Zgodba o odvzemu osemletne deklice, ki si je v družini znane srbske psihologinje komaj malo opomogla, že več mesecev pretresa Srbijo. Deklica, ki je bila do decembra lani nameščena v rejniški družini znane srbske klinične psihologinje dr. Mile Alečković in njenega moža, prihaja iz revne družine s Kosova in Metohije. Njen oče je umrl, njena mati je bila pogosto bolna, zato je sodišče deklico začasno nastanilo pri rejniški družini na območju Centra za socialno delo v Obrenovcu. Rejniški in posvojitveni center v Beogradu jo je nato zaupal v rejništvo priznani klinični psihologinji dr. Mili Alečković. V Milino hišo je deklica prišla v zelo slabem fizičnem in duševnem stanju, zanemarjena in s poškodbami na koži, pripoveduje znana psihologinja.

Deklica si je ob skrbni negi kmalu opomogla, vpisali so jo na zasebno šolo v Beogradu, ji omogočili potovanja po Evropi, saj je mož Mile Alečković Francoz Ives Bataille. V začetku decembra je po skoraj dveh letih rejništva sledil obisk delavcev s Centra za socialno delo iz Obrenovca.

Nekaj dni kasneje, 15. decembra, je osem delavcev iz dveh centrov za socialno delo brez vnaprejšnjega obvestila in kakršnega koli pojasnila ob asistenci policije na silo odpeljalo deklico iz hiše Mile Alečković.

Primer nerazumljivega ravnanja oblastnih organov, ki se ne ozira na stisko otrok
Kot socialnega delavca me je zgodba takoj pritegnila, posebej še zato, ker se je scenarij odvzema deklice zgodil na zelo podoben način, kot se je to zgodilo v primeru nesrečnih koroških dečkov. Deklico so socialni delavci iz družine, v kateri je bivala dve leti, v spremstvu policije odpeljali nenapovedano, brez kakršnekoli priprave otroka na novo premestitev, brez vsake odločbe in brez poprejšnje seznanitve družine, da jim bodo otroka odvzeli.

Primer je še toliko bolj zanimiv, saj gre za rejniško družino znane klinične psihologinje, ki v Srbiji in tujini uživa nemajhen strokovni ugled. Da bi si o primeru spornega odvzema ustvaril kolikor toliko objektivno strokovno sliko, sem navezal stike z dr. Milo Alečković in njenim možem Ivesom Bataillem.

Globalni lobi za uničenje družine
Dr. Alečkovićevo sem opozoril na podoben primer v Sloveniji, jo seznanil z zadevo koroških dečkov, dr. Mila Alečković pa mi je podrobno opisala nerazumljivo ravnanje delavcev CSD Obrenovac in Beograd, ki so na dan odvzema brez najave in dovoljenja okupirali njeno hišo ter ji grozili v vdorom policije, dokler ni zaradi hudo vznemirjene in jokajoče deklice popustila in jim otroka izročila. Dodala, je, da so razmere glede posvojitev in rejništva v Srbiji prepuščene nekakšnemu trgovskemu sistemu, po katerem nekatere ustanove dobesedno kupčujejo z otroki. Najina skupna ugotovitev je bila, da v ozadju takšnih primerov redno naletimo na bolj ali manj jasen interes dela politike, ki sledi globalnim trendom uničenja družine in čim večje oslabitve identitete odraščajočih otrok.

Katastrofalne izkušnje vpletanja CSD v družine iz nordijskih držav
Podobno, kot se je zgodilo pri odvzemu koroških dečkov, ko je CSD Slovenj Gradec v okviru pravne pomoči CSD Velenje izdelal Oceno o primernosti, v  kateri je opisal odnose v babičini in dedkovi družini kot dobre, usmerjene v skrb za zdravo rast in razvoj vnukov, hkrati pa so v istem mnenju zapisali, da babica ni najbolj primerna kandidatka za rejništvo vnukov, se odvija tudi zgodba nesrečne deklice iz Srbije. Svoje razloge za odvzem so socialne delavke utemeljevale zgolj z navedbami, da so deklico ob obisku našli bolno, da so zanjo v šoli zbirali denar za šolo v naravi in oblačila, pri babici in dedku koroških dečkov pa so izgovor za samovoljo našli v trenutni prostorski stiski starih staršev in njihovi starosti, pri čemer njunega zagotovila, da bosta zmogla skrb za vnuka, ki sta jo ves čas od hčerkine smrti zavzeto in kakovostno opravljala, niso upoštevali.

Podobno samovoljo opažamo tudi v tujini. Raziskava iz nordijskih držav razkriva katastrofalne posledice vtikanja ideološko formiranih delavcev centrov za socialno delo v družine. Gre namreč za generacije socialnih delavk in delavcev, izmed katerih mnogi v času šolanja postanejo aktivisti teorije multikulturnosti skrajne levice, cepljeni na teorijo spola in agresivni homoseksualni aktivizem.

 Ali je podobnost srbskega in slovenskega primera kršenja pravice otrok do nepretrgane vzgoje naključna ali ne, pa presodite sami. V Glasu za otroke in družine bomo storili vse,kar je v naši moči, da popravimo krivico, storjeno koroškima dečkoma, babici in dedku ter da se takšni primeri v prihodnje ne bodo več dogajali.

Franci Donko