Nekdanji šolski minister Slavko Gaber in LGBT aktivistka ter članica razvpitega Mirovnega inštituta Veronika Tašner, sta bila v letu 2013 mentor in somentorica diplomske naloge z naslovom Otrok iz istospolne družine v šoli.

V diplomski nalogi, v kateri mrgoli homoseksualnega aktivizma avtorica med drugim navaja, da so istospolna partnerstva težavna, saj v njih ni jasno opredeljenih vlog; priznava, da je cilj skupnosti istospolnih staršev  "nova kultura", ter daje napotke, kako jo doseči skozi šolski sistem.

Avtorica: Tjaša Gale
Naslov: Otrok iz istospolne družine v šoli
Leto: 2013
Fakulteta: Pedagoška fakulteta, oddelek za razredni pouk
Mentor: dr. Slavko Gaber, izr. prof.
Somentorica: Veronika Tašner, asist.

Navajamo dobesedne citate iz diplomske naloge. Se razume, da so pogosto citirani (spet) LGBT aktivistke in aktivisti, na primer Alenka Švab iz fakultete za družbene vede (FDV), Mojca Urek iz Fakultete za socialno delo, Darja Zaviršek in Ana Marija Sobočan iz Fakultete za socialno delo in Roman Kuhar iz Filozofske fakultete. Vsaj te štiri fakultete, so z vidika promocije teorije spola, kontaminirane.

Istospolna partnerstva

»Največkrat so težavna, saj v njem ni jasno opredeljenih vlog; pravila partnerja sproti prirejata in iščeta najboljše možnosti (Giddens 2000; Rener, 2006 in Švab, 2010).«
»… se nenehno sprašujejo o svoji identiteti, prav tako pa so v svojih razmerjih ves čas negotovi.«

»Tovrstno partnerstvo je nenehno v precepu med kratkotrajno spolno vzburjenostjo in dolgotrajni skrbi za drugega. S. Hite (1988, po Giddens, 2000) zato opisuje istospolna partnerstva kot težavna, zapletena in kratkotrajna. »

Odločitev za starševstvo

»Pomislekov glede otrok v istospolnih družinah pa nima zgolj družba, ampak je to tabujska tema pri homoseksualcih samih. Hkrati sta z željo po otroku pri njih prisotna strah in krivda, da jim morda pravica do otroka ne pripada. Njihov glavni pomislek je reakcija družbe do otroka, zato je temeljna naloga v taki družini pripraviti otroka na homofobične reakcije družbe in jih pred tem zaščititi (Švab in Urek, 2006).«

»Lezbijke lahko otroka donosijo z nelegalno umetno oploditvijo, geji z nadomestnim materinstvom, oboji pa z enostransko posvojitvijo (tovrstnih primerov je malo, saj jih Centri za socialno delo ne uvrščajo na seznam primernih rejniških družin (Urek, 2006). Kot je znano, pa se postopkov za pridobitev otroka lotijo le dobro situirani homoseksualni pari ( Stacey in Biblarz, 2001)«

• V opombi k temu delu pa še: »O nelegalni umetni oploditvi govorimo zato, ker je v Sloveniji zakonsko določeno, da je do umetne oploditve upravičena le ženska, ki je v heteroseksualnem razmerju. Lezbijke zato pomoč največkrat poiščejo kar na Hrvaškem (Urek, 2006).«

"Lezbijkam bi družba še lahko pogledala skozi prste, saj je materinstvo vedno bilo v ženski domeni, večje težave pa imajo geji. Ti so »contra natura«, v družbi vsaj dvakrat: moški otroka ne more roditi, hkrati pa tudi ni kompetenten v skrbi zanj (Švab in Urek, 2006)«

»Ključni nacionalni interes je potreba po nadzorovanju rojstev; vsaka vlada si prizadeva za njihovo čim večje število, politika istospolnih družin pa tu deluje kontradiktorno.«

Življenje otrok v istospolnih partnerstvih

»Večjo verjetnost za homoseksualnost je zaznati pri sinovih homoseksualcev. Raziskave so pokaze tudi, da so hčere lezbijk v puberteti imele več avantur, nasprotno pa so sinovi homoseksualcev pri spolnosti celo bolj zadržani kot pa njihovi vrstniki iz heteroseksualnih družin.«

Homofobija

»Dobesedni pomen strokovnega izraza homofobija je strah pred istostjo. Beseda se je v slovenščini prvič pojavila leta 1988, v svetu pa jo je prvič opredelil ameriški klinični psiholog Weinberg, leta 1972. Sprva je bila homofobija razumljena kot fizični odpor pred homoseksualci, kasneje pa je Weinberg (1972, po Kuhar, 2011) definicijo razširil in jo opredelil kot bolezen in stališče, kot patologijo in določen svetovnonazorski pogled. Zajema predsodke, samo sovraštvo in strah blizu homoseksualcev.«

»Tako bi to temo lahko uvrstili že v sam začetek osnovnega šolanja, če ne celo v vrtce, ko se z otroki oziroma učenci pogovarjamo o družinah. … Če že zamudimo prvo triletje, lahko temo ponovno uvrstimo v 5. razred osnovne šole, ko se z otroki pogovarjamo o drugačnosti in strpnosti v okviru družboslovja.«

Napotki za delo v šoli

»Zaviršek in M. Sobočan (2012) navajata nekaj konkretnih primerov kako se lotiti obravnave teme o istospolni družini. Učitelj mora od samega začetka paziti pri jeziku; izbirati mora ustrezne izraze; najbolje je, da govorimo kar o starših in ne o mamah in očetih …«

»Temo lahko nadgradimo s pogovorom o spolnih vlogah. … Navežemo se na delitev dela. … Zakaj nekje obstajajo določena »ženska« in »moška« dela?«

»Homoseksualnost moramo zato predstaviti čim bolj preprosto, da otroci oblikujejo čim manj predsodkov.«

Kaj želi doseči skupnost istospolnih staršev?

»Njihov boj lahko opišemo s procesom inovacije. Gre za vplivanje manjšine na večino. Da lahko spremembe dosežejo, se morajo dosledno vesti, biti pripravljeni sklepati kompromise, njihova vsebina ne sme biti preveč skrajna in ne smejo rivalizirati z večino (Bečaj, 1997, po Šorli, 2010). Spremembe so učinkovitejše, če verjamejo v številne podobnosti v obstoječih družbenih normah. Prav zato je bila ustanovljena skupnost Rozalija – homoseksualni pari se kljub različnosti njihovih življenjskih zgodb srečujejo s podobnimi vprašanji; odgovori in podobne izkušnje jim dajejo moč za boje s heteronormativno družbo. Vztrajali bodo toliko časa, dokler želenega ne bodo dosegli ali če povzamemo Goldsteina (2005, po Šorli, 2010: 387): spremenil se bo izobčenec in tudi normalnež; rezultat spremembe pa bo nova kultura.«

Ob koncu spomnimo: Slavko Gaber je mož feministične aktivistke in zagovornice teorije spola Milice Antić Gaber ter pomemben člen nekdanje LDS. 

Vesna Vilčnik