Sodniki in tožilci imajo pravico do nadzora!
17.06.2015V Sloveniji potekajo številne razprave na temo, kako naj državljano nadzorujemo delo sodnikov in tožilcev. Znanih je preko 1500 primerov, ko so slovenski sodniki kršili človekove pravice in za to niso na noben način odgovarjali niti ni bila niti za en tak primer vzpostavljena preiskava ali se je sodnik zmotil ali pa je morda namerno zlorabil svojo sodniško moč. Prav tako je znano, da nekateri sodniki in tožilci grenijo delo in življenje državljanom, ko jih obtožujejo domnevnih prekrškov in deliktov, ki so na višjih instancah pogostokrat razveljavljeni. V vseh primerih, ko so sodbe sodnikov razveljavljene se v sodstvu nič ne zgodi. Tako je teoretično mogoče, da en tožilec ali sodnik tako dela od prvega službenega dne do zadnjega. K sreči imamo veliko večino sodnikov in tožilcev, ki tega ne zlorabljajo in pošteno delajo. Vsi ti so talci kolegic in kolegov, ki zlorabljajo svoje funkcije ter sistema, ki jim to omogoča. Kako je to mogoče?
ODGOVORNOST SODNIKOV IN TOŽILCEV
1 UVOD
Sodniki in tožilci opravljajo svoje delo samostojno, vendar pa v vseh pravosodnih sistemih obstajajo tudi mehanizmi za nadzor nad kvaliteto njihovega dela in ukrepi za varovanje ugleda pravosodne funkcije. Uspešnost dela pravosodnih funkcionarjev se ocenjuje po posebnih pravilih, obstajajo pa tudi postopki za ugotavljanje njihove disciplinske, civilne in kazenske odgovornosti.
V tem besedilu smo prikazali pregled ocenjevanja delovne uspešnosti (s poudarkom na pristojnih organih in njihovi sestavi) ter postopke za ugotavljanje disciplinske, civilne in kazenske odgovornosti sodnikov in tožilcev ter vlogo ministrstva pri ugotavljanju te odgovornosti. Prikazali smo zadnje primerljive podatke o številu uvedenih disciplinskih postopkov zoper sodnike in tožilce, primerjavo števila poklicnih sodnikov na 100.000 prebivalcev ter podatke o številu prejetih zadev in vloženih obtoženih aktov na tožilca. Primerjalni pregled zajema Avstrijo, Nemčijo in Italijo. Iz statističnih podatkov, do katerih je možno dostopiti prek v besedilu navedenih virov, pa si je mogoče ogledati različne statistične podatke tudi za vse druge države članice Sveta Evrope (v nadaljevanju SE).
Pri svojem delu smo se predvsem oprli na že izdelano raziskovalno nalogo z naslovom Odgovornost sodnikov in tožilcev v Avstriji, Italiji in Nemčiji (št. 72/2009), katere tematika se za navedene tri države znatno pokriva s tematiko pričujočega besedila. Zaradi skoraj štiriletnega obdobja, ki je preteklo od izdelave navedene naloge, pa smo morali ažurirati takratne podatke s preiskovanjem zakonodajnih in drugih strani na svetovnem spletu. Glede na zahteve v naročilu smo vnesli tudi določene vsebinske dopolnitve. Določene informacije smo pridobili iz izpolnjenih vprašalnikov in poročil v okviru CEPEJ,1 posebne komisije pri Svetu Evrope (v nadaljevanju SE), ki se ukvarja z učinkovitostjo pravosodja. Pri tem moramo poudariti, da je bilo zadnje zbirno poročilo CEPEJ izdelano v letu 2012 s podatki za leto 2010, zato nismo mogli prikazati novejših podatkov. Podatki za leto 2012 bodo objavljeni šele v letu 2014.
2 UREDITEV IN STANJE V REPUBLIKI SLOVENIJI
V raziskovalni nalogi št. 72/2009 smo podrobneje prikazali ureditev v naši državi, zato na tem mestu ponavljamo samo nekatere bistvene poudarke in poleg novejših statističnih podatkov prikazujemo nekatere potrebne informacije, ki jih v prejšnji nalogi zaradi nekoliko drugačnega koncepta nismo. Bistvenih razlik v primerjavo s takratno ureditvijo, ki bi lahko vplivale na vsebino pričujoče naloge, pa ni bilo.
Ocenjevanje sodnikov in državnih tožilcev
Status sodnikov ureja Zakon o sodniški službi (ZSS), ki med drugim govori tudi o napredovanjih sodnikov v povezavi z ocenjevanjem njihovega dela, ter o njihovi odgovornosti, predvsem disciplinski. Ocenjevanje delovne uspešnosti in ugotavljanje odgovornosti državnih tožilcev pa sta urejena v Zakonu o državnem tožilstvu (ZDT).
Kriteriji za ocenjevanje sodnikovega dela so določeni v 29. členu ZSS. Oceno sodniške službe (ki vsebuje izpolnjevanje vseh kriterijev) izdela za sodnike personalni svet hierarhično višjega sodišča. Če iz ocene izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi, mu preneha sodniška funkcija.
Oceno sodniške službe je treba v tem primeru pred njenim učinkovanjem predložiti v potrditev Sodnemu svetu (33. člen ZSS). Če pa iz ocene izhaja, da sodnik ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, ne more biti imenovan na višje sodniško mesto ali na položaj svetnika in ne more biti uvrščen v višji plačni razred, dokler ni z oceno ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za napredovanje (34. člen ZSS). Zoper oceno je možno vložiti pritožbo pri personalnem svetu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.
V 23. členu ZDT je med drugim določeno, da se, kolikor ta zakon ne določa drugače, za ocenjevanje dela državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe Zakona o sodniški službi. Za izdelavo ocene dela za državnega tožilca je pristojen Državnotožilski svet.
Disciplinska odgovornost sodnikov in tožilcev
Disciplinski postopek zoper sodnike je urejen v ZSS, isti zakon pa se poleg določb ZDT uporablja tudi za izvedbo disciplinskega postopka zoper državne tožilce. Minister, pristojen za pravosodje, ima poleg drugih upravičencev pravico zahtevati uvedbo disciplinskega postopka zoper državnega tožilca, za sodnika pa lahko poda predlog za uvedbo disciplinskega postopka. O disciplinski odgovornosti sodnikov in državnih tožilcev odločajo dvostopenjska disciplinska sodišča.
Civilna odgovornost sodnikov in tožilcev
Glede civilne odgovornosti oziroma pravice do povračila škode je v 26. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) sicer določeno, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil. Glede na navedeno določbo bi bilo tudi od sodnika (tožilca) mogoče neposredno uveljavljati odškodnino, če bi tako določal poseben zakon, vendar pa tak zakon še ni bil sprejet. Z odškodninskimi zadevami zaradi nepravilnega dela državnih organov se ukvarja Državno pravobranilstvo RS. Naša država glede na zgoraj navedena določila 26. člena Ustave in Obligacijskega zakonika odgovarja za protipravno ravnanje svojih uslužbencev in gre za tako imenovano odgovornost za drugega. Zoper povzročitelja škode lahko vloži plačnik odškodnine (Republika Slovenija ali zavarovalnica) regresni zahtevek, če je bila škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti.
Kazenska odgovornost sodnikov in tožilcev
V povezavi s kazensko odgovornostjo sodnikov Ustava v 132. členu določa, da lahko Državni zbor razreši sodnika v primeru naklepno storjenega kaznivega dejanja z zlorabo sodniške funkcije, ugotovljenega s pravnomočno sodno odločbo. V 28. poglavju Kazenskega zakonika (KZ-1) pa je v 288. členu med kaznivimi dejanje zoper pravosodje navedeno tudi kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja. Navedeni člen določa, da se sodnik, ki pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe zavestno krši zakon ali izkrivlja pravo, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost, kaznuje z zaporom do treh let. Enako se kaznuje sodnik, ki z enakim namenom opre sodno odločbo na dejstva, za katera ve, da ne obstojijo ali se krivo podtikajo z lažnimi ali nedovoljenimi dokazi. Zoper državne tožilce v Kazenskem zakoniku ni izrecno predpisano kaznivo dejanje, lahko pa odgovarjajo za kazniva dejanja v zvezi z dolžnostmi uradnih oseb.
Statistika
Leta 2010 je bilo v Sloveniji na 100.000 prebivalcev 49,9 poklicnih sodnikov (evropsko2 povprečje je bilo 21,6). Tožilec je v povprečju prejel oz. reševal 554,5 zadev (evropsko povprečje je bilo 615,2), vložil pa je 89,4 obtožnih aktov letno (evropsko povprečje 136,1).
Naslednja tabela prikazuje število disciplinskih postopkov, uvedenih v Republiki Sloveniji zoper sodnike in tožilce (zoper slednje ni bilo uvedenih postopkov) v letu 2010.
Tabela št. 1: Število disciplinskih postopkov, uvedenih v Republiki Sloveniji zoper sodnike in tožilce v letu 2010
Sodniki Tožilci
Skupno število 1 -
Kršitev poklicne etike - -
Poklicna neprimernost 1 -
Kaznivo dejanje - -
Drugo - -
Vir: CEPEJ, poročilo za Slovenijo, str. 55.
Iz aktualnega poročila CEPEJ za Slovenijo je razvidno, da je bilo v Sloveniji leta 2010 na 100 sodnikov uvedeno 0,1 disciplinskega postopka (evropsko povprečje je bilo 2,1 postopka), zoper tožilce pa v tem letu v naši državi ni bil uveden noben disciplinski postopek. V naslednjem letu pa je bilo, kot izhaja iz navedenega poročila, uvedenih 9 disciplinskih postopkov zoper sodnike.
3 ODGOVORNOST SODNIKOV IN TOŽILCEV - PRIMERJALNI PREGLED
Tako kot za Slovenijo tudi za naslednje tri prikazane države - Avstrijo, Italijo in Nemčijo - velja, da smo jih že podrobneje prikazali v raziskovalni nalogi št. 72/2009, zato na tem mestu ponavljamo samo nekatere bistvene poudarke in poleg novejših statističnih podatkov ter dejanskih novosti prikazujemo nekatere potrebne informacije, ki jih v prejšnji nalogi zaradi nekoliko drugačnega koncepta nismo.
3.1 Avstrija
Avstrijski Zvezni ustavni zakon (Bundes-Verfassungsgesetz - B-VG) v 88. členu določa, da se lahko sodnika odstrani s funkcije, upokoji ali proti njegovi volji prerazporedi samo na podlagi zakona in po konkretni sodni odločbi. V tem členu je predviden tudi suspenz sodnika.
Poleg ustavnih določb se najpomembnejša pravila za status in usposabljanje sodnikov nahajajo v posebnem Zakonu o sodniški in tožilski službi, ki velja tako za sodnike in državne tožilce kot tudi za pripravnike v pravosodju (Richter-und Staatsanwaltschaftsdienstgesetz; RStDG). Na svojo funkcijo so poklicni sodniki imenovani za nedoločen čas in se morajo upokojiti, ko se izteče koledarsko leto, v katerem so dopolnili 65 let. Delovno razmerje lahko sodniku po 100. členu RStDG preneha zaradi različnih razlogov, med drugim tudi po pravnomočnosti disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. V primeru, če je sodnikova službena ocena v dveh zaporednih letih negativna oziroma je ocenjen z "neustrezno" ali pa v primeru, če več ne izpolnjuje pogojev za imenovanje za sodnika, je tudi sam s strani predsednika višjega deželnega sodišča (Oberlandesgericht) ali zveznega pravosodnega ministra pisno pozvan k temu, da v enem mesecu po vročitvi poziva sam zaprosi za upokojitev v najkrajšem možnem času. Če tega ne stori, se opravi poseben postopek pred službenim sodiščem (Dienstgericht), ki je v tem primeru višje deželno sodišče ali pa Vrhovno sodišče (90. in 91. člen RStDG).
Državni tožilci delujejo v uradih, ki so avtonomni pravosodni organi in so ločeni od sodišč. Delovanje državnih tožilstev ureja Zakon o državnem tožilstvu (Staatsanwaltschaftsgesetz - StAG). Prav tako kot sodniki so državni tožilci v javnopravnem delovnem razmerju z zvezno državo, za razliko od sodnikov pa so vezani na navodila svojih nadrejenih. Na funkcijo so imenovani za stalno.
Ocenjevanje sodnikov in državnih tožilcev
V 36. členu RStDG je določena sestava personalnih senatov (Personalsenate), ki se morajo ustanoviti pri vsakem sodišču in imajo pomembno vlogo pri ocenjevanju sodnikov, kot bo razvidno iz nadaljevanja. Vsak personalni senat sestavljata dva člana glede na funkcijo (predsednik in podpredsednik sodišča) in trije izvoljeni člani. Če je na sodišču sistemiziranih več kot 100 sodniških mest, se število voljenih članov poveča na pet.
Ocenjevanje sodnikovega dela (Dienstbeschreibung) se opravi v prvi četrtini koledarskega leta za preteklo leto. Sodniki nižjih rangov se prvikrat ocenjujejo v drugem koledarskem letu, ki sledi njihovemu imenovanju. Predsednik sodišča lahko, kot določa 51. člen RStDG, zahteva ponovno ocenjevanje dela posameznega sodnika, če obstajajo podlage za dvom, ali je zadnja skupna ocena sodnikovega dela (Gesamtbeurteilung) še ustrezna. Tudi sam sodnik lahko v določenih primerih zahteva ponovno ocenjevanje, če ni zadovoljen s prejšnjo oceno. Če se ocena posameznega sodnika ne glasi vsaj "zelo dobro", je treba njegovo delo ocenjevati tudi prvo naslednje leto, sicer pa ne. V skladu z 52. členom RStDG je za ocenjevanje sodnikovega dela praviloma pristojen personalni senat sodišča, na katerem dela. Za sodnike okrajnih sodišč (Bezirksgerichte) pa so pristojni personalni senati deželnih sodišč. Predsednike in podpredsednike sodišč ocenjujejo senati nadrejenih sodišč.
Pri izdelavi skupne ocene sodnikovega dela (Gesamtbeurteilung) je treba v skladu s 54. členom RStDG upoštevati:
- obseg in aktualnost strokovnega znanja, posebno poznavanje predpisov, nujnih pri opravljanju dolžnosti;
- sposobnosti sodnika in njegovo dojemanje (Auffassung);
- marljivost, vztrajnost, vestnost, zanesljivost, odločnost in usmerjenost k cilju (Zielstrebigkeit);
- socialne veščine, komunikacijsko sposobnost in zmožnost ustreznega dela s strankami (Parteienverkehr);
- sposobnost izražanja (pisna in ustna) v nemščini; če je za službo to potrebno, pa tudi znanje tujih jezikov;
- siceršnje obnašanje v službi, posebno do predpostavljenih, sodelavcev in strank, pa tudi obnašanje izven službe, če pride do vplivanja na službo;
- pri sodnikih, ki so imenovani na vodstvene funkcije ali pa je za njih tako imenovanje načrtovano, se upošteva tudi primernost za tako funkcijo;
- uspešnost (Erfolg der Verwendung).
Skupna ocena sodnikovega dela se lahko glasi:
- odlično - pri izvrstnih znanjih, sposobnostih in dosežkih;
- zelo dobro - pri nadpovprečnih znanjih, sposobnostih in dosežkih;
- dobro - pri povprečnih znanjih, sposobnostih in dosežkih;
- ustrezno - če sodnik pri rednem delu stalno dosega nujno potreben minimum storitev;
- neustrezno - če sodnik pri rednem delu ne dosega nujno potrebnega minimuma storitev.
V naslednjem, torej 55. členu je določeno, da se sodnik v dveh tednih po vročitvi ocene lahko pritoži personalnemu senatu nadrejenega sodišča.
Za ocenjevanje dela državnih tožilcev smiselno veljajo določbe RStDG, ki veljajo tudi za sodnike. Za ocenjevanje državnih tožilcev so pristojne, odvisno od ranga in službenega mesta posameznega državnega tožilca, personalne komisije višjih državnih tožilstev, Vrhovnega državnega tožilstva (Generalprokuratui) pa tudi personalna komisija pravosodnega ministrstva za vodilne funkcionarje Vrhovnega državnega tožilstva, višjih državnih tožilstev in za državne tožilce, razporejene na pravosodno ministrstvo. Pritožba zoper oceno personalne komisije višjega državnega tožilstva je možna v dveh tednih na komisijo pravosodnega ministrstva. Državni tožilec, katerega ocena se v dveh zaporednih letih glasi "neustrezno", je po pravnomočnosti druge ocene odpuščen oziroma mu preneha službeno razmerje (203. člen RStDG).
Disciplinska odgovornost sodnikov in tožilcev
V 101. členu RStDG določa, da sodnik odgovarja za disciplinsko kršitev (Dienstvergehen), če prekrši poklicno ali uradno dolžnost. Sankcija (Disciplinarstrafe) se izreče, če to zahteva vrsta in teža kršitve, ponavljanje kršitve ali druge oteževalne okoliščine. Pri določitvi kazni se upošteva teža storjene kršitve in nastale posledice, kakor tudi stopnja krivde in celotno dotedanje vedenje sodnika. Sodniku se lahko glede na okoliščine tudi spregleda kazen in se v odločbi navede samo to, da je kriv (Schuldspruch), vendar pa se v primeru, če v treh letih po izdaji take odločbe ponovi kršitev, to upošteva pri odmeri kazni. Na tem mestu velja pripomniti, da RStDG izrecno ne opredeljuje posameznih disciplinskih kršitev. Govori o kršitvah stanovske oz. poklicne in uradne dolžnosti (Standes - oder Amtspflichten).
Med disciplinske kazni (Disziplinarstrafen) pa spadajo:
- ukor (Verweis),
- denarna kazen v višini do 5 mesečnih prejemkov,
- premestitev v drug službeni kraj brez povračila selitvenih stroškov (Übersiedlungsgebühren),
- odpust oziroma prenehanje službenega razmerja (Dienstentlassung) (104. člen RStDG).
Disciplinske sankcije izreka le disciplinsko sodišče na podlagi predhodne ustne obravnave, po kateri izda sodbo. Obravnava pa ni obvezna, če disciplinski senat ugotovi, da bo izrečen le ukor, o čemer izda sklep (110. člen RStDG).
V 111. členu RStDG je določeno, katera so disciplinska sodišča. To so vsa štiri višja deželna sodišča (na Dunaju, v Gradcu, Linzu in Innsbrucku), ki so pristojna za vse sodnike teh in podrejenih sodišč, z izjemo predsednika in podpredsednika posameznega višjega deželnega sodišča. Pristojnost je navzkrižna, saj je dunajsko višje deželno sodišče pristojno za sodnike in državne tožilce, ki spadajo v pristojnost graškega višjega deželnega sodišča in obratno, enako pa velja tudi za pristojnost višjih deželnih sodišč v Linzu in Innsbrucku, od katerih je vsako pristojno za vodenje disciplinskih zadev za sodnike in tožilce v pristojnosti drugega višjega deželnega sodišča. Poleg tega je disciplinsko sodišče tudi Vrhovno sodišče za sodnike tega sodišča in predsednike ter podpredsednike višjih deželnih sodišč ter vodilne državne tožilce.
O sestavi disciplinskih organov govori 112. člen RStDG, ki določa, da disciplinsko sodišče odloča v senatu treh sodnikov, predhodne poizvedbe in preiskavo pa opravi preiskovalni komisar (Untersuchungskommissär), ki je član disciplinskega sodišča, vendar v isti zadevi ne more biti član senata. Na Vrhovnem sodišču je disciplinski senat sestavljen iz petih članov. Disciplinski senati se imenujejo za dobo 5 let, o njihovem imenovanju je treba obvestiti zvezno pravosodno ministrstvo in Vrhovno sodišče. Skladno s 118. členom RStDG službene interese (interes predlagatelja postopka) v postopku zastopa disciplinski tožilec (Disziplinaranwalf), ki je pri višjem deželnem sodišču višji državni tožilec (Oberstaatsanwalt), pri Vrhovnem sodišču pa je to vrhovni državni tožilec (Generalprokurator). Pravosodno ministrstvo lahko disciplinskemu tožilcu daje navodila. Po 120. členu RStDG lahko sodnika v postopku zastopa drug sodnik, tožilec ali odvetnik, lahko pa se tudi sam zastopa. Na odločitev disciplinskega sodišča lahko obdolženi sodnik in disciplinski tožilec vložita pritožbo, o kateri odloča Vrhovno sodišče. Pritožba ima odložni učinek (139. člen RStDG).
Poseben del RStDG se nanaša tudi na suspenz sodnika, ki ga disciplinsko sodišče v nujnih primerih izreče brez ustne obravnave (146. člen RStDG). Po 147. členu istega zakona lahko tudi neposredno predpostavljeni in predstojnik sodišča v nujnih primerih izrečeta začasen suspenz, vendar morata zadevo takoj posredovati pristojnemu disciplinskemu sodišču. Suspenz se odpravi takoj, ko odpadejo razlogi za njegov izrek, najkasneje pa ob pravnomočnosti disciplinske odločbe (148. člen RStDG). Najpomembnejša značilnost suspenza je znižanje prejemkov sodnika na 2/3 celotnega zneska v času trajanja suspenza (150. člen RStDG).
V VI. poglavju RStDG je govora o disciplinski odgovornosti upokojenih sodnikov. Tudi upokojeni sodnik se namreč lahko znajde v disciplinskem postopku, med drugim tudi zaradi kršitev, storjenih med aktivno službo. Po 159. členu RStDG so disciplinske kazni naslednje: ukor (Verweis), denarna kazen v višini do 5 pokojnin in pa izguba vseh pravic, pridobljenih iz službenega razmerja (159. člen RStDG).
Glede disciplinske odgovornosti državnih tožilcev se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki veljajo za sodnike. Sankcije izrekajo disciplinska sodišča po enakem principu, kot to velja za disciplinske postopke zoper sodnike (navzkrižna pristojnost, postopek, sankcije). Višja deželna sodišča kot disciplinska sodišča niso pristojna za vodenje disciplinskega postopka zoper vodje in namestnike vodij višjih državnih tožilstev (Oberstaatsanwaltschaft) in za člane Vrhovnega državnega tožilstva (Generalprokuratui) za katere je v pogledu vodenja disciplinskega postopka pristojno Vrhovno sodišče (111. člen RStDG).
Ministrstvo za pravosodje ima pristojnost, da organe oz. njihove vodje (to so: predsedniki višjih deželnih sodišč, višja tožilstva, generalnega državnega tožilca in predsednika vrhovnega sodišča) pooblasti oz. pozove, da vložijo predlog za začetek disciplinskega postopka. Ministrstvo pa lahko tudi samo da prijavo, praviloma pa jo vložijo navedeni organi sami (povzeto po dopisu Zveznega pravosodnega ministrstva z dne 31. 7. 2013).
Civilna odgovornost sodnikov in tožilcev
Deželna sodišča so, poleg ostalega, na prvi stopnji izključno pristojna v zadevah, ki sodijo na področje Zakona o uradni odgovornosti (Amtshaftungsgesetz - AHG). V tem zakonu je urejen postopek za izplačevanje odškodnine osebam, prizadetim zaradi protipravnega delovanja javnih organov. V tako delovanje so vključeni tudi sodni postopki in sodne odločitve ter škoda, povzročena osebam ali lastnini zaradi predolgega trajanja postopkov, neupravičenega odvzema prostosti in/ali krivične obsodbe (CEPEJ, poročilo za Avstrijo, str. 11). Stranke, ki utrpijo škodo zaradi protipravnega in krivdnega ravnanja sodnika, lahko vlagajo tožbe samo pred zvezno državo po Zakonu o uradni odgovornosti (AHG).
V 2. členu tega zakona je navedeno, da pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka ni treba, da je izrecno imenovan posameznik, ki je odgovoren za nastalo škodo, pač pa zadostuje dokaz, da je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja funkcionarja toženega pravnega subjekta, v primeru sodnikov pa je to zvezna država. Odškodninskega zahtevka ni mogoče uveljavljati, če bi oškodovanec lahko preprečil nastanek škode s pritožbo pri upravnem sodišču (Verwaltungsgerichtshof), pa tega ni storil. Zaradi sodb ustavnega, vrhovnega in upravnega sodišča pa ni možno uveljavljati odškodninskih zahtevkov. Iz 3. člena AHG med drugim smiselno izhaja tudi to, da lahko zvezna država, ki je oškodovancu izplačala škodo, zahteva povrnitev tega zneska od sodnika ali tožilca, ki je škodo povzročil s kršitvijo predpisov, in sicer naklepno ali iz hude malomarnosti. Če je šlo za malomarnost, lahko sodišče iz razlogov pravičnosti zniža znesek, ki ga mora povrniti sodnik. Od povzročitelja ni mogoče zahtevati povrnitve škode, če je zakon kršil po naročilu ali ukazu predpostavljenega, vendar pa to ne velja v primeru, če je bil predpostavljeni za tako naročilo ali ukaz očitno nepristojen oziroma če gre za kršitev kazenskopravnih predpisov (4. člen AHG). Sodnik (tožilec) lahko v svoji obrambi navede vse relevantne okoliščine, tudi tiste, ki jih zvezna država kot tožena stranka ni navedla v osnovnem odškodninskem postopku, in se lahko v določeni meri izogne plačilu zahtevanega zneska, če bi v primeru navedbe teh okoliščin v osnovnem postopku prišlo do drugačne odločitve o plačilu odškodnine (5. člen AHG).
Za odločanje o zahtevku oškodovanca zoper zvezno državo je po 9. členu AHG v civilnem postopku na prvi stopnji izključno pristojno deželno sodišče, na katerega območju pristojnosti je prišlo do kršitve zakona s strani sodnika. Pomembno je, da oškodovanec nikoli ne more zahtevati plačila odškodnine neposredno od sodnika (tožilca).
Iz 10. člena AHG med drugim izhaja, da tožena zvezna država o odškodninski tožbi obvesti sodnika, za katerega meni, da nosi odgovornost: ta se lahko pridruži postopku kot stranski intervenient. O tožbi se obvesti tudi sodišče, na katerem dela ta sodnik. To sodišče mora v primernem roku sporočiti sodišču, ki odloča o odškodninskem zahtevku, ali je bil zoper sodnika že uveden disciplinski postopek ali pa šele bo uveden.
Kazenska odgovornost sodnikov in tožilcev
V avstrijskem Kazenskem zakoniku (Strafgesetzbuch - StGB) so v 22. poglavju določena kazniva dejanja zoper uradno dolžnost, ki jih lahko med drugim storijo tudi sodniki in državni tožilci (zakon uporablja izraz funkcionar - Amtsträger, ki glede na opredelitev v 74. členu Kazenskega zakonika med drugim vključuje tudi sodnike in tožilce). Navedena so naslednja kazniva dejanja:
- podkupljivost oziroma koruptivnost (Bestechlichkeit - 304. člen),
- okoriščanje (Vorteilsannahme - 305. člen), in
- okoriščanje z namenom vplivanja (Vorteilsannahme zur Beeinflussung - 306. člen).
Zagrešijo lahko npr. tudi kaznivo dejanje zlorabe uradne oblasti (Missbrauch der Amtsgewalt, 302. člen), kršitev varovanja poklicne skrivnosti, itd. (povzeto po spletni strani Ministrstva za pravosodje).
Najvišja kazen, ki jo je v Avstriji mogoče izreči zaradi naštetih kaznivih dejanj, je 10 let zapora.
Statistika
Leta 2010 je bilo v Avstriji na 100 000 prebivalcev 17,8 poklicnih sodnikov (evropsko povprečje je bilo 21,6). Tožilec je v povprečju prejel oz. reševal 1601,9 zadev (evropsko povprečje: 615,2), vložil pa je 212,4 obtožnih aktov letno (evropsko povprečje 136,1).
Tabela št. 2: Število disciplinskih postopkov, uvedenih zoper sodnike in tožilce v letu 2010
Sodniki Tožilci
Skupno število 46 4
Kršitev poklicne etike 37 2
Poklicna neprimernost 7 -
Kaznivo dejanje 2 2
Drugo - -
Vir: CEPEJ, poročilo za Avstrijo, str. 29
V Avstriji je bilo leta 2010 na 100 sodnikov uvedeno 3,1 disciplinskega postopka (evropsko povprečje je bilo 2,1 postopka).
3.2 Italija
Podatke za to državo smo tako kot pri pripravi naloge št. 72/2009 pridobili predvsem na spletnih straneh Vrhovnega pravosodnega sveta (Consiglio Superiore della magistratura - CSM). V skladu s 105. členom italijanske ustave ima ta organ različne pristojnosti na področju pravosodja, med drugim tudi za napredovanje sodnikov in tožilcev ter za vodenje disciplinskih postopkov. Predsednik CSM je predsednik republike, v njem pa so tako predstavniki sodnikov kot tudi tožilcev različnih rangov, poleg tega pa še s strani parlamenta imenovani člani, ki sicer ne delujejo v pravosodju. V Italiji se za sodnike in tožilce uporablja skupni izraz magistrati.
Ocenjevanje sodnikov in tožilcev
Glede ocenjevanja strokovnosti (valutazione di professionalita) sodnikov in tožilcev kot pogoja za karierno napredovanje je v zakonodajnem dekretu, št. 160/20063 (z nadaljnjimi spremembami) določeno, da se za vse sodnike in tožilce opravi vsaka štiri leta, vendar samo do vključno sedmega ocenjevanja, ki nastopi po skupaj 28 letih opravljanja funkcije. Pri ocenjevanju se preverjajo naslednje štiri lastnosti: poklicna sposobnost (capacita professionals), produktivnost (laboriosita), marljivost (diligenca) in zavzetost (impegno).
Kriteriji za ocenjevanje navedenih štirih lastnosti so naslednji:
- pravniško znanje,
- obvladovanje tehnik, ki so v uporabi v različnih sektorjih pravosodja,
- uspešnost izdanih pravnih aktov glede na odločitve višjih instanc,
- kvantiteta in kvaliteta opravljenega dela,
- spoštovanje rokov za izdelavo in odpremo pravnih aktov,
3 Decreto Legislativo 5 aprile 2006, n. 160 "Nuova disciplina dell'accesso in magistratura, nonche' in materia di progressione economica e di funzioni dei magistrati, a norma dell'articolo 1, comma 1, lettera a), della legge 25 luglio 2005, n. 150" (spletna stran Normattiva).
9
- sodelovanje in dejanski prispevek sodnika oz. tožilca k uspešnemu poteku dela v službi (pripravljenost za nadomeščanje, število opravljenih usposabljanj, prispevanje k reševanju organizacijskih problemov itd.).
CSM je z okrožnico, št. 20691 z dne 4. oktobra 2007 podrobneje opredelil kriterije in postopke za štiriletno ocenjevanje sodnikov in tožilcev. Pomembno vlogo pri ocenjevanju imajo poročila predstojnikov pravosodnih uradov (dirigenti degli uffici giudiziari). Ocenjevanje strokovnosti sodnika oz. tožilca opravi CSM na podlagi mnenja, ki ga poda pravosodni svet pristojnega višjega sodišča (consiglio giudiziario),4 in pridobljene dokumentacije.
Ocena je pozitivna, če sodnik/tožilec izpolnjuje zahteve glede vseh zgoraj navedenih štirih lastnosti. V tem primeru lahko napreduje glede na svoja službena leta. Ocena ni pozitivna, če so se izkazale pomanjkljivosti glede ene ali več izmed zgoraj predpisanih štirih lastnosti. Negativna pa je ocena za sodnika/tožilca v primeru, če se je izkazalo, da pri njem obstajajo resne pomanjkljivosti glede dveh ali več izmed predpisanih štirih lastnosti.
V primerih, ko ocena ni pozitivna ali je celo negativna, zakon predpisuje določene posledice, in sicer tako poklicne kot tudi finančne. Tako CSM v primeru, ko ocena ni pozitivna, po enem letu opravi še eno ocenjevanje in ponovno pridobi mnenje pravosodnega sveta. Če je tokrat ocena pozitivna, se povišanje plače prizna šele po preteku tega leta. V tem letu sodniku/tožilcu tudi ni dovoljeno naložiti posebnih dolžnosti izven osnovnega okvira pravosodnega dela. Če je ocena sodnika/tožilca negativna, se zanj po dveh letih opravi ponovno ocenjevanje. CSM lahko tudi odredi, da se udeleži enega ali več usposabljanj za izboljšanje znanja na področjih, na katerih so bile ugotovljene pomanjkljivosti. Poleg tega se ga lahko razporedi na drugo funkcijo ali se mu prepove opravljanje izvršilnih funkcij do naslednjega ocenjevanja. Ni mu tudi dovoljeno naložiti posebnih dolžnosti izven osnovnega okvira pravosodnega dela. Negativna ocena pomeni izgubo pravice do periodičnega povišanja plače za dve leti. Višja plača se sodniku oz. tožilcu izplačuje šele po morebitni pozitivni oceni, in sicer ne za nazaj, pač pa šele od nove ocenitve dalje. Posebej je tudi predvideno, da se sodnika oz. tožilca razreši, če je ocena dvakrat negativna.
Po končanem ocenjevanju, v katerem lahko sodnik oz. tožilec do določene mere sam sodeluje oziroma je o njem obveščen, CSM izda obrazloženo mnenje in ga pošlje pravosodnemu ministrstvu, ki izda ustrezen akt (decreto). Ta akt o oceni je vložen v sodnikovo oz. tožilčevo personalno mapo in služi kot podlaga za premeščanje, dodeljevanje funkcij, tudi izvršilnih, pa tudi za druge oblike njegovega angažiranja.
Disciplinska odgovornost sodnikov in tožilcev
Disciplinska odgovornost sodnikov in tožilcev je urejena v zakonodajnem dekretu, št. 109/2006.5
V tem aktu so naštete disciplinske kršitve, sankcije za te kršitve in postopek ugotavljanja disciplinske odgovornosti. Disciplinske kršitve so razdeljene v dve kategoriji glede na to, ali so storjene pri izvrševanju funkcije ali ne. Vse disciplinske kršitve so zajete v 2. in 3. členu navedenega zakonodajnega dekreta, pri čemer je v 2. členu naštetih skupaj 26 kršitev, storjenih
4 Pravosodni sveti delujejo pri višjih sodiščih (Corti di Appello) in jih sestavljajo sodniki, tožilci, odvetniki ter univerzitetni profesorji.
5 Decreto legislativo 23 febbraio 2006, n. 109 "Disciplina degli illeciti disciplinari dei magistrati, delle relative sanzioni e della procedura per la loro applicabilita', nonche' modifica della disciplina in tema di incompatibilita', dispensa dal servizio e trasferimento di ufficio dei magistrati, a norma dell'articolo 1, comma 1, lettera f), della legge 25 luglio 2005, n. 150" (spletna stran Normattiva).
10
pri opravljanju funkcije. Tolmačenje pravnih predpisov in ocenjevanje dejanskega stanja ter dokazov po tem zakonodajnem dekretu ne more biti predmet disciplinske odgovornosti.
Med drugim je disciplinska kršitev vsako ravnanje ali opustitev v nasprotju z dolžnostmi sodnika oz. tožilca, s katerim se eni od udeleženih strank v postopku povzroči neupravičena škoda ali omogoči pridobitev neupravičene koristi. Poleg tega gre za kršitev tudi v primeru resne kršitve zakona ali napačne interpretacije dejanskega stanja zaradi izredno visoke stopnje nevednosti ali malomarnosti. Med drugim obstaja tudi kršitev v obliki ponavljajočega se, hudega in neupravičenega zamujanja pri opravljanju dolžnosti; v načelu se šteje, da zamuda ni huda, če za trikrat ne presega časa, ki je v zakonu predviden za opravo posameznega dejanja.
Disciplinske sankcije so naslednje:
- opomin (ammonimento);
- ukor (censura);
- izguba službene dobe (la perdita dell'anzianita) za najmanj dva meseca ter za največ dve leti;
- začasna prepoved opravljanja vodstvenih in polvodstvenih funkcij za najmanj šest mesecev ter za največ dve leti;
- suspenz z opravljanja funkcije, pri čemer sodnik oz. tožilec začasno ne opravlja svoje funkcije in ima zmanjšano plačo, ter
- prenehanje funkcije in s tem tudi zaposlitve v pravosodnem organu.
V primeru izreka disciplinske sankcije, strožje od opomina, se lahko glede na okoliščine izreče tudi stranska kazen prisilne premestitve. Premestitev se lahko izreče tudi kot začasni preventivni ukrep, če obstajajo močni dokazi za kršitev in če okoliščine zahtevajo hitro ukrepanje. Obstajajo posebna pravila za izrekanje disciplinskega ukrepa prenehanja funkcije sodnika. Tako se mora tak ukrep izreči sodniku, ki mu je bil v kazenskem postopku izrečen ukrep začasne ali trajne prepovedi opravljanja javnih dolžnosti ali pa mu je bila za naklepno kaznivo dejanje izrečena nepogojna zaporna kazen v trajanju najmanj enega leta.
Za vodenje disciplinskega postopka se ustrezno uporabljajo pravila kazenskega postopka. V disciplinskem postopku odloča disciplinski oddelek CSM, ki ga sestavlja šest članov: podpredsednik CSM, ki predseduje oddelku, ter pet članov, ki jih izbere CSM izmed svojih članov. En član prihaja iz parlamenta, drugi iz Kasacijskega (Vrhovnega) sodišča, poleg tega pa so člani še trije sodniki oz. tožilci. Disciplinski postopek se začne na zahtevo pravosodnega ministra ali generalnega državnega tožilca pri Kasacijskem sodišču. Slednji oziroma njegov namestnik tudi opravlja funkcijo disciplinskega tožilca, pri čemer za razliko od ministra nima diskrecijske pravice, pač pa ima v primeru izpolnjenih pogojev obveznost vložiti zahtevo za izvedbo disciplinskega postopka.
Generalni državni tožilec lahko odstopi od pregona, če npr. ugotovi, da disciplinska kršitev ni bila storjena oziroma če je bila majhnega pomena. O odstopu od pregona obvesti pravosodnega ministra, ki lahko v 10 dneh zahteva kopijo spisa in v nadaljnjih 60 dneh zahteva od predsednika disciplinskega oddelka CSM, da razpiše ustno obravnavo, pri čemer sam formulira obtožni akt. Na samem zaslišanju tožilsko funkcijo opravlja generalni državni tožilec oziroma njegov namestnik. Minister za pravosodje lahko v disciplinskem postopku zoper sodnika/tožilca sodeluje npr. tudi z zahtevo po razširitvi zahteve za uvedbo postopka, ki jo je sicer vložil generalni državni tožilec, z razširitvijo oz. spremembo obtožnega akta, ki ga je zoper sodnika/tožilca v disciplinskem postopku podal sam ali generalni državni tožilec, z vlaganjem pritožbe zoper odločbo disciplinskega oddelka CSM in z vlaganjem obtožnega akta ter zahteve za obravnavo pred disciplinskim organom v primeru, ko generalni državni tožilec odstopi od pregona, pa se
11
minister s tem ne strinja. Zoper izdano odločbo v disciplinskem postopku je možno vložiti pravno sredstvo pri združenih civilnih oddelkih Kasacijskega sodišča.
Civilna odgovornost sodnikov in tožilcev
Civilna odgovornost sodnikov in tožilcev nastane kot posledica napak ali kršitev med opravljanjem funkcije. S tem v zvezi je treba omeniti 28. člen italijanske Ustave, ki določa, da so funkcionarji in uradniki države ter javnih ustanov odgovorni po kazenskem, civilnem in upravnem pravu za dejanja, s katerimi se kršijo pravice. Glede na rezultat referenduma, ki je pripeljal do razveljavitve prej veljavnih pravil, ki so močno omejevala civilno odgovornost, je to področje sedaj že vrsto let urejeno v zakonu, št. 117 z dne 13. aprila 1988.6 Ta zakon opredeljuje načelo pravice do povračila za vsako nepravično škodo, ki je posledica ravnanja, odločitve ali ukrepa s strani sodnika oz. tožilca, pri čemer je šlo za naklep ali hudo malomarnost pri opravljanju funkcije, lahko pa tudi za odrek sodnega varstva (diniego di giustizia). V 3. členu zakona je določeno, da je odrek sodnega varstva odklanjanje, opustitev ali zamuda glede opravljanja dolžnosti.
Odgovornost povrnitve škode je na strani države, ki nastopa kot tožena stranka v primeru vložitve odškodninske tožbe (4. člen zakona). Če je odgovornost države izkazana, lahko ta kasneje od sodnika oz. tožilca zahteva povračilo (7. člen zakona). Vsekakor pa je treba v tem postopku upoštevati določena pravila. Med drugim morajo biti pred vložitvijo odškodninske tožbe zoper državo izčrpana vsa pravna sredstva v zvezi z osnovnim postopkom, v katerem naj bi prišlo do škodljivega ravnanja oziroma opustitve sodnika oz. tožilca. Vložitev tožbe mora biti pravočasna in dopustna. Sodniku oz. tožilcu mora biti v vseh fazah postopka dana možnost udeležbe. Zadeva se sicer dodeli drugemu krajevno pristojnemu sodišču, tako da ne pride do možnosti neposrednega vplivanja s strani sodnika/tožilca, ki ga postopek zadeva.
Kazenska odgovornost sodnikov in tožilcev
Po Kazenskem zakoniku (Codice penale) sodniki in tožilci odgovarjajo zlasti v primeru naslednjih kaznivih dejanj: zloraba službe, korupcija, nadalje korupcija, povezana z dolžnostmi v pravosodju, izsiljevanje (concussione), opustitev uradnih dolžnosti ipd. V posebnem zakonu iz leta 1998, št, 4207 so določena tudi pravila v zvezi s tem, katero sodišče (in tudi sodnik) lahko obravnava zadeve, v katerih se sodnik oz. tožilec nahaja v kazenskem postopku ali pa je sam žrtev kaznivega dejanja.
Statistika
Leta 2010 je bilo v Italiji na 100.000 prebivalcev 11,0 poklicnih sodnikov (evropsko povprečje je bilo 21,6). Vsak tožilec je v povprečju prejel oz. reševal 1821,2 zadev (evropsko povprečje 615,2), vložil pa je 370,8 obtožnih aktov letno (evropsko povprečje 136,1).
Naslednja tabela vsebuje skupno število disciplinskih postopkov, ki so bili v letu 2010 v Italiji uvedeni zoper sodnike in tožilce. Iz poročila CEPEJ za to državo sicer izhaja, da niso podrobneje razdelali strukture uvedenih disciplinskih postopkov, ki jih je bilo sicer za sodnike in tožilce v letu 2010 uvedenih skupaj 175.
6 Legge 13 aprile 1988, n. 117 "Risarcimento dei danni cagionati nell'esercizio delle funzioni giudiziarie e responsabilita' civile dei magistrati" (spletna stran Normattiva).
7 Legge 2 dicembre 1998, n. 420 "Disposizioni per i procedimenti riguardanti i magistrati" (spletna stran Normattiva).
12
Tabela št. 3: Število disciplinskih postopkov, uvedenih v Italiji zoper sodnike in tožilce v letu 2010
Sodniki Tožilci
Skupno število 175 (s kupaj)
Kršitev poklicne etike Ni podatka Ni podatka
Poklicna neprimernost Ni podatka Ni podatka
Kaznivo dejanje Ni podatka Ni podatka
Drugo Ni podatka Ni podatka
Vir: CEPEJ, poročilo za Italijo, str. 34.
V Italiji sta bila leta 2010 na 100 sodnikov in tožilcev (skupaj prikazani podatki) uvedena 2 disciplinska postopka (evropsko povprečje je bilo 2,1 postopka).
3.3 Nemčija
Nemška ustava v 92. členu določa, da sodno funkcijo izvajajo sodišča. Tožilstva so organi, ki ne sodijo med sodne organe v tem smislu, prav tako ne sodijo med upravne organe, štejejo pa za del pravosodja. Po eni strani so samostojen organ pregona, po drugi strani pa so podrejena pristojnemu pravosodnemu ministrstvu, ki jim lahko daje navodila in opravlja nadzor nad njimi.
Zvezni Zakon o sodiščih (Gerichtsverfassungsgesetz-GVG) ureja predvsem sodišča, v členih 141-152 pa vsebuje nekaj (predvsem organizacijskih) določb o tožilstvu. Glede položaja oz. statusa tožilcev in sodnikov pa se uporabljajo še številni drugi predpisi, npr. Zakon o sodnikih in številni deželni predpisi, ki veljajo za uradnike. Značilno je, da sta organizacija in delovanje tožilstev v Nemčiji urejena na deželni ravni, kakor velja tudi za sodišča.
Ocenjevanje delovne uspešnosti sodnikov in tožilcev
Službeni nadzor (Dienstausicht) sodnikov je urejen v zveznem Zakonu o sodnikih (Deutsches Richtergesetz, DRiG). Omejen je z neodvisnostjo sodnikov. Zajema preverjanje pravilnega izvajanja funkcije in pravilno ter pravočasno opravljanje nalog. Če sodnik meni, da službeni nadzor posega v njegovo neodvisnost, o tem odloči sodišče (prim. 26. člen DRiG). Podrobnejše določbe vsebujejo še deželni predpisi - zakoni o sodiščih in podrejeni izvedbeni akti.
Zakon o sodnikih nima veliko določb o tožilcih, določa le, da so disciplinska sodišča za sodnike pristojna tudi za tožilce, a v nekoliko drugačni sestavi (več o tem v nadaljevanju).
V nadaljevanju prikazujemo deželno ureditev Brandenburga. Brandenburški Zakon o sodnikih določa, da se sodnike in tožilce ocenjuje redno (Regelbeurteilung) in pa priložnostno (Anlassbeurteilung), če to zahtevajo službene ali osebne okoliščine. Ocenjuje se primernost (Eignung), usposobljenost (Befähigung) in strokovnost (fachliche Leistung). Ocenjevanje je podlaga za sprejemanje odločitev v zvezi s položajem sodnikov in tožilcev.
13
Ocenjevanje tožilcev in sodnikov se opravi na podlagi odredbe8, sprejete na podlagi navedenega zakona. V 2. členu odredbe je določeno, da se sodnike in tožilce, ki so imenovani za stalno, redno ocenjuje na vsakih 5 let. Izjema so tožilci in sodniki, ki so dopolnili 50. leto starosti ali imajo višji rang. Poleg rednega obstaja tudi priložnostno ocenjevanje, ki se opravi pri konkuriranju za drugo službeno mesto, pri premestitvah, pred prerazporedijo oz. dodelitvijo (Abordnung) in po njej, če dejansko traja najmanj 6 mesecev, in pa na zahtevo, pri čemer ni treba navesti posebnega razloga. Generalni državni tožilec (Generalstaatsanwalt) kot najvišji državni tožilec v zvezni deželi in predsedniki višjih deželnih sodišč (die Obergerichtspräsidenten) organizirajo ocenjevalne konference, da bi se pri izdelavi ocen zagotovilo upoštevanje enotnih meril.
V 5. členu odredbe je določeno, da je za službeno ocenjevanje pristojen neposredno nadrejeni. S ponovnim službenim ocenjevanjem (Überbeurteilung) naj bi se zagotovilo upoštevanje enotnih ocenjevalnih meril. Za njegovo izvedbo pa je pristojen generalni državni tožilec oz. za sodnike višji predpostavljeni (der höhere Dienstvorgesetzte innerhalb der jeweiligen Gerichtsbarkeit). Če se v ponovnem ocenjevanju ocena spremeni, je to treba posebej obrazložiti, če pa ni pomislekov glede prve ocene, zadostuje že ustrezna zaznamba.
Pri ocenjevanju mora nadrejeni upoštevati različne vidike, kot so na primer ocenitev pisnih prispevkov, ki jih lahko pridobi od tretjih oseb in so pomembni za izdelavo ocene. Nadrejeni je lahko prisoten na obravnavah, lahko vpogleda v spise in ovrednoti statistične podatke. Podlage za izdelavo ocene je treba v sami oceni tudi navesti (6. člen odredbe).
O vsebini samega ocenjevanja obširno govori 7. člen odredbe. Posebej je v tem členu tudi poudarjeno, da morajo biti merila za ocenjevanje jasna. Upoštevajo se splošne osebnostne lastnosti in sposobnosti, strokovna sposobnost, socialna sposobnost (v stikih z ljudmi), ter vodstvene kvalitete. Obstaja 10 elementov in podelementov za ocenjevanje, pri vsakem pa je treba označiti, kako je v danem obdobju deloval posamezni tožilec oz. sodnik. Elementi za ocenjevanje so:
- pravna znanja,
- širša znanja,
- sposobnost obravnavanja,
- sposobnost odločanja,
- kvaliteta pisnih izdelkov,
- delovna storilnost in občutek odgovornosti,
- organizacijska sposobnost,
- sposobnost komuniciranja,
- sposobnost sodelovanja in reševanja konfliktov, ter
- sposobnost vodenja.
Da bi se zagotovila njihova primerljivost, je treba v vsaki oceni jasno navesti, ali so bili našteti elementi in podelementi pri posamezniku izraženi ali ne ter v kolikšni meri (izredno, dobro, normalno ali malo). Skupna ocena je lahko za državne tožilce in sodnike, imenovane za stalno:
- izvrstno (herausragend);
- občutno presega zahteve svoje funkcije (na zgornji meji),
- občutno presega zahteve svoje funkcije,
8 Za zvezno deželo Brandenburg se ocenjevanje tožilcev in sodnikov opravi na podlagi odredbe, ki sta jo skupaj izdali ministrica za pravosodje in ministrica za delo, socialo, zdravje in družino, ter vsebuje smernice za službeno ocenjevanje sodnikov in tožilcev.
http://www.bravors.brandenburg.de/sixcms/detail.php?gsid=land bb bravors 01.c.50341.de
14
- občutno presega zahteve svoje funkcije (na spodnji meji),
- presega zahteve svoje funkcije (na zgornji meji),
- presega zahteve svoje funkcije,
- presega zahteve svoje funkcije (na spodnji meji),
- ustreza zahtevam svoje funkcije (na zgornji meji),
- ustreza zahtevam svoje funkcije,
- ustreza zahtevam svoje funkcije (na spodnji meji),
- ne ustreza zahtevam svoje funkcije.
Ocenjevanje se opravi na posebnem obrazcu, ki je priložen odredbi.
Ocena se sporoči tožilcu oz. sodniku in se o njeni vsebini opravi pogovor. V ta namen se mu najprej da na znanje osnutek ocene. Sodnik ali tožilec lahko v dveh tednih poda o oceni svoje mnenje (8. člen odredbe).
V drugih zveznih deželah je mogoče zaslediti podobno ureditev. Na Bavarskem, kjer se redno ocenjevanje opravi na 4 leta, velja načelo, da predsedniki sodišč ocenjujejo sodnike svojega sodišča in predstojniki tožilstev tožilce na "svojem" tožilstvu9.
Disciplinska odgovornost sodnikov in tožilcev
Tako na zvezni ravni kot tudi v posameznih nemških zveznih deželah so za odločanje o zadevah v zvezi z statusom sodnikov (disciplina, premestitve, ipd.) ustanovljena posebna dvostopenjska službena sodišča (Dienstgerichte).
Na zvezni ravni deluje kot službeno sodišče poseben senat Vrhovnega sodišča (Bundesgerichtshof). Ta senat obravnava in odloča v naslednji sestavi: predsedujoči, dva stalna člana (Beisitzer) in dva nestalna člana. Predsednik in stalna člana sta sodnika Vrhovnega sodišča, nestalna člana pa sta sodnika iz sodišča enake vrste kot sodnik v obravnavi. Sodnika morata biti kot sodnika imenovana za stalno. Predsedstvo Vrhovnega sodišča določi predsedujočega in člane za dobo petih let (61. člen DRiG).
O pristojnosti zveznega službenega sodišča govori 62. člen DRiG. Navedeno sodišče med drugim dokončno odloča v disciplinskih zadevah, tudi zoper upokojene sodnike, nadalje o odpustu sodnika, o ukrepu po službenem nadzoru skladno s tretjim odstavkom 26. člena DRiG, poleg tega pa odloča tudi v revizijskem postopku zoper odločitve deželnih službenih sodišč.
Kot izhaja iz 63. člena DRiG, se v disciplinskem postopku zoper sodnike na zveznem nivoju smiselno uporabljajo določila Zveznega disciplinskega zakona (Bundesdisziplinargesetz - BDG), za sodnike na deželnem nivoju pa ustrezni deželni disciplinski zakoni. Gre tako za materialno in procesno disciplinsko pravo kot tudi za disciplinske sankcije. Treba pa je omeniti, da DRiG izrecno ne opredeljuje posameznih disciplinskih kršitev.
V 5. členu BDG so navedeni naslednji disciplinski ukrepi, ki se lahko izrečejo zveznim uradnikom, pod določenimi pogoji pa tudi sodnikom:
- ukor (Verweis),
- globa (Geldbuße),
9 Več o tem gl. na: http://www.gesetze-
bayern.de/iportal/portal/page/bsbayprod.psml?showdoccase=1&doc.id=VVBY- VVBY000017290&doc.part=X&st=vv.
15
- znižanje službenih prejemkov (Kürzung der Dienstbezüge),
- razporeditev na nižje delovno mesto (Zurückstufung) in
- odstranitev iz službenega razmerja (Entfernung aus dem Beamtenverhältnis).
Obstajata še dva disciplinska ukrepa zoper uradnike (tudi sodnike) v pokoju, in sicer:
- znižanje pokojnine (Kürzung des Ruhegehalts) in
- odvzem pokojnine (Aberkennung des Ruhegehalts).
Zelo podobni disciplinski ukrepi so določeni tudi v disciplinskih zakonih posameznih zveznih dežel in veljajo za sodnike ter državne tožilce, ki opravljajo funkcijo na deželnem nivoju.
V zvezi z disciplinskimi ukrepi zoper sodnike sta v 64. členu DRiG določeni dve izjemi. Tako lahko sam predpostavljeni sodniku izmed vseh disciplinskih ukrepov izreče samo ukor, zvezno službeno sodišče pa lahko sodniku katerega od zveznih sodišč (oberster Gerichtshof des Bundes) razen ukora izreče samo globo in odstranitev iz službenega razmerja (64. člen DRiG).
V 77. členu DRiG je določeno, da se morajo tudi na nivoju dežel ustanoviti službena sodišča. Določeno je še, da deželna službena sodišča (Landesdienstgericht) odločajo v sestavi predsednik in stalni ter nestalni člani (po enakih deležih), pri čemer morajo nestalni člani prihajati iz sodišča enake vrste kot sodnik v obravnavi. Vsi morajo biti kot sodniki imenovani za stalno. Člane deželnega službenega sodišča imenuje predsednik sodišča, pri katerem deluje to službeno sodišče. Deželni zakon lahko tudi določi, da kot stalni člani službenega sodišča nastopajo odvetniki. DRiG v 78. členu določa pristojnosti deželnih službenih sodišč, ki so povsem podobne pristojnostim zveznega službenega sodišča; med drugim odločajo tudi v disciplinskih postopkih zoper sodnike. V 79. členu DRiG je določeno, da se mora postopek na deželnih službenih sodiščih odvijati najmanj na dveh stopnjah, v nekaterih primerih pa je možno vložiti revizijo na zvezno službeno sodišče. Disciplinski postopek je urejen podobno kot na zvezni ravni. Deželnim sodnikom pa je mogoče izreči več disciplinskih ukrepov kot zveznim.
V nadaljevanju prikazujemo deželno utrditev Saške, iz katere je razvidna tudi pristojnost ministrstva za pravosodje.
Državni tožilci imajo status uradnika, zato se ureditev disciplinskega postopka nekoliko razlikuje od ureditve za sodnike. Če neposredni vodja zoper tožilca uvede disciplinski postopek, ga ministrstvo lahko kadar koli prevzame. Poleg tega ima ministrstvo tudi možnost, da v primeru suma kršitve postopek uvede samo. V slednjem primeru lahko dejansko stanje raziskujejo uradniki ministrstva, lahko pa se pooblasti tudi tretjo osebo, ki pa mora biti tožilec ali pa sodnik. Ta oseba zbira dokumentacijo, zaslišuje priče itd. Tožilec, zoper katerega poteka postopek, mora biti po uvedbi postopka in po zaključku te preiskave (razčiščevanja dejanskega stanja) zaslišan. Po končani preiskavi dejanskega stanja se tisti, ki je postopek začel (to je po povedanem lahko tudi ministrstvo), odloči, ali se le-ta konča, ali pa je treba izreči disciplinski ukrep. Predvideni ukrepi so enaki, kot smo jih že navedli, in so povzeti po BDG: ukor, globa, znižanje službenih prejemkov, razporeditev na nižje delovno mesto in odstranitev iz službenega razmerja. Vendar pa velja, da lahko vodja in ministrstvo državnemu tožilcu izrečeta le ukor. Vsi ostali ukrepi pa so v pristojnosti službenega sodišča, ki je na Saškem organizirano v okviru Deželnega sodišča v Leipzigu, na drugi stopnji pa pri Višjem deželnem sodišču v Dresdnu. Postopek pred sodiščem se začne na podlagi disciplinske tožbe, ki pa je izključno v pristojnosti ministrstva. Če je postopek prej vodil neposredno nadrejeni in ugotovi, da ukor ni zadosten ukrep, mora vso zadevo predložiti ministrstvu, da lahko vloži tožbo. Z uvedbo disciplinskega postopka in kasneje pa ima ministrstvo tudi pristojnost, da tožilca začasno odstrani z dela, če se predvideva, da bo izrečen ukrep odstranitve iz službenega razmerja ali če je to potrebno zaradi nemotenega dela tožilstva ali zaradi poteka disciplinske preiskave. Pravosodno ministrstvo pa
16
lahko tudi izreče začasni ukrep odvzema do 50 % tožilčeve plače, če se predvideva, da bo izrečen ukrep prenehanja službenega razmerja. Te pristojnosti predpostavljeni vodje nimajo.
Disciplinski postopek zoper sodnika poteka na Saškem po praktično enakih principih, kot velja za tožilce: ministrstvo lahko postopek začne ali ga prevzame od predpostavljenih vodij, prav tako lahko vsi navedeni izrečejo le ukor, strožji ukrepi pa so v pristojnosti službenega sodišča, pred katerim se postopek začne na podlagi tožbe ministrstva. Preiskovalna dejanja lahko poleg navedenih opravljajo tudi pooblaščene tretje osebe, ki pa morajo biti sodniki. Poleg ukrepov, ki se lahko izrečejo tožilcem, pa je možna še premestitev na drugo sodišče na položaj z enako plačo. Za razliko od postopka proti tožilcu pa ministrstvo med potekom disciplinskega postopka ne more odrediti suspenza sodnika ali zmanjšanja njegove plače, pač pa lahko to le predlaga službenemu sodišču. S tem naj bi se zagotovila ustavno določena delitev oblasti (povzeto po dopisu saškega Ministrstva za pravosodje in Evropo z dne 23. 8. 2013).
Civilna odgovornost sodnikov in tožilcev
Iz 34. člena ustave izhaja, da za sodnike in tožilce načeloma odgovarja država oziroma zvezna dežela, če kršijo svoje uradne dolžnosti v škodo tretjega. V primeru naklepa ali hude malomarnosti se lahko zoper sodnika ali tožilca uveljavlja regresni zahtevek. O odškodninskem in regresnem zahtevku odloča redno sodišče.
V 839. členu nemškega Civilnega zakonika (Bürgerliches Gesetzbuch - BGB), ki ureja odgovornost za kršitve uradnih dolžnosti, pa je določeno, da mora uradnik (Beamte, vendar v BGB ta označba med drugim velja tudi za sodnika in državnega tožilca), ki naklepno ali iz hude malomarnosti krši uradne dolžnosti v škodo tretjega, slednjemu povrniti nastalo škodo. Gre predvsem za primere zavlačevanja postopka. V primeru, ko pride do sodnikove kršitve zaradi zmotne uporabe prava (Urteil in einer Rechtssache), pa pride do civilne odgovornosti le, če ima kršitev znake kaznivega dejanja (gre za kaznivo dejanje po 339. členu KZ (zloraba prava Rechtsbeugung) - ko sodnik zavestno napačno uporabi pravo v korist ene stranke).
Kazenska odgovornost sodnikov in tožilcev
V Kazenskem zakoniku (Strafgesetzbuch - StGB) so v zvezi s sodniki in tožilci med drugim določena naslednja kazniva dejanja:
- okoriščanje (Vorteilsannahme - 331. člen),
- podkupljivost oziroma koruptivnost (Bestechlichkeit - 332. člen),
- zloraba prava (Rechtsbeugung - 339. člen),
- pregon nedolžnih oseb (namenoma in zavestno) (Verfolgung Unschuldiger - 344. člen), in
- izvršitev prisilnih ukrepov zoper nedolžne osebe (Vollstreckung gegen Unschuldige - 345. člen).
Najvišja kazen, ki se v Nemčiji lahko izreče zaradi navedenih kaznivih dejanj, je 10 let zapora. Statistika
V naslednji tabeli je prikazano, koliko je bilo uvedenih disciplinskih postopkov zoper sodnike in tožilce v ZRN v letu 2010.
17
Tabela št. 4: Število disciplinskih postopkov, uvedenih zoper sodnike in tožilce v letu 2010
Sodniki Tožilci
Skupno število X
17 3
Kršitev poklicne etike 1 2
Poklicna neprimernost 10 0
Kaznivo dejanje 4 1
Drugo 0 0
Vir: CEPEJ, poročilo za Nemčijo, str. 73
* Iz poročila CEPEJ ni razvidno, zakaj se seštevek posameznih vrst ukrepov ne sklada s postavko "skupno število".
Po podatkih CEPEJ je bilo v Nemčiji v letu 2010 na 100 sodnikov uvedeno 0,1 disciplinskega postopka, kar je v primerjavi z ostalimi evropskimi državami bilo pod povprečjem, ki je znašalo 2,1 začeta postopka na 100 sodnikov.
V Nemčiji je bilo v letu 2010 na 100.000 prebivalcev 24,3 poklicnega sodnika ( v Sloveniji 49,9), evropsko povprečje pa je znašalo 21,6 sodnika na 100.000 prebivalcev.
Nemški državni tožilec je leta 2010 v povprečju reševal 880 zadev (evropsko povprečje je bilo 615,2), vložil pa je 206,1 obtožnih aktov (evropsko povprečje 136,1) (povzeto po: CEPEJ).
Po podatkih saškega ministrstva za pravosodje pa je saški tožilec med letoma 2008 in 2012 vložil med 234 in 248 obtožnih aktov in reševal med 827 in 908 zadev (povzeto po dopisu z dne 23. 8. 2013).
4 ZAKLJUČEK
V zaključku predstavljamo še nekatere podatke iz poročil CEPEJ. V tabelah, izdelanih glede na zahteve v naročilu, smo vse tri obravnavane države primerjali s Slovenijo. Pripominjamo, da so v okviru CEPEJ sicer prikazani podatki za države SE in tako se tudi vse navedene povprečne vrednosti nanašajo na države članice SE.
V tabeli št. 5 je prikazano število uvedenih disciplinskih postopkov zoper sodnike in tožilce v treh obravnavanih državah in v Sloveniji v letu 2010, posebej pa je prikazano tudi, koliko izmed teh disciplinskih postopkov je bilo uvedenih zaradi storitve kaznivega dejanja. Podatka o izrečenih kazenskih sankcijah zoper sodnike in tožilce nismo prikazali, saj ga tudi v okviru poročil CEPEJ ni zaslediti.
Tabela št. 5: Število uvedenih disciplinskih postopkov in izrečenih disciplinskih sankcij zoper sodnike in tožilce v letu 2010
Država Skupno število disciplinskih postopkov, uvedenih zoper Število disciplinskih postopkov zaradi storitve kaznivega dejanja, uvedenih zoper Skupno število disciplinskih sankcij, izrečenih zoper
sodnike tožilce sodnike tožilce sodnike tožilce
Avstrija 46 4 2 2 2 -
18
Italija 17510 Ni podatka Ni podatka
Nemčija 17 3 4 1 10 3
Slovenija 1 - - - - -
Vir: CEPEJ, skupno poročilo za leto 2010, str. 290, 294, 299 in 303.
V zvezi z disciplinskim sankcioniranjem sodnikov in tožilcev prikazujemo še eno tabelo, in sicer o uvedenih postopkih in izrečenih sankcijah na 100 sodnikov in tožilcev v letu 2010, skupaj s povprečnimi vrednostmi pri vsaki kategoriji.
Tabela št. 6: Uvedeni disciplinski postopki in izrečene disciplinske sankcije na 100 sodnikov in tožilcev v letu 2010
Država Število uvedenih disc na Diplinskih postopkov 00 Število discipl na nskih sankcij 00
sodnikov (pov. 2,1) tožilcev (pov. 1,4) sodnikov (pov. 1,1) tožilcev (pov. 1,4)
Avstrija 3,1 1,2 0,1 -
Italija 2,011 0,6
Nemčija 0,1 0,1 0,1 0,1
Slovenija 0,1 - - -
Vir: CEPEJ, skupno poročilo za leto 2010, str. 291, 295, 300 in 304.
Tabela št. 7 prikazuje število poklicnih sodnikov in tožilcev na 100.000 prebivalcev v letu 2010. Pri tem moramo opozoriti, da smo upoštevali samo poklicne sodnike, ne pa tudi sodniških pomočnikov, ki so sicer zajeti v statistiki, prikazani v Pregledu stanja na področju pravosodja v EU12 iz letošnjega marca (Graf 21 na str. 19). Po navedeni statistiki ima namreč Slovenija povprečno 71,2 sodnika na 100.000 prebivalcev, vendar so v to kategorijo, kot izhaja iz opombe k grafu, zajeti sodniki s polnim delovnim časom ter po potrebi t. i. „Rechtspflegef/sodniški pomočniki, ki so pristojni za izdajanje lastnih odločb in/ali sodb. Ker pa sodniški pomočniki v našem sistemu niso poklicni sodniki in tudi nekatere druge države ne poznajo take oblike opravljanja dela na sodišču, navedenega podatka nismo upoštevali.
Tabela št. 7: Število poklicnih sodnikov na 100.000 prebivalcev v letu 2010
Država Število poklicnih sodnikov na 100.000 prebivalcev (povprečje 21,6)
Avstrija 17,8
Italija 11,0
Nemčija 24,3
Slovenija 49,9
Vir: CEPEJ, skupno poročilo za leto 2010, str. 144.
Zadnja tabela prikazuje število prejetih zadev in vloženih obtožnih aktov na posameznega tožilca v letu 2010, skupaj s povprečnimi vrednostmi za vsako kategorijo.
10 Italija je v svojem izpolnjenem vprašalniku za potrebe poročila CEPEJ navedla samo skupne podatke za disciplinske postopke zoper sodnike in tožilce, zato ni bilo mogoče prikazati nadaljnje razdelitve.
11 Glej prejšnjo opombo.
12 Navedeni pregled (The EU Justice Scoreboard) je bil izdelan na podlagi študije CEPEJ iz januarja letos z nazivom: "The functioning of judicial systems and the situation of the economy in the European Union Member States".
19
Tabela št. 8: Število prejetih zadev in vloženih obtožnih aktov na tožilca v letu 2010
Država Število prejetih zadev na posameznega tožilca (pov. 615,2) Število vloženih obtožnih aktov na posameznega tožilca13 (pov. 136,1)
Avstrija 1601,9 212,4
Italija 1821,2 370,8
Nemčija 880,0 206,1
Slovenija 554,5 89,4
Vir: CEPEJ, skupno poročilo za leto 2010, str. 242 in 245.
Ocenjevanje sodnikov in tožilcev v Avstriji je v pristojnosti personalnih svetov, ki se morajo oblikovati pri vseh sodiščih. V njih sodelujeta predsednik in podpredsednik sodišča ter od tri do pet voljenih sodnikov. Ocenjevanje sodnikovega dela se opravi v prvi četrtini koledarskega leta za preteklo leto. Sodniki nižjih rangov se prvikrat ocenjujejo v drugem koledarskem letu, ki sledi njihovemu imenovanju. Za ocenjevanje sodnikovega dela je praviloma pristojen personalni senat sodišča, na katerem dela, za sodnike okrajnih sodišč pa so pristojni personalni senati deželnih sodišč. Predsednike in podpredsednike sodišč ocenjujejo senati nadrejenih sodišč. Zakon določa kriterije ocenjevanja in določa pet ocen. Nezadovoljni sodnik se v dveh tednih po vročitvi ocene lahko pritoži personalnemu senatu nadrejenega sodišča. Za ocenjevanje dela državnih tožilcev smiselno veljajo določbe zakona, ki veljajo za sodnike, ocenjujejo pa jih komisije, ustanovljene pri tožilstvih oz. pri pravosodnem ministrstvu.
Sodnik odgovarja za disciplinsko kršitev, če prekrši poklicno ali uradno dolžnost. Disciplinske sankcije izreka le disciplinsko sodišče na podlagi predhodne ustne obravnave, po kateri izda sodbo. Senat je sestavljen iz treh sodnikov, predhodne poizvedbe in preiskavo pa opravi preiskovalni komisar. Disciplinski senati se imenujejo za dobo 5 let, o njihovem imenovanju je treba obvestiti zvezno pravosodno ministrstvo in vrhovno sodišče. Interes predlagatelja postopka v postopku zastopa disciplinski tožilec, to je pri višjih deželnih sodiščih višji državni tožilec, pri Vrhovnem sodišču pa je to vrhovni državni tožilec Glede disciplinske odgovornosti državnih tožilcev se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki veljajo za sodnike.
Civilno odgovornost sodnikov in tožilcev ureja Zakon o uradni odgovornosti, o njej pa odločajo deželna sodišča. Stranke, ki utrpijo škodo zaradi protipravnega in krivdnega ravnanja sodnika lahko vlagajo tožbe samo zoper zvezno državo, ki lahko v določenih primerih zahteva od kršitelja povračilo izplačane odškodnine. Pomembno je, da oškodovanec nikoli ne more zahtevati plačila odškodnine neposredno od sodnika (tožilca).
V Italiji ima Vrhovni pravosodni svet (CSM) različne pristojnosti na področju pravosodja, med drugim tudi za napredovanje sodnikov in tožilcev ter za vodenje disciplinskih postopkov. Ocenjevanje strokovnosti sodnikov in tožilcev, ki je pogoj za karierno napredovanje, se za vse sodnike in tožilce opravi vsaka štiri leta. Pri ocenjevanju se preverjajo naslednje štiri lastnosti: poklicna sposobnost, produktivnost, marljivost in zavzetost. Za ocenjevanje navedenih štirih lastnosti obstajajo še posebni kriteriji. Ocenjevanje strokovnosti sodnika oz. tožilca opravi CSM na podlagi mnenja, ki ga poda pravosodni svet pristojnega višjega sodišča, in pridobljene dokumentacije. V primerih, ko ocena ni pozitivna ali je celo negativna, zakon predpisuje določene posledice, in sicer tako poklicne kot tudi finančne. Po končanem ocenjevanju CSM izda obrazloženo mnenje in ga pošlje pravosodnemu ministrstvu, ki izda ustrezen akt.
13 V Poročilu CEPEJ gre za kategorijo, ki ima naziv "Cases brought before courts per one prosecutor".
20
Za vodenje disciplinskega postopka se ustrezno uporabljajo pravila kazenskega postopka. V disciplinskem postopku odloča disciplinski oddelek CSM. Začne se na zahtevo pravosodnega ministra ali generalnega državnega tožilca pri Kasacijskem sodišču. Minister za pravosodje lahko v disciplinskem postopku zoper sodnika/tožilca sodeluje npr. z zahtevo po razširitvi zahteve za uvedbo postopka, ki jo je sicer vložil generalni državni tožilec, z razširitvijo oz. spremembo obtožnega akta, ki ga je zoper sodnika/tožilca v disciplinskem postopku podal sam ali generalni državni tožilec, itd.
Civilna odgovornost sodnikov in tožilcev nastane kot posledica napak ali kršitev med opravljanjem funkcije. Zakon iz leta 1988 opredeljuje načelo pravice do povračila za vsako nepravično škodo, ki je posledica ravnanja, odločitve ali ukrepa s strani sodnika oz. tožilca, pri čemer je šlo za naklep ali hudo malomarnost pri opravljanju funkcije, lahko pa tudi za odrek sodnega varstva. Odgovornost povrnitve škode je na strani države in če je odgovornost države izkazana, lahko ta kasneje od sodnika oz. tožilca zahteva povračilo.
Po Kazenskem zakoniku sodniki in tožilci odgovarjajo zlasti v primeru naslednjih kaznivih dejanj: zloraba službe, korupcija, povezana z dolžnostmi v pravosodju, ipd. V posebnem zakonu so določena tudi pravila v zvezi s tem, katero sodišče lahko obravnava zadeve, v katerih se sodnik oziroma tožilec nahaja v kazenskem postopku.
V Nemčiji je službeni nadzor sodnikov urejen v Zakonu o sodnikih, podrobneje pa še z deželnimi predpisi o sodiščih in s podrejenimi izvedbenimi akti. Ureditev se po deželah lahko razlikuje. V Brandenburgu se sodnike in tožilce, imenovane za stalno, redno ocenjuje na vsakih 5 let. Za ocenjevanje je pristojen neposredno nadrejeni. Na Bavarskem se redno ocenjevanje opravi na 4 leta.
O disciplinski odgovornosti tožilcev in sodnikov odločajo neposredni vodja, lahko pa tudi ministrstvo za pravosodje. Vsi navedeni lahko izrečejo le najmilejši ukrep - ukor. Strožji ukrepi (globa, znižanje prejemkov, razporeditev na nižje delovno mesto in odstranitev iz službenega razmerja) pa so v pristojnosti deželnih službenih sodišč, pred katerimi se postopek začne na podlagi disciplinske tožbe, ki je na primer na Saškem v izključni pristojnosti pravosodnega ministrstva.
Za škodo, ki jo tretjim povzročijo sodniki in tožilci, načeloma odgovarja država oziroma zvezna dežela. V primeru naklepa ali hude malomarnosti se lahko zoper sodnika ali tožilca uveljavlja regresni zahtevek. Natančneje je to urejeno v Civilnem zakoniku (Bürgerliches Gesetzbuch).
Za Državni zbor Pripravila: Janez Blažič, Marjana Križaj
Komentarji
Komentiranje trenutno ni mogoče.