tipične oblike "ženskega dela", uvajajo ukrepe, ki bi ženskam olajšali ponoven vstop na trg dela in zaposlitev za polni delovni čas. V državah, kjer predstavlja veliko oviro slabo razvita in cenovno nedostopna mreža vrtcev, pa posvečajo veliko pozornosti ukrepom za povečanje kakovosti in dostopnosti vrtcev. Velik del odgovornosti za boljše usklajevanje družinskega in poklicnega življenja je na ramenih delodajalcev, zato so se v zadnjih letih okrepila prizadevanja za uvajanje družini prijaznih politik v javna podjetja in institucije. Zaradi spremenjenih demografskih trendov so vse bolj v ospredju tudi ukrepi, ki olajšujejo skrb za ostarele člane in članice družine, ki je v družinah še vedno pretežno na ramenih žensk.
V Sloveniji je delovna aktivnost žensk tradicionalno visoka in nad evropskim povprečjem. Kljub intenzivnemu sodelovanju žensk na trgu dela pa se tradicionalne predstave o vlogah spolov v zvezi z gospodinjskim delom in skrbjo za otroke ter druge odvisne člane in članice družine niso veliko spremenile. Zaradi globoko zakoreninjenih družbenih norm in vrednot v zvezi s spolom se zaposleni starši srečujejo s številnimi težavami glede usklajevanja kariere in družinskega življenja. Pogosto so ravno ženske tiste, ki so se pripravljene odpovedati nekaterim poklicnim možnostim, da bi jim ostalo več časa za družino, ter se hitreje prilagajati vsakokratnim pričakovanjem v zvezi z družino. Družinske obveznosti oziroma izzivi pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja so tudi ena od ključnih ovir, da se ženske težje odločajo za karierno pot in za položaje odločanja v gospodarstvu, javnem sektorju ali politiki.
V Sloveniji še vedno prevladuje tradicionalni tip družin, pri katerem je skrb za otroke in odvisne družinske člane in članice ter gospodinjstvo domena žensk, moški pa občasno le "pomagajo". To odražajo tudi podatki o koriščenju starševskega dopusta, delu s krajšim delovnim časom zaradi otrok in odsotnosti z dela zaradi nege bolnega družinskega člana oziroma članice. Počasi se uveljavlja tip družin, v katerem moški bolj enakovredno sodelujejo pri skrbi za otroke, medtem ko so gospodinjska dela še vedno pretežno domena žensk. Prehod v tip družin, za katerega je značilna enakovredna ali deljena skrb tako za otroke kot za gospodinjstvo, pa je še vedno precej oddaljen, čeprav se tudi v Sloveniji soočamo z obstojem različnih družinskih oblik in rahljanjem klasičnih delitev spolnih in generacijskih vlog. Da bi lahko ženske enakovredno in v polni meri sodelovale na trgu dela, potrebujemo bolj sorazmerno porazdeljene starševske obveznosti in skrbi za starejše in pomoči potrebne družinske člane in članice ter gospodinjskih opravil med moškimi in ženskam. Potrebno je odpravljati stereotipe o delitvi dela v zasebni sferi in spreminjati spolne vloge, kaj je »žensko« in kaj »moško« delo. S sprejemanjem zakonskih in drugih ukrepov ter z dejavnostmi za odpravljanje stereotipov se lahko ustvari pogoje za pospešitev tega počasnega procesa v smeri spodbujanja dejanske enake udeležbe obeh spolov pri delitvi družinskih obveznosti.
Koncept usklajevanja moramo razumeti kot širši mehanizem, ki lahko vključuje zelo različne ukrepe. Nanj neposredno vplivajo temeljne družinske in socialne politike, kot so politike v zvezi z otroškim varstvom in dolgotrajno oskrbo starejših ter drugih odvisnih družinskih članov in članic, ustrezno urejen plačani materinski in očetovski dopust ter starševski dopust kot individualni in neprenosljivi pravici ter dobra urejenost zakonodaje v zvezi z nadomestilom za odsotnost z dela v primeru bolezni otrok, pomembna je tudi ustrezna politika države na področju preživnin za otroke, ki krepi odgovorno in kakovostno starševstvo.
K lažjemu usklajevanju poklicnih in družinskih nalog lahko pripomorejo tudi prožnejše oblike zaposlovanja, vendar je treba biti pri njihovem uvajanju previden, zlasti kadar postanejo "prisila" in edina možna izbira, vezana skoraj izključno na enega od spolov. Pomembna je tudi aktivna vloga države pri spodbujanju moških pri skrbi za otroke in večjem koriščenju starševskega in očetovskega dopusta ter ukrepi, ki uvajajo družini prijazne politike v podjetja in organizacije.
Osnovni trendi v obdobju prejšnjega nacionalnega programa
Podatki kažejo, da se je v času trajanja prvega nacionalnega programa povečalo število moških, ki koristijo očetovski dopust. Leta 2005 je plačanih 15 dni koristilo 11.308 očetov, leta 2013 pa 16.625 očetov. Vse več očetov koristi tudi več kot 15 dni dopusta, in sicer leta 2006 ga je koristilo 1.441 očetov, leta 2013 3.141 očetov (MDDSZ).
Povečalo se je tudi število očetov, ki koristijo del starševskega dopusta, in sicer iz 921 leta 2006 na 1.496 leta 2013, kar pa je še vedno izredno nizek delež, saj je bilo leta 2013 v povprečju na mesec okoli 21.000 upravičenk oz. upravičencev do starševskega nadomestila (MDDSZ).
Po evropski raziskavi o kvaliteti življenja porabijo slovenski zaposleni moški 15 ur na teden za skrb za otroke, medtem, ko zaposlene ženske porabijo 25 ur. Za hišna opravila in kuhanje porabijo moški 10 ur in ženske 14 ur na teden (Eurofond, 2012). V primerjavi z letom 2007 se je število ur, ki jih porabijo zaposlene ženske in moški za otroke, znižalo, in sicer pri ženskah za 1 uro in pri moških za 4 ure. Pri ženskah se je za 2 uri znižalo število ur na teden, ki jih porabijo za hišna opravila in kuhanje, pri moških pa se je čas za tovrstna opravila zvišal za 1 uro (Eurofond, 2007, 2012).
Bolniški stalež zaradi nege družinskega člana oz. članice v večini koristijo ženske. Ženske so leta 2005 koristile 85, 3% vseh dni za nego bolnega družinskega člana oz. članico, leta 2012 pa 82,2 % (NIJZ).
Izvedene aktivnosti in napredek v obdobju prejšnjega nacionalnega programa
V preteklih obdobjih izvajanja periodičnih načrtov je bila večina dejavnosti na področju spodbujanja enakosti spolov v družinskem življenju in partnerstvu namenjena izobraževanju, informiranju in ozaveščanju za spodbujanje aktivne starševske vloge moških (npr. medijska kampanja "Očka, aktiviraj se!"), enakovredni delitvi družinskega dela in starševstva med partnerjema ter preseganju družbenih stereotipov (raziskave, analize, konference, promocijske akcije itd.). Z vključitvijo teh vsebin v izobraževanje in usposabljanje strokovnih delavk in delavcev v vzgoji in izobraževanju so se okrepile njihove kompetence in znanje na tem področju. Pri izvajanju omenjenih dejavnosti so imeli ključno vlogo MDDSZ, MZZ, MIZKŠ, MŠŠ, MP nekdanji UEM in nekatere raziskovalne institucije ter fakultete in zavodi.
Glede na pozitivne statistične kazalnike lahko sklepamo, da so imeli omenjeni ukrepi in dejavnosti pozitivni vpliv na odločitve moških, saj se je število koristnikov očetovskega in starševskega dopusta povečalo.
Poleg omenjenih dejavnosti je bila posebna pozornost namenjena tudi usposabljanju strokovnjakov in strokovnjakinj, ki se ukvarjajo z družinskimi zadevami, o upoštevanju načela enakosti spolov pri obravnavi partnerjev pri razvezah, dodeljevanju otrok, urejanju preživnin in stikov z otroki. S tem je bil dosežen cilj nadgradnje strokovnega znanja in usposobljenosti mediatorjev in mediatork za področje družinskih sporov ter boljša usposobljenost sodstva na področju družinskega prava.
Pozitivne rezultate beležijo tudi projekti, ki so spodbujali večjo odgovornost delodajalcev do staršev. Izvedeni projekti na temo usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, na primer v okviru pobude skupnosti EQUAL, so pripomogli k boljšemu prepoznavanju slovenske situacije glede usklajevanja poklicnega in družinskega življenja zaposlenih. Promocija družini prijaznih ukrepov med delodajalci je naletela na pozitiven odmev, saj se je v postopek za pridobitev certifikata "Družini prijazno podjetje" vključilo večje število podjetij. Vključitev novih podjetij in organizacij v ta postopek ter drugi posamezni projekti, namenjeni boljšemu usklajevanju poklicnega in družinskega življenja, so pomembno prispevali k zagotavljanju takšnega delovnega okolja, ki omogoča lažje usklajevanje poklicnega z družinskim in zasebnim življenjem.
Zaradi gospodarske krize in z namenom zagotavljanja stabilnega in vzdržnega domačega makroekonomskega okolja so bili sprejeti ukrepi, s katerimi se je znižalo porodniško, očetovsko in starševsko nadomestilo. Ti ukrepi so bolj vplivali na položaj žensk kot moških, saj so še vedno ženske tiste, ki v večji meri kot moški koristijo starševski dopust.
Leta 2014 je bil sprejet novi Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ki je 260 dni starševskega dopusta opredelil kot individualno pravico očeta v trajanju 130 dni in individualno pravico mame v trajanju 130. Mati lahko na očeta prenese 100 dni, oče pa na mater 130 dni. Istočasno se je 15 – dnevni očetovski dopust (za katerega so očetje upravičeni do očetovskega nadomestila) podaljšal na 30 dni in ukinil 75 – dnevni očetovski dopust, za katerega se očetom plačajo prispevki socialnega zavarovanja v višini minimalne plače. Ta pravica se bo uvedla postopno. Prvotni predlog, da bi tudi oče lahko prenesel na mater oziroma drugega starša le 100 dni starševskega dopusta, je bil zaradi burnega odziva dela javnosti, češ da se posega v možnost izbire in se staršema vsiljuje način koriščenja, umaknjen.

Ključni izzivi in usmeritve v obdobju novega nacionalnega programa 2015 - 2020
V zasebni sferi še vedno močno prevladujejo tradicionalne delitve vlog med ženskami in moškimi. Kljub vedno bolj dejavnemu vključevanju moških v družinsko delo, predvsem v skrb in vzgojo otrok, ki se kaže tudi v visokem številu moških na očetovskem dopustu, ženske še vedno opravijo večino družinskega dela, t.j. gospodinjskega dela, skrbi za otroke in ostarele družinske članice in člane. Zato bomo nadaljevali z ukrepi in dejavnostmi spodbujanja aktivnega očetovstva ter odpravljanjem ovir za bolj enakovredno porazdelitev družinskih obveznosti med oba starša, vključno s spodbujanjem ustreznih zakonskih sprememb.
Glede na to, da je število moških, ki koristijo 15 dnevni plačani očetovski dopust, visoko (koristi ga dve tretjini očetov), medtem ko ostaja delež moških, ki koristijo starševski dopust, kljub rahlemu povečanju še naprej izredno nizek, je eden ključnih izzivov bolj enakomerno koriščenje tega dopusta. V prvem letu po rojstvu otroka se v družini vzpostavijo vzorci delitve dela in odgovornosti, ki se v partnerski zvezi ohranjajo naprej, prenašajo pa se tudi na otroke, ki se spolnih vlog najprej učijo od staršev.
Neenaka je tudi delitev skrbi za bolne otroke, saj dopust za nego bolnega družinskega člana ali članico oz. "bolniško" za otroka koristijo predvsem ženske. Potreben je razmislek o ukrepih, ki bodo šli v smeri večje delitve dopusta za nego in varstvo bolnega družinskega člana ali članice med staršema.
Doseganje bolj odgovornega starševstva zahteva tudi spremembo prakse na področju določanja stikov in zaupanja v varstvo in vzgojo otrok po razvezi zakonske zveze ter določanju preživnin, vključno z boljšo seznanitvijo upravičenk in upravičencev v zvezi z njihovimi pravicami in postopki pred sodiščem.
Raziskave so pokazale, da prihaja do počasnejših sprememb glede delitev skrbi za otroke tudi zaradi trdovratnih predstav samih žensk o njihovi vlogi in "nenadomestljivosti" kot mater, da so samo one primerne oz. bolj primerne za izvajanje nekaterih nalog. Zato moramo v prihodnje še več pozornosti nameniti ukrepom, ki bodo posvečeni odpravljanju stereotipov in kulturnih ovir, ki definirajo vloge spolov v družbi in družini.
Eden bistvenih problemov je skrb za starejše, ki postajajo vse številčnejši in pomembnejši segment prebivalstva. Ker velik del skrbi zanje prevzemajo družine, med njimi predvsem ženske, je potrebno izboljšati dostopnost in zagotavljanje kakovosti takšnih storitev dolgotrajne oskrbe, ki jih bodo razbremenile ter povečati skrbstveno vlogo moških.
Ko gre za možnosti usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, so zaradi podaljševanja obdobja izobraževanja in poznejšega vstopa na trg dela ter prevlade negotovih oblik zaposlitev mladi še posebej v težkem položaju. V težjem položaju so tudi enostarševske družine, med katerimi prevladujejo materinske enostarševske družine.
Raziskava o usklajevanju dela in zasebnega življenja mladih staršev v Sloveniji (Kanjuo Mrčela, Černigoj Sadar, 2005/2006) je pokazala, da je v Sloveniji potrebno nadaljevati z dvigovanjem kulture odgovornosti do staršev pri delodajalcih, ki se tako čedalje bolj zavedajo, da s podporo dobrim praksam na tem področju dvigujejo učinkovitost, produktivnost in predanost svojih zaposlenih. Na ta način pripomoremo tudi k odpravi prikrite diskriminacije žensk.
V nacionalnem programu opredeljeni cilji na področju politike usklajevanja poklicnega in družinskega oz. zasebnega življenja bodo prispevali k doseganju lažjega usklajevanja družinskega oz. zasebnega in poklicnega življenja, odpravljanju obstoječih stereotipov o vlogah žensk in moških v družini in partnerstvu za doseganje enakovrednejše porazdelitve družinskega dela ter starševskih in skrbstvenih odgovornosti med partnerjema.
2.2.2. Cilji in ukrepi
I. LAŽJE USKLAJEVANJE POKLICNEGA IN ZASEBNEGA OZIROMA DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA
Cilj 1:
Povečanje družbene odgovornosti in podpornih storitev za zagotavljanje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja
Stanje:
Z namenom povečati družbeno odgovornost podjetij je bil v Sloveniji vpeljan projekt, ki podjetjem omogoča pridobitev certifikata Družini prijazno podjetje. Certifikat je pridobilo že preko 190 slovenskih podjetij in organizacij, imetniki certifikata pa zaposlujejo preko 68.000 zaposlenih. Njegov namen je zagotavljati kratkoročne in dolgoročne pozitivne učinke usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja zaposlenih, ki se kažejo v zmanjšanju fluktuacije, kvote bolniških odsotnosti, kvote nege, števila nezgod ipd. ter zvečanju zadovoljstva, motivacije in pripadnosti zaposlenih, kar pomeni jasne pozitivne ekonomske učinke. Mreža javnih in zasebnih vrtcev se je v zadnjih letih okrepila in omogoča usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, potrebne pa so še dodatne oblike varstva otrok izven odpiralnega časa vrtcev, v času okrevanju po bolezni, zagotavljanje dostopnih oblik počitniškega in občasnega varstva itd.
Ukrepi:
• vzpostavitev in okrepitev podpornih storitev (občasno varstvo otrok, počitniško varstvo, aktivno preživljanje prostega časa družin, informacijska točka za družine, gospodinjska pomoč, hrana v službah in šolah itd.) za zagotavljanje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, s posebno občutljivostjo in pozornostjo do enostarševskih družin
• izvedba projektov in programov za povečanje družbene odgovornosti podjetij do družini prijaznih politik

Kazalniki:
• število programov, ukrepov in projektov za povečanje družbene odgovornosti ter podpornih storitev za zagotavljanje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja
• število programov, ukrepov in projektov za povečanje družbene odgovornosti ter podpornih storitev za zagotavljanje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, namenjenih enostarševskim družinam
• število podjetij in organizacij, vključenih v projekte in programe, ki povečujejo družbeno odgovornost podjetij do družini prijaznih politik
• število novih podpornih institucij - centrov za družine
• število in delež vključenih v programe podpornih institucij - centrov za družine

Nosilci:
MDDSZ, MIZŠ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.

II. ENAKOVREDNEJŠA PORAZDELITEV STARŠEVSKIH OBVEZNOSTI MED PARTNERJEMA
Cilj 1:
Povečanje deleža očetov, ki koristijo starševski dopust, dopust za nego bolnih družinskih članov in članic ter delo s krajšim delovnim časom zaradi starševstva
Stanje:
Po podatkih za leto 2013 je bila najvišja stopnja zaposlenosti v starostni skupini od 25 do 49 let (82,9 %), tako pri ženskah (79,9 %) kot pri moških (85,8 %). Čeprav se Slovenija v tej starostni skupini umešča nad povprečno stopnjo zaposlenosti v EU, je v zadnjih letih zaznati trend upadanja stopnje zaposlenosti, in to bolj pri ženskah kot pri moških. To je tudi starostno obdobje, ko si ljudje po navadi ustvarjajo družine. V tej starostni skupini je pri tistih, ki nimajo otrok, stopnja zaposlenosti žensk 76,3 % in pri moških 79,5 %. Pri moških z enim otrokom do starosti 6 let je stopnja zaposlenosti 92,9 %, pri ženskah 76,1 %; pri moških z dvema otrokoma je 94,1 %, pri ženskah 81,4 % in pri moških s tremi ali več otroki je 91,9 %, pri ženskah 71,6 %. (Eurostat).
Po podatkih Ankete o delovni sili (2010), je 15-dnevni očetovski dopust ob rojstvu najmlajšega otroka v gospodinjstvu izrabilo 75 % očetov. Dopust za nego in varstvo otrok pa je koristilo 7 % moških in kar 93 % žensk. Očetje, ki so izrabili dopust za nego in varstvo otroka, na tem dopustu niso vztrajali dolgo; dve tretjini teh očetov sta izrabili največ tri mesece tega dopusta, le tretjina pa 7 do 12 mesecev. Med materami pa je bilo 80 % takih, ki so izrabile 7 do 12 mesecev tega dopusta. Tudi pravico do dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva izrabijo večinoma matere. Leta 2010 je zaradi varstva in nege otroka delalo vsaj mesec dni manj časa kot običajno 44.000 oseb. Med njimi je veliko več žensk kot moških (72 %). (SURS)
Ukrepi:
• izvajanje dejavnosti za spodbujanje bolj enakovrednega koriščenja starševskega dopusta, dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva in dopusta za nego bolnega družinskega člana oz. članice med staršema
• promocijske dejavnosti za spodbujanje aktivnega očetovstva

Kazalniki:
• število dejavnosti, ki prispevajo k enakovrednejši vlogi obeh staršev, lažjemu usklajevanju dela in družine ter izboljšanju podpornih storitev za zagotavljanje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja
• delež očetov, ki koristijo starševski dopust
• delež očetov, ki delajo s krajšim delovnim časom zaradi starševstva
• delež moških, ki koristijo dopust za nego bolnega družinskega člana oz. članice  

Nosilci:
MDDSZ, MZ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.
Cilj 2:
Spodbujanje bolj enakovredne vloge obeh staršev po razvezi
Stanje:
V zadnjih letih je povprečno število razvez zakonskih zvez nekaj čez 2.000 na leto. Od tega jih je polovica takšnih z otroki (SURS). V večini primerov se otroci dodelijo ob razvezah v varstvo in vzgojo materam. V letu 2013 je bilo 61 % takih primerov. Čeprav naraščata delež dodelitve otrok očetom (17 %) in delež skupnega skrbništva (22 %) (SURS, 2013) je večje finančno in časovno breme še vedno na ramenih žensk.
Po podatkih MDDSZ je do prejemanja preživnin upravičenih 59.745 otrok. V večini primerov (90,91 %) so zavezanci za plačilo očetje. Višina preživnin znaša od 0,01 do 1.562,11 EUR, v povprečju 131,73 EUR. (MDDSZ, 2014) Natančnih podatkov o neplačanih preživninah ni. Po oceni nevladne organizacije (Društvo ostržek), ki deluje na tem področju, naj bi kar v tretjini primerov prihajalo do neplačevanja ali nerednega plačevanja preživnin. Po podatkih Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada RS pa je bilo od začetka njihovega delovanja do leta 2011 za 11.555 otrok vloženih zahtevkov za nadomestilo preživnine. V zadnjih letih je zaznati trend naraščanja zahtevkov. Čeprav je preživninski sklad vedno bolj uspešen pri izterjavi, terjatve do dolžnikov znašajo nekaj več kot 41 mio EUR.
Ukrepi:
• posodabljanje ureditve o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo ob razvezah, stikov z otroki ob razvezah, določanju in izterjavi preživnin, vključno z določitvijo minimalnega zneska preživnine
• dejavnosti za ozaveščanje in informiranje o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo ob razvezah, stikih z otroki ob razvezah ter pravicah in postopkih v zvezi s preživninami

Kazalniki:
• število sprejetih predpisov, ki prispevajo k učinkovitejšemu obravnavanju glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo, stikov z otroki, plačevanja in izterjave preživnin
• število dejavnosti za ozaveščanje in informiranje o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo, stikih z otroki ob razvezah ter pravicah in postopkih v zvezi z preživninami

Nosilci:
MDDSZ
Sodelujoči organi:
MP
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.
III. ENAKOVREDNEJŠA PORAZDELITEV GOSPODINJSKEGA IN SKRBSTVENEGA DELA
Cilj 1:
Odprava obstoječih stereotipov o vlogah žensk in moških v družbi, družini in partnerstvu ter bolj enakovredna delitev skrbstvenega in gospodinjskega dela

Stanje:
Pri številu ur (plačanega in neplačanega) dela obstaja velika razlika med spoloma, saj 17,3 % moških in kar 41 % žensk dela več kot 70 ur na teden (Eurofond, 2012). Zaposlene ženske z otroki porabijo 25 ur na teden za skrb za otroke, moški 15 ur, za kuhanje in gospodinjska opravila porabijo ženske 14 ur na teden, moški 9 ur in za pomoč ter skrb drugim pomoči potrebnim osebam porabijo ženske 10 ur in moški 13 ur na teden. (Eurofond, 2012)
Raziskava Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti iz leta 2012 o uresničevanju načela enakosti spolov v družinskem življenju in v partnerskih odnosih je pokazala, da so vsakodnevna opravila za dom v veliki večini domena žensk (v več kakor dveh tretjinah primerov je to večinoma domena ženske): ženske tako veliko pogosteje kakor moški ali kakor pari skupaj pripravljajo hrano, pomivajo posodo ali jo zlagajo v pomivalni stroj, perejo perilo, čistijo stanovanje in likajo. Pri občasnih opravilih je delo glede na spol bolj porazdeljeno: medtem ko moški večinoma poskrbijo za manjša popravila v stanovanju ali hiši in za urejanje okolice hiše ter skrbijo za avto, je delo na vrtu enakomerno porazdeljeno med partnerice in partnerje, o urejanju ali obnovi stanovanja oziroma gradnji ali obnovi hiše se pari v slabih dveh tretjinah odločajo skupaj, kadar pa se ne, to približno petkrat pogosteje počnejo moški. Odločanje o vsakdanjih stvareh glede življenja v partnerski skupnosti je nekaj, kar pari večinoma počnejo skupaj (kdo kdaj uporablja družinski avto, kaj jesti ob posebnih priložnostih, s kom se par druži v prostem času, kako bo preživljala prosti čas cela družina) – izjema sta vprašanji, kdaj je stanovanje dovolj čisto in pospravljeno ter kaj bo za večerjo, o katerih pogosteje odločajo ženske. Tudi pri opravilih, povezanih z otroki, se je pokazalo precej stereotipov. Kadar par teh opravil ne izvede skupaj, so ženske tiste, ki se pogosteje igrajo in družijo z otroki, nadzorujejo šolske obveznosti otrok, poskrbijo za obiske otrok pri zdravnici ali zdravniku, za oblačenje otrok, za urejanje administrativnih zadev za otroke, organizacijo varstva otrok v nujnih primerih in za organizacijo prevoza otrok na prostočasne dejavnosti.
Ukrepi:
• izvajanje projektov in programov za odpravljanje obstoječih stereotipov ter spreminjanje vzorcev obnašanja glede vlog žensk in moških v družini in partnerstvu ter v gospodinjstvu
• okrepitev socialno skrbstvenega varstva za starejše in druge odvisne družinske člane in članice

Kazalniki:
• število in obseg programov, ukrepov in projektov, ki prispevajo k odpravi obstoječih stereotipov o vlogah žensk in moških v družini in partnerstvu
• poraba časa za gospodinjska opravila in razlike med spoloma
• poraba časa za skrb za otroke in razlike med spoloma
• poraba časa za pomoč odvisnim družinskim članov in članicam in razlike med spoloma
• število dejavnosti za okrepitev socialno skrbstvenega varstva za starejše in druge odvisne družinske člane in članice

Nosilci:
MDDSZ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.

2.3. DRUŽBA ZNANJA BREZ SPOLNIH STEREOTIPOV
2.3.1. Izobraževanje, kultura, šport, znanost in visoko šolstvo
O današnji družbi govorimo kot o družbi znanja, saj sta razvoj in uporaba znanja ključnega pomena za napredek družbe. V središču konkurenčne in na znanju temelječe družbe je človeški kapital oz. polno izkoriščenje vseh razpoložljivih potencialov. Krepitev človeških virov ima v Sloveniji prednostno mesto tudi v srednjeročnih in nacionalnih raziskovalnih in razvojnih programih. Zato si ne smemo več privoščiti, da ostajajo ženske še naprej eden najbolj neizkoriščenih potencialov v družbi. Kot dokazujejo tudi najnovejši podatki in raziskave, njihovo znanje namreč ni ustrezno uporabljeno in ne zrcali njihove dejanske izobraženosti in sposobnosti, njihove možnosti za poklic in kariero pa so omejene.
Cilji strategije Evropa 2020 določajo, da naj bi do leta 2020 vsaj 40 % mladih, starih od 30 do 34 let, zaključilo terciarno izobraževanje in da naj bi se delež mladih, ki predčasno opustijo šolanje in usposabljanje, zmanjšal pod 10 %. Trenutno šolanje povsod v Evropi opušča več fantov, medtem ko mlade ženske dosegajo višje stopnje izobrazbe kot moški v skoraj vseh državah članicah in prevladujejo med novimi univerzitetno diplomiranimi osebami. V EU je bil leta 2012 delež deklet med mladimi osipniki in ospinicami za 24 % manjši kot delež fantov, za ženske je tudi za 27 % bolj verjetno, da bodo pridobile visokošolsko izobrazbo (Eurostat). Kljub temu je segregacija v poklicih še vedno visoka in večina žensk je zaposlenih v pogosto slabše plačanih sektorjih.
Slovenija si je za doseganje ciljev evropske strategije Evropa 2020 postavila dva glavna cilja: da delež zgodnjih osipnikov ne bo presegel 5 % in da bo 40 % mlade generacije, stare od 30 do 34 let, imelo diplomo terciarnega izobraževanja.
Tudi v Sloveniji je med osipniki več fantov kot deklet, vendar je ta delež v primerjavi z drugimi evropskimi državami nizek, tako da smo zastavljeni evropski cilj že dosegli in prizadevati si moramo predvsem, da se položaj ne poslabša. Tudi evropski cilj na področju terciarnega izobraževanja je Slovenija leta 2013 že dosegla, toda neravnovesje med spoloma ostaja veliko: Slovenija sodi celo med države z največjimi razlikami med spoloma (razlika oz. vrzel med spoloma je večja samo še v Latviji in Estoniji). To pomeni, da ženske v Sloveniji cilj strategije Evropa 2020 ne le dosegajo, ampak celo presegajo, za razliko od žensk pa so moški v Sloveniji še daleč od 40 % cilja izobraženih s končano terciarno izobrazbo.
Ne glede na to, da ne moremo govoriti o velikih razlikah v sposobnostih in nadarjenostih fantov in deklet za posamezne predmete, kar nenazadnje dokazujejo tudi različna mednarodna tekmovanja, pa se to ne odraža ustrezno v njihovih študijskih in poklicnih izbirah. Že na začetku samega izobraževanja se tako dekleta kot fantje soočajo s predsodki in stereotipi, ki omejujejo njihove možnosti izbire pri odločanju za določene študijske smeri in poklice. Gre za stereotipne predstave o ženskih in moških vlogah ter za ženske in moške primernih poklicih, ki vplivajo na spolno zaznamovane izbire in odločitve, čeprav te niso v skladu s potrebami in razvojnimi trendi sodobne družbe. Zato je potrebno boj proti segregaciji glede na spol začeti zgodaj, pri čemer se je treba osredotočiti ne samo na ženske, ampak tudi na izbor študija fantov in moških in na tista področja, kjer so manjšinsko zastopani. Oboji se namreč soočajo z na videz enakimi, v resnici pa omejenimi izbirami študijskih smeri in poklicev.
Ženske so na ravni izobraževanja na dodiplomski in podiplomski stopnji ter posledično med zaposlenimi v raziskovalno - razvojni dejavnosti, izrazito skoncentrirane na področjih izobraževanja, zdravstva in sociale, družboslovja in humanistike, moški pa prevladujejo na področjih računalniških in tehniških ved.
Stereotipne predstave pa ne vplivajo le na spolno segregirane študijske izbire, temveč povečujejo tudi ekonomsko neenakost, saj preprečujejo ljudem, da bi polno uresničili svoje potenciale in s tem več prispevali k razvoju družbe. To se kasneje odraža tudi na trgu dela in možnostih napredovanja na položaje odločanja.
Te prevladujoče predstave pogosto ohranjajo in reproducirajo različni sistemi, organizacije in ustanove, od vzgojno - izobraževalnih in znanstveno raziskovalnih do medijskih in oglaševalskih. Po drugi strani lahko ravno ti sistemi, če postanejo senzibilni za enakost spolov, pomembno prispevajo k preseganju stereotipov. Zato je pomembno, da je vzgoja za enakost spolov sestavni del tako učnih vsebin v celotnem izobraževalnem sistemu kot rednih usposabljanj vzgojno - izobraževalnega kadra.
Tudi na področju znanosti se ženske srečujejo s stereotipiziranjem in prikrito diskriminacijo, ki otežuje njihovo akademsko kariero in vpliva na njihovo raziskovalno produktivnost in akademsko raziskovanje. Diskriminacijo težko zasledimo v eksplicitnih uradnih izjavah ali pravnih dokumentih, pogosteje nanjo naletimo v implicitnih politikah in ravnanjih institucij, na primer v politiki zaposlovanja, politiki napredovanja, nagrajevanja, podeljevanja priznanj in časti itd. To predstavlja veliko oviro za razvoj znanosti same in je tesno povezano tudi s problemom neenake zastopanosti na položajih odločanja. Kot kažejo analize in raziskave, delež žensk v akademskih ustanovah sicer narašča, toda njihovo napredovanje v višje nazive je počasno, zlasti ko gre za položaje na vrhu akademske karierne lestvice.
Osnovni trendi v obdobju prejšnjega nacionalnega programa
V tem obdobju se je izobrazbena raven tako žensk kot moških zviševala in delež diplomantk in diplomantov v starosti od 30 do 34 let je naraščal tako med ženskami kot med moškimi. Delež moških se je povečal za 10,1 odstotnih točk (z 19.4 % leta 2005 na 29,5 % leta 2012), delež žensk pa kar za 19,5 odstotnih točk (z 30,1 % leta 2005 na 49,6 % leta 2012). Med ženskami je bilo diplomantk z univerzitetno izobrazbo več kot 40 % (cilj strategije EU 2020) že leta 2010, medtem ko moški zaostajajo za 10,5 odstotnih točk (Eurostat).
Manj pa se je spremenil delež žensk po področjih izobraževanja, saj ostaja približno enak. Ženske se še naprej izobražujejo predvsem na naslednjih področjih: izobraževanje, umetnost in humanistika, družbene vede, poslovne vede in pravo, zdravstvo in sociala ter storitve. Izredno malo jih je še naprej na področju tehnike, proizvodne in predelovalne tehnologije in gradbeništva (25,05 % leta 2012). Opazno izboljšanje pa je zaznati pri deležu žensk na področju znanosti, matematike in računalništva, saj se je povečal z 33, 4 % leta 2005 na 41,0 % leta 2011 (SURS).
Med doktorji in doktoricami znanosti je razmerje med spoloma zadnja leta približno enako, rahlo v korist moških. V letu 2013 je bilo med tistimi, ki so pridobili doktorski naziv 47,4 % žensk, leta 2005 47,6 %. (SURS)
Naraščal je tudi delež žensk med visokošolskimi učitelji in učiteljicami ter raziskovalci in raziskovalkami.
Izvedene aktivnosti in napredek v obdobju prejšnjega nacionalnega programa
V obdobju trajanja prvega nacionalnega programa so bile izvedene dejavnosti, ki so ustvarile podlago za sistematično vključevanje vidika enakosti spolov v izobraževalne kurikule, programe in gradiva na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja. Tako so bili razviti kazalniki za spremljanje enakih možnosti spolov v vzgoji in izobraževanju, pripravljene strokovne podlage za presojo gradiv v okviru dejavnosti Zavoda RS za šolstvo in oblikovani vzorčni modeli s priporočili za vključevanje vzgoje za enake možnosti spolov v kurikule, programe in učna gradiva ter predlogi študijskih programov in programov profesionalnega usposabljanja pedagoškega in svetovalnega kadra. Z izobraževanjem in usposabljanjem vzgojno - izobraževalnega kadra, oblikovanjem in izvajanjem priporočil, smernic in navodil za vzgojiteljice in vzgojitelje ter učiteljice in učitelje o vključevanju vzgoje za enakost spolov pri posameznih predmetih ter drugimi izvedenimi aktivnostmi, so bile ustvarjene tudi podlage za sistematično izobraževanje in nadaljnje usposabljanje pedagoškega in svetovalnega kadra za enakost spolov. Tako so bila izvedena tudi usposabljanja in izobraževanja, o raznolikih metodah za spodbujanje deklet in fantov k enaki udeležbi v šolskih in obšolskih dejavnostih, v katerih je tradicionalno zastopan en ali drugi spol. Izvajali so se projekti , ki omogočajo osnovnošolkam vpogled v tipično moške poklice in spodbujajo vpis deklet na srednje šole, kjer prevladujejo fantje.
Na področju znanosti so bili izpeljani projekti, ki so pomembno prispevali k integraciji načela enakosti spolov v znanstveno raziskovalne programe, politike in organizacije. Velika pozornost je bila namenjena tudi dejavnostim za zmanjševanje horizontalne in vertikalne segregacije zaradi spola v znanosti in za zagotavljanje uravnotežene zastopanosti žensk in moških v procesih odločanja na področju znanosti ter pri nominacijah za znanstvene nagrade. V ta namen se je z aktivnim spodbujanjem institucij, ki predlagajo kandidate in kandidatke na razpisih za članstva v posameznih telesih znanstvenih institucij in za znanstvene nagrade, zagotavljalo dosledno spoštovanje načela uravnotežene zastopanosti spolov. Prav tako se je podpiralo dejavnosti za načrtno vključevanje mladih in še posebej deklet za študij naravoslovnih in tehničnih ved. Pri tem je bila pozornost namenjena tudi razvijanju pristopov, ki so prilagojeni posebej na populacijo deklet. Na področju znanosti so bile organizirane tudi razprave in tematske konference v podporo raziskavam na področju študij spolov in integracije načela enakosti spolov v znanstveno raziskovalne programe, politike in organizacije.
Na področju kulture so bile izvedene dejavnosti, ki so promovirale kulturno - umetniško ustvarjanje umetnic in umetniških dogodkov, s katerimi se je najširšo javnost opozarjalo na neuravnoteženo zastopanost žensk v umetnosti in kulturi. Posebna pozornost je bila posvečena tudi uravnoteženi zastopanosti žensk in moških v strokovnih komisijah. Ministrstvo za kulturo je v Pravilnik o strokovnih komisijah dodalo določbo o uravnoteženi zastopanosti spolov pri sestavi komisij za potrebe vseh javnih pozivov in razpisov.
Na področju športa so bile v okviru prizadevanj Komisije za ženski šport pri Olimpijskem komiteja Slovenije (OKS) izvedene aktivnosti, ki so ženske spodbudile k večji športni aktivnosti in večji zastopanosti na mestih odločanja v izvršnem odboru OKS in drugih športnih organizacijah. Tako je bilo v zadnjih letih opaziti izrazito pozitiven trend na področju večje vključenosti žensk v rekreativnih dejavnostih, v okviru OKZ pa se je glede na sedanje stanje kot spodnja meja zastopanosti uveljavila 10 odstotna zastopanost.
Ključni izzivi in usmeritve v obdobju novega nacionalnega programa 2015 - 2020
Na področju vzgoje in izobraževanja bomo še naprej posvečali pozornost oblikovanju in izvajanju ukrepov, ki bodo strmeli k načrtnemu in sistematičnemu odpravljanju neenakosti in preseganju stereotipnih družbenih vlog spolov na različnih področjih skozi celoten sistem vzgoje in izobraževanja. Pri tem nas bodo zanimale tako izobraževalne vsebine in programi kot poklicne in študijske usmeritve. Da bo podajanje vsebin lahko učinkovito, ukrepi pa trajnostno naravnani, potrebujemo dobro usposobljen pedagoški in svetovalni kader za enakost spolov.
Čeprav se delež žensk na vseh stopnjah izobraževanja počasi povečuje, so za pospešitev procesa uravnoteženja žensk in moških potrebne ciljno usmerjene politike in spodbude. Eden ključnih izzivov bo upiranje spolnim stereotipom pri izbiri študijske smeri in izbiri poklica. Ker dekleta ostajajo v "tipičnih ženskih študijih" in na splošno prevladujejo v pedagoških, humanističnih, družboslovnih, socialnih in zdravstvenih programih, medtem ko je za fante značilna prevlada v t.i. naravoslovno-tehniških programih, je treba vzpostaviti sistem, ki bo mlade bolj usmerjeno seznanjal z možnostmi netradicionalne izbire in spodbujal k nadaljnjemu izobraževanju v tistih smereh in poklicih, kjer so po spolu v manjšini in ki predstavljajo poklice prihodnosti, zanimive z vidika trga dela.
Pri tem bo posebna pozornost posvečena nekaterim študijskim smerem, ki so posebnega pomena z vidika družbe znanja prihodnosti in ki prispevajo k premagovanju stereotipov v tistih sektorjih, ki so z vidika razvoja visoko vrednoteni in ki jih posebej izpostavlja tudi strategija EU 2020, npr. nove informacijske-tehnologije in upravljanje z energijo. Industrija informacijsko - komunikacijskih tehnologij (IKT) prispeva četrtino k celotni rasti EU in 4 % delovnih mest, kljub temu pa primanjkuje usposobljenega kadra. Raziskave kažejo, da se ženske bolje odzivajo na varčevanje z energijo, pa vendar se ne odločajo za zaposlitve v sektorjih, povezanih z energijo. Zato je izredno pomembno spodbujanje mladih za izobraževanje v sektorju visokih tehnologij, pri čemer ženske predstavljajo velik potencial, izziv ostaja tudi povečanje deleža žensk na trgu dela, ki bo zagotavljal Evropo, gospodarno z energetskimi viri.
Na področju znanosti si moramo še bolj prizadevati za spodbujanje vloge žensk v znanosti, še posebej na tistih smereh, kjer so v manjšini, spodbujanju vidika enakosti spolov v raziskavah in odpravljanju ovir v akademskih karierah žensk. Nadaljevale se bodo torej dejavnosti za zmanjšanje segregacije zaradi spola, za integracijo načela enakosti spolov v znanstveno raziskovalne programe ter za preseganje spolnih stereotipov v znanosti. Z nalogo, da obravnava vprašanja enakosti spolov in uveljavitve vloge žensk v znanosti v Sloveniji, je na MIZŠ ustanovljena Komisija za ženske v znanosti. Komisija sodeluje s Helsinško skupino o spolih v raziskavah in inovacijah pri Evropski komisiji. V skladu z Resolucijo o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011-2020, ki predvideva sprejem ukrepov za enakost spolov, za spremembo zakonodaje in usmeritev pozornosti na vlogo spolov v raziskavah, pri pedagoškem delu in upravljanju institucij, Komisija obravnava različne pobude in dokumente ter v zvezi z njimi podaja informacije, mnenja in stališča. Ministrstvo bo s pomočjo Komisije podpiralo promocijske dejavnosti, sledilo načelu uravnoteženega zastopanja obeh spolov pri imenovanju delovnih teles v pristojnosti ministrstva ter pri pripravi pravnih aktov in drugih strateških dokumentov. Poleg navedenega si je aktualna Komisija v svoj program dela zadala tudi obravnavo ocenjevalnih postopkov v znanosti in etike v raziskavah in pri raziskovalkah ter raziskovalcih. Javno spodbujanje enakosti spolov v znanosti je ključna naloga Komisije, ki temelji na sistematičnem spremljanju in odpravljanju virov spolne diskriminacije v znanosti, spremljanju indikatorjev spolne enakosti v znanosti ter refleksijah o številnih virih diskriminacije pri oblikovanju znanstvenih politik nasploh. Komisija pri tem zlasti poudarja pomen spremenjenega odnosa do jezika, večjo informiranost javnosti in vključevanje v mednarodne aktivnosti na področju žensk v znanosti.
Na področju znanosti bo ministrstvo sledilo ciljem in ukrepom iz Resolucije o raziskovalni in inovacijski strategiji 2011-2020 ter priporočilom Evropske komisije v zvezi z zagotavljanjem enakosti spolov v raziskovanju, ki jih bo opredelilo v Akcijskem načrtu za izboljšanje kariernih možnosti za raziskovalce v vseh obdobjih kariere in zagotavljanje načela enakih možnosti spolov. Kot članica EU se je Slovenija zavezala, da bo odpravila zakonodajne in druge ovire za izboljšanje kariernih možnosti žensk v skladu z načeli enakih možnosti spolov, izboljšala spolno neuravnoteženost v odločanju ter okrepila spolne dimenzije v vsebinah raziskovalnih programov in projektov. Zato bodo potrebne strukturne spremembe v institucionalizaciji znanstvenega raziskovanja, ki se morajo odražati v sprejetih programih spodbujanja spolne enakosti v organizacijah, ki financirajo in izvajajo znanstvenoraziskovalno dejavnost. Sprejem in izvajanje navedenega Akcijskega načrta in programov spodbujanja spolne enakosti sta vezana na zakonodajne spremembe raziskovalne dejavnosti v Sloveniji.
Vidik enakosti spolov je pomembno vključevati tudi v vse politike in programe na področju kulture, medijev ter športa, pri čemer moramo posebno pozornost nameniti podpori projektom in programom, ki spodbujajo odpravljanje stereotipov in podpirajo cilje enakih možnosti oz. enakosti spolov. Pri tem bo posebna pozornost posvečena ustvarjalnosti in potencialu zapostavljenih družbenih skupin žensk in moških.
Spolno občutljiva raba jezika je eden od dejavnikov, ki prispevajo k enakosti spolov. Zato je potrebno dati večji poudarek uporabi obeh spolnih slovničnih oblik.
2.3.2. Cilji in ukrepi
I. ZMANJŠANJE NEENAKOSTI, PRESEGANJE STEREOTIPNIH DRUŽBENIH VLOG V VZGOJI, IZOBRAŽEVANJU IN ŠPORTU TER ZMANJŠANJE SEGREGACIJE ZARADI SPOLA V VZGOJNO- IZOBRAŽEVALNIH PROGRAMIH NA SREDNJEŠOLSKI IN VISOKOŠOLSKI STOPNJI TER V RAZLIČNIH ŠOLSKIH IN OBŠOLSKIH DEJAVNOSTIH
Cilj 1:
Sistematično vključevanje vsebin o enakosti spolov v kurikule, učna gradiva in programe strokovnega izpopolnjevanja na področju vzgoje in izobraževanja
Stanje:
Na področju vzgoje in izobraževanja si v Sloveniji prizadevamo za dejavno uveljavljanje enakosti spolov na podlagi kurikulumov. Glavni in splošni namen je predvsem spoprijemanje s tradicionalnimi in trdovratnimi spolnimi vlogami in stereotipi. Kurikulum za vrtce med načeli uresničevanja ciljev navaja načelo enakih možnosti. V osnovnošolskem programu je enakost spolov in nediskriminacija vključena v različne predmete: npr. v nižjih razredih se z enakostjo spolov učenci in učenke seznanjajo pri predmetu spoznavanje okolja, v višjih razredih pri predmetu etika in družba, gospodinjstva in v srednji šoli pri predmetu sociologija.
Ukrepi:
• vzpostavitev standardiziranega postopka za vključevanje vsebin o enakosti spolov v vzgojno-izobraževalne programe in učna gradiva ter njihovo preverjanje z vidika nestereotipnega prikazovanja žensk in moških
• posodabljanje učnih načrtov osnovne šole in gimnazije ter študijskih programov z vidika enakosti spolov in opredelitev ključnih vsebin
• nadaljnji razvoj kompetenc pedagoškega kadra na področju enakih možnosti spolov in diskriminacije zaradi spola, prepoznavanja spolnih stereotipov ter prikritega kurikuluma
• izvajanje programov in projektov, ki upoštevajo in spodbujajo enake možnosti žensk in moških v športu

Kazalniki:
• sprejeti standardizirani postopek za vključevanje vsebin o enakosti spolov v učna gradiva ter njihovo preverjanje z vidika nestereotipnega prikazovanja žensk in moških
• število posodobljenih učnih načrtov
• število projektov in programov, ki upoštevajo in vključujejo vidik enakosti spolov, prepoznavajo spolne stereotipe in jih spreminjajo
• število usposabljanj za razvoj kompetenc pedagoškega kadra na področju enakih možnost spolov in diskriminacije zaradi spola, prepoznavanja spolnih stereotipov ter prikritega kurikuluma
• število posebnih programov za spodbujanje enakih možnosti žensk in moških v športu

Nosilci:
MIZŠ
Sodelujoči organi:
Zavod RS za šolstvo, Center za poklicno izobraževanje, Andragoški center, Šola za ravnatelje, Državni izpitni center, Pedagoški inštitut
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.
Cilj 2:
Povečanje deleža deklet in fantov v izobraževalnih programih in usmeritvah, kjer so izrazito manjšinsko zastopani
Stanje:
Na področju srednješolskega izobraževanja je bila spolna neuravnoteženost najbolj prisotna na področju naravoslovja, matematike in računalništva, kjer prevladujejo dijaki (96,5 %), tehnike, proizvodne tehnologije in gradbeništva (93,6 % dijakov) ter področju izobraževalnih ved in izobraževanja učiteljev in učiteljic, kjer prevladujejo dijakinje (93,3 %). Tako kot v preteklih letih ženske še naprej prevladujejo na višjih in visokih šolah ter fakultetah, ki izobražujejo za področje zdravstva in socialnega dela ter za pedagoško delo, moški pa prevladujejo na področju tehnike, proizvodne in predelovalne tehnologije in gradbeništva. Do spremembe je prišlo le pri izobraževanju za področje znanosti, matematike in računalništva, kjer se je delež študentk od leta 2004 do leta 2011 povečal za skoraj 10 odstotnih točk (SURS).
Na področju visokošolskega izobraževanja ženske prevladujejo na višjih in visokih šolah ter fakultetah, ki izobražujejo za področje zdravstva in socialnega dela ter za pedagoško delo.
Ukrepi:
• spodbujanje dejavnosti in projektov za seznanjanje in usmerjanje učenk in učencev ter dijakov in dijakinj v vzgojno - izobraževalne programe ter šolske in obšolske dejavnosti, kjer izrazito prevladuje nasprotni spol, s posebnim poudarkom na usmerjanju deklet v izobraževalne programe na področju naravoslovnih in tehničnih usmeritev
Kazalniki:
• število aktivnosti in projektov, namenjenih seznanjanju in usmerjanju učenk in učencev ter dijakov in dijakinj v vzgojno - izobraževalne programe ter šolske in obšolske dejavnosti, kjer izrazito prevladuje nasprotni spol
• delež dijakinj poklicnega in srednješolskega izobraževanja po področjih izobraževanja
• delež žensk diplomantk terciarnega izobraževanja po področjih izobraževanja

Nosilci:
MIZŠ, MDDSZ, Zavod RS za zaposlovanje
Sodelujoči organi:
Zavod RS za šolstvo, Center za poklicno izobraževanje, Andragoški center, Šola za ravnatelje, Državni izpitni center, Pedagoški inštitut
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.
Cilj 3:
Povečanje deleža moških s terciarno izobrazbo
Stanje:
Slovenija je evropski cilj, 40 % delež prebivalstva starega od 30 do 34 let s terciarno izobrazbo, dosegla leta 2013 (med ženskami 49,6 % in med moškimi 31,1 %). Med spoloma obstaja velika razlika (168:100) in je večja samo še v Latviji (185:100) in Estoniji (179:100) (Eurostat).
Med vpisanimi na visokošolske zavode in univerze je delež žensk 60 %. Prevladujejo tudi med diplomanti in diplomantkami, saj je bilo med vsemi diplomanti visokošolskega študija skoraj dve tretjini žensk (63,7 %), največ jih je bilo med diplomanti in diplomantkami visokošolskega strokovnega in univerzitetnega študija ter magistrskih študijskih programov. Diplomantke so bile z največjim deležem zastopane med diplomanti in diplomantkami s področij izobraževalne vede in izobraževanje učiteljev ter zdravstvo in sociala, in sicer z več kot 80 %. V manjšini pa so bile na področjih tehnika, proizvodne tehnologije in gradbeništvo ter naravoslovje, matematika in računalništvo (SURS) .
Ukrepi:
• priprava analize in strokovnih podlag za odpravo neravnovesja med spoloma s spodbujanjem večje uspešnosti moških pri pridobitvi terciarne izobrazbe
Kazalniki:
• delež vpisanih moških v terciarnem izobraževanju
• delež diplomantov terciarnega izobraževanja
• število projektov in programov za odpravo neravnovesja med spoloma s spodbujanjem večje uspešnosti moških pri pridobitvi terciarne izobrazbe

Nosilci:
MIZŠ
Sodelujoči organi:
Zavod RS za šolstvo, Center za poklicno izobraževanje, Andragoški center, Šola za ravnatelje, Državni izpitni center, Pedagoški inštitut
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.
II. ZMANJŠANJE NEENAKOSTI MED ŽENSKAMI IN MOŠKIMI V ZNANOSTI
Cilj 1:
Povečanje udeležbe žensk v znanosti in visokem šolstvu in izboljšanje njihovega položaja
Stanje:
Na podiplomskem študiju sta spola skoraj izenačena. Leta 2013 je bil delež žensk med prejemniki in prejemnicami doktorskega naziva 47,4 % (SURS). To pa se ne odraža v deležu raziskovalk z doktoratom, kjer jih je 31 %, na najvišjih raziskovalnih položajih, kot je na primer status redne profesorice, pa jih je 20 % (Evropska komisija, 2013). Nizek je tudi delež žensk v odborih, ki imajo vpliv na razdeljevanje finančnih sredstev za raziskave, saj znaša le 23 % (Evropska komisija 2013). Ženske kasneje v karieri vodijo samostojen nacionalni projekt (v 10 letih po doktoratu 33 % žensk in kar 43 % moških), redkeje se usposabljajo v tujini (zaradi družinskih razlogov) in tudi pogosteje menijo, da v raziskovanju prihaja do diskriminacije zaradi spola (34 % žensk in le 6 % moških) (Komisija za ženske v znanosti, 2011). Pogoji napredovanja so bolj prilagojeni moškim. Prihaja tudi do razlik v plačah, nagradah in častnih nazivih. Med dobitniki najvišjih nagrad za znanost, Zoisove nagrade za življenjsko delo v času med letoma 2000 in 2012 ni bilo nobene ženske. Seznam častnih doktoratov Univerze v Ljubljani od leta 1929, ko se podeljuje ta naslov, do leta 2010 pokaže, da je bilo podeljenih 72 častnih doktoratov in ta naziv so dobile le štiri ženske. Med vsemi dobitniki oz. dobitnicami naziva »častni senator« Univerze v Ljubljani, ki se podeljuje od leta 1997, ni bilo do zdaj še nobene ženske.
Trenutni delež žensk med raziskovalci in raziskovalkami za Slovenijo znaša 34 %, kar presega povprečje EU (30 %). Kljub temu je bila leta 2007 v akademskem sektorju med rednimi profesoricami le 17 % žensk. V program Mladi raziskovalci se vključuje vse več žensk, zlasti v biotehničnih vedah, medicini, družboslovju in humanistiki.
Ukrepi:
• sprejem usmeritev in strategij za odpravljanje ovir v akademski karieri žensk
• spodbujanje programov in projektov, ki promovirajo ženske v znanosti

Kazalniki:
• število usmeritev in strategij za odpravljanje ovir v akademski karieri žensk
• število programov, ukrepov in projektov, ki promovirajo ženske v znanosti

Nosilci:
MIZŠ
Finančna sredstva.
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.
III. BOLJŠA OPREMLJENOST S PODATKI, ANALIZAMI IN RAZISKAVAMI O ENAKOSTI SPOLOV
Cilj 1:
Povečanje števila znanstvenih raziskav in analiz o enakosti spolov
Stanje:
Znanstvenih analiz in raziskav o enakosti spolov je v Sloveniji malo. Izvajajo se nesistematično in večinoma je le od prizadevanj posameznikov in posameznic, ki so zainteresirani za tovrstne raziskave, odvisno, ali jim bo uspelo pridobiti sredstva za tovrstne teme. V zadnjih letih je bilo nekaj tovrstnih raziskav sofinanciranih v okviru Ciljnih razvojnih programov, ki jih razpisuje Javna agencija za raziskovalno dejavnost.
Ukrepi:
• spodbujanje in podpora raziskavam in študijam o enakosti spolov
• vključitev vidika spola v relevantne analize in raziskave

Kazalniki:
• število financiranih raziskav in analiz o enakosti spolov
• število analiz in raziskav, ki vključujejo vidik spola

Nosilci:
MIZŠ - ARRS, vsa ministrstva, vsi uradi
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.
IV. ODPRAVLJANJE STEREOTIPNE PODOBE SPOLOV IN SPODBUJANJE ENAKIH MOŽNOSTI ŽENSK IN MOŠKIH V KULTURI IN MEDIJIH
Cilj 1:
Povečanje števila projektov in programov, ki prispevajo k odpravljanju stereotipov in spodbujanju enakosti spolov v kulturi in medijih
Stanje:
Za oceno stanja manjkajo podatki o javnih sredstvih, dodeljenih kulturnim ustvarjalkam in ustvarjalcem ter projektom in programom, ki prispevajo k spodbujanju enakosti spolov, zato potrebujemo tudi več analiz o medijskih vsebinah in programih, ki odpravljajo stereotipe in spodbujajo enakost spolov, vključno s pripadnicami manjšinskih etničnih skupnosti.
Ukrepi:
• izdelava analiz o položaju žensk in moških v kulturi in medijih ter razlikah med spoloma
• podpora projektom, ki odpravljajo stereotipne podobe spolov in promovirajo načelo enakosti spolov v medijih ter na spletu, vključno s podobami pripadnic manjšinskih etničnih skupnosti
• usklajevanje zakonskih in podzakonskih aktov s sprejetimi načeli enakih možnosti žensk in moških
• podpora projektom na področju manjšinskih etničnih skupnosti, ki vključujejo ženske ali so namenjene tudi ženskam, pripadnicam manjšinskih etničnih skupnosti

Kazalniki:
• število analiz o položaju žensk in moških v kulturi in medijih ter razlikah med spoloma
• število projektov, ki odpravljajo stereotipne podobe spolov in promovirajo ustavno načelo enakosti spolov, vključno s podobami pripadnic manjšinskih etničnih skupnosti
• število usklajenih zakonskih in podzakonskih aktov s sprejetimi načeli enakih možnosti žensk in moških
• število projektov na področju manjšinskih etničnih skupnosti, ki vključujejo ženske ali so namenjeni tudi ženskam, pripadnicam manjšinskih etničnih skupnosti

Nosilci:
MK, MDDSZ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.

V. SPOLNO OBČUTLJIVA RABA JEZIKA
Cilj 1: Povečanje spolno občutljive rabe jezika
Stanje:
Jezik ima temeljno vlogo pri oblikovanju družbene identitete posameznika in posameznice ter je medsebojno povezan z družbenim obnašanjem in kulturo. Uporaba jezika, v katerem se zapovedujejo prisotnost, enak položaj in vloge žensk in moških v družbi, zgovorno zrcali, ali so deklice in dečki, ženske in moški obravnavani enako, enako prepoznavni v družbi in ali imajo enako vrednost in dostojanstvo. Toda v govorjenem in pisnem izražanju dajemo še vedno prednost moški slovnični obliki, pri čemer predpostavljamo, da velja za nevtralno in da zatorej vključuje ženske in moške. Z neseksistično rabo jezika je mogoče uskladiti jezik z družbenimi in kulturnimi spremembami, ki zaznamujejo življenje žensk in moških, in prispevati k udejanjanju enakosti spolov. Zaradi tega je potrebno vse, zlasti šolstvo, medije, pristojne organe (državni organi, nosilci javnih pooblastil itd.) spodbuditi k uporabi obeh spolnih slovničnih oblik.
K uporabi obeh spolnih slovničnih oblik nas trenutno zavezuje Poslovnik državnega zbora (115. člen), ki določa, da se mora v besedilu členov smiselno uporabiti ženski in moški spol v tistih prvih členih oziroma poglavjih predloga zakona, ki določajo temeljne subjekte predloga zakona, z navedbo, da se v nadaljnjem besedilu uporabi naslavljanje v moškem spolu.
Ukrepi:
• spodbujanje spolno občutljive rabe jezika v strokovnih, pravnih, upravno-administrativnih, vzgojno-izobraževalnih in političnih besedilih
• spodbujanje spolno občutljive jezikovne prakse v javni upravi, javnih medijih ter v vzgoji in izobraževanju

Kazalniki:
• število pobud in besedil, ki upoštevajo spolno občutljivo rabo jezika v strokovnih, pravnih, upravno-administrativnih, vzgojno-izobraževalnih in političnih besedilih
• sprejete smernice za spodbujanje spolno občutljive jezikovne prakse v javni upravi, javnih medijih ter v vzgoji in izobraževanju

Nosilci:
MK, MDDSZ, MJU, MIZŠ, MP
Sodelujoči organi:
vsa ministrstva, samoupravne lokalne skupnosti, vzgojno-izobraževalni zavodi
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.

2.4. SOCIALNA VKLJUČENOST
2.4.1. Zmanjšanje revščine in socialne izključenosti
Uspešna moderna družba temelji na vključevanju vseh posameznic, posameznikov in družbenih skupin v njeno družbeno okolje ter v politične, ekonomske in družbene procese, s čimer se omogoči njihova polna participacija v družbi.
Boj proti revščini in socialni izključenosti je v zadnjih letih postal eden glavnih ciljev številnih držav, ki so se soočile z gospodarsko krizo in njenimi posledicami. Revščina v EU ogroža več kot 80 milijonov ljudi, med njimi je četrtina otrok. Kot ugotavlja raziskava Eurobarometra Revščina in socialna izključenost, je gospodarska kriza te razmere še poslabšala in s tem dodatno ogrozila ranljive skupine prebivalstva, ki so se že doslej teže vključevale na trg dela in v različne podporne mreže. To ne prinaša zgolj deprivacije, temveč drsenje v izgubljanje vitalnih socialno - varstvenih pravic in v revščino. Vključevanje ranljivih skupin v središče naše družbe in trga dela ter zmanjševanje revščine pa je ključnega pomena za trajnostno in vključujočo rast.
Da bi se na ravni EU učinkoviteje spopadli z revščino in socialno izključenostjo, je bila vzpostavljena Evropska platforma za boj proti revščini in socialni izključenosti, ki je ena izmed sedmih vodilnih iniciativ programa Evropa 2020 za pametno, trajnostjo in vključujočo gospodarsko rast. Njen cilj je v državah članicah EU pred revščino in socialno izključenostjo obvarovati 20 milijonov ljudi. Evropska platforma proti revščini in socialni izključenosti vsebuje štiri ključne ukrepe: spodbujanje inovacij v socialni politiki, čim boljše izkoriščanje vseh skladov EU, zlasti Evropskega socialnega sklada, učinkovitejšo socialno zaščito in storitve, ki ustrezajo novim družbenim potrebam, ter pritegnitev širšega kroga partnerjev v boj proti izključenosti.
Področje socialne vključenosti je tesno povezano z drugimi področji, zlasti s področjem dela in socialno politiko. Ključna strategija preprečevanja in zmanjševanja revščine ter spodbujanja socialne vključenosti je namreč povečanje zaposlitvenih možnosti, zlasti najbolj ranljivih skupin prebivalstva. Zaposlitev je najučinkovitejši način, da se ljudem zagotovi samostojnost, finančna varnost in občutek pripadnosti. Da bi ženskam in moškim, ki živijo v revščini in so socialno izključeni, omogočili, da živijo dostojanstveno in dejavno sodelujejo v družbi, potrebujemo poleg dodatnih prizadevanj za povečanje zaposlitvenih možnosti tudi spodbujanje vseživljenjskega učenja, krepitev sistemov socialne varnosti ter celovito in aktivno politiko socialne vključenosti. To lahko spodbudimo le s sinergijo ukrepov, ki bodo ustvarili nove priložnosti za ljudi v novih življenjskih obdobjih in jih obvarovali pred socialno izključenostjo in tveganjem revščine. Vsi ti ukrepi morajo spodbujati tudi enakost spolov.
Pri oblikovanju predlogov in politik za spopadanje z revščino in socialno izključenostjo je treba poudariti pomembnost obravnavanja razlik med spoloma, saj je stopnja tveganja revščine pri ženskah višja kot pri moških. Največja vrzel obstaja med starejšimi ženskami in moškimi, pri čemer najbolj izstopajo samske ženske, starejše od 65 let. V zelo slabem položaju so tudi enostarševska gospodinjstva z vsaj enim vzdrževanim otrokom, pri čemer glavnino teh gospodinjstev tvorijo matere z otroki.
Strategija Evropa 2020 ugotavlja, da je nujno dejavno spodbujati socialno podjetništvo in družbene inovacije v podporo najbolj ranljivim skupinam ljudi. Pri tem je treba posebno pozornost nameniti tudi ženskam iz etničnih manjšin, zlasti romskim ženskam, ki so bolj izpostavljene revščini kot druge ženske. Sporočilo Socialno in ekonomsko vključevanje Romov v Evropi opozarja na skupno odgovornost EU in držav članic za socialno vključenost Romov in Rominj ter poudarja pomembnost integracije načela enakosti spolov. Med bolj ranljivimi skupinami žensk oz. bolj izpostavljenimi tveganju revščine so tudi invalidne ženske, priseljenke oz. migrantke ter ženske iz ruralnih predelov oz. kmečke ženske.
Slovenija sodi med države s podpovprečnim tveganjem revščine in socialne izključenosti, vendar pa je trend na tem področju zaskrbljujoč, saj se tveganje revščine povečuje hitreje kot v drugih evropskih državah. S tem smo se še dodatno oddaljili od cilja EU na tem področju. Slovenija si bo prizadevala za doseganje cilja EU 2020 za področje revščine in socialne izključenosti z zavezo, ki jo je dala že v Nacionalnem reformnem programu (2010), in sicer, da bo zmanjšala število tistih, ki se srečujejo s tveganjem revščine za 40.000 oseb, glede na izhodiščno vrednost 360.000 iz leta 2008. Glede na to, da se je to število v letu 2012 še povečalo, se je Slovenija od tega cilja še oddaljila.
Ženske in moški revščino in socialno izključenost doživljajo na različne načine, na različne načine pa se z njima tudi spopadajo. Zato je za oblikovanje ustreznih programov in ukrepov za zmanjševanje tveganja revščine in socialne izključenosti ranljivih družbenih skupin žensk in moških pomembno ugotavljati in spremljati razlike ločeno glede na spol, ob upoštevanju dejstva, da ženske ali moški niso homogena skupina. Oblikovanje in izvajanje socialno - varstvenih storitev bo toliko bolj uspešno, kolikor bolj bodo ukrepi in programi prilagojeni različnim potrebam različnih skupin žensk in moških z večjim tveganjem revščine in socialne izključenosti.
Osnovni trendi v obdobju prejšnjega nacionalnega programa
Stopnja tveganja revščine (z dohodkom v naravi) se je od leta 2005 dalje zniževala in se pred začetkom gospodarske krize v letu 2007 znižala na najnižjo raven 10,9 %, nato je začela naraščati in leta 2013 je znašala 13,5 %. Vseskozi je višja pri ženskah kot pri moških. Leta 2005 je tveganje revščine za ženske znašala 13,2 % za moške pa 9,6 %, leta 2013 pa je bila stopnja tveganja revščine za ženske 14,6 % in 12,5 % za moške. Najvišja stopnja tveganja revščine je med brezposelnimi osebami, kjer je v obdobju od leta 2005 do 2013 narasla za 20,5 odstotnih točk in znaša 45,9 % (pri ženskah 44,8 % in pri moških 47 %). Glede na tip gospodinjstva je stopnja tveganja revščine najvišje pri enočlanskih gospodinjstvih oseb, starejših od 65 let. Pri ženskah je znašala stopnja revščine leta 2013 42,1 %, pri moških 33,2 %. V primerjavi z letom 2005 se je pri ženskah znižala za 6,5 odstotne točke, pri moških pa zvišala za 7,2 odstotni točki. Poseben problem predstavljajo tudi enostarševska gospodinjstva z vsaj enim vzdrževanim otrokom, saj je stopnja tveganja revščine leta 2013 znašala 30,1 % in se je v enem letu povišala za 4,2 odstotni točki. (SURS).
V letu 2013 sta v primerjavi z letom 2005 za oba spola večji tudi stopnja materialne prikrajšanosti in preobremenjenost s stanovanjskimi stroški. Glede stopnje materialne prikrajšanosti so od leta 2005 do leta 2011 v slabšem položaju ženske, leta 2012 se je položaj obrnil, vendar je leta 2013 stopnja materialne prikrajšanosti zopet višja pri ženskah (6.6 % moški in 6.7 % ženske). (SURS).
Podatki o prejemnikih in prejemnicah socialne pomoči kažejo, da je bilo leta 2012 v povprečju mesečno 46.304 prejemnikov in prejemnic socialne pomoči, leta 2005 pa 91.700 (MDDSZ). Glavni razlog za zmanjšanje števila prejemnikov in prejemnic socialne pomoči je spremenjena zakonodaja.
Izvedene aktivnosti in napredek v obdobju prejšnjega nacionalnega programa
V tem obdobju so se izvajale dejavnosti za zagotavljanje dostopnosti in kakovosti storitev za zmanjševanje socialne izključenosti in tveganja revščine, prilagojene posebnim potrebam ranljivih skupin, med njimi tudi ranljivim skupinam žensk, ter posebni programi za izboljšanje zaposljivosti in socialne vključenosti ranljivejših skupin prebivalstva.
V okviru Operativnega programa razvoja človeških virov so bili izvedeni javni razpisi za izbiro projektov in programov, ki so vključenim osebam, med njimi tudi ženskam, omogočili boljšo in intenzivno podporo njihovi delovni in socialni integraciji ter hkrati vplivali na ozaveščanje delodajalcev ter odpravljanje predsodkov, povezanih z zaposlovanjem ranljivih skupin na trgu dela.
Med ranljivimi skupinami, ki so še posebej izpostavljene tveganju revščine, je bila posebna pozornost namenjena tudi kmečkim ženskam in ženskam na podeželju. S ciljem izboljšati kvaliteto življenja in pogoje dela na podeželju, so bila v okviru prizadevanj Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, društev na podeželju in kmetijsko svetovalne službe organizirane dejavnosti za ozaveščanje članstva o vlogi in prizadevanjih kmečkih žensk za izboljšanje položaja.
Ministrstvo za okolje je v sodelovanju s Stanovanjskim skladom RS spodbujalo pridobivanje neprofitnih stanovanj prednostno za ranljive skupine žensk in moških, s čimer se je povečala dostopnost do neprofitnih stanovanj in ugodnih stanovanjskih kreditov za te skupine. Pri tem se je posebej spodbujalo delovanje in medsebojno sodelovanje nevladnih organizacij, ki delujejo na tem področju.
Ključni izzivi v obdobju novega nacionalnega programa 2015 - 2020
Slovenija si je v Strategiji razvoja Slovenije 2014 - 2020, ki je v pripravi, kot kvantitativni cilj na tem področju postavila zmanjšati število oseb, ki imajo visoko tveganje za revščino ali socialno izključenost z 386.000 na 321.000 oseb. Pri tem si je kot cilj zadala zmanjšanje tveganja revščine in povečanje socialne vključenosti vseh ogroženih in ranljivih skupin prebivalstva. Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013-2020 pa med temeljnimi načeli omenja tudi načelo enakosti spolov oz. nujnost upoštevanja vidika enakosti spolov pri izvedbi ukrepov, pri čemer posebej izpostavlja visoko stopnjo tveganja revščine pri starejših ženskah, zlasti pri tistih, ki živijo same.
Operativni program za izvajanje evropske kohezijske politike 2014 - 2020 med ključne politike boja proti revščini in socialni izključenosti uvršča vključevanje in povečanje zaposljivosti neaktivnih, dolgotrajno brezposelnih in dolgotrajnih prejemnikov in prejemnic socialnih pomoči. Pomembno je tudi razvijanje novih storitev dolgotrajne oskrbe, vlaganje v spodbujanje aktivnega in zdravega življenjskega sloga v celotnem življenjskem obdobju, vključno z zmanjšanjem neenakosti v zdravju, ter spodbujanje socialne vključenosti z dostopom .
Povečanje socialne vključenosti in zmanjšanje tveganja revščine najbolj ranljivih oz. izključenih skupin je zaradi učinkov gospodarske krize na ženske in moške med najpomembnejšimi cilji nacionalnega programa v naslednjem obdobju. Pri tem se bomo osredotočili predvsem na najbolj ranljive oz. izključene skupine žensk, ki so izpostavljene največjemu tveganju revščine in socialni izključenosti, to pa so starejše ženske, ki živijo same, ženske v enostarševskih materinskih družinah in zapostavljene skupine žensk.
Sprejeta je bila Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013 – 2020, ki določa, da je potrebno pri storitvah in programih upoštevati načelo enakosti spolov. Med strategijami za zmanjšanje tveganja revščine, povečanje socialne vključenosti socialno ogroženih in ranljivih skupin prebivalstva je naveden razvoj novih (inovativnih) ukrepov za zmanjšanje revščine in socialno vključevanje skupin kot so: otroci, starejši, enostarševske družine, starejše samske ženske itd.
2.4.2. Cilji in ukrepi
I. ZMANJŠANJE NEENAKOSTI MED SPOLOMA GLEDE IZPOSTAVLJENOSTI TVEGANJU REVŠČINE
Cilj 1:
Povečanje socialne vključenosti in zmanjšanje tveganja revščine žensk, zlasti starejših žensk, ki živijo same, in enostarševskih družin ter zapostavljenih skupin žensk
Stanje:
V letu 2013 je bila stopnja tveganja revščine 14,5 % in se je v primerjavi z letom prej zvišala za 1 odstotno točko. Stopnja tveganja revščine je višja pri ženskah (15,4 % v 2013) kot pri moških (13,5 % v 2013), predvsem pri ženskah, starejših od 60 let (ženske 22,1,0 %, moški 12,1 % v 2013) in ženskah, starejših od 65 let, ki živijo same (ženske 42,1 %, moški 33,2 % v 2013). Tveganje revščine je višje tudi v enostarševskih družinah (30,1 % v 2013); večina le-teh so materinske enostarševske družine. (SURS). Ženske prevladujejo tudi med dolgotrajno revnimi osebami.
Največja neravnovesja med spoloma v stopnji tveganja revščine obstajajo pri starejših in s starostjo naraščajo.
Posebna skupina žensk, ki je pogosteje v položaju socialne izključenosti, so kmečke ženske, ki imajo omejene možnosti pri koriščenju nekaterih socialnih pravic ter slabšo dostopnost do različnih storitev.
Med bolj ranljive družbene skupine pa se uvrščajo tudi Romi in še posebej Rominje, invalidi in invalidke ter priseljenci in priseljenke. Med tujimi državljani, starimi od 20 do 64 let, je bila leta 2011 stopnja tveganja revščine 44,0 % in med tujimi državljankami 50,0 %. (Eurostat)
Ukrepi:
• izvajanje projektov in programov za povečanje socialne vključenosti in zmanjšanje tveganja revščine žensk
• posebni programi za povečanje socialne vključenosti in zmanjšanje tveganja revščine, zlasti starejših žensk, ki živijo same, in enostarševskih družin
• vzpostavitev načina spremljanja (kontinuirano spremljanje - podatki) in analize o socialni izključenosti in izpostavljenosti tveganju revščine zapostavljenih skupin žensk
• posebni programi in projekti, namenjeni večji socialni vključenosti zapostavljenih skupin žensk

Kazalniki:
• stopnja tveganja revščine žensk in razlika med spoloma
• stopnja tveganja revščine starejših žensk (nad 65 let) in razlika med spoloma
• stopnja tveganja revščine enostarševskih družin
• podatki in analize o socialni vključenosti in izpostavljenosti tveganju revščine zapostavljenih skupin žensk
• število udeleženk delavnic, posvetov in drugih prireditev v okviru stanovskega, interesnega in drugega povezovanja, namenjenih spodbujanju večje socialne vključenosti zapostavljenih skupin žensk

Nosilci:
MDDSZ, MKGP
Sodelujoči organi:
Urad za narodnosti
Finančna sredstva
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.
2.5. ZDRAVJE ŽENSK IN MOŠKIH
2.5.1. Varovanje spolnega in reproduktivnega zdravja, skrb za duševno zdravje ter odprava neenakosti v zdravju
Razlike v zdravju med ženskami in moškimi so odraz razlike v razmerju politične, ekonomske in kulturne moči med spoloma, ki je v škodo žensk, bioloških značilnosti, reproduktivnih značilnosti, načina življenja in izpostavljenosti dejavnikom tveganja ter so pogojene tudi z različnimi spolnimi vlogami v družbi.
Slabo gospodarsko stanje v družbi praviloma povečuje neenakosti v zdravju in negativno vpliva na zdravje žensk in moških. Družba, ki se sooča s problemom naraščajoče revščine in socialno izključenostjo, mora zagotoviti pogoje za javne zdravstvene sisteme in krepiti solidarnost in enakost, veliko pozornosti mora posvečati dolgoročno najbolj učinkovitim preventivnim in promocijskim ukrepom, zlasti na področju preprečevanja in zgodnjega odkrivanja kroničnih bolezni ter vlaganju v spodbujanje aktivnega in zdravega življenjskega sloga v celotnem življenjskem obdobju, vključno z zmanjševanjem neenakosti v zdravju. To so ukrepi, ki lahko pomembno pripomorejo k večji kohezivnosti družbe.
Zdravstvena strategija EU Skupaj za zdravje upošteva razlike v zdravju med spoloma in poudarja odpravo neenakosti v zdravju med različnimi družbenimi skupinami. Podpira splošno strategijo Evropa 2020, s katero naj bi se EU razvila v pametno, trajnostno in vključujoče gospodarstvo, ki bo omogočalo napredek vsem. Nujen pogoj za to je zdravo prebivalstvo.
Pričakovano trajanje življenja ob rojstvu se je v državah članicah EU v zadnjih letih še naprej podaljševala, medtem ko se je prezgodnja umrljivost izrazito zmanjšala. Pričakovati je, da lahko človek več kot tri četrtine življenja preživi pri dobrem zdravju. K podaljšanju življenjske dobe naj bi znatno prispevala izboljšanje življenjskih in delovnih razmer ter uvedba zdravju prijaznejšega življenjskega sloga ljudi, veliko pa naj bi k temu pripomogel tudi napredek v zdravstveni oskrbi.
Tako kot v drugih evropskih državah je tudi v Sloveniji pričakovano trajanje življenja daljše pri ženskah kot pri moških. Zelo pomembna kazalnika zdravja sta obolevnost in umrljivost prebivalstva. Najpogostejši razlogi za prezgodnjo umrljivost so: rak, nezgode in nasilne smrti, srčno - žilne bolezni in bolezni prebavil, ki so pred 65. letom starosti veliko pogostejši pri moških kot pri ženskah.
Kljub temu, da ženske živijo dlje kot moški, pa večji del svojega življenja preživijo v slabem zdravju. Moške, ki živijo krajši čas kot ženske, ogrožajo predvsem bolezni, ki nastajajo iz tveganega vedenja in manj zdravega življenjskega sloga. Slovenija se po kazalniku let zdravega življenja uvršča na sam rep držav EU. Delež življenja brez oviranosti je tako za moške kot za ženske tretji najmanjši v EU. Številne družbene vloge, ki jih ženske izpolnjujejo, so povezane z njihovo veliko obremenjenostjo, kar se med indikatorji zdravja odraža s slabšim ocenjevanjem lastnega zdravja, večjo obremenjenostjo s stresom in tudi več izostajanja z dela zaradi bolezni in nege družinskih članov in članic. Kljub večjim obremenitvam s stresom pri ženskah, so moški bolj ogroženi zaradi prezgodnje umrljivosti zaradi samomora. Pri moških je tudi petkrat višja kot pri ženskah prezgodnja umrljivost zaradi nezgod.
Področje, kjer obstajajo pomembne razlike med spoloma, in je povezano z različnimi zdravstvenimi izidi, je duševno zdravje. Duševno zdravje je pomembno za posameznika, posameznico in družbo. Duševno zdravje omogoča posamezniku oz. posameznici udejanjanje njegovih umskih in čustvenih zmožnosti ter mu omogoča, da najde in izpolni svojo vlogo v poklicnem, družbenem in zasebnem življenju. Za družbo je dobro duševno zdravje podlaga za družbeno kohezijo ter za večjo blaginjo. Slabše duševno zdravje se pojavlja pri dekletih že v mladostniškem obdobju. Med odraslimi pa se ženske pogosteje kot moški čutijo napete, pod stresom ali velikim pritiskom in to tudi težje in slabše obvladujejo. Ženske pogosteje doživljajo stres zaradi težav v družini, slabih odnosov med sodelavci in sodelavkami ter osamljenosti, moški pa zaradi obremenitev na delovnem mestu.
Pomemben kazalnik uresničevanja enakosti ženk in moških na področju zdravja je dejansko koriščenje storitev, ki so na razpolago, ter prilagojenost storitev potrebam moških in žensk. Zdravstveno varstvo na primarni ravni koristijo ženske v zgodnejših obdobjih življenja pogosteje kot moški, kar je povezano tudi z njihovo reproduktivno vlogo. Pri ženskah opažamo večjo sprejemljivost za ponujene preventivne storitve in programe. Podatki za državni program odkrivanja raka debelega črevesja in danke, ki je enako dostopen za moške in ženske, kažejo, da se ženske značilno boljše odzivajo za sodelovanje v programu in s tem učinkovito zmanjšujejo tveganje za obolevanje in smrt zaradi te vrste raka.
Temelj politike varovanja spolnega in reproduktivnega zdravja celotne populacije je varovanje spolnih in reproduktivnih pravic žensk in moških. Spolne in reproduktivne pravice se zagotavljajo z dobro dostopnostjo ter možnostjo izbire različnih oblik storitev, s poudarkom na zagotavljanju dostopnosti do brezplačne kontracepcije in splava, storitev v času nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja ter zgodnjem odkrivanju bolezni reproduktivnega sistema.
Izobraževanje, informiranje, ozaveščanje in svetovanje o spolnem in reproduktivnem zdravju in pravicah v vseh življenjskih obdobjih povečujejo možnosti izbire ter prispevajo k varovanju reproduktivnega zdravja žensk in moških in k zgodnjemu odkrivanju ter obravnavi s tem povezanih bolezni in stanj.
Osnovni trendi v obdobju prejšnjega nacionalnega programa
Pričakovano trajanje življenja ob rojstvu je za ženske precej višja kot za moške (82,9 let za ženske in 77 let za moške leta 2012), pri čemer se v zadnjih letih hitreje povišuje pri moških. V primerjavi z letom 2005 se je pri moških povišala za 2,2 leti in pri ženskah za 1 leto (SURS).
Če pri pričakovanem trajanju življenja velja, da je za ženske daljše, pa je bilo leta 2012 pričakovati, da bodo moški preživeli 0,9 leta več brez oviranosti, medtem ko je razlika leta 2005 znašala 3,7 leta v korist žensk. Ker ženske živijo dlje kot moški, je relativni kazalnik za ženske še toliko slabši – ob rojstvu je pričakovati, da bo ženska preživela 66,7 % življenja brez oviranosti (2005: 74,3 %), moški pa 73,3 % (2005:76,3 %)(SURS).
Umrljivost zaradi samomora in prometnih nezgod pada pri obeh spolih. Število samomorov se je od leta 2005 do leta 2012 znižalo za 60 primerov (pri ženskah za 32 in pri moških za 28 primerov, število smrti zaradi prometnih nezgod pa za 120 (pri ženskah za 36, pri moških za 84 primerov). Umrljivost raste zaradi zastrupitve (s prepovedanimi drogami in alkoholom), tako pri moških kot pri ženskah. Pri ženskah narašča tudi stopnja hospitalizacij zaradi zastrupitev s psihotropnimi zdravili, kar vse kaže na slabo duševno zdravje pri obeh spolih in bolezni odvisnosti (NIJZ).
V zadnjih letih je raba hormonske in tudi intrauterine kontracepcije v porastu, kar se odraža tudi v zniževanju stopnje dovoljene splavnosti. V obdobju od leta 2005 do leta 2012 se je stopnja dovoljene splavnosti znižala iz 11,7 na 8,7/1000 žensk. Znižala se je v vseh starostnih skupinah (NIJZ).
Različni kazalniki zdravja nosečnic, porodnic in novorojenčkov ne kažejo več pomembnega izboljševanja stanja, medtem ko ima večina EU držav še vedno prisoten ta trend. Tako smo izgubili mesto med najuspešnejšimi državami na tem področju in se pomaknili v povprečje. Stopnja maternalne umrljivosti je v obdobju od leta 2005 do leta 2009 znašala 15 maternalnih smrti ali 15,0 na 100.000 živorojenih otrok (NIJZ).
Državni program zgodnjega odkrivanja raka na materničnem vratu (ZORA) uspešno poteka že od leta 2003 in tudi kaže dobre rezultate, saj je incidenca raka na materničnem vratu pomembno upadla. Od leta 2008 poteka tudi presejalni program za zgodnje odkrivanje raka dojke (DORA), ki deluje le v dveh regijah (osrednjeslovenska, podravska). Pojavnost raka dojke se že več kot dvajset let vztrajno povečuje in se je po zadnjih dostopnih podatkih (2010) dvignila, umrljivost zaradi te bolezni pa se počasi zmanjšuje.
Izvedene aktivnosti in napredek v obdobju prejšnjega nacionalnega programa
Izvedeni so bili programi in projekti ozaveščanja in informiranja o spolnem in reproduktivnem zdravju ter spolnih in reproduktivnih pravicah žensk in moških, namenjeni predvsem materam v času nosečnosti, po porodu, partnerjem, svojcem ter različnim skupinam prebivalcev in prebivalk z bolj tveganim spolnim vedenjem.
V tem obdobju so bili izvedeni programi in projekti varovanja in krepitve zdravja, ki so bili usmerjeni na specifične razlike v življenjskem slogu žensk in moških, ki so pripomogli k večji ozaveščenosti o varovanju in krepitvi zdravja. Ti programi so bili namenjeni tudi posebnim skupinam žensk (na primer Rominjam), ki se pogosto soočajo s problemom dostopnosti do različnih storitev in informacij na področju zdravja in zdravstvenega varstva. Ravno tako so bili izvedeni programi, ki so bili namenjeni posebnim skupinam moških, ki imajo zaradi svojega življenjskega sloga specifične zdravstvene potrebe in večjo možnost za razvoj določenih vrst bolezni: moškim, ki imajo spolne odnose z moškimi in Romom.
Izvedba posebnih programov, (ZORA, DORA) s poudarkom na zgodnjem odkrivanju raka na materničnem vratu in raka dojke, je pomembno prispevala k izboljšanju reproduktivnega zdravja žensk oz. zmanjšanju pojavnosti razširjenega raka na materničnem vratu in zmanjšanju umrljivosti zaradi raka na dojkah.
S programom zgodnjega odkrivanja raka debelega črevesa in danke (SVIT) se je povečal delež zgodaj odkritih rakov in zmanjšalo število umrlih za tem rakom.
Glavni nosilci izvedenih projektov in programov so bili MZ, IVZ, OI, nevladne organizacije in javni zavodi na področju zdravja, MDDSZ (duševno zdravje), MKGP, društva na podeželju in kmetijsko svetovalne službe (kmečke ženske).
Sprejet je bil Zakon o duševnem zdravju (2008), ki določa sistem zdravstvene in socialno varstvene skrbi na področju duševnega zdravja, nosilce oziroma nosilke te dejavnosti, pravice osebe med zdravljenjem ter postopke sprejema. Na njegovi podlagi je bila sprejeta Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2011-2016, ki upošteva razlike med spoloma ter specifične potrebe žensk in moških.
Ključni izzivi v obdobju novega nacionalnega programa 2015 - 2020
Zagotavljanje in izboljšanje spolnih in reproduktivnih pravic žensk in moških ostaja ključni izziv na področju zdravja. Poudarek bo na dobri dostopnosti ter možnosti izbire različnih oblik storitev, s poudarkom na zagotavljanju dostopnosti do kontracepcije, storitev v času nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja ter zgodnjem odkrivanju bolezni reproduktivnega sistema. Posebno skrb je treba nameniti tudi mladostnicam in mladostnikom.
Analize kazalnikov perinatalnega zdravja, ki so bile opravljene v zadnjih letih, so pokazale, da so kljub teoretično univerzalno zagotovljenemu preventivnemu in kurativnemu zdravstvenemu varstvu v nosečnosti in ob porodu, izidi nosečnosti pri ženskah z nižjim socialno - ekonomskim položajem slabši. Zato je potrebno v okviru obporodnega zdravstvenega varstva posebno skrb namenjati ženskam z nižjim socialno-ekonomskim položajem ter posebej ranljivim oz. izključenim skupinam (priseljenke, žrtve nasilja v družini itd.). Večji poudarek je potrebno dati celoviti obravnavi nosečnic in otročnic, s posebnim poudarkom na duševnem zdravju.
V naslednjem obdobju je potrebno zagotoviti tudi dostopnost programa zgodnjega odkrivanja raka dojke DORA na ravni celotne države in s tem enako obravnavo vseh žensk v Sloveniji.
Podatki kažejo, da je ogroženo tudi zdravje moških, ki imajo spolne odnose z moškimi. Ti imajo večjo možnost za okužbo s katero od spolnih bolezni npr. (HIV, sifilis, HBV, gonoreja), in potrebujejo oskrbo, prilagojeno specifičnim potrebam, ki jih imajo zaradi svojega življenjskega sloga in spolnih navad. Zdravstveno osebje je treba izobraževati o njihovih specifičnih potrebah in odpravljati ovire, ki preprečujejo odločitev za obisk zdravnika oz. zdravnice, med katerimi je najpomembnejši razlog strah pred stigmo in diskriminacijo.
2.5.2. Cilji in ukrepi
I. VAROVANJE IN KREPITEV ZDRAVJA ŽENSK IN MOŠKIH
Cilj 1:
Izboljšati zdravje in zmanjšati razlike v zdravju med ženskami in moškimi
Stanje:
Čeprav moški umirajo mlajši, večina raziskav kaže, da ženske pogosteje obolevajo in večji delež svojega življenja preživijo v bolezni. Tretjina žensk med 20. in 64. letom ima kakšno dolgotrajno bolezen ali zdravstveno težavo, okoli 7 % pa jih svoje splošno zdravstveno stanje ocenjuje kot slabo ali zelo slabo. Zdravnika oziroma zdravnico obiščejo večkrat kot moški, med glavnimi vzroki so akutne okužbe dihal in sečil, bolezni ženskih spolnih organov in skeletno mišične bolezni, pri mlajših tudi poškodbe in po 50. letu starosti srčno - žilne bolezni, predvsem zvišan krvni tlak. Pogosti so tudi preventivni pregledi, predvsem zaradi presejanja raka materničnega vratu, kontracepcijskega svetovanja in pregledov v nosečnosti. Vodilni razlogi za odsotnost z dela žensk so skeletno mišične bolezni, poškodbe, akutne okužbe dihal in duševne motnje, pri mlajših beležimo tudi zelo pogoste in dolge bolniške odsotnosti v času nosečnosti ter pogoste odsotnosti zaradi nege družinskega člana oziroma članice. Pri moških so najpogostejši razlogi za odsotnost z dela bolezni dihal, poškodbe in zastrupitve izven dela, skeletno mišične bolezni in infekcijske in parazitske bolezni. Ženske v starosti od 20 do 64 let so pogosteje kot moški zdravljene v bolnišnici, vendar gre razlika na račun mlajših žensk in njihove reproduktivne vloge. Glavni razlogi za hospitalizacijo so namreč pri ženskah do 40. leta nosečnost in porod ter nevnetne bolezni spolnih organov. Slednje zavzemajo vodilno mesto vse do 60. leta starosti. Med pomembnejšimi vzroki hospitalizacij so še benigne in maligne neoplazme, bolezni prebavil, predvsem žolčnika, poškodbe ter bolezni obtočil in mišično skeletnega sistema (NIJZ).
Ukrepi:
• dejavnosti za zmanjšanje neenakosti glede dostopa in obravnave pri zdravstvenih storitvah ter uvajanje ustreznih ukrepov v zdravstvenem sistemu in medresorskih politikah
• razvoj in izvajanje preventivnih programov z novimi pristopi za izboljšanje odzivnosti moških
• analize zdravja in raziskovanje stališč do zdravja in uporabe zdravstvenih storitev pri moških in ženskah
Kazalniki:
• pričakovano trajanje življenja žensk in moških
• pričakovano trajanje življenja v zdravju žensk in moških
• odzivnost na preventivne programe po spolu
• samoocene zdravja po spolu

Nosilci:
MZ, NIJZ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.
Cilj 2:
Izboljšati spolno in reproduktivno zdravje žensk in moških
Stanje:
Preskrbljenost žensk z ginekologom oziroma ginekologinjo na primarni ravni je bila leta 2012 skladna z normativom 6.500 žensk na enega ginekologa oziroma ginekologinjo. Razlike ostajajo po regijah. Najboljša preskrbljenost je na področju Notranjsko-kraške regije, najslabša pa v Obalno-kraški regiji.
Podatki Registra raka za Slovenijo 2010 kažejo, da je pri ženskah na prvem mestu rak dojk, dobra petina primerov vseh rakov (20,9 %), pri moških pa rak prostate (18 % vseh primerov). Med najpogostejše spolno prenosljive okužbe se uvrščajo klamidijske okužbe, gonoreja, nespecifični uretritis, genitalni herpes in genitalne bradavice, zaslediti pa je tudi primere sifilisa. V letu 2012 je bilo okuženih več moških kot žensk. Med prijavljenimi primeri okužbe s HIV prevladujejo moški. Leta 2012 je bilo med njimi 42 moških in 3 ženske. Za aidsom pa je zbolelo 11 moških in 1 ženska. (NIJZ)
V obdobju od 2000 do 2009 je bilo od 0 do 5 maternalnih smrti na leto. Tako znaša povprečna stopnja maternalne umrljivosti v tem obdobju 13,3 na 100.000 živorojenih otrok. Zato je treba posodobiti in dopolniti aktivnosti na področju zmanjševanja maternalne obolevnosti in umrljivosti, predvsem na področju razvoja programov za različne ogrožene skupine.
Ukrepi:
• posodobitev vsebine preventivnih programov za varovanje spolnega in reproduktivnega zdravja, upoštevajoč tudi različnost potreb glede na spol
• krepitev kapacitet na nacionalni ravni za spremljanje in razvoj kazalnikov reproduktivnega zdravja
• razširitev preventivnih programov varovanja spolnega in reproduktivnega zdravja na celotno državo
• razvoj in izvajanje programov ozaveščanja in informiranja o spolnem in reproduktivnem zdravju in pravicah
• izobraževanje zdravnikov in zdravnic na primarni in sekundarni ravni o nediskriminatorni obravnavi in posebnih potrebah specifičnih skupin moških oziroma žensk
• povečanje dostopnosti do ginekologov in ginekologinj na primarni ravni, s posebno pozornostjo in občutljivostjo do mladostnic in zapostavljenih skupin žensk.
Kazalniki:
• število posodobljenih preventivnih programov za varovanje reproduktivnega zdravja
• stopnja maternalne umrljivosti
• stopnja mrtvorojenosti
• stopnja perinatalne umrljivosti
• število in obseg programov za ozaveščanje, krepitev in izboljšanje reproduktivnega zdravja
• pregledanost v programih ZORA in DORA ter umrljivosti zaradi raka materničnega vratu in raka dojke
• delež zgodnjih diagnoz na okužbo s HIV
Nosilci:
MZ, NIJZ, Onkološki inštitut
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije
2.6. URAVNOTEŽENA ZASTOPANOST ŽENSK IN MOŠKIH NA POLOŽAJIH ODLOČANJA
2.6.1. Položaji odločanja v politiki, gospodarstvu ter na drugih področjih družbenega življenja
Neenaka udeležba žensk in moških pri političnem odločanju ostaja eden glavnih izzivov današnjih demokratičnih družb. Je pokazatelj t.i. demokratičnega deficita in znak nekredibilnosti tistih institucij, ki iz procesov odločanja izključujejo predstavnice polovice prebivalstva. Spremembe na tem področju so nujne, saj država še naprej izgublja dragocen človeški kapital, sodelovanje pri odločanju pa je okrnjeno in osiromašeno za izkušnje in vsebine, ki so povsod tam, kjer so ženske presegle t.i. kritično mejo zastopanosti, prinesle spremembe v prioritetah in načinu političnega delovanja.
Delež žensk na ključnih političnih in ekonomskih položajih se v Evropi dolgo ni bistveno spreminjal, zato so začele države sprejemati bolj zavezujoče ukrepe. Nekatere, med njimi, tudi Slovenija, so z zakonom predpisale minimalni delež vsakega od spolov na kandidatnih listah političnih strank. Slovenija je bila dolgo država z velikim demokratičnim deficitom na področju političnega odločanja, saj so bile kljub visoki izobraženosti in s tem velikemu potencialu ženske praktično odsotne v politiki. Zato je po spremembi ustave uvedla t.i. minimalni delež za vsakega od spolov na kandidatnih listah, najprej za volitve v Evropski parlament (2004; ciljni delež: 40 %), nato v občinske in mestne svete (2005; ciljni delež: 40 % ) in nazadnje za volitve v Državni zbor (2006; ciljni delež: 35 %). Po omenjenih spremembah volilne zakonodaje je postopoma prišlo do resničnega napredka, tudi zaradi pojava novih strank, ki so se izredno dobro odrezale na volitvah in so v izvoljive okraje postavile tudi ženske. Toda ta preboj ni bil dosežen hkrati na vseh ravneh in ponekod ne v zadostni meri. Delež županj ostaja še naprej nizek, prav tako delež žensk v vladi in Državnem svetu. Eden glavnih "krivcev" za počasen napredek je težaven boj s stereotipi in predsodki, ki ustvarjajo številne prepreke, ki ženskam otežujejo in/ali onemogočajo prodreti na položaje odločanja ter tudi v vrh najvišjih odločevalskih struktur samih političnih strank.
Prepočasen je tudi napredek na področju odločanja v gospodarstvu. Ker je veliko gospodarskih družb le počasi odpravljalo neravnovesje med spoloma, so nekatere evropske države v ta namen sprejele zakone in uvedle kvote za enakost spolov v upravnih odborih gospodarskih družb. Tudi Evropska komisija je v svojem poročilu (marec 2012) ugotovila, da ostaja napredek glede prisotnosti žensk na vodilnih položajih v podjetjih pod pričakovanji. Ker je v vodilnih evropskih podjetjih samo vsak sedmi član oz. članica upravnega odbora ženskega spola, bi potrebovali najmanj 40 let, da bi dosegli vsaj približno uravnoteženo zastopanost spolov. Evropska komisija je zato novembra 2012 predstavila zakonodajni predlog za bolj uravnoteženo zastopanost žensk in moških v upravnih odborih podjetij. Predlagana direktiva EU o zagotavljanju uravnotežene zastopanosti spolov na direktorskih mestih družb, ki kotirajo na borzi, in povezanih ukrepih, določa minimalni 40 % ciljni delež predstavnic oz. predstavnikov nezadostno zastopanega spola na neizvršnih direktorskih mestih upravnih odborov, ki ga morajo družbe, ki kotirajo na borzi, doseči do leta 2020, javna podjetja, ki kotirajo na borzi, pa do leta 2018.
V zadnjih letih se število žensk na managerskih položajih v Sloveniji sicer povečuje, vseeno pa ženskam vodilna mesta v gospodarstvu še zmeraj predstavljajo izziv: na najvišjih upravnih položajih gospodarskih družb številne ženske še vedno naletijo na stekleni strop oz. stekleno arhitekturo, ki ovira in zavira njihovo napredovanje. Ženske se morajo dokazovati bistveno več kot moški, saj v skladu s prevladujočimi predstavami ženske nimajo "same po sebi" sposobnosti in lastnosti, ki se jih zahteva na visokih mestih odločanja, poleg tega se jih nenehno ocenjuje in presoja po drugačnih kriterijih.
Prizadevanj za doseganje uravnotežene zastopanosti spolov ne smemo omejiti zgolj na politiko in gospodarstvo, saj za vsa področja brez izjeme velja, da višje kot se vzpenjamo po družbeni lestvici, manj je žensk. Žensk je malo tudi na najvišjih položajih v akademskih in raziskovalnih institucijah in še danes v večini evropskih držav cilj Evropske komisije, zastavljen že v Strategiji za enakost žensk in moških 2010 - 2015, namreč 25 % žensk na mestih odločanja v raziskovanju, ni bil dosežen, čeprav je izredno pomemben za izboljšanje konkurenčnosti in inovativnega potenciala današnjih družb. Podatki o poklicnih in akademskih statusih znanstvenic kažejo, da v večini EU obstaja še vedno velika spolna segregacija: tako horizontalna kot vertikalna. Horizontalna segregacija pomeni pod-reprezentiranost žensk v določenih vedah in poklicnih kategorijah ter koncentracijo žensk v drugih. Vertikalna segregacija pomeni neenakomerno zastopanost žensk na najvišjih položajih in odločevalskih pozicijah v znanosti in visokem šolstvu. Tudi v odločevalskih strukturah nekaterih kulturnih ustanov in medijskih hiš, nacionalnih športnih organizacij in drugih ustanovah je žensk bistveno manj od moških.
Osnovni trendi v obdobju prejšnjega nacionalnega programa
V Sloveniji se je v zadnjem obdobju opazno izboljšalo stanje glede zastopanosti žensk v politiki, z izjemo zastopnosti žensk na mestih županj in v Državnem svetu. Po spremembi zakonodaje oziroma uvedbi t.i. spolnih kvot se je delež izvoljenih žensk sčasoma povišal, tako za volitve v Državni zbor in Evropski parlament, kot za volitve v mestne in občinske svete na lokalni ravni. Do opaznega povišanja je prišlo predvsem v zadnjem obdobju izvajanja nacionalnega programa.
Leta 2005 so bile sprejete spremembe Zakona o lokalnih volitvah, ki so postopno uvedne 40 % zastopanost spolov na kandidatnih listah. Po lokalnih volitvah leta 2006, ko je bila uvedena 20 % kvota, je bilo izvoljenih 22 % žensk. Na volitvah leta 2010 je prišlo do rahlega povišanja, saj je bilo izvoljenih 23,26 % mestnih in občinskih svetnic. Tako na lokalnih volitvah leta 2006 in 2010 je bila zakonsko določena zastopanost obeh spolov na kandidatnih listah presežena. Zakon o lokalnih volitvah v 40. členu določa 40 - odstotno zastopanost obeh spolov, ki je učinkovala šele ob rednih lokalnih volitvah leta 2014, v prehodnem obdobju pa je bilo potrebno zagotoviti za leto 2006 20 - odstotno zastopanost, za leto 2010 pa 30 - odstotno zastopanost. (SURS)
Delež kandidatk na listah za mesta svetnic v mestnih in občinskih svetih je po uvedbi kvot narasel, prav tako delež izvoljenih svetnic. Izrazito nizek pa ostaja delež županj, ki je na lokalnih volitvah leta 2010 dosegel komaj 5 %.
Leta 2006 so v veljavo stopile tudi spremembe Zakona o volitvah v Državni zbor, ki postopno uvajajo 35-odstotno zastopanost spolov na kandidatnih listah. Na volitvah v Državni zbor leta 2008, ko je bila obvezna zastopanost vsakega od spolov vsaj 25 odstotkov, je bilo izvoljenih le 12 žensk ali 13,33 %, kar je bilo še vedno precej pod evropskim povprečjem. Toda na predčasnih volitvah leta 2011 se je delež poslank v Državni zbor že občutno povečal: žensk na kandidatnih listah je bilo že 43,15 %, izvoljenih pa je bilo 29 žensk ali 32,22 %. S tem smo dosegli t.i. kritično maso in presegli povprečje EU, ki znaša 24 %.
Za razliko od sestave predstavniškega telesa pa pri sestavi Vlade RS načelo uravnotežene zastopanosti spolov ni bilo upoštevano. Ob vzpostavitvi Vlade RS leta 2008 je bilo v vladi pet ministric oziroma 27,8 %, po izrednih volitvah leta 2011 se je znižal na 18 %, ob sestavi nove vlade leta 2013 je bil delež žensk v vladi 20 %.
V Evropskem parlamentu je bila v mandatu 2009 - 2014 zastopanost slovenskih parlamentark in parlamentarcev uravnotežena. Slovenija je imela 4 poslanke in 4 poslance, s čimer je občutno presegla povprečje zastopanosti žensk v Evropskem parlamentu.
Ženske, kljub temu, da v povprečju dosegajo višjo izobrazbeno stopnjo od moških, v manjši meri kot moški zasedajo najvišja in najbolje plačana delovna mesta (visoke uradnice in uradniki, menedžerke in menedžerji, zakonodajalke in zakonodajalci). Leta 2012 je bil delež žensk na teh delovnih mestih 39,0 %. Ta delež se je v primerjavi z letom 2005 (34,2 %) sicer nekoliko povišal. (SURS)
Na drugih družbenih področjih je bil napredek glede deleža žensk na najvišjih položajih odločanja premajhen. Na področju visokega šolstva in raziskovanja je delež žensk med visokošolskimi učitelji in učiteljicami v tem obdobju sicer narastel, povečal se je tudi delež žensk med raziskovalnim osebjem, vendar pa se je delež žensk med visokošolskimi učitelji in učiteljicami ter raziskovalci in raziskovalkami z najvišjimi nazivi le minimalno povečal. Izrazito neenakomerna ostaja tudi zastopanost žensk na odločevalskih in vodstvenih položajih visokošolskih in akademskih institucij. Na področju kulture je položaj žensk na najvišjih položajih podoben kot v visokem šolstvu in znanosti. Podatki o zastopanosti spolov v različnih komisijah in svetih Ministrstva za kulturo kažejo, da se je v tem obdobju povečal delež žensk v komisijah in na predsedniških funkcijah v komisijah.
Izvedene aktivnosti in napredek v obdobju prejšnjega nacionalnega programa
V Sloveniji je bila v začetku tega obdobja sprejeta zakonodaja, ki določa minimalni delež žensk in moških na kandidatnih listah za volitve v Evropski parlament, Državni zbor in občinske svete. Vpeljava t.i. spolnih kvot v volilno zakonodajo je vplivala na povečanje deleža žensk na kandidatnih listah (stranke, če so želele nastopiti s svojo listo kandidatov in kandidatk, so morale obvezno in brez izgovorov na liste uvrstiti ženske kot kandidatke) in postopoma povečalo njihovo izvoljivost.
Za krepitev ženskih skupin v strankah in posledično mreže žensk, ki bi spodbujala ženske v političnih strankah h kandidiranju in prevzemanju najodgovornejših položajev, so bile pripravljene različne pobude, med njimi tudi možnost financiranja ženskih skupin oziroma skupin za enake možnosti, ki delujejo znotraj političnih strank. Pobuda je bila vključena v Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o političnih strankah, ki ga je julija 2013 sprejela Vlada RS. Zakona določa, da lahko ženske organizacije v političnih strankah, ki imajo status organizacije v javnem interesu na področju enakosti spolov, pridobivajo javna sredstva za sofinanciranje projektov in programov v skladu s predpisi, ki urejajo javni interes na področju enakosti spolov.
Z namenom povečanja možnosti za izvolitev žensk v Državni zbor, je bila leta 2010 pripravljena sprememba Zakona o volitvah v Državni zbor, ki bi uvedla ukrepe za zagotavljanje uravnotežene zastopanosti žensk in moških na kandidatnih listah, in sicer s spremembo ciljnega deleža za zastopanost na kandidatnih listah (40 namesto 35 odstotnega) in izmenično razporeditev kandidatov in kandidatk v prvi polovici kandidatne liste po spolu, pri čemer morajo biti v štirih (od skupno osmih) volilnih enotah na prvem mestu kandidatne liste osebe enega spola, v drugih štirih pa osebe drugega spola. Po umiku predloga iz nadaljnje obravnave je leta 2013 skupina poslank in poslancev vložila Predlog sprememb in dopolnitev Zakona o volitvah v Državni zbor, ki določa najmanj 40 odstotno zastopanost obeh spolov na kandidatnih listah. Prav tako naj bi bila vsaka kandidatna lista sestavljena tako, da so kandidati in kandidatke na prvi polovici kandidatne liste razporejeni izmenično po spolu, pri čemer morajo biti v polovici volilnih enot na prvem mestu istoimenske kandidatne liste osebe enega spola, v drugi polovici volilnih enot pa osebe drugega spola. Pri istoimenskih listah kandidatov in kandidatk, ki so vložene v neparnem številu volilnih enot, je lahko razlika med spoloma na prvem mestu liste kandidatov in kandidatk največ za ena. Tudi ta predlog ni bil sprejet.
Poleg sprememb volilne zakonodaje so bile izvedene tudi številne dodatne dejavnosti, ki so prispevale k boljšemu razumevanju in s tem razvijanju podlag za odpravljanje številnih in raznovrstnih ovir, ki ženskam preprečujejo enakovredno udeležbo v procesih odločanja. Potekale so dejavnosti ozaveščanja in informiranja o koristih in prednostih uravnotežene zastopanosti spolov za različne ciljne skupine, ki so prispevale k dvigu politične kulture in ustvarjanju politične klime, bolj naklonjene politikam enakosti spolov. Tudi izvedene raziskave o možnih ukrepih za zagotavljanje bolj uravnotežene zastopanosti spolov v političnem odločanju ter analize volitev z vidika uravnotežene zastopanosti žensk in moških, katerih cilj je bil proučiti vpliv kvot na uravnoteženo zastopanost spolov na kandidatnih listah ter na izvoljivost in zastopanost žensk, so pokazale, kje je bil storjen velik napredek in kje so izzivi, ki ostajajo. Večjo ozaveščenost in podporo raziskavam o pomenu uravnotežene zastopanosti spolov v političnem odločanju je zasledoval in dosegel tudi projekt Uravnotežimo odnose moči v okviru Norveškega finančnega mehanizma, ki se izvaja še do konca leta 2015 (MDDSZ).
Nekateri izvedeni projekti, kot je bil na primer pilotni projekt mentoriranja mladih žensk za vstop v politiko, so pokazali, kateri načini in metode dela oziroma strategije so se izkazali za uspešne pri spodbujanju žensk za vstop v politiko, kje so potrebne spremembe in kako v bodoče učinkoviteje razvijati politične kompetence, spodbujati mreženje ter odpravljati stereotipe in predsodke na tem področju.
V zadnjem obdobju izvajanja nacionalnega programa so bile dejavnosti usmerjene na področje spodbujanja uravnotežene zastopanosti spolov na položajih odločanja v gospodarstvu. V okviru programa Finančnega mehanizma Evropskega gospodarskega prostora in Norveškega finančnega mehanizma so se začeli izvajati projekti, ki krepijo ozaveščenost o pomenu uravnoteženih odnosov moči med ženskami in moškimi ter enakosti spolov v družbi ter znanja o položaju managerk in managerjev in o ovirah za uravnoteženo zastopanost spolov na položajih odločanja v gospodarstvu. V tem okviru je bila izvedena tudi raziskava med skoraj 800 največjimi podjetji v Sloveniji o zastopanosti žensk na mestih odločanja, podjetja pa so bila pozvana k podpisu Izjave o večji zastopanosti žensk v upravah evropskih podjetij, ki jo je pripravila Evropska komisija. Ti projekti so prispevali k prepoznanju problema, niso pa prispevali k dejanskemu povečanju deleža žensk na mestih odločanja v gospodarstvu. Zato potrebujemo bolj zavezujoče ukrepe.
Ključni izzivi in usmeritve v obdobju novega nacionalnega programa 2015-2020
Rezultati zadnjih volitev so pokazali, da so pozitivni ukrepi zanesljivo pripomogli k višji zastopanosti žensk na kandidatnih listah, vendar bi bile za doseganje večje izvoljivosti žensk potrebne še dodatne spremembe volilne zakonodaje. Ciljni delež bi moral biti za vse voiltve najmanj 40 % za vsakega od spolov, prizadevati pa si bi bilo treba tudi za uveljavitev izmeničnega umeščanja kandidatk in kandidatov na kandidatne liste, kar bi bilo za volitve v Državni zbor možno v primeru spremembe volilnega sistema oz. odprave volilnih okrajev. Hkrati je potrebna uvedba tudi manj tehničnih ukrepov in aktivnosti, usmerjenih v tvorjenje politične kulture, ki je odprta za spolno uravnoteženo zastopanost na položajih odločanja.
Delež žensk v največjih gospodarskih družbah ostaja nizek, napredek pa je počasen. In to kljub temu, da enaka udeležba moških in žensk pri odločanju v gospodarstvu prinaša večjo konkurenčnost, učinkovitost in produktivnost gospodarskih družb. Podporni ukrepi in programi ter posveti in raziskave, ki so se izvajali zadnja leta, so prispevali k prepoznanju problema, niso pa prispevali k povečanju deleža žensk na mestih odločanja v gospodarstvu. Zato potrebujemo bolj zavezujoče ukrepe, ki bodo določili minimalni delež žensk na položajih odločanja v gospodarstvu.
V prihodnje bo več pozornosti namenjeno zakonodajnim ukrepom za doseganje uravnotežene zastopanosti spolov v gospodarstvu.
V naslednjem obdobju bomo na podlagi analize izvajanja Uredbe o kriterijih za upoštevanje načela uravnotežene zastopanosti spolov sprejeli in okrepili dejavnosti nadzora, ki bodo pristojna telesa in organe, ki jih uredba zadeva, bolj zavezale k spoštovanju uravnotežene sestave glede na spol.
Posebno pozornost bomo namenili uravnoteženi zastopanosti spolov predvsem v tistih kulturnih organizacijah, ki odločajo o razdelitvi javnih sredstev s področja kulture, nagradah, štipendijah, določajo kulturne politike oz. imajo pomemben vpliv na spodbujanje kulturnega ustvarjanja različnih, zlasti zapostavljenih družbenih skupin. K spoštovanju načela uravnotežene zastopanosti žensk in moških ter spodbujanju programskih vsebin, ki podpirajo cilje enakih možnosti oz. enakosti spolov, bi se moralo zavezati tudi javne medijske organizacije oz. sveti in upravni odbori, ki določajo usmeritve najpomembnejših medijskih ustanov. Na področju športa si bomo prizadevali za doseganje večje zastopanosti žensk pri odločanju v najpomembnejših športnih organizacijah.
Področje procesov odločanja v novem nacionalnem programu naslavljajo štirje osnovni cilji: povečanje deleža žensk na vseh ravneh političnega odločanja, povečanje deleža žensk na vodilnih položajih v gospodarstvu, povečanje deleža žensk v vladnih telesih, strokovnih svetih in javnih podjetjih in povečanje deleža žensk na vodilnih položajih v organizacijah javnega interesa.
2.6.2. Cilji in ukrepi
I. URAVNOTEŽENA ZASTOPANOST ŽENSK IN MOŠKIH NA POLOŽAJIH ODLOČANJA V POLITIKI
Cilj 1:
Povečanje deleža žensk na vseh ravneh političnega odločanja
Stanje:
Sprememba zakonodaje oziroma uvedbi t.i. spolnih kvot je vplivala na delež izvoljenih žensk. Na predčasnih volitvah v Državni zbor leta 2014 je bilo izvoljenih 32 žensk ali 35,6 %, kar je največ doslej. Povišal se je tudi delež mestnih in občinskih svetnic. Na volitvah leta 2010 je bilo med svetniki oziroma svetnicami 23,26 % žensk, po zadnjih volitvah 2014 pa 31,8 %. Med slovenskimi poslanci in poslankami v Evropskem parlamentu so v mandatu 2014 - 2019 3 poslanke in 5 poslancev. (SURS)
Nizek ostaja delež županj in delež žensk v Državnem svetu. Leta 2010 je bilo na 208 županjskih mest izvoljenih 10 žensk ali 5 %. Na volitvah leta 2014 je bilo izvoljenih 7,5 % županj. Na volitvah leta 2010 je bila med 18 izvoljenimi romskimi svetniki in svetnicami ena romska svetnica oziroma 5,5 %, leta 2014 pa je delež žensk med romskimi svetnicami in svetniki 12,1 %. V Državnem svetu so bile po zadnjih volitvah leta 2012 od skupaj 40 članic in članov v svet izvoljene le tri ženske (7,5 %).
Leta 2013 je Slovenija prvič dobila predsednico Vlada RS. V Vladi RS je bilo 20 % žensk. Po izrednih volitvah leta 2014 pa je v Vladi RS 41,2 % žensk.
Ukrepi:
• sprememba zakonodaje v smeri povečanja minimalnega deleža vsakega od spolov na kandidatnih listah za volitve v Državni zbor na 40 % in izmeničnega umeščanja kandidatov in kandidatk na kandidatne liste
• zagotovitev finančne podpore opolnomočenju in usposabljanju žensk v političnih strankah
• izvajanje projektov in programov za spodbujanje žensk za vstop v politiko in ozaveščanja o pomenu uravnotežene zastopanosti spolov v politiki na nacionalni in lokalni ravni, s posebno pozornostjo in občutljivostjo do mladih žensk, Rominj, žensk iz nacionalnih manjšin in drugih zapostavljenih skupin

Kazalniki:
• nove zakonske določbe v volilni zakonodaji
• delež finančnih sredstev, namenjen opolnomočenju in usposabljanju žensk v političnih strankah
• število in obseg izvedenih projektov in programov za spodbujanje žensk za vstop v politiko in ozaveščanja o pomenu uravnotežene zastopanosti spolov v politiki na nacionalni in lokalni ravni ter število udeleženih po spolu
• delež žensk na položajih odločanja v politiki, v zakonodajni in izvršilni oblasti, na nacionalni in lokalni ravni
Nosilci:
MJU, MDDSZ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.
II. URAVNOTEŽENA ZASTOPANOST ŽENSK IN MOŠKIH NA POLOŽAJIH ODLOČANJA V GOSPODARSTVU
Cilj 1:
Povečanje deleža žensk na vodstvenih in vodilnih položajih v gospodarstvu
Stanje:
V Sloveniji je v upravnih odborih 15,3 % žensk, kar je več od evropskega povprečja in še precej oddaljeno od 30-odstotnega deleža, ki naj bi ga ženske dosegle do leta 2015 oziroma 40-odstotnega deleža v letu 2020 (Evropska komisija, 2013).
Zadnji podatki kažejo, da delež žensk na mestih odločanja v gospodarstvu ostaja nizek in da je napredek počasen. Še vedno jih je bistveno manj kot moških. 20 največjih podjetij, ki kotira na borzi, ima 5 % predsednic, 19 % izvršnih in 22 % neizvršnih direktoric. (Eurostat, 2013).
Raziskava Urada za enake možnosti, izvedena leta 2011 med skoraj 800 največjimi podjetji v Sloveniji o zastopanosti žensk na mestih odločanja, je pokazala, da je na najvišjem mestu odločanja 21,8 % žensk. Med njimi prevladujejo organizacije s finančnega in zavarovalniškega področja ter trgovine in predelovalne dejavnosti. Organizacij, ki bi imele sprejet interni akt ali ukrep za uravnoteženo zastopanost spolov je bilo 2,8 %. Med glavnimi razlogi, da ne dosegajo uravnotežene zastopanosti žensk in moških na mestih odločanja so podjetja navedla, da gre za panogo, kjer je en spol zastopan izrazito številčnejše (40,2 %) in da celotno skupino najvišjega menedžmenta predstavlja samo ena oseba (28,6 %). Da so še vedno prisotni tudi predsodki pa so pokazali odgovori, da med ženskami ni dovolj izkušenih in primernih kandidatk oz. kandidatov (5,6 %) in da za napredovanje moški izbirajo moške.
Ukrepi:
• sprejem zakonodaje, ki spodbuja uravnoteženo zastopanost spolov na mestih odločanja v gospodarskih družbah
• izvajanje programov in projektov za spodbujanje žensk za prevzem najvišjih položajev v gospodarskih družbah in ozaveščanje o pomenu uravnotežene zastopanosti na najvišjih položajih v gospodarstvu

Kazalniki:
• nove zakonske določbe, ki spodbujajo uravnoteženo zastopanost spolov na mestih odločanja v gospodarskih družbah
• število projektov in programov za spodbujanje žensk za prevzem najvišjih položajev v gospodarskih družbah in ozaveščanje o pomenu uravnotežene zastopanosti na najvišjih položajih v gospodarstvu ter število udeleženk
• delež žensk na položajih odločanja v gospodarstvu, še posebej na izvršnih in neizvršnih direktorskih mestih v večjih gospodarskih družbah, ki kotirajo na borzi

Nosilci:
MDDSZ, MGRT
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.
III. URAVNOTEŽENA ZASTOPANOST ŽENSK IN MOŠKIH V VLADNIH TELESIH, STROKOVNIH SVETIH IN OSEBAH JAVNEGA PRAVA
Cilj 1:
Povečanje deleža pod-reprezentiranega spola v vladnih telesih, strokovnih svetih in osebah javnega prava
Stanje
Uredba o kriterijih za upoštevanje načela uravnotežene zastopanosti spolov (Uradni list RS, št. 103/2004), konkretizira izvajanje 14. člena Zakona o enakih možnostih žensk in moških (Uradni list RS, št. 59/2002), ki zavezuje Vlado RS, da upošteva načelo uravnotežene zastopanosti spolov pri sestavi posvetovalnih in usklajevalnih organov, drugih delovnih teles ter delegacij, ki jih ustanovi Vlada RS po zakonu in po svojem poslovniku, ter pri imenovanju ali predlaganju predstavnic in predstavnikov Vlade RS v osebah javnega prava, razen če to iz objektivih razlogov ni mogoče. Uredba za vsa našteta telesa oziroma organe določa upoštevanje načela uravnotežene zastopanosti žensk in moških, to je najmanj 40 % zastopanost enega spola, ter način predlaganja sestave teles oziroma organov.
Ukrepi:
• analiza izvajanja uredbe z vidika uravnotežene zastopanosti spolov v zadevnih organih in po potrebi predlog sprememb
Kazalniki:
• delež članic in članov v vladnih delovnih telesih, strokovnih svetih in osebah javnega prava
Nosilci:
MDDSZ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.
IV. URAVNOTEŽENA ZASTOPANOST ŽENSK IN MOŠKIH NA POLOŽAJIH ODLOČANJA V ORGANIZACIJAH JAVNEGA INTERESA
Cilj 1:
Povečanje deleža žensk pri odločanju v izobraževalnih, znanstvenih, visokošolskih, kulturnih, medijskih, športnih in drugih organizacijah
Stanje:
Podobno kot v politiki in gospodarstvu je tudi v raziskovalnih, kulturnih, medijskih, športnih in drugih organizacijah po spolu neuravnotežena sestava na mestih odločanja.
Med dekani in dekanjami je manj kot 10 % dekanj, med rednimi in izrednimi člani in članicami SAZU pa 5 odstotkov akademičark. (Arsenjuk, 2012). Med asistenti in asistentkami je 51 % žensk, med docenti in docentkami 46 % žensk, med izrednimi profesorji in profesoricami 31 % žensk ter med rednimi profesorji in profesoricami le 20 % žensk. Zanimiv je primer naravoslovja; med doktorantkami je 50 % žensk, med rednimi profesorji in profesoricami pa le 7 % žensk.
Delež žensk, vključenih v procese odločanja v medijih, je nižji od deleža moških. Na strateški ravni (glavni izvršni direktor oz. direktorica) je 20 % žensk, na nižjih operativnih ravneh pa je delež žensk 41 %. Med člani in članicami svetov javnih medijskih hiš je žensk 14 % in med člani in članicami svetov privatnih medijskih hiš 50 %. (EIGE, 2013)
Ukrepi:
• dejavnosti za spodbujanje uravnotežene zastopanosti spolov na različnih področjih: znanost in visoko šolstvo, kultura, mediji, športne in druge organizacije nacionalnega pomena
Kazalniki:
• delež žensk in moških na vodilnih mestih v izobraževalnih in raziskovalnih institucijah
• delež žensk in moških na vodilnih mestih v nacionalnih športnih organizacijah
• delež žensk in moških na vodilnih mestih v medijih
• delež žensk in moških na vodilnih mestih v kulturnih institucijah

Nosilci:
MDDSZ, MK, MIZŠ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije,
2.7. NASILJE NAD ŽENSKAMI
2.7.1. Fizično, psihično, spolno in ekonomsko nasilje nad ženskami
Nasilje nad ženskami je ena najbolj razširjenih kršitev človekovih pravic in oblika diskriminacije na podlagi spola, ki izhaja iz neenakovrednih družbenih odnosov med spoloma. Je oblika nasilja, ki krepi neenakost med moškimi in ženskami ter ogroža zdravje, dostojanstvo, varnost in avtonomijo žrtev, ki so mu izpostavljene. Ker predstavlja oviro za polno sodelovanje žensk v gospodarskem, družbenem, političnem in kulturnem življenju, predstavlja enega ključnih problemov in temeljnih vzrokov neenakosti med spoloma.
Nasilno vedenje izvira iz kulturnega okolja in sistema vzgoje, je največkrat naučeno in se prenaša iz generacije v generacijo. Njegov cilj je doseči nadzor nad drugimi osebami z uporabo sile, zastraševanja in manipulacije. Poznamo različne oblike nasilja nad ženskami: nasilje v družini oz. v domačem okolju in partnerskih odnosih, trgovina z ženskami in deklicami, spolno izkoriščanje in drugo kršenje spolnih in reproduktivnih pravic, nasilje v oboroženih konfliktih in spopadih, nasilje v obliki različnih tradicionalnih in kulturnih praks ipd. Revščina in socialna izključenost v času gospodarske krize še zvišujeta tveganje nasilja in drugih oblik izkoriščanja.
Nasilje nad ženskami se velikokrat dogaja v domačem okolju oziroma v partnerskem odnosu, zato je bilo v preteklosti v glavnem razumljeno kot zasebni in ne družbeni (ekonomski, zdravstveni, socialni, politični) problem. Nasilje v domačem okolju in partnerskih odnosih je bolj prikrito, zato ga je teže prepoznati in preprečevati. Med žrtvami je največ žensk, ki so s povzročiteljem v zakonskem ali zunajzakonskem razmerju. Po ocenah nevladnih organizacij, ki delujejo na področju preprečevanja in odpravljanja posledic nasilja nad ženskami, je v Sloveniji delež neprijavljenega nasilja, zlasti ko gre za nasilje v domačem okolju in partnerskih odnosih, mnogo višji od uradnih podatkov.
Grob poseg v dostojanstvo in spolno integriteto posameznika oz. posameznice in s tem kršitev temeljnih človekovih pravic predstavlja spolno nasilje, katerega najpogostejša žrtev so ženske in otroci. Žal se v sodobni globalizirani družbi pogosto srečujemo tudi s pojavom trgovine z ljudmi, obliko modernega suženjstva, ki pogosteje prizadene ženske in otroke iz revnih okolij, pri čemer so posebej ranljive dekleta oz. mlade ženske. Mnoge med njimi so žrtve prisilne prostitucije in pornografije, prisilnih porok in drugih oblik nasilja ter izkoriščanja v kontekstu spolne industrije.
Ženske niso homogena skupina in osebne okoliščine, kot so rasa, etnična pripadnost, vera ali politično prepričanje, zdravje, stanovanjski ali priseljenski status, starost, invalidnost, družbeni razred, zakonski stan itd. so tisti dejavniki, ki vplivajo na to, kakšno obliko nasilja doživlja posamezna ženska in kako jo doživlja. Določene skupine žensk so zaradi tega bolj ranljive tarče različnih vrst diskriminacije oz. nasilja. Pripadnicam ranljivih oz. izključenih družbenih skupin, kot so starejše ženske, invalidke, ženske iz etničnih manjšin itd, je pogosto onemogočen dostop do pravne in zdravniške pomoči, največkrat zaradi različnih administrativnih ovir, pa tudi kampanje ozaveščanja jih pogosto ne dosežejo kot ciljno populacijo. Med njimi so izredno ranljive za izkoriščanje in zlorabo tudi migrantke, ki doživljajo najbolj grobe oblike nasilja, od omejevanja gibanja in stradanja do posiljevanja, siljenja v prostitucijo. Zaradi pogosto nelegalnega statusa v državi, v kateri se nahajajo, so v veliki nevarnosti, da postanejo žrtve trgovine z ljudmi.
Raziskave kažejo, da je nasilje nad ženskami izjemno razširjen pojav tako v svetu kot pri nas. Po ocenah študij o nasilju nad ženskami je približno 20 do 25 % žensk v Evropi vsaj enkrat v odrasli dobi žrtev fizičnega nasilja, več kot 10 % pa je bila žrtev spolnega nasilja, pri katerem je bila uporabljena sila. Kar 45 % žensk je doživelo kakšno obliko nasilja: 12 do 15 % je žrtev nasilja v družini in zaradi njega v EU vsak dan umre sedem žensk.
V Sloveniji je žrtev psihičnega nasilja, kot so zmerjanje, kričanje in poniževanje, vsaka druga ženska, vsaka peta ženska pa doživlja fizično nasilje. Ženske pogosto doživljajo tudi spolno in ekonomsko nasilje. Nevladne organizacije v Sloveniji ocenjujejo, da je nasilje prisotno v vsaki peti družini v Sloveniji, da je posiljena vsaka sedma ženska in le 5 % vseh žensk z izkušnjo nasilja išče kakršnokoli pomoč. Pomoč nudijo številne nevladne organizacije, centri za socialno delo, policija, varne hiše in krizni centri.
Prvi mednarodno pravni instrument, ki celovito določa obveznosti pogodbenic za preprečevanje nasilja nad ženskami, vključno z nasiljem v družini, je Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, ki je bila sprejeta aprila leta 2011 in je stopila v veljavo avgusta 2014. Slovenija je pogodbo podpisala septembra 2011 in jo decembra 2014 tudi ratificirala.
Slovenija je že naredila pomembne korake na področju preprečevanja nasilja nad ženskami, skupaj z nevladnimi organizacijami in državnimi institucijami. V zadnjih letih smo bistveno izboljšali zakonodajo in podrobneje opredelili ukrepe za zaščito žrtev, pa tudi storilcev, primarno z ukrepi, kot so prepoved približevanja in ukrep pridržanja kršiteljev, ki kršijo prepoved približanja. Ob povečani medijski, strokovni in politični pozornosti je nasilje nad ženskami postalo prepoznan družben problem, vendar cilja, da bi celoten sistem preprečevanja nasilja nad ženskami v domačem okolju in partnerskih odnosih temeljil na ničelni strpnosti, še nismo uspeli doseči. V primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami je ozaveščenost strokovne in laične javnosti do te oblike nasilja še vedno na nizki ravni. To se odraža v vrednostnem sistemu družbe in ravnanju, kjer obstaja prikrita toleranca do storilcev nasilnih dejanj. Za vzpostavitev ničelne tolerance do nasilja bo potrebno nadaljevati z rušenjem mitov o nasilju nad ženskami, ki zamegljujejo oceno obsega problematike in ščitijo storilce; pri tem moramo vključevati medije, politične, kulturne in izobraževalne institucije. Nujno je tudi sistematično, kontinuirano in načrtno ter ciljno usmerjeno ozaveščanje javnosti o problematiki nasilja v domačem okolju in partnerskih odnosih in o tem, da je delovanje proti tovrstnemu nasilju skupna odgovornost celotne družbe ter konec koncev vsake posameznice in posameznika, ki bi lahko nasilje preprečil, pa raje molči. Za koordiniran in učinkovit pristop delovanja proti nasilju nad ženskami ter ustrezen razvoj politik preprečevanja in obravnave nasilja nad ženskami je nujno vključevanje nevladnih organizacij, služb in strokovnjakinj ter strokovnjakov s področja sociale, policije, zdravstva in izobraževanja.
Osnovni trendi v obdobju prejšnjega nacionalnega programa
Podatki o nasilju nad ženskami, trgovini z ljudmi in spolnem izkoriščanju zaradi prostitucije in spolnem nasilju vključujejo le tista kazniva dejanja nasilja, ki so bila prijavljena kot kazniva dejanja, zato ne odražajo realne slike o razsežnosti tovrstnih dejanj. Neprijavljen ostaja zlasti velik del nasilja v domačem okolju in partnerskih odnosih, in to kljub temu, da je policija pridobila večje pristojnosti pri posredovanju v primerih nasilja v družini.
Po podatkih Ministrstva za notranje zadeve je policija v obdobju od leta 2008 do leta 2012 izdala 4.682 ukrepov prepovedi približevanja določenemu kraju oziroma osebi. Največ ukrepov prepovedi približevanja je bilo izdanih leta 2009 in sicer 1.121, najmanj 556 pa leta 2008. Število prekrškov zoper javni red in mir po objektu nasilja v zadnjih letih upada. Leta 2008 jih je bilo 10.016, leta 2012 pa 6.286. Upadlo je tudi število prekrškov, ki so kvalificirani kot nasilje v družini in sicer z 2.171 ali 21,7 % v letu 2008 na 812 ali 12,9 % od vseh prekrškov zoper javni red in mir v letu 2012. Eden od razlogov je ta, da se del dejanj, ki so bila prej opredeljena kot prekršek, sedaj obravnava kot kaznivo dejanje nasilja v družini. Se je pa v obdobju od leta 2008 do leta 2012 povečal delež žensk, žrtev prekrškov zoper javni red in mir, in sicer iz 44,3 % na 54,8 %. Med žrtvami nasilja v družini je bilo od konca leta 2008, ko je začel veljati nov Kazenski zakonik, ki je uvedel kaznivo dejanje nasilja v družini, do leta 2012 87,9 % žensk. Skoraj v vseh primerih (99,4 %) je bil storilec moški. V obdobju od leta 2008 do leta 2012 se je zgodilo v povprečju okoli 50 posilstev na leto. V 98 % primerov so bile žrtev ženske. V vseh primerih, razen enem, so bili storilci moški. Tudi v primerih spolnega nasilja so bile v navedenem obdobju žrtve večinoma ženske (95,2 %) in storilci večinoma moški, razen v enem primeru. Med žrtvami umorov je bilo v obdobju od leta 2008 do leta 2012 46 % žensk, storilci so bili v 92 % moški. V družini je bilo storjenih 74 umorov/ubojev. V obdobju od leta 2008 do leta 2012 je bilo po podatkih policije 41 oškodovank in 4 oškodovanci kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, 4 oškodovanke in 3 oškodovanci kaznivega dejanja spravljanja v suženjsko razmerje in 51 oškodovank in 4 oškodovanci kaznivega dejanja zlorabe prostitucije.
Izvedene aktivnosti in napredek v obdobju prejšnjega nacionalnega programa
V začetnem obdobju izvajanja akcijskih načrtov je bil poudarek na izboljšanju pravne ureditve za preprečevanje nasilja v domačem okolju in partnerskih odnosih ter razvijanju in vzpostavljanju mehanizmov za njeno učinkovito izvajanje in ocenjevanje.
Sprejeta je bila ustrezna zakonodaja in strateški dokumenti: Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008), Resolucija o nacionalnem programu za preprečevanje nasilja v družini 2009-2014 in štirje podzakonski akti, ki se nanašajo na postopanje različnih organov in služb v zvezi z obravnavo nasilja v družini. Poleg tega so bila pripravljena tudi različna navodila in smernice za delovanje institucij na področju boja proti nasilju v družini. Leta 2008 je bil sprejet tudi novi Kazenski zakonik, ki nasilje v družini opredeljuje kot kaznivo dejanje, leta 2013 pa Zakon o nalogah in pooblastilih policije, ki je dopolnil policijsko pooblastilo v primerih odreditve prepovedi približevanja tudi s pridržanjem kršitelja oziroma kršiteljice, ki ne spoštuje takšne prepovedi. Vsi ti normativni ukrepi so prispevali k izboljšanju sistemske ureditve preprečevanja in boja proti nasilju nad ženskami.
Izvedeni so bili projekti, zlasti preko sofinanciranja nevladnih organizacij, ki so prispevali k izboljšanju celostne obravnave žensk z izkušnjo nasilja in povzročiteljev nasilja ter projekti za širitev mreže kriznih centrov, materinskih domov in varnih hiš po celi Sloveniji. Število kapacitet za nastanitev žrtev nasilja v družini se je povečalo.
Na področju preprečevanja in obravnave nasilja nad ženskami so bile izvedene številne preventivne dejavnosti ozaveščanja za strokovno in širšo javnost. K boljšemu in učinkovitejšemu delu z ženskami, žrtvami nasilja so pripomogli tudi programi pomoči žrtvam ter izobraževanja in usposabljanja za policijo, centre za socialno delo, nevladne organizacije, pedagoški in svetovalni kader, ki se srečujejo z različnimi oblikami nasilja nad ženskami (družinsko nasilje, spolno nasilje, trgovina z ljudmi). Pri teh dejavnostih je imelo poleg ključnih nosilcev, kot so MDDSZ, MNZ-P, MIZŠ pomembno vlogo sodelovanje nevladnih organizacij. Izvedene dejavnosti so pripomogle k izboljšanju sistemske obravnave žensk z izkušnjo nasilja in storilcev nasilnih dejanj, s posebnim poudarkom na zaščiti ranljivih družbenih skupin, ter okrepile medresorsko in interdisciplinarno sodelovanje. Opravljene so bile tudi raziskave in analize o učinkih sprejete zakonodaje na delo institucij pri obravnavanju nasilja, o pojavnosti nasilja v zasebni sferi in partnerskih odnosih, ki so pokazale, da narašča število primerov nasilja v družini, ki jih institucije zaznajo, prepoznajo in obravnavajo.
Usmerjenost na različne cilje skupine (deklice in dečki, mladostnice in mladostniki, gibalno ovirane ženske, starostniki in starostnice, osebe z motnjami v duševnem zdravju itd) je prispevala k izboljšanju obravnave žensk z izkušnjo nasilja in naslavljanju posebnih potreb žensk z izkušnjo nasilja.
Z izvajanjem in podporo programov in projektov usposabljanj za strokovne kadre, policijo itd, ki delajo na področju preprečevanja nasilja ter obravnave žensk z izkušnjo nasilja in storilcev nasilnih dejanj, je bila dosežena boljša usposobljenost in večja dovzetnost stroke na tem področju. Z dejavnostmi ozaveščanja o problematiki nasilja nad ženskami, namenjenim širši javnosti, je bila dosežena boljša informiranost širše javnosti o različnih vidikih te oblike nasilja. Na področju vzgoje in izobraževanja so bili razviti kurikuli z vidika vsebin preprečevanja nasilja in načinov nenasilnega reševanja sporov, te vsebine pa vključene v nadaljnje izobraževanje in usposabljanje strokovnih delavcev in delavk.
Izvajale so se dejavnosti preprečevanja trgovine z ljudmi in spolnega nasilja, opredeljene v akcijskih načrtih Medresorske delovne skupine za boj proti trgovini z ljudmi, ki so pripomogli k izboljšanju sistemske obravnave preprečevanja trgovine z ljudmi in spolnega izkoriščanja zaradi prostitucije in pornografije. Posebni projekti na tem področju, na primer programi usposabljanja policistov in policistk ter strokovnega pedagoškega kadra, so pripomogli k boljši ozaveščenosti in informiranosti o problematiki trgovine z ljudmi in spolnega izkoriščanja zaradi prostitucije in pornografije. Izvedeni so bili tudi posebni programi za prepoznavanje in pomoč žrtvam trgovine z ljudmi in spolnega nasilja, vključno s programi reintegracije žrtev trgovine z ljudmi. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in Ministrstvo za notranje zadeve sta financirala programe oskrbe žrtev trgovine z ljudmi, ki jih izvajata nevladni organizaciji.
Izvedba programov in projektov ozaveščanja in informiranja o spolnem nasilju za različne ciljne skupine in programov psihosocialne pomoči žrtvam in storilcem spolnega nasilja je prispevala k izboljšanju sistemske obravnave spolnega nasilja, krepitvi medresorskega in interdisciplinarnega sodelovanja ter ničelni strpnosti do spolnega nasilja.
Ključni izzivi v obdobju novega nacionalnega programa 2015 - 2020
V pripravi je nova Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini, ki je temeljni strateški dokument, nastal na podlagi Zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki določa cilje, ukrepe in ključne nosilce politik za preprečevanje in zmanjševanje nasilja v družini v Republiki Sloveniji. Konkretne naloge in dejavnosti za doseganje ciljev in izvajanje posameznih ukrepov bodo opredeljene v akcijskih načrtih, ki bodo izdelani vsaki dve leti ter bodo natančno določali časovne roke in izvedbene načine. V obdobju 2014 - 2020 se bodo izvajale dejavnosti akcijskih načrtov s ciljem povezati ukrepe različnih resorjev in zagotoviti učinkovite dejavnosti za zmanjšanje nasilja v družini, in sicer na ravni njegovega prepoznavanja in preprečevanja.
Ozaveščenost o nasilju nad ženskami v domačem okolju in partnerskih odnosih ter povečanje senzibilnosti okolice in širše družbe za nasilje v zasebni sferi je ključnega pomena za preprečevanje in odpravo vseh vrst nasilja, zato bomo s temi dejavnostmi nadaljevali. Nadaljevali bomo s programi usposabljanj in izobraževanj za strokovnjake in strokovnjakinje, ki se srečujejo z nasiljem nad ženskami v družini ter spolnim nasiljem (policija, pravosodje, šolstvo). Za doseganje cilja ničelne tolerance do nasilja se bodo izvajale dejavnosti informiranja in ozaveščanja širše javnosti, in sicer z vključevanjem različnih tematik, kot so nesprejemljivost nasilja, nenasilni načini reševanja konfliktov, spoštovanje človekovih pravic ter razvoja osebnih in družbenih vrednot v šolske programe.
V zvezi s problematiko trgovine z ljudmi se bodo izvajale dejavnosti preprečevanja trgovine z ljudmi in spolnega nasilja, opredeljene v akcijskih načrtih Medresorske delovne skupine za boj proti trgovini z ljudmi.
2.7.2. Cilji in ukrepi
I. NIČELNA STRPNOST DO NASILJA NAD ŽENSKAMI
Cilj 1:
Zmanjšanje pojavnosti nasilja nad ženskami
Stanje:
V obdobju od leta 2008 do leta 2011 je bila izvedena prva nacionalna raziskava o nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih z naslovom Pojavnost nasilja in odzivnost na nasilje v zasebni sferi in partnerskih odnosih. Podatki o nasilju so bili zbrani na reprezentativnem vzorcu žensk, starih od 18 do 80 let. Po podatkih raziskave naj bi vsaka druga ženska (56,6 %) od dopolnjenega 15. leta starosti doživela eno od oblik nasilja. Najpogostje so doživljale psihično nasilje (49,3 %), potem fizično (23 %), premoženjsko (14,1 %), omejevanje gibanja (13,9 %) in spolno nasilje (6,5 %). Med tistimi ženskami, ki so nasilje doživele v zadnjem letu, jih je največ doživelo psihično nasilje (49,9 %), manj pa fizično (5,9 %), spolno (1,5 %) in premoženjsko nasilje (7 %) ter omejevanje svobode (6,1 %). Če ne upoštevamo psihičnega nasilja, je v zadnjem letu vsaka peta ženska doživela eno od naštetih oblik nasilja. Raziskava je tudi pokazala, da so ženske, ki doživljajo nasilje manj zdrave od žensk v splošni populaciji. Pogosteje doživljajo stres, tesnobo, prebavne motnje, izgubo teka, želodčne težave, glavobol, motnje spanja, slabo koncentracijo itd. Opravljena je bila tudi analiza izrečenih ukrepov prepovedi približevanja s strani policije v obdobju od 2005 do 2010, ki je pokazala, da je bilo 97 % storilcev moških, žrtve so bile najpogosteje žene in izvenzakonske partnerice nasilneža (48 %), sledijo jim starši povzročitelja nasilja (19 %), mladoletni otroci (15 %), bivši partnerji (7 %), polnoletni otroci (5 %) in ostali sorodniki (6 %). V 28 % zadev je policija izrekla prepoved približevanja zaradi psihičnega nasilja (različnih oblik groženj), ki mu ni bilo pridruženo tudi fizično nasilje.
Ukrepi:
• izvajanje dejavnosti in projektov za boljšo ozaveščenost in informiranost o nasilju nad ženskami, zlasti nasilju nad ženskami v domačem okolju in v partnerskih odnosih, trgovini z ženskami in spolnim nasiljem, s posebno pozornostjo in občutljivostjo do ranljivih oz. izključenih skupin žensk
• izvajanje in podpora programov usposabljanj strokovnih kadrov v različnih organizacijah, ki delajo na področju preprečevanja nasilja ter obravnave žensk z izkušnjo nasilja in storilcev nasilnih dejanj,
• zagotovitev usklajenih in mednarodno primerljivih podatkov po spolu
Kazalniki:
• število dejavnosti in projektov za boljšo ozaveščenost in informiranost o nasilju nad ženskami
• število in obseg izvedenih usposabljanj ter število udeleženih strokovnih kadrov po spolu iz različnih organizacij
• statistični podatki o kaznivih dejanjih nasilja po spolu

Nosilci:
MNZ-P, MDDSZ, MP
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.
2.8. ENAKOST SPOLOV V ZUNANJI POLITIKI IN MEDNARODNEM RAZVOJNEM SODELOVANJU
2.8.1. Mednarodne dejavnosti Republike Slovenije za opolnomočenje žensk in udejanjenje ciljev enakosti spolov
Kljub številnim mednarodnim sporazumom in velikemu napredku, se ženske po vsem svetu še vedno soočajo z diskriminacijo, nasiljem, neenakimi možnostmi za izobraževanje in sodelovanje v družbenem in ekonomskem življenju.
Pomemben segment zunanje politike Republike Slovenije je varovanje in promocija človekovih pravic. Slovenija si za enakost spolov in opolnomočenje žensk v svojih zunanjepolitičnih prizadevanjih na bilateralni in multilateralni politični ravni prizadeva na različne načine. Intenzivno spremlja problematiko v okviru vseh relevantnih mednarodnih forumov, pri čemer opozarja na vključevanje posameznih vprašanj enakosti spolov v resolucije, deklaracije, akcijske načrte, kot tudi pri oblikovanju mednarodnopravnih inštrumentov na različnih področjih, pri čemer se povezuje s podobno mislečimi državami.
V okviru mehanizma Univerzalnega periodičnega pregleda stanja človekovih pravic, kjer so v ciklu štirih let periodično pregledana stanja človekovih pravic po vseh državah članicah OZN, Slovenija v svojih izjavah v interaktivnih dialogih s pregledanimi državami redno naslavlja tudi problematiko enakosti spolov in opolnomočenja žensk.
Kot članica EU Slovenija sodeluje pri oblikovanju skupne zunanje in varnostne politike EU, katere pomemben sestavni del je promocija in varstvo človekovih pravic. EU to svojo politiko izvaja na podlagi smernic EU, v dialogih in konzultacijah s tretjimi državami, z vpenjanjem človekovih pravic v ostale segmente zunanje politike in z aktivnostjo v mednarodnih forumih, predvsem Svetu OZN za človekove pravice in 3. odboru Generalne skupščine OZN. Smernice EU glede nasilja nad ženskami in boja proti vsem vrstam diskriminacije nad njimi izražajo jasno prednostno usmeritev v vprašanje nasilja nad ženskami in deklicami kot eni od glavnih kršitev človekovih pravic v današnjem svetu.
Enakost spolov in opolnomočenje žensk imata pomembno mesto v mednarodnem razvojnem sodelovanju, saj sta prepoznana kot ključna za uresničevanje mednarodnih razvojnih ciljev, vključno razvojnih ciljev tisočletja (MDGs). Sta temelj za spoštovanje človekovih pravic in zagotavljanje družbene pravičnosti. Ekonomsko in politično opolnomočenje žensk ni samo vodilna sila za uresničevanje enakosti spolov, temveč tudi osnova za uresničevanje ekonomske rasti in zmanjševanje revščine. V vseh družbah so ženske močne akterke pri promociji trajnostnega razvoja, prav tako zastopnice miru in demokracije, posebej v konfliktnih in post-konfliktnih situacijah. Enakost spolov in opolnomočenje žensk bosta pomemben element nove razvojne agende po letu 2015.
Enakost spolov in opolnomočenje žensk je pomembna samostojna in presečna tema mednarodnega razvojnega sodelovanja EU. EU ostaja zavezana k hitrejšemu doseganju razvojnih ciljev tisočletja in pomoči pri doseganju standardov, določenih v Konvenciji ZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, Izhodiščih za ukrepanje pekinške konference in akcijskem programu iz Kaira. V okviru EU so bili do sedaj sprejeti številni dokumenti, ki slednjo zavezujejo, da enakost spolov, kot močno komponento, vključuje v vse svoje politike in prakse in v njene odnose z državami v razvoju. Vrsta dokumentov s ciljem krepitve vloge žensk v razvoju je bila sprejeta tudi v okviru OECD.
Mednarodno razvojno sodelovanje je uvrščeno med slovenske zunanjepolitične prednostne usmeritve. Slovenija se aktivno vključuje v razprave in oblikovanje politik mednarodnega razvojnega sodelovanja v okviru mednarodnih organizacij in forumov. V okviru priprav na pogajanja o agendi po letu 2015 Slovenija izpostavlja pomen vključevanja enakosti spolov in opolnomočenja žensk kot samostojnega cilja v okvir nove agende in njunega hkratnega naslavljanja kot presečne tematike. Okvirni program mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči Republike Slovenije določa krepitev vloge žensk in skrb za dobro otrok kot eno izmed treh tematskih prioritetnih področij, na katero se osredotoča razvojno sodelovanje. Skladno s tem si bo Slovenija prizadevala usmerjati del sredstev za mednarodno razvojno sodelovanje tudi v vsebine in projekte, ki pomembno doprinesejo k opolnomočenju žensk ter izboljšanju njihovega ekonomskega in socialnega položaja, še posebej v partnerskih državah.
Slovenija pri sodelovanju v mednarodnih operacijah in misijah izhaja iz temeljnih načel in vrednot, to je krepitev demokracije ter spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kamor sodi tudi spodbujanje enakosti spolov in opolnomočenje žensk. Različni vlogi moških in žensk v povezavi z oboroženimi spopadi terjata od vseh, ki si prizadevajo za mirno reševanje konfliktov, raznolik pristop pred, med in po spopadih, za kar je potrebno načrtno spodbujanje kulture miru in načela enakosti spolov. Resolucija Varnostnega sveta OZN 1325 izhaja iz načel, na podlagi katerih je ženskam priznana pomembna vloga pri preprečevanju in reševanju konfliktov, v mirovnih pogajanjih, mirovnih operacijah in misijah, humanitarnih dejavnostih in dejavnostih v pokonfliktnih obdobjih.
Osnovni trendi v obdobju prejšnjega nacionalnega programa
Enakost spolov je področje, ki ga je Slovenija že od začetka vključevala v zunanjepolitične aktivnosti, izredno dejavna je bila na multilateralni ravni. Z vključevanjem in sodelovanjem v številnih mednarodnih dogodkih in delovnih skupinah različnih mednarodnih institucij je okrepila prepoznavnost Slovenije kot aktivne promotorke tem, povezanih z opolnomočenjem žensk in enakostjo spolov. V skladu s tem je bila aktivna tudi na področju promocije opolnomočenja žensk in enakosti spolov v povezavi s preprečevanjem in razreševanjem konfliktov in pokonfliktno obnovo kot zaščito žensk in deklic v ranljivih družbah.
V obdobju 2005-2013 je bilo v mednarodne civilne misije skupaj napotenih 95 policistov in 12 policistk (12,6%). V obdobju 2005-2014 je bilo v mednarodne mirovne operacije in misije skupaj napotenih 4541 pripadnikov in 352 pripadnic slovenske vojske (7,75 %).
MZZ je skladno z sprejetimi zavezami del sredstev za mednarodno razvojno sodelovanje namenilo tudi za vsebine in projekte, namenjene opolnomočenju žensk in izboljšanju njihovega položaja. V obdobju 2010-2014 je MZZ iz sredstev, namenjenih mednarodnemu razvojnemu sodelovanju, financiral 29 projektov (od tega 16 na Zahodnem Balkanu, 11 v Afriki in 2 v Afganistanu) v skupni vrednosti 1.082.856 EUR.
Izvedene aktivnosti in napredek v obdobju prejšnjega nacionalnega programa
Slovenija je aktivno promovirala vpenjanje načela enakosti spolov v arhitekturo OZN in se zavzemala za oblikovanje novega mehanizma ZN za enakost moških in žensk v nacionalnih zakonodajah. Bila je pomemben akter pri vzpostavljanju Delovne skupine Sveta ZN za človekove pravice za odpravo diskriminacije žensk v zakonodaji in praksi (2010), organizirala je mednarodno konferenco o enakosti spolov (2010), katere namen je bil prispevati k razpravam Sveta OZN za človekove pravice o novem mehanizmu za spodbujanje enakosti žensk in moških v nacionalnih zakonih in njenega uresničevanja.
Slovenija si je tudi aktivno prizadevala za vzpostavitev Agencije ZN za ženske (UN Women). Ustanovitev Telesa OZN za enakost spolov in opolnomočenje žensk predstavlja pomemben dosežek pri institucionalni ureditvi tega področja. Agencija ZN za ženske je postala osrednje telo ZN tako pri pomoči državam pri implementaciji standardov (pri tem, če je potrebno, nudi tehnično in finančno pomoč) kot pri podpori medvladnim telesom, kot je npr. Komisija za status žensk, pri oblikovanju politik, globalnih standardov in norm ter skrbi za koherentnost delovanja sistema ZN na področju enakosti spolov.
Leta 2010 je bil sprejet nacionalni akcijski načrt za izvajanje Resolucije VS OZN 1325 in 1820 o ženskah, miru in varnosti v obdobju 2010-2015, ki je nastal na predlog MZZ in ob tesnem sodelovanju drugih ministrstev, predvsem MO, MNZ, MP, MZ in MDDSZ ter UEM. Slovenija je v skladu z zavezami iz akcijskega načrta izvajala promocijo enakosti spolov in varstva pravic žensk na različnih dogodkih, tako v okviru OZN (Generalne skupščine, Sveta OZN za človekove pravice in VS) kot v okviru Nata in OVSE. Slovenija je tudi kosponzorirala resolucije Varnostnega sveta OZN o ženskah, miru in varnosti ter se pridružila aktivnostim za odpravo spolnega nasilja v spopadih.
MZZ si je v celotnem obdobju prizadevalo za vključevanje vidika spola in pomena participacije žensk v druge dogodke v svoji organizaciji. Skupaj z Veleposlaništvom Čila je organiziralo okroglo mizo o nasilju nad ženskami, ki je vključevalo tudi vidik nasilja zaradi spola v kontekstu oboroženih spopadov, z Argentino in tremi organizacijami civilne družbe je ob robu 58. zasedanja Komisije OZN za status žensk gostila dogodek Starejše ženske štejejo: Naslavljanje enakosti spolov skozi življenjske cikle v strategiji Post 2015; v okviru 8. Strateškega foruma Bled 2013 je panel o mednarodnem kazenskem pravosodju naslovil tudi problematiko nasilja nad ženskami.
Na področju enakosti spolov in opolnomočenja žensk je bila Slovenija aktivna tudi v Odprti delovni skupini za Cilje trajnostnega razvoja. Zavzemala se je za oblikovanje samostojnega cilja na področju enakosti spolov in opolnomočenja žensk v okviru agende po letu 2015. Prav tako je podprla upoštevanje vidika spola v podciljih in kazalnikih vseh relevantnih ciljev. Slovenija je bila ena izmed gostiteljic stranskega dogodka ob robu zasedanja Mednarodne komisije za prebivalstvo in razvoj.
Prepoznavnost Slovenije na področju enakosti med spoloma in opolnomočenja žensk je krepilo tudi članstvo slovenske strokovnjakinje v Odboru OZN za odpravo diskriminacije žensk (CEDAW) v obdobju 2007–2014.
Slovenija je v preteklosti finančno podpirala tudi delovanje skladov in entitet OZN na področju enakosti spolov in zaščite pravic žensk, in sicer Agencije ZN za ženske ter njenih predhodnic Razvojnega sklada OZN za ženske (UNIFEM) in Sklada OZN za odpravo nasilja nad ženskami (UNTFEVAW). Prispevek Slovenije (Razvojni sklad OZN za ženske) je bil v letu 2011 namenjen podpori pri vzpostavljanju centrov za pomoč ženskam, žrtvam nasilja v Afganistanu. MZZ je leta 2012 finančno podprlo sodelovanje v okviru Prostovoljcev Združenih narodov za opravljanje nalog na področju enakosti spolov in okolja na Zelenortskih otokih. Slovenija je v preteklosti finančno podpirala tudi delovanje skladov in entitet OZN na področju enakosti spolov in zaščite pravic žensk, in sicer UN-Women ter njenih predhodnic Razvojnega sklada OZN za ženske (UNIFEM) in Sklada OZN za odpravo nasilja nad ženskami (UNTFEVAW).
Na področju mednarodnega razvojnega sodelovanja je MZZ sofinanciralo različne projekte, namenjene opolnomočenju žensk (Zahodni Balkan, Afrika in srednja Azija), ki so naslavljali problem nizke stopnje zaposlenosti žensk, ekonomske neodvisnosti, brezposelnosti in neosveščenosti o njihovih pravicah na področju nasilja in reproduktivnega zdravja ter jih usmerjali v pridobivanje praktičnih veščin in znanj.
Slovenija je zelo dejavna v okviru EU. Med predsedovanjem EU je Slovenija objavila publikacijo EU o ključnih mednarodnih dokumentih s področja človekovih pravic, relevantnih za Evropsko varnostno in obrambno politiko in pripravila Študijo o razvojni politiki EU glede žensk v oboroženih spopadih.
Dejavnosti Slovenije so se nadaljevale tudi na področju žensk, miru in varnosti. Slovenija je v skladu z zavezami iz Akcijskega načrta RS za izvajanje resolucije Varnostnega sveta 1325 in 1820 o ženskah, miru in varnosti v celotnem obdobju promovirala enakost spolov in varstvo pravic žensk na različnih dogodkih, tako v okviru OZN (Generalne skupščina, Sveta OZN za človekove pravice in VS) kot v okviru Nata in OVSE. Pridružila se je Deklaraciji o odpravi spolnega nasilja v spopadih (2013).
Slovenija se je s pobudami in predlogi dejavno vključevala v delo Evropskega inštituta za enakost spolov (EIGE), predvsem v okviru članstva v upravnem odboru in ekspertnem forumu ter v različnih delovnih skupinah.
Ključni izzivi in usmeritve v obdobju novega nacionalnega programa 2015 - 2020
Eden od stebrov slovenske zunanje politike je uveljavljanje in varstvo človekovih pravic. Prednostne usmeritve so pravice in opolnomočenje žensk ter varstvo pravic ranljivih skupin, kot so pravice otrok, starejših, manjšin in invalidnih oseb. Ta tematika je tudi ena izmed prostovoljnih zavez Slovenije v kandidaturi za članstvo v Svetu OZN za človekove pravice za obdobje 2016–2018.
V mednarodnem dialogu o enakosti med spoloma in opolnomočenju žensk si bo Slovenija še naprej prizadevala za vključevanje vidika spola v delo mednarodnih organizacij (t.i. gender mainstreaming) in različne mednarodne dokumente.
Slovenija se bo aktivno vključevala v razprave in oblikovanje politik mednarodnega razvojnega sodelovanja v okviru mednarodnih organizacij in forumov. Med vsebinskimi prioritetami bo tudi spoštovanje človekovih pravic žensk in otrok ter opolnomočenje žensk.
Razprava o oblikovanju nove razvojne agende izhodiščno izvira iz potrebe po nadomestitvi razvojnih ciljev tisočletja, ki se iztečejo leta 2015. MZZ je leta 2014 začelo priprave na pogajanja o agendi po letu 2015. Vlada RS se je seznanila z Okvirnimi izhodišči RS za medvladni proces za oblikovanje agende po letu 2015, ki predstavljajo osnovo za aktivnosti slovenske delegacije v procesu pogajanj za agendo po 2015 in se bodo dopolnjevala glede na nove razprave v mednarodni skupnosti. Slovenija bo v medvladnem procesu delovala z namenom odprave revščine in uresničevanja trajnostnega razvoja ter skladno s pristopom, ki temelji na človekovih pravicah. Med vsebinskimi prioritetami je tudi enakost spolov in opolnomočenje žensk.
Slovenija bo v mednarodnih aktivnostih izpostavljala vključevanje presečnih tematik, med njimi tudi enakost spolov in opolnomočenje žensk, enakopravnost oz. načelo enake obravnave. Prioritete so:
upoštevanje vidika spola pri oblikovanju mednarodnih dokumentov in spoštovanje že sprejetih skupnih norm; preprečevanje vseh oblik nasilja nad deklicami in ženskami v vseh življenjskih obdobjih, vključno z odpravo škodljivih tradicionalnih praks, kot so tudi otroške, zgodnje oz. prisilne poroke; opolnomočenje, izobraževanje žensk in deklic, vključno z izobraževanjem o človekovih pravicah; zagotavljanje ekonomske neodvisnosti (zaposlovanje, dostojno delo, enako plačilo za enako delo) in odprava revščine; in vključevanje v procese odločanja v politiki, gospodarstvu in javnem življenju; boj proti vsem oblikam diskriminacije v zakonodaji in praksi; vključevanje moških in dečkov v odpravo vseh oblik diskriminacije žensk in deklic; zagotovitev spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic, vključno z zagotavljanjem kakovostnih in univerzalno dostopnih storitev reproduktivnega in spolnega zdravja; zaščita žensk, vključno pred spolnim nasiljem v konfliktih, in promocija participacije žensk pri preprečevanju in mirnem reševanju konfliktov.
2.8.2. Cilji in ukrepi
I. VKLJUČEVANJE ENAKOSTI SPOLOV V ZUNANJEPOLITIČNE POBUDE
Cilj 1:
Večja prepoznavnost Slovenije kot pobudnice in promotorke idej in projektov na različne teme, povezane z enakostjo spolov, na bilateralni in multilateralni ravni.
Stanje:
Slovenija je na področju enakosti med spoloma in opolnomočenja žensk mednarodno prepoznavna. Izpeljala je več pobud za krepitev tega področja v mednarodni skupnosti, predvsem na multilateralni ravni. Organizirala je številne mednarodne dogodke in aktivno sodelovala mednarodnih razpravah.
Ukrepi:
• podpora prizadevanjem za enakost spolov in opolnomočenje žensk na mednarodni ravni, vključno z o organizacijo dogodkov in vodenjem pobud
• zavzemanje za vključevanje slovenskih strokovnjakinj in strokovnjakov v relevantna mednarodna telesa
Kazalniki:
• število izpeljanih dogodkov in pobud
• število nacionalnih izjav v mednarodnih forumih v posameznem letu
• članstvo slovenskih strokovnjakinj in strokovnjakov v relevantnih mednarodnih telesih.

Nosilci:
MZZ, MDDSZ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.

II. RAZVOJNO SODELOVANJE IN HUMANITARNA POMOČ
Cilj 1:
Opolnomočenje žensk in izboljšanje njihovega socialnega in ekonomskega položaja v državah v razvoju
Stanje:
Na javnih razpisih za izvajanje projektov na področju mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči je ekonomsko opolnomočenje žensk z namenom doseganja enakost spolov in varovanja pravic žensk ena izmed pomembnejših razpisanih tem. Na javnem razpisu, objavljenem konec leta 2013, za izvajanje projektov mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči na Zahodnem Balkanu je bilo izbranih pet projektov s področja opolnomočenja žensk (Črna gora, Makedonija, BiH in Srbija), ki preko aktivnosti krepijo vlogo žensk in njihovo ekonomsko neodvisnost. Projekti, ki jih Slovenija izvaja v Afriki (Ruanda, Uganda, Burundi, Etiopija, Burkina Faso, Siera Leone) skozi izobraževanje, usposabljanje in ozaveščanje, omogočajo zaposlitev, zaslužek in izboljšanje življenjskih pogojev za ženske in s tem tudi doseganje enakosti spolov in varovanje pravic ter posledično tudi politično opolnomočenje žensk.
Ukrepi:
• spodbujanje enakosti spolov in opolnomočenja žensk v državah v razvoju skozi javne razpise za izvajanje projektov na področju mednarodnega razvojnega sodelovanja
• podpora enakosti spolov in opolnomočenja žensk v strateških in izvedbenih dokumentih na mednarodni ravni, ki vplivajo na krepitev tega področja v državah v razvoju
• usmerjanje znatnega deleža sredstev za mednarodno razvojno sodelovanje v vsebine in projekte, ki pomembno doprinesejo k opolnomočenju žensk ter izboljšanju njihovega ekonomskega in socialnega položaja

Kazalniki:
• število izvedenih bilateralnih projektov, namenjenih povečanju enakosti med spoloma in opolnomočenju žensk
• delež sredstev za mednarodno razvojno sodelovanje, namenjen spodbujanju enakosti spolov in opolnomočenju žensk v partnerskih državah
Nosilci:
MZZ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.

III. OHRANJANJE IN IZGRADNJA MIRU
Cilj 1:
Večja vloga žensk pri zagotavljanju mednarodnega miru in varnosti ter zaščita žensk v konfliktnih situacijah.
Stanje:
Slovenija je aktivna in prepoznavna tudi na področju žensk, miru in varnosti. Kot navedeno v zgornjih podpoglavjih, je Slovenija že uspešno izpeljala več aktivnosti za krepitev tega področja v mednarodni skupnosti, predvsem na multilateralni ravni. Organizirala je mednarodne dogodke in aktivno sodelovala v mednarodnih razpravah.
Ukrepi:
• vključevanje načela enakosti spolov v politike preprečevanja in reševanja konfliktov
• večja vključenost žensk v mednarodne operacije in misije za ohranjanje ter izgradnjo miru ter v postopke odločanja ter ukrepanja
• preprečevanje spolnega nasilja nad deklicami in ženskami ter njihova zaščita med oboroženim spopadom in po njem

Kazalniki:
• sodelovanje pri različnih pobudah in aktivnostih glede vključevanja enakosti spolov v politike preprečevanja in reševanja konfliktov, predvsem v OZN, Nato, EU in OVSE
• delež žensk v mednarodnih operacijah in misijah ter v postopkih odločanja in ukrepanja
• število dogodkov in sodelovanje pri preprečevanju spolnega nasilja v konfliktih ter zaščite žensk in deklic med oboroženimi spopadi in po njih
Nosilci:
MZZ
Sodelujoči organi:
MORS, MNZ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev proračuna Republike Slovenije.