Velika Britanija je ena od dveh držav (druga je Hrvaška) v Evropi, kjer socialni centri izvajajo tako imenovane "forced adoption", to so prisilne posvojitve, pri katerih vzamejo otroka biološkim staršem brez njihove privolitve. V Veliki Britaniji si štejejo za velik dosežek, da so tovrstne posvojitve od leta 2011 narasle kar za 63 odstotkov. To bi bila dobra novica samo v primeru, če bi se biološki starši res izkazali za neprimerne skrbnike svojih otrok. Žal pogosto ni tako in so otroci odvzeti  brez trdnih argumentov in na silo. 

Domnevni motiv za vse več posvojitev v Veliki Britaniji je otrokova korist, vendar mnogi straši opozarjajo, da socialni delavci pogosto zlorabljajo svoja pooblastila. Mnoge družine so bile prisiljene zapustiti državo, da so lahko obdržale svoje otroke. RT poroča, da družine iz Velike Britanije bežijo na Irsko, ker centri za socialno delo uporabljajo lažne obtožbe in nejasne opredelitve zlorab, da lahko staršem prisilno odvzamejo otroke in povečajo statistiko posvojitev. Dokumentarec RT pripoveduje zgodbo nekaterih od teh družin. 

Socialni delavci na sodišču (po navodilu svojih nadrejenih) pričajo v prid posvojitvam. Zakonodaja Združenega kraljestva določa več razlogov za odstranitev otroka od staršev. Najbolj pogosto uporabljen in tudi najbolj sporen razlog je "tveganje prihodnjega čustvenega oškodovanja" (risk of future emotional harm). 

Tudi če starši kasneje na sodišču dokažejo, da jim je bil otrok odvzet po krivici, sodišče običajno odloči, da ostane otrok pri posvojiteljih "zato, da otroka ne bi ponovno vznemirjali". 

Vsako leto v Veliki Britaniji odvzamejo 11 tisoč otrok staršem brez njihove privolitve. To lahko pomeni: da je vzgoja za družinsko življenje v VB katastrofalna, ali Velika Britanija ni sposobna nuditi dovolj podpore staršem in so takšni drastični ukrepi nujni ali pa, da centri za socialno delo grobo kršijo osnovno pravico staršev in otrok, namreč, da imajo drug drugega in otroke množično jemljejo zaradi kakšnih drugih interesov. Gotovo obstaja boljša rešitev; na Irskem jo poznajo. "Na Irsko sem šel zato, ker so tam pripravljeni pomagati staršem, ki se znajdejo v stiski, vendar želijo obdržati otroka", je povedal John Paskell, eden od staršev, ki so pobegnili pred britanskimi lovilci otrok - socialnimi delavci - na Irsko.

Primere grobih zlorab moči Centrov za socialno delo poznamo tudi v Sloveniji, zato moramo biti zelo pozorni na vse primere, ki bi lahko kazali na širjenje britanskega sindroma razbijanja družin.