Objavljamo članek dr. Mira Cerarja ml. z naslovom Ustrelitve na meji (poskus ovadbe), ki je bil objavljen v reviji Teleks, 22.marec 1990, str. 7-9. Njegovo razmišljanje ima posebno težo v luči Branka Masleša, predsednika Vrhovnega sodišča R. Slovenije, ki naj bi sodeloval pri postopkih streljanja sodržavljanov, ki so ilegalno prečkali slovensko mejo.

Branje jugoslovanske ustave je mazohizem posebne vrste. Edina »nagrada« je ponavadi ta, da odkrijete v tej zakladnici nesmisla vedno kakšno novo neumnost oziroma tragedijo. Prav slednja je npr. napisala ob L odst. 175. člena zvezne ustave, ki določa: »Človekovo življenje je nedotakljivo«.
Tragedija seveda ni v (abstraktni) vsebini te določbe. Tragično je to, da se začne poglavje z naslovom »Svoboščine, pravice in dolžnosti človeka in občana« že s 153. členom ter je tako človekova pravica do življenja omenjena (»zagotovljena«) šele v sredini tega poglavja, ki se konča z 203. členom. Ustavodajalec je tako, preden se je »spomnil« na človeško življenje, zapisal že kar 22 členov in v njih še večje število pravic, med katerimi so npr. pravica do samoupravljanja, volilna pravica, pravica do dajanja vlog in predlogov telesom in organom DPS, pravica do dela in svobode dela, pravica (in dolžnost) sodelovanja pri družbeni samozaščiti itd.

Če za hip odmislimo dejstvo, da je v Jugoslaviji človekovo življenje v praksi šc kako »dotakljivo«. smo lahko pravzaprav kar zadovoljni. Lahko bi bilo še slabše. Ustanodajalec bi bil lahko življenje še močneje podcenil in ga vpisal šele proti koncu navedenega poglavja, npr. ob bok, pravici do dedovanja, lahko pa bi vse skupaj iz ustave tudi izpustil. Življenje bi lahko npr. opredelil tudi izključno kot dolznosi. izvedbena določila pa prepustil JLA in njenim pravilom službe.

Ne gre zapisati »šalo na stran«, kajti v vsej grotesknosti našega vsakdanjika so šaljive zadeve pogosto kruta stvarnost, meje med realnim in nadrealnim pa močno fluidne.

Nedotakljivost življenja ! — temeljna norma

Ustavna norma o nedotakljivosti človeškega življenja je legitimna in pravna. Za razliko od številnih drugih vsiljenih in neučinkovitih ustavnih pravil je to temeljna civilizacijska norma ter kot I takšna sestavni del mednarodnih in ustavnih aktov sodobnih držav. Ta norma je temelj človekovega posamičnega in skupinskega (so)obstoja. zato lahko njeno kontinuiteto na abstraktni ravni ogrozi le popolno (samouničenje človeštva, kajti kljub konkretnim kršitvam te pravice (v praksi) jo mora sleherna generacija (že zaradi (samo)ohranitve) vzdrževati in varovati. Dolgoročno gledano so zato legitimni le tisti družbeni subjekti (od oblasti navzdol), ki v prvi vrsti spoštujejo in varujejo življenje posameznika.
Najgloblji vir krize in poloma jugoslovanske oblasti se skriva prav v navedenem. Ta oblast (sedaj razcepljena po nacionalnih pripadnostih) je dokončno zavila v slepo ulico takrat, ko je resno ogrozila normo o vrednosti človeškega življenja. To je v Jugoslaviji ogroženo tako »kvalitativno kot kvantitativno«. Ponekod ga uničujejo streli iz pušk, drugod mentalna brezi-zhodnost, nekje že lakota, drugod spet neprestana grožnja s tanki in podobno.
Življenja izginjajo (čeprav morda v državnih statistikah v zanemarljivem številu) tudi na jugo-slovanskih državnih mejah. In j ker se nad tem pristojnim ljudem j še ni uspelo niti resno zamisliti, jih je treba opozoriti, da imajo takšna ravnanja (»ustrelitve na meji«) tudi svojo pravno plat, ki ( se seveda od marsikaterih prepričanj oblastnikov tudi močno razlikuje. V nadaljevanju želim zato prikazati nekatere pravne vidike uporabe strelnega orožja pripadnikov mejnih enot t. i. ljudske vojske (JLA).

Kaznivost
Pravni sistemi vseh sodobnih držav poznajo različne vr¬ste kaznivih ravnanj, t. j. takšnih ravnanj, ki jih družba ocenjuje za negativna (škodljiva) ter kaznivosti vredna, V našem pravnem redu razlikujemo štiri vrste takšnih ravnanj, med kate¬rimi so v pričujočem kontekstu pomembna le kazniva dejanja in prekrški (kazniva ravnanja so poleg tega še gospodarski in dis¬ciplinski prestopki).
Kazniva dejanja so družbi (drža¬vi) najbolj nevarna dejanja, saj ogrožajo pomembnejše družbe-ne vrednote. Temu primerne so tudi sankcije (kazni in varnostni ukrepi), ki so predpisane za sto¬rilce kaznivih dejanj. Kazniva dejanja so npr. umor, tatvina, goljufija, nasilniško obnašanje itd.. kot najstrožje kazni pa so za storilce kaznivih dejanj predpisa¬ne smrtna kazen, zaporna kazen (do največ 15 oziroma izjemoma 20 let zapora), kazen zaplembe premoženja in denarna kazen. Zaradi velikega pomena teh de¬janj ter možnosti izrekanja hudih kazni velja načelo, da je kaznivo dejanje samo tisto, ki je v celoti vnaprej zapisano v zakonu, v ka¬terem je za storilca izrecno pred¬pisana tudi kazen. Nekatera mi¬lejša kazniva dejanja (npr. razža¬litev, za katero je predpisana de¬narna kazen ali zapor do treh mesecev) se zaradi nizke stopnje družbene nevarnosti in zaradi milih kazni že približujejo prekr¬škom.
Prekrški se, kot sem že nakazal, bistveno razlikujejo od kaznivih dejanj prav po stopnji družbene nevarnosti. Predstavljajo namreč družbi (državi) manj nevarna de¬janja, ki pa jih še vedno ne gre kar dopuščati (npr. kršitve pro¬metnih predpisov ali nočno ka¬ljenje reda in miru). Sankcije za prekrške so zato neprimerno mi¬lejše, saj so storilci po pravilu kaznovani s plačilom denarnega zneska (ponavadi nižjega kot pri denarnih kaznih za kazniva deja¬nja), včasih pa tudi. če je to po¬sebej predpisano z zakonom, z zaporno kaznijo do 30 oziroma izjemoma do 60 dni (poleg tega je mogoče tudi za prekrške izreči varnostni ukrep, npr. odvzem vozniškega dovoljenja).

Pravna narava ilegalnih prehodov čez mejo

Ilegalni prehod čez državno mejo je praviloma prekršek in le izjemoma v svoji kvalifikatorni obliki kaznivo dejanje. Oseba ali neorganizirana skupi¬na oseb stori prekršek, če je (med drugim) brez dovoljenja v mejnem pasu zunaj območja mejnega prehoda ali pa prestopi oziroma poskuša prestopiti dr¬žavno mejo izven navedenega območja.1 Takšen, t. i. ilegalni prehod naše državne meje. je to¬rej zakonodajalec že leta 1979 ocenil za družbi oziroma državi le malo nevarno dejanje, zaradi česar je zanj predpisana tudi zelo nizka kazen.
Organiziran skupinski prestop državne meje ali prestop meje oboroženega oziroma nasilnega posameznika pa še vedno kazni¬vo dejanje po 249. členu Kazen¬skega zakona SFRJ (v nadalj. KZ SFRJ).2 Za to dejanje je do¬ločena ustrezno višja kazen.
Iz sodne prakse in iz zakonskega komentarja (teoretično sicer ta dva vira nista obvezna, toda so¬dišča ju v praksi praviloma upo¬števajo) je razvidno, daje »orga¬nizirana skupina« iz 249. čl. KZ SFRJ takšna skupina, ki je no¬tranje tesno povezana in šteje vsaj tri člane, od katerih so iz-vzeti otroci in člani ožjega sorod¬stva. O »oboroženem posamez¬niku« pa je moč govoriti že ta-krat, ko je oborožen, kajti za storitev navedenega kaznivega dejanja ni nujno, da je orožje tudi uporabil.
Kot rečeno, je ilegalni prehod državne meje po pravilu prekr¬šek. S pravnega vidika lahko za¬to vojak, ki je v mejni patroli in zagleda v mejnem pasu osebo, ki npr. beži proti državni meji, to osebo le zadrži (če mu to uspe), nikakor pa ne sme vanjo strelja¬ti. Iz gibanja (neoborožene in nenasilne) osebe v mejnem pasu je moč edino »posumiti«, da gre za prekršek oziroma poskus pre¬krška, dokončno pa odloča o tem sodnik. Le on lahko na¬mreč s pravnomočno odločbo storilca obsodi za prekrške ter mu v primeru, da je šlo za ilegal¬ni prehod čez mejo, izreče kazen 3 dinarjev ali pa zaporno kazen do 30 dni. Vojak zato takrat, ko strelja v bežečo osebo, niti ne izvršuje kazni niti, kot bomo vi¬deli kasneje, ne postopa po prav¬nih predpisih, zato je takšno nje¬govo ravnanje protiustavno, ne¬zakonito, skratka, pravno in mo¬ralno nedopustno.
Protiustavnost je razvidna iz dej¬stva, da pomeni ustrelitev na meji neposredno kršitev 175. čle¬na zvezne ustave, česar ne izvze¬ma noben zakonski ali podza¬konski akt. Poleg nedotakljivosti človekovega življenja določa 175. člen tudi to, da je odvzem življenja izjemoma dopusten v obliki smrtne kazni, to pa le za najhujše oblike kaznivih dejanj.
To določilo za ilegalni prehod čez državno mejo ni relevantno, kajti tudi če so pri takšnem pre-hodu izpolnjeni znaki kaznivega dejanja iz 249. člena KZ SFRJ. je jasno, da to še zdaleč ni kakš¬no hujše kaznivo dejanje (zanj je predpisana ista najvišja kazen kot npr. za kaznivo dejanje obrekovanja ali tatvine), poleg tega smo že ugotovili, da ustrelitev na meji ni nikakršno kaznovanje.
Ustrelitev na meji lahko glede na z zakonom določeno težo prekr¬ška ali kaznivega dejanja ilegal¬nega prehoda meje primerjamo z ustrelitvijo zaradi prometnega prekrška ali zaradi tatvine ko¬palk. Če bi bilo dovoljeno ali celo zapovedano enostavno stre¬ljati na bežeče storilce prekr-škov, za katere je predpisana de¬narna kazen ali zapor do 30 dni, potem slovenskega naroda niti sam bog ne bi rešil naglega izu¬mrtja. Povsem očitno je torej, da so ustrelitve na meji ne le protiu¬stavna, temveč tudi do skrajnosti absurdna in nečloveška dejanja.
Ustrelitev na meji je tudi neza¬konito dejanje (v ožjem smislu, kajti tudi ustava je zakon - najvišji), saj ga ne dovoljuje noben jugoslovanski zakon. Možnost uporabe strelnega orožja s strani pripadnikov JLA je predvidena sicer v Pravilniku o vojaški služ¬bi3, v katerem pa ni (v mirno¬dobnem času) nikjer predvidena možnost streljanja na osebo, ki beži proti državni meji ali od nje oziroma se samo giblje v mejnem pasu.
Poleg tega pravilnik ni primerna oblika za urejanje tako pomemb¬nih zadev. Pravilnik je namreč le izvedbeni pravni akt (precej »na dnu« pravne hierarhije), ki je na¬menjen preciziranju nekaterih zakonsko opredeljenih položa¬jev. pravic in dolžnosti. Pravilni¬ke sprejemajo najpogosteje funkcionarji državnih (upravnih) organov (torej posamezniki!) ter kolegialni organi državne upra¬ve. Navedeni pravilnik je ne¬sprejemljiv predvsem zato, ker ureja materijo, ki sodi v zakon, saj postavlja meje ustavnih do¬ločb o nedotakljivosti človekove¬ga življenja in integritete.
Načini uporabe strelnega orožja, ki jih določa navedeni pravilnik, so precizirani v Pravilih vojaške službe, ki konkretno opisujejo j postopek ravnanja pri uporabi | strelnega orožja (ukaz »stoj«, opozorilni strel v zrak, strel v ži¬vo tarčo...) Ta pravila so inter¬ni vojaški akt in niso objavljena v uradnem listu, zalo v skladu z našim redom nikogar pravno ne zavezujejo (so torej prašno nična). Podatek o teh pravilih sem povzel iz revijalnega tiska.
Ustrelitve na meji ponavadi tudi niso storjene v silobranu ali v skrajni sili, kar bi po 9. in 10. členu KZ SFRJ izključevalo njihovo zakonsko kaznivost, kajti vojaki s tem, ko streljajo na be¬žeče osebe, neposredno ne bra¬nijo sebe ali drugih oseb. prav tako pa tudi ne preprečujejo »večjega zla«, saj je odvzem živ¬ljenja ali huda telesna poškodba večje zlo od »prekrška za 3 di¬narje«. Jasno je torej, da sodijo ustrelitve na meji bolj pod opis dejanja v 46. členu KZ RS, kot pa v izvrševanju ustave in zako¬nov. Omenjeni 46. člen namreč povsem nedvoumno določa: »Kdor komu vzame življenje, se kaznuje z zaporom najmanj pe¬tih let.«

Uporaba strelnega orožja s strani drugih državnih organov

Tudi uporaba strelnega orožja pripadnikov drugih državnih organov ni ureje¬na na zakonski ravni. Uporabo strelnega orožja pooblaščenih uradnih oseb Zveznega sekreta¬riata za notranje zadeve ureja pravilnik, ki ga je izdal zvezni sekretar za notranje zadeve, v Sloveniji pa ureja takšno mate¬rijo v zvezi s pooblaščenimi uradnimi osebami Onz le navo¬dilo, ki ga je izdal republiški se¬kretar za notranje zadeve.5 To področje bi veljalo v prihodnje čimprej ponovno preučiti in po potrebi spremeniti oziroma do¬polniti na zakonski ravni, pri če¬mer bi se lahko tako v parlamen¬tu kot v javnosti izprofilirala raz¬lična takšna stališča. Tako po¬membnih vprašanj namreč ne gre več prepuščati v urejanje sa¬mo republiškemu ali zveznemu sekretarju in »njunim možem«.

Mednarodnopravni vidik
Na kratko naj omenim še mednarodnopravni vidik obravnavane tematike. Jugoslavija je leta 1971 ratificira¬la Mednarodni pakt o državljan¬skih in političnih pravicah, ki v 1. točki 6. člena določa:
»Pravica do življenja je neloč¬ljiva od človekove osebnosti. Ta pravica mora biti z zakonom za¬varovana. Nikomur ne sme biti življenje nezakonito vzeto.«
V skladu z 210. členom zvezne ustave bi se morala pri nas dolo¬čila Pakta neposredno uporab-ljati. Po 2. odstavku 210. člena je pakt neposredno zavezujoč tudi za naša sodišča, saj je bil objav¬ljen v uradnem listu. Žal je 210. člen ustave zaenkrat le ena iz¬med ustavnih pravljic, ki se upo¬rablja po politični presoji (spom¬nimo se procesa zoper četverico v Ljubljani), toda to nas nikakor ne sme odvrniti od ostrih zahtev po njegovi »rehabilitaciji«. V pravni državi mora bili na¬mreč takšna norma, ki omogoča in terja transformacijo sprejete¬ga mednarodnega prava v notra¬nje pravo, vsekakor spoštovana.
Če se s takšnim optimizmom opremo na 210. člen zvezne ustave in neposredno uporabimo do-ločila Pakta, ugotovimo, da je ustrelitev na meji nasprotna tudi citiranemu določilu te mednarodne pogodbe, ki pravi, da ne sme biti nikomur »življenje nezakonito vzeto«. Ker ni pri nas ustrelitev na meji utemeljena v nobenem zakonu, pa tudi ne v podzakonskih aktih (razen če gre za silobran, skrajno silo ipd.), je takšno ravnanje tudi v neposrednem nasprotju z mednarodnopravno normo in prekrije - ponovno - zaradi spreje¬ma te norme v naše notranje pra¬vo tudi z našim pravnim redom. Ustrelitev osebe, ki beži čez na¬šo mejo, je zato protipravna  v najširšem smislu (kar velja se¬veda za mirnodobno stanje).

Ovadba

V 149. členu Zakona o kazen¬skem postopku je zapisano, da morajo občani za uresničevanje družbene samozaščite naznaniti kaziva dejanja, za katera storilca preganjajo po uradni dolžnosti. Ker na podlagi dosedanjih ugo¬tovitev sumim, da je šlo pri šte¬vilnih dosedanjih ustrelitvah na meji (o katerih sem informiran le prek sredstev javnega obvešča¬nja) za kazniva dejanja umora ali telesne poškodbe s strani voja¬ških oseb, ki so streljale v bežeče civiliste, je pričujoči sestavke tu¬di nekakšna javna ovadba teh kaznivih dejanj. Storilcev in de¬janj seveda pristojnemu (voja¬škemu) tožilcu in drugim orga¬nom ne bo težko identificirati oziroma raziskati, iz konkretnih okoliščin primerov pa bo razvid¬no, ali so obstajali razlogi, ki so izključevali protipravnost ali  kaznivost teh dejanj, med katerimi jih veliko še ni zastaralo (glej 95. člen KZ SFRJ). Če drugega ne, zasluži javnost vsaj argumentirano javno pojasnilo o tem, kaj se pri nas na meji sme in ne sme dogajati, kajti negotovost, v ka¬teri dandanes živimo, postaja vse bolj neznosna.

Miro Cerar ml„ asistent na Pravni fakulteti v Ljubljani Pri zbiranju gradiva so sodelovali študenti I. letnika Pravne fakultete   v Ljubljani Borut Bogataj, Blaž Golob, Daša Gorjup.

Opombe:
1.
V 71. in 72. členu Zakonu o prehodu državne meje in gibanju v mejnem pasu (Ur. l. SFRJ št. 34/1979 je med drugim zapisano:
Z denarno kaznijo do 3 dinarjev ali z. za¬porno kaznijo do 30  dni se kaznuje za prekršek,
- kdor prestopi ali poskusi prestopni dr¬žavno mejo izven mesta, določenega za prehod, ali kdor prestopi ali poskuša pre¬stopili državno mejo na mestu, določe¬nem za prehod, brez veljavne potne li¬stine;
- kdor se giblje in biva v mejnem pasu brez dovoljenja;
- kdor v mejnem pasu ponoči giblje izven naseljenih mest in javnih cest;
- kdor lovi ah ribari v mejnem pasu brez dovoljenja za gibanje in bivanje v mejnem pasu;
- kdor lovi v mejnem pasu izven predpi¬sanega časa.
Z denarno kaznijo 2 dinarjev ali s kazni¬jo zapora do 20  dni se kaznuje za pre¬kršek:
- kdor se brez dovoljenja giblje ali zadr¬žuje na mejnem prehodu ali izven mesta mejnega prehoda, kjer je dovoljenje po¬trebno.
2.
2. člen K.Z SFRJ se glasi:
1. Kdor brez predpisanega dovoljenja prestopi ali poskusi prestopiti mejo SFRJ v organizirani skupini, oborožen ali nasil¬no, se kaznuje z zaporom do enega leta.
2. Kdor se ukvarja s prepovedanim sprav¬ljanjem drugih čez meje SFRJ ali kdor iz koristoljubnosti omogoči drugemu prepo¬vedan prehod čez mejo, še kaznuje z zapo¬rom od šestih mesecev do petih let, lahko pa se  kaznuje tudi z zaplembo premo¬ženja.
3.
54. člen Pravilnika o vojaški službi Ur. l. SFRJ. št 7/1985) med drugim določa (poudarki so dodani):
1. odst. Pri opravljanju stražarske in patrolne službe, službe dežurstva in druge podobne službe smejo vojaške osebe upo¬rabni orožje, če drugače ne morejo:
1. zaščititi življenja ljudi, ki jih varujejo:
2. odbiti napada ali odvrniti neposredne nevarnosti od napada na objekt, ki ga varujejo;
3. od osebe odbiti neposrednega napada, s katerim se ogroža njihovo življenje.
5. odst. Pooblaščene vojaške osebe v služ¬bi v vojaški varnosti in vojaški policiji uporabijo orožje in druga sredstva prisile pod pogoji, ki so z zakonom predpisani za pooblaščene uradne osebe notranjih zadev.
6. odst. Pri izvrševanju vojnih nalog uporabljajo vojaške osebe strelno in drugo j orožje v skladu s pravili o vojnih delova¬njih.
4.
9. in 10. člen KZ SFRJ določata, da dejanja, storjena v silobranu ali skrajni sili, niso kazniva. Silobran je tista obram¬ba, ki je neizogibno potrebna, da oseba (v našem primeru pripadnik JLA) odvrne od sebe ali od koga drugega istočasen proti¬praven napad. Skrajna sila pa je podana takrat, kadar stori oseba (vojak) dejanje zato, da bi od sebe ali od koga drugega odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, pri tem pa prizadejano zlo ni večje od zla, ki je grozilo.
5.
Pravilnik o načinu in pogojih za upora¬bo strelnega orožja, gumijevke in drugih prisilnih sredstev  Ur. l. SFRJ. št. 53/1986) in Navodilo o uporabi prisilnih sred¬stev (Ur. I. SRS. št. 26/1981) identično določata, da sme pooblaščena uradna ose¬ba uporabiti strelno orožje, če drugače ne more:
zavarovati življenja ljudi;
odvrniti napada na objekt ali osebo, ki jo varuje;
odvrniti od sebe neposrednega (proti¬pravnega) napada, s katerim je ogroženo njeno življenje:
preprečiti bega osebe, ki je bila zalote¬na pri kakšnem hujšem kaznivem dejanju (slovensko Navodilo šteje kot takšno dela¬nje tisto, za katero je po zakonu mogoče izreči zaporno kazen 15 let ali hujšo ka¬zen. Zvezni Pravilnik pa našteva najhujše oblike kaznivih dejanj zoper SFRJ in živ¬ljenje oziroma integriteto posameznika ter navaja še dodatne omejitvene dejavnike za uporabo strelnega orožja).
7. in 8. točka Pravilnika opisujeta konkre¬ten postopek uporabe strelnega orožja (opozorilo, zastrašitev s streljanjem v zrak, streljanje v noge itd.) V Navodilu pa je še posebej zanimiva točka 17/4, ki se glasi: »Če beži oseba, zoper katero se sme uporabiti strelno orožje, proti državni me¬ji, sme pooblaščena oseba streljan le tako, da izstrelek ne preleti državne meje.«