Omenjeno je bilo, da je pobuda ali motiv za današnjo razpravo v tem spoštovanem zboru nek dogodek, nek eksces, ki pa vendarle ni dobil epiloga, smo rekli, da danes o njem ne bomo govorili, kar je seveda prav. Po svoje bodo povedali organi pregona ampak že zdaj lahko rečemo dokaj suvereno, da karkoli je že bilo, bodisi da je šlo za provokacijo, insceniranje ali pa celo za poskus uboja, skratka je v vsakem primeru nesprejemljivo. Čas bo pokazal in dobro, zdaj razpravljamo nekoliko na vrat na nos, na hitro o eni temi, ki pa je v resnici izjemno težavna, neprijetna. Jaz po naravi nisem boječ človek, se rad lotevam vseh tem ampak moram reči, da ta pa izrazito gledano historično in sicer v družbi objektivno daje slabe rezultate, nizek družbeni konsenz, vznemirjenja in po svojem obsegu v družbah je relativno obrobna tema po svojem obsegu.

To je majhen del znotraj še vedno majhnega dela procesa umiranja v družbi. Kot je bilo že nekoliko prej omenjeno imamo seveda mnogo druge probleme ampak vendarle. Mi smo soočeni s silovitim razvojem medicine, ki danes, zlasti Slovenija, je v velikih težavah, ne morejo več slediti, od tod tudi seveda velike težave ampak ta medicina dela čudeže. In kljub temu ta čudež medicine je neprimerljiv s tistim, ki ga doživljamo skozi vsakdanje življenje. Življenje nam je poudarjeno, priznali to ali ne in dolžnost vsakogar in širše družbe in skupnosti je, da ga hvaležno sprejemamo, živimo, bogatimo seveda v fizičnem in duhovnem pomenu in zato smo na tem svetu zdravniki, da pomagamo s svojim znanjem, ohranjamo zdravje, preprečujemo bolezni in jih tudi zdravimo. Čas zdravljenja, ki nekako je v naši pristojnosti, štejemo seveda do smrti. Bolniku stojimo ob strani ter mu omogočamo pristojno umiranje. In tu nastopi tista prelomna točka o kateri danes govorimo. Ostaja samo še evtanazija. Aktivna prekinitev življenja z roko zdravnika tako silno in dramatično spremeni odnos zdravnik - bolnik, da si mi zdrznemo in pravzaprav zatrepetamo ko pomislimo na to dejanje. Skratka karkoli bi se dogodilo, morda v neki prihodnosti v tej smeri, bi bilo seveda potrebno ali bi bilo možno z neko široko javno razpravo tudi med slovenskimi zdravniki, ki jo ta čas tako na hitro mi seveda nismo mogli opraviti. Kot veste evtanazijo zavračamo, obsojamo in do nadaljnjega bo seveda tako tudi ostalo.

Ampak že predhodniki so nekaj povedali. Mi zremo smrti v oči praktično sleherni dan. Letno umre v Sloveniji 20 tisoč državljanov, tega 10 tisoč v bolnišnicah. Ta trend umiranja v slovenskih bolnišnicah izrazito hitro narašča, saj ne samo v Sloveniji tudi v družbi in to je zaskrbljujoče. Za nas smrt ni tabu, sicer pa zaznavamo v širši družbi kakor tudi strah pred umiranjem, odtujenost družine, članov od umirajočega odrivanje umirajočih v bolnišnico in bolnišnice po pravilu niso najbolj humano okolje zadnjih trenutkov v življenju. Kot sem že rekel, če smrt za nas ni tabu je pa vsekakor izjemno spoštljiv nasprotnik v oskrbi ali pa tisti borbi za življenje bolnika in žal pogosto moramo priznati poraz. To dejanje in ta proces je za nas izjemno naporen. Ločnica med življenjem in smrtjo je tako zabrisana, je tako tanka, nepredvidljiva, zato je v naših očeh deležna izjemne pozornosti in spoštovanja.

Že odločanje o tem, kdaj položiti orožje in priznati poraz v boju za samo življenje bolnika torej govorim o odtegnitvi aktivnega zdravljenja je zahteven strokovni izziv, izjemen psihični napor in velika odgovornost za slehernega zdravnika. Mi ne želimo biti edini odločujoči v takih primerih, a hkrati sprejemamo nesporno dejstvo, da bolj izobraženega in etično podkovanega arbitra ni kakor tudi ne z vidika zaupanja bolnikov ni bolj zaželenega poklica v takih trenutkih. Samo s tem sem želel nakazati, da je to že samo utegnite zdravljenja, kar sicer smatramo za etično dejanje. Izjemno velika obremenitev za slovenske zdravnike. Čutimo na neki način, da se umirajočega odriva iz že povedanih razlogov v naročje zdravnikom in v bolnišnice, kjer ni pravo mesto za dostojno umiranje, zato tudi toliko pomislekov ali previdnosti že pri omenjanju besede evtanazija, kjer je naslednja stopnja še toliko hujših etičnih dileme kot sem jih pravkar omenil pri odtegnitvi aktivnega zdravljenja, s katerim se zdravniki pravzaprav resnično vsakodnevno soočamo. Zato kot sem povedal, skoraj da nemogoče je nasprotovati neki javni razpravi kot to danes razumem, vendarle v nekem strokovnem krogu, kajti živimo v neki demokratični družbi. Teme, ki govorijo o življenju in smrti in če želite so to, če pridodamo še spravo ali evtanazija se v urejenih družbenih okoljih rešujejo leta in leta ali desetletja in izjemno redke, na prste ene roke lahko prištejemo, da dosegajo visok družbeni konsenz, na prste ene roke.

Zato kot že povedano, preusmerimo razpravo in pozornost in energijo Slovencev in sposobnost sporazumevanja, ki mimogrede prislovično je slabo v našem prostoru na tiste probleme, ki v resnici so v slovenskem zdravstvu in v slovenskem zdravstvu so razmere dramatične. Bilo je povedano že prej o paliativni oskrbi. Povedal sem že, da tabuizacija smrti, strah pred umiranjem je pa res tema, ki se lahko kot širša družbena skupnost posvetimo, zato je naše mnenje, da odpiranje širokih razprav o evtanaziji ta čas ni neka prioriteta in da imamo dovolj in mnogo drugih razlogov, katerim se moramo posvetiti. Navsezadnje, gospod predsednik, mislim da čez eno uro ali dve bomo razpravljali pa res o tistih problemov, ki jih lahko rešujemo in se ta hip v Sloveniji neposredno dotika mnogih Slovencev, ki živijo v nehumanem okolju in imamo možnost preživetja.

Če poslušam skrajšati, mislim da sem že predolg. Podpiram razpravo v tistem smislu, da zdravniki daleč, da smo edini arbitri in mi ne želimo nekega paternalističnega odnosa na to silno težko tematiko. Zelo spoštujemo ostale vire pravnike, filozofe, sociologe in psihologe, to je širša družbena tematika, ampak sprejmite naša opozorila in dvome in strahove pri tako dramatičnem premikom, kar se tiče aktivnega posega zdravnika v prekinitev človeškega življenja.

Naj zaključim. Kar se zdravniške zbornice tiče mi nismo opravili, spodobi se vedno, da se opravi tudi znotraj strani široka strokovna razprava, mi je nismo opravili. Absolutno pa podpiramo in prevzemamo stališča Komisije za medicinsko etiko, ki je cenimo kot nesporno avtoriteto na področju medicinske deontologije v državi. Hvala lepa.

Seja Odbora za zdravstvo, Državni zbor (4. 2. 2015)