Vabimo vas, da si preberete predlog Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki so ga v Državni zbor vložili poslanci Nove Slovenije.

PREDLOG ZAKONA O PRIKRITIH VOJNIH GROBIŠČIH IN POKOPU ŽRTEV

I. UVOD
1. OCENA STANJA IN RAZLOGI ZA SPREJEM ZAKONA
Pieteta, to je globoko spoštovanje do vseh pokojnih, je temelj človeške civilizacije. Zavezuje nas, da se mrtvi pokopljejo ter da se njihov grob in spomin dostojno obeležita.
Po vseh vojnah, bodisi med narodi ali pa v državljanskih vojnah in revolucijah, ostanejo mrtvi, ki jih je potrebno pokopati in njihove grobove dostojno obeležiti, ne glede na to, na čigavi strani so se vojskovali, in ne glede na njihova politična prepričanja. Gre za civilizacijsko normo človeka in njegove človečnosti, ki terja enak pogled odgovornosti na svetost življenja in posvečenja mrtvih.
Druga svetovna vojna je tudi na slovenskem ozemlju terjala ogromno človeških žrtev, tako med Slovenci kot tudi med pripadniki tujih narodov. Številne človeške žrtve pa so terjali množični povojni poboji, s katerimi je tedanja revolucionarna oblast likvidirala politične nasprotnike, tako vojne ujetnike kot tudi civilno prebivalstvo. Po zadnjih podatkih Inštituta za novejšo zgodovino je število teh žrtev samo med Slovenci 14.885. V to številko torej niso všteti tujci - vojni ujetniki in civilisti hrvaške, srbske, bosanske, albanske, nemške in italijanske narodnosti. Žrtve množičnih povojnih pobojev so bile usmrčene povečini brez obsodbe, pisni podatki o kraju usmrtitve posamične žrtve z imenom in priimkom praviloma niso znani ali dostopni.
Trupla žrtev vojne in povojnih pobojev so raztresena po vsej Sloveniji, po travnikih, gozdovih, breznih, jarkih, jamah, rudnikih,... Predvsem v primeru povojnih pobojev, pa tudi v medvojnem času, je bilo več ljudi prepeljanih na določeno mesto, tam usmrčenih in ta kraj predstavlja množično grobišče. Ta grobišča so bila v povojnih letih večinoma prikrita. Vse te žrtve niso pokopane, pač pa le zagrebene, brez kakršnegakoli obreda in brez znamenja na grobu. Tem žrtvam ni bila odvzeta le pravica do življenja in poštenega sojenja, temveč tudi pravica do groba.
Ne le civilizacijske norme, pač pa tudi Ženevska konvencija zavezuje državo Slovenijo, da pokoplje vse žrtve vojskujočih se strani v skladu s krajevnimi običaji.
Množični povojni poboji so bili v povojnem obdobju, vse do osamosvojitve Slovenije, javno bolj ali manj zamolčani. O njih se je javno spregovorilo šele po letu 1991. Za aktivnosti na tem področju je bila ustanovljena Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki deluje ves poosamosvojitveni čas, tudi še sedaj. Komisija vsako leto poroča vladi o svojem delu. Iz vsebine teh poročil sta razvidni njena aktivnost in tudi problematika, s katero se je srečevala pri svojem delu. Komisija je opozarjala tudi na neustrezne ali pomanjkljive zakonodajne rešitve.
Z normativnega vidika je bilo vprašanje reševanja problematike vojnih grobišč, kamor spadajo tudi grobišča žrtev vojne - po vojni usmrčenih oseb, dolgotrajno. Do sprejema prvega Zakona o vojnih grobiščih (Uradni list RS, št. 65/2003), ki je predstavljal pravno podlago za urejanje vojnih grobišč, je od osamosvojitve Slovenije minilo kar 12 let. V zakonodajni postopek je bil ta predlog zakona vložen že v letu 1998, vendar je zaradi številnih polemik njegovo sprejemanje trajalo kar pet let. V letu 2009 je bil Zakon o vojnih grobiščih noveliran.
Veljavni Zakon o vojnih grobiščih se izvaja prepočasi, saj je njegovo izvajanje v veliki meri odvisno od politične volje vsakokratne vlade za reševanje tega področja, tudi z zagotavljanjem sredstev za ta namen. Poleg tega je odkrivanje doslej prikritih grobišč v praksi oteženo tudi z vidika njihovega vpisa v register vojnih grobišč. Po naših podatkih je sedaj v register vpisanih dvoje oziroma troje prikritih vojnih grobišč.
Druge primerljive države, ki nimajo takšnega števila neodkritih prikritih vojnih grobišč, nastalih s povojnimi poboji, so do danes to nalogo v pretežni meri opravile. Tudi to nas kot narod zavezuje, da poglavje polpretekle zgodovine zaključimo s pokopom vseh žrtev, obeležitvijo njihovih grobov in spominom nanje.
Po sedanjih podatkih Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je bilo do sedaj evidentiranih okrog 600 prikritih grobišč, številna prikrita grobišča pa še vedno čakajo na postopek odkrivanja in evidentiranja. Letos obeležujemo 25-letnico slovenskega plebiscita ter 70-letnico konca druge svetovne vojne in naša dolžnost je, da se spomnimo vseh žrtev vojne in žrtev povojnih pobojev. Vse žrtve imajo v skladu z načeli človečnosti pravico do spomina in do groba. S sprejemom Zakona prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev bomo kot narod opravili svojo nalogo, kajti narod, ki ne pozna in se ne zaveda svojih korenin, nima prihodnosti.
Uveljavitev Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev ne pomeni abolicije odgovornih za dejanja usmrtitev. Pristojnost za preiskovanje teh dejanj in odgovornosti ostaja na strani organov preiskovanja, kazenskega pregona in sodstva.
2. CILJI, NAČELA IN POGLAVITNE REŠITVE ZAKONA
2.1. Cilji
Cilj predloga Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev je celovita ureditev področja prikritih vojnih grobišč za vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, s čimer bo vsem padlim zagotovljena pravica do dostojnega pokopa, obeležitve groba oziroma grobišča in spomina nanje. Predlog zakona ureja predvsem pravno podlago za nadaljnje delo na področju odkrivanja prikritih vojnih grobišč in njihovega vpisa v register vojnih grobišč, identifikacijo žrtev v teh grobiščih in nato njihov dostojen pokop ter obeležitev groba oziroma grobišča. Področje urejanja vojnih grobišč, vključno s prikritimi vojnimi grobišči, nastalimi zlasti po koncu druge svetovne vojne, se zakonodajno približuje ureditvam, kot ga imajo druge države članice EU.
2.2. Načela
Predlog zakona sledi temeljnemu civilizacijskemu načelu, da ima vsak človek pravico do dostojnega pokopa, do groba in spomina.
2.3. Poglavitne rešitve
Predlog Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev ureja področje dostojnega pokopa vseh žrtev vojnega in povojnega nasilja v prikritih grobiščih na območju Republike Slovenije. Poudarek Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev je na odkrivanju doslej prikritih vojnih grobišč, njihovi označitvi v naravi, vpisu v register vojnih grobišč in postavitvi spominskih obeležij v skladu z Zakonom o vojnih grobiščih.
V splošnih določbah predlog določa pravno podlago za sprejem Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev in opredeljuje vprašanja in postopke, ki jih zakon ureja: odkrivanje prikritih vojnih grobišč, njihovo označevanje in vpis v register prikritih vojnih grobišč ter dokončen dostojen pokop vseh žrtev vojnega in povojnega nasilja na ozemlju Republike Slovenije in s tem zagotovitev vsem žrtvam pravico do groba.
V tem poglavju so definirani tudi posamezni izrazi v zakonu.
Zakon definira naslednje izraze:
Prikrita vojna grobišča so grobišča žrtev vojnega in povojnega nasilja na ozemlju Republike Slovenije, ki so bila po drugi svetovni vojni prikrita.
Domnevna vojna grobišča so tista prikrita vojna grobišča, ki so že evidentirana, vendar obstoj posmrtnih človeških ostankov ni dokazan, se pa njihov obstoj utemeljeno domneva.
Novoodkrita vojna grobišča so tista vojna grobišča, ki so bila evidentirana v skladu s tem zakonom in je v njih že dokazan obstoj posmrtnih človeških ostankov, vendar še ni prišlo do vpisa grobišča v register vojnih grobišč.
Dokončen dostojen pokop pomeni označitev novoodkritega vojnega grobišča v naravi tako, da ga bo vedno mogoče najti oziroma prepoznati. Označi se tako mesto, kjer je bilo odkrito grobišče, kot tudi mesto pokopa žrtev, če je prišlo do prekopa posmrtnih ostankov na drugo lokacijo. Dokončno slovo se opravi s postavitvijo spominskega obeležja in z žalno slovesnostjo.
V drugem poglavju je urejeno področje varstva prikritih vojnih grobišč. Varstvo teh vojnih grobišč je v pristojnosti Republike Slovenije in ga zagotavlja ministrstvo, pristojno za vojna grobišča, na podlagi tega zakona, Zakona o vojnih grobiščih in ostalimi veljavnimi predpisi ter v skladu s sprejetimi mednarodnimi obveznostmi in sklenjenimi meddržavnimi sporazumi.
Tretje poglavje določa način dela in pristojnosti Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki po tem zakonu vodi vse aktivnosti pri postopku odkrivanja novih prikritih grobišč v skladu s tem zakonom in Zakonom o vojnih grobiščih. Komisija v okviru svojih pristojnosti sprejme letni program dela in ga predloži vladi v potrditev, pripravi predlog letnega finančnega načrta dela, pripravlja letna poročila in jih posreduje vladi in Državnemu zboru, sodeluje pri pripravi idejne zasnove ureditve posameznega vojnega grobišča, poda predlog za vpis novoodkritih grobišč v register vojnih grobišč, koordinira delo z drugimi pristojnimi organi ter opravlja druge naloge v skladu z drugimi zakoni in sklepi Vlade Republike Slovenije.
Komisijo za reševanje vprašanj prikritih grobišč sestavlja 9 članov, od katerih je šest strokovnjakov s področja različnih strok: zgodovinske, kriminalistične, arheološke, antropološke, sociološke stroke in stroke s področja varstva kulturne dediščine, trije člani pa se imenujejo iz vrst vladnih in nevladnih organizacij s področja združenj svojcev žrtev revolucionarnega nasilja. S takšno sestavo je zagotovljeno sodelovanje stroke in civilne družbe, kar je za to področje izredno pomembno. Neposredne administrativne naloge za komisijo opravlja direktorat ministrstva, pristojen za vojna grobišča. Predstojnik tega direktorata opravlja naloge tajnika komisije in je odgovoren za realizacijo sklepov komisije. Tak način zagotavlja boljše delo, usmerjeno k vodenju postopka od odkrivanja prikritih vojnih grobišč vse do vpisa grobišča v register vojnih grobišč in v register kulturne dediščine ter ureditve grobišča.
Četrto poglavje podrobno ureja celoten postopek odkrivanja prikritih vojnih grobišč, ki obsega: zbiranje in obdelovanje podatkov o prikritih grobiščih in grobovih, evidentiranje prikritih grobišč in grobov, njihovo začasno obeležitev in zavarovanje, potrjevanje grobišč in prekop posmrtnih ostankov, če za to obstajajo razlogi in možnosti, skupinsko ali posamično identifikacijo, če je to mogoče, pokop žrtev, vpis grobišča v register vojnih grobišč in v register kulturne dediščine ter ureditev grobišča. Ker zakon rešuje predvsem tehnični vidik dostojnega pokopa vseh žrtev vojnega in povojnega nasilja na ozemlju Republike Slovenije, so v okviru posameznih faz postopka odkrivanja prikritih vojnih grobišč opisane pristojnosti oziroma naloge ministrstva, komisije, policije, državnega tožilstva in sodišča. Pri tem je poudarek tudi na vpisu novoodkritega vojnega grobišča v register vojnih grobišč. Pristojni minister mora izdati odločbo o vpisu, če so izpolnjeni pogoji za to. S tem je podana pravna podlaga za varstvo, varstveni režim in financiranje varstva doslej prikritih vojnih grobišč v skladu z Zakonom o vojnih grobiščih.
Peto poglavje zakona ureja naključno odkrita vojna grobišča in razmejitev med pristojnostjo policije, državnega tožilstva in sodišča na eni strani ter pristojnostjo komisije na drugi strani v zvezi z naključno odkritimi vojnimi grobišči.
Šesto poglavje ureja način financiranja odkrivanja prikritih vojnih grobišč. Odkrivanje prikritih vojnih grobišč se primarno financira iz sredstev državnega proračuna. Poleg proračunskih sredstev se za te namene zagotavljajo sredstva tudi iz premoženja ustanov, ki so bile ustanovljene za zbiranje donacij pravnih in fizičnih oseb v zvezi s postopki odkrivanja prikritih vojnih grobišč v skladu z Zakonom o ustanovah.
Sedmo poglavje določa strokovni nadzor nad izvajanjem tega zakona, ki je v pristojnosti ministrstva.
Prehodne in končna določba v osmem poglavju predpisujejo, da že imenovana vladna Komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč nadaljuje svoje delo do imenovanja nove komisije, ki jo mora Vlada Republike Slovenije imenovati v roku enega leta po uveljavitvi tega zakona. V enakem roku mora Komisija za vsa vojna grobišča, ki so doslej že bila odkrita in imajo status novoodkritih vojnih grobišč, podati predlog za vpis v register vojnih grobišč. Zakon nalaga Komisiji tudi dolžnost čim prejšnjega dostojnega pokopa žrtev v vseh vojnih grobiščih, ki imajo ob uveljavitvi tega zakona status novoodkritih vojnih grobišč.
3. OCENA FINANČNIH POSLEDIC PREDLOGA ZAKONA ZA DRŽAVNI PRORAČUN IN DRUGA JAVNA FINANČNA SREDSTVA
Predlog zakona bo povečal odhodke proračuna RS za približno 500.000,00 do 700.000,00 EUR letno, in sicer na posebni proračunski postavki, ki bo za obdobje od 1. 1. 2016 dalje vzpostavljena izključno za namene odkrivanja prikritih vojnih grobišč v skladu s tem zakonom.
Na druga javna finančna sredstva zakon nima vpliva.
4. NAVEDBA, DA SO SREDSTVA ZA IZVAJANJE ZAKONA V DRŽAVNEM PRORAČUNU ZAGOTOVLJENA, ČE PREDLOG ZAKONA PREDVIDEVA PORABO PRORAČUNSKIH SREDSTEV V OBDOBJU, ZA KATERO JE BIL DRŽAVNI PRORAČUN ŽE SPREJET
Za izvajanje zakona ni potrebno zagotoviti dodatnih sredstev za obdobje, ko je državni proračun sprejet, in sicer so sredstva zagotovljena pod proračunsko postavko 1802.
5. PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH IN PRILAGOJENOSTI PREDLAGANE UREDITVE PRAVU EVROPSKE UNIJE
Vsebina zakona ni predmet urejanja na nivoju EU.
Posamezne evropske države imajo področje vojnih grobišč v njihovi notranji zakonodaji urejeno različno. V večini primerov je to področje urejeno s posebnimi zakoni (Italija, Nemčija, Estonija), nekatere države pa so status vojnih grobišč uredile tudi z resolucijami ali z meddržavnimi pogodbami (Litva, Latvija).
V primerjalnem prikazu so prikazane ureditve področja vojnih grobišč v treh državah: v Italiji, Nemčiji in Estoniji.
Italija
Varstvo posmrtnih ostankov italijanskih vojakov, ki so umrli zaradi vojne med 24. majem 1915 in 31. oktobrom 1920, je urejeno z zakonom, ki je bil sprejet leta 1931. Njihovi posmrtni ostanki se bodo trajno hranili na pokopališčih in v kostnicah. Po drugi svetovni vojni je bil sprejet zakon, ki je dopolnil že veljavnega, in sicer Čast padlim v vojni (Onoranze ai Caduti in guerra, LEGGE 9 gennaio 1951, n. 204). Zakon je dodatno opredelil obveznosti v zvezi z varstvom grobišč, in sicer obveznost popisa, začasnega in naknadnega dokončnega pokopa trupel.
Leta 2010 je bil sprejet nov zakon, in sicer Vojaški zakonik (Codice dell'ordinamento militare, Decreto Legislativo 15 maržo 2010, n. 66). Zakonik opredeljuje med drugim tudi varstvo vojnih grobišč, na katerih so pokopani italijanski vojaki (tako doma kot v tujini), in sicer v členih od 265 do 277 ter 567.
Vojna grobišča so pokopališča, kostnice in spomeniki. So državna lastnina. Varstvo grobišč žrtev vojne zagotavlja ministrstvo za obrambo, v okviru katerega deluje Komisariat za čast padlim (Commissariato generale per le onoranze ai Caduti). Za vodenje je pooblaščen visok vladni komisar.
Komisar je pristojen za obveznosti v zvezi z varstvom grobišč (267. člen Vojaškega zakonika):
a) italijanskih vojakov, ki so umrli zaradi vojne med 24. majem 1915 in 31. oktobrom 1920;
b) italijanskih vojakov in vpoklicanih, umrlih zaradi vojne od 10. junija 1940 do 15. aprila 1946 bodisi v domovini ali zunaj nje, vendar pod pogojem, da je bilo za vpoklicane ob dodelitvi vojne pokojnine njihovim družinskim članom ugotovljeno, da so umrli v vojni;
c) vojakov in civilistov, umrlih po 10. juniju 1940 v ujetništvu ali internaciji;
d) partizanov in domoljubov, umrlih po 8. septembru 1943 v osvobodilnem boju;
e) vseh civilistov, umrlih po 8. septembru 1943 kot talci ali zaradi represalij;
f) trgovskih mornarjev, umrlih zaradi vojne v obdobju od 10. junija 1940 do 15. aprila 1946;
g) vojakov in civilistov, umrlih zaradi dogodkov med vojno v nekdanjih italijanskih kolonijah v Afriki, v italijansko-turški vojni in v španski državljanski vojni;
h) vojakov in civilistov, umrlih med vojnami za neodvisnost (združevanje Italije) po 4. marcu 1848;
i) vojakov in civilistov, umrlih v mirovnih misijah;
j) vojakov, umrlih v vojni v času italijanske socialne republike;
k) vojakov (začasen pokop), ki so se vojskovali v okviru tujih oboroženih sil med drugo svetovno vojno in so umrli v Italiji;
l) sovražnikovih vojakov v smislu določil Ženevske konvencije.
Skrb za grobove za zgoraj omenjene kategorije umrlih oseb (od a do i in k) je obveznost države le v primeru, če za grobove niso poskrbeli svojci umrlih (ali pa da ne poskrbijo, čeprav jim komisar lahko dodeli določena sredstva v ta namen sporazumno z ministrstvom za gospodarstvo in finance) (267. člen Vojaškega zakonika).
Komisar lahko odredi ukinitev tistih vojnih pokopališč ali oddelkov, ki zaradi svojega položaja, tehničnih in drugih razlogov ne nudijo možnosti za trajno ureditev. Posmrtni ostanki pokopanih na ukinjenih pokopališčih se prenesejo v druge kostnice in za to posebej urejene kraje (272. člen Vojaškega zakonika).
Posmrtne ostanke, katerih dokončen pokop je oskrbela država, lahko zainteresirane stranke zahtevajo na podlagi skupne zahteve in pokritja stroškov.
Ureditev pokopa v tujini je praviloma zaupana organizacijam s tega ozemlja.
Država začasno in dokončno urejena vojna grobišča dodeli v trajno vzdrževanje in varstvo občinam, kjer so grobišča. Za vzdrževanje država občinam zagotavlja celotno ali delno povračilo stroškov. Občine morajo skrbeti tudi za varstvo vojnih grobov na civilnih pokopališčih in za to lahko dobijo od države denarno pomoč. Zakon določa, da se znesek, ki ga dobijo občine v te namene, določi na predlog komisarja, odobri ga ministrstvo za obrambo v dogovoru z ministrstvi za gospodarstvo, finance in notranje zadeve (271. člen Vojaškega zakonika).
Sredstva za varstvo vojnih grobišč, vključno s sredstvi za delovanje komisarja za čast padlim v vojni, se zagotovijo iz državnega proračuna oz. iz dela proračuna ministrstva za obrambo (567. člen Vojaškega zakonika).
Italijanski senat je leta 2004 sprejel zakon, ki razglaša 10. februar za dan spomina na žrtve fojb in eksodus Italijanov iz Istre, Reke in Dalmacije po drugi svetovni vojni. Zakon določa, da je treba vedenje o tragičnih dogodkih ob italijanski vzhodni meji širiti v šolah ter z znanstvenimi srečanji in študijami ohranjati spomin nanje. Svojcem žrtev fojb pa se podelijo spominske plakete in značke, vendar to ne velja za tiste usmrčene, ki so se borili proti nasprotnikom fašizma. Glavna pobudnica zakona je bila stranka Nacionalnega zavezništva (vir: RTV SLO).
Italijanska vlada je namenila 28 milijonov evrov, ki se bodo ob stoletnici prve svetovne vojne v letih od 2014 do 2018 porabili za obnovo vojnih spomenikov, in sicer za restavriranje šestih vojnih grobišč (Redipuglia, Cima Grappa, Asiago, Montello, Cadut d’Oltremarie, Oslavia), treh italijanskih vojnih pokopališč v tujini (Bligny v Franciji, Mauthausen v Avstriji, Kobarid v Sloveniji) in za izdelavo kataloga spomenikov padlim v prvi svetovni vojni v Italiji (vir: Funerali).
Nemčija
Nemčija je problematiko vojnih grobov uredila z zveznim Zakonom o grobovih (Gesetz über die Erhaltung der Gräber der Opfer von Krieg und Gewaltherrschaft, Gräbergesetz - GräbG), zvezne dežele pa so za njegovo izvedbo sprejele še svoje zakone in v njih natančneje opredelile svoje pristojnosti in organe.
Zakon se nanaša na žrtve vojne in diktatur. Namen zakona je ohranjanje spomina na žrtve in spomina bodočih generacij, kakšne grozne posledice imata lahko vojna in diktatura.
Iz zakona izhaja temeljna pravica mrtvih do počitka in s tem do trajnega obstoja groba. Lastniki zemljišč morajo dopustiti obstoj groba in omogočiti dostop do njega. Zato lahko dobijo odškodnino, v določenih primerih pa je možna tudi razlastitev.
Dolžnost zveznih dežel je, da ugotovijo oz. popišejo vojne grobove na svojem ozemlju in o njih vodijo sezname. Dežele morajo skrbeti, da se grobovi na njihovem ozemlju ohranijo, uredijo oz. postavijo, vzdržujejo in negujejo. Te naloge so dežele prenesle na občine. Podzakonski predpis še določa, da mora biti vsak vojni grob dostojno zadnje počivališče. Grobovi naj bodo po možnosti na pokopališčih, ki naj bodo dostojno, preprosto in enovito oblikovana.
Prestavitev ali izkop groba je dovoljen po predhodnem dovoljenju pristojnega deželnega organa (npr. notranjega ministrstva). Mrtvi se pokopavajo v skupinski grob na vojaška grobišča. Dovoljenje se izda, zlasti če gre za raztresena posamezna grobišča (6. člen GräbG).
V Nemčiji se še danes odkrijejo nova grobišča, gre lahko za posamične ali množične grobove. V obeh primerih jih lokalne oblasti prekopljejo na najbližje vojaško pokopališče. Stroške pokrijejo dežele, ki pa jim zveza iz zveznega proračuna daje letne pavšale. Če se v posamezni deželi na novo odkrije vsaj 500 dodatnih žrtev, se pavšal primerno zviša. Zakon še določa, da se na novo najdeni posmrtni ostanki praviloma pokopljejo v skupinski grob (povzeto po GräbG in po odgovoru Zveznega ministrstva za družino). Kostnice niso nikjer omenjene.
Glede identifikacije zakon določa, da se lahko odredi odprtje groba. To pa je mogoče le, če identifikacije ni mogoče opraviti na drug način in če je z veliko verjetnostjo pričakovati ugotovitev istovetnosti. Pred tem poda mnenje nemška organizacija za obveščanje bližnjih sorodnikov nekdanjega Wehrmachta (WASt). Kdor ima neupravičeno v posesti razne dokumente (npr. popise padlih, vojaške knjižice) ali stvari, ki bi lahko pripomogle k identifikaciji, jih mora izročiti WASt.
Podzakonski predpis še določa, da se mora pred prestavitvijo groba ali identifikacijo neznane žrtve dobiti mnenje upravitelja pokopališča (Friedhofsträger) in obvestiti javnost.
Po podatkih, ki smo jih prejeli od Zveznega ministrstva za družino, se poskuša ugotoviti identiteta umrlih, kar pa je težko. V primeru vojakov in vojnih ujetnikov je to v sodelovanju z WASt lažje, zlasti če se najde identifikacijska značka (značka, ki vsebuje podatek o enoti in številki vojaka) ali kakšni drugi predmeti (pisma, dokumenti), ki jih je umrli imel pri sebi. V številnih primerih pa identifikacija ni mogoča. DNA-testi se ne opravljajo.
V zvezi s financiranjem zakon določa, kaj plača zveza po GräbG: odškodnine v primeru zmanjšane rabe nepremičnine, prekope (s tem je mišljen prenos groba), identifikacijo, stroške za določanje vojnih grobov in vzdrževanje njihovih seznamov. Izrecno je tudi določeno, česa zveza ne plača - med tem je tudi postavljanje ali vzdrževanje spomenikov, spominskih dvoran itd. Po podatkih omenjenega zveznega ministrstva zveza pokrije le stroške enostavnih lesenih križev. Če so na pokopališčih spomeniki, jih vzdržujejo občine ali cerkvene skupnosti.
V zveznem proračunu je Nemčija za naloge po navedenem zakonu (GrabG) namenila v letu 2012 skoraj 38 milijonov evrov, leta 2013 pa je bilo v proračunu namenjenih 37 milijonov evrov. Večji del zneska (okoli dve tretjini) se nameni kot pavšal deželam za postavitev, vzdrževanje in oskrbovanje grobov (ta denar dežele nakažejo občinam glede na število grobov oz. njihovo površino), za prekope in identifikacijo. Preostali del zneska je namenjen odškodninam lastnikom zemljišč, na katerih se nahajajo vojaški grobovi (povzeto po spletni strani Bundeshaushalt-info.de). Kot je bilo povedano, se pavšal zviša, če se najde več kot 500 novih grobov oz. žrtev.
V zvezi z vojnimi grobovi je treba v Nemčiji omeniti organizacijo Volksbund Deutsche Kriegsgraberfursorge (v nad.: Volksbund). Gre za humanitarno društvo, ki ga je nemška vlada pooblastila predvsem za skrb za grobove padlih vojakov v tujini, vendar opravlja tudi svetovanja in druge naloge v Nemčiji, saj svetuje nemškim občinam pri vzdrževanju in skrbi za vojne grobove. Organizacija sodeluje z WASt in z Rdečim križem. Imajo posebno službo, ki se ukvarja z odkopavanjem grobov in prekopom na skupna pokopališča po Evropi in v Nemčiji (gre za okoli 45.000 ekshumacij letno). Iz gradiva, ki ga je Volksbund pripravil kot učni pripomoček za šole, izhaja, da je še 60 in več let po vojni še vedno aktualna temeljna naloga Volksbunda: iskanje žrtev, njihova identifikacija in prekop na centralna skupna pokopališča. Medtem ko gre v t. i. starih nemških deželah bolj za skrb za obstoječe grobove (financirano iz javnih sredstev), gre v novih deželah še za iskanje, prekopavanje in identifikacijo. Pri identifikaciji se zanašajo predvsem na identifikacijsko značko vojakov (gl. zgoraj), ki so jo praviloma nosili okoli vratu. Identiteta se ugotovi s pomočjo WASt. O vsaki najdeni žrtvi Volksbund pripravi poseben zapisnik (t. i. Umbettungskladde), v katerem se navedejo kraj najdbe, velikost telesa (dolžina kosti rok in nog, velikost čevljev), morebitni zaceljeni zlomi kosti, značilnosti zobovja, ocenjena starost žrtve in najdeni predmeti. Za identifikacijo so pomembni npr. poročni prstani, ure, orožje, gumbi uniforme in morebitne fotografije in dokumenti, če seveda niso že prepereli. Iz poškodb se pogosto vidi, ali je šlo za usmrtitev, kaznovanje dezerterja itd.
Če žrtev nima identifikacijske značke, je identifikacija po tolikem času komaj še možna, npr. če bližnji sorodniki lahko dajo podatke o zaceljenih zlomih, značilnostih zobovja itd. Takoj po vojni so bile pomembne fotografije, beležnice in dokumenti, ki so jih umrli imeli pri sebi, zdaj pa to praktično ni več uporabno. Tudi po podatkih Volksbunda je identifikacija z DNA sicer teoretično možna, ampak zaradi velikega števila žrtev preveč zamotana in predraga (povzeto po gradivu: Projektmoglichkeiten auf
Kriegsgraberstatten).
Pristojnost: na zveznem nivoju sodi zakon v pristojnost Zveznega ministrstva za družino, starejše, ženske in mladino (Bundesministerium fur Familie, Senioren, Frauen und Jugend), izvedba na deželni ravni pa je v pristojnosti notranjih ministrstev (npr. Brandenburg, Mecklenburg-Vorpommern) ali Ministrstva za socialne zadeve in varstvo potrošnikov (npr. Saška). Občine so odgovorne za ugotavljanje oz. določanje in vzdrževanje grobov, vodenje seznamov in dajanje informacij o vojnih grobovih. Notranje ministrstvo ali deželna direkcija (Landesdirektion, npr. na Saškem) pa za določanje in izplačevanje odškodnin za zemljišča, izdajanje soglasij za prekope in identifikacijo žrtev.
V Mecklenburg-Vorpommernu je npr. pokopanih okoli 68.500 žrtev vojne in diktatur, od tega večina (čez 47.000) žrtev v skupinskih grobih na 587 vojaških pokopališčih (povzeto po brošuri Zeichen der Geschichte).
Na Saškem je žrtev še več: okoli 150.000 (na več kot 900 vojaških pokopališčih), od tega le manjši del (26.000) v posameznih grobovih, vsi ostali so pokopani v skupinskih grobovih na površini nad 90.000 m2. Še vedno najdejo nove grobove. Če se najdejo novi posmrtni ostanki, najditelj o tem obvesti mestno oz. občinsko upravo. Slednja obvesti policijo, državno tožilstvo in Volksbund. Volksbund razišče velikost grobišča oz. število žrtev. Občina in dežela se skupaj s Volksbundom odločijo, ali lahko žrtve ostanejo tam, kjer so. Če je potreben prekop, to opravi Volksbund in posmrtne ostanke ponovno pokoplje na najbližjem pokopališču v skupinskem grobu. Po informaciji, ki smo jo prejeli od Deželne direkcije Saške, je v drugih deželah nekoliko drugače, saj so določile po eno centralno pokopališče, na katero se opravi prekop, če obstoječe mesto ni primerno. Vse potrebne stroške krijejo iz pavšala, ki ga dežele dobijo od zveze. Identifikacija se pri prekopu opravi, če je možna. Zvezni zakon določa, da je treba vojne grobove ohranjati, temu pa služijo njihova ureditev, vzdrževanje in negovanje. Spomeniki se zato lahko iz teh sredstev financirajo le, če so neločljivo povezani z grobom in če izpolnjujejo funkcijo nagrobnega spomenika, če torej vsebujejo ime in datum rojstva in smrti žrtve. Še posebej pa velja, da se sredstev iz zveznega proračuna, namenjenih za namene po tem zakonu, ne sme porabiti za spomenike, če v njihovi okolici ni vojnih grobov (povzeto po dopisu Landesdirektion Sachsen z dne 23. 4. 2014).
Tudi v deželi Brandenburg še vedno prihaja do odkritja novih grobov, zlasti pri gradbenih in gozdnih posegih. Po nekaterih podatkih je odkritih okoli 300 grobov letno. Najdene tudi v tej deželi prekopljejo pristojni iz Volksbunda, in sicer na enega od štirih za to določenih pokopališč. Za te grobove potem skrbi občina ali mesto. Sistematičnega iskanja grobov ni, saj ta dolžnost po zakonu ne obstaja. Ugotavljanje grobov pomeni, da morajo občine voditi sezname znanih grobov. Seveda pa se domnevni grobovi ali informacije o njih raziščejo - to opravi Volksbund. Glede identifikacije velja enako, kot je opisano zgoraj, opišejo se zunanje značilnosti žrtve in pregledajo morebitni predmeti. To opravi pristojni Volksbunda kar pri izkopu. Po Zakonu o vojnih grobovih se genetske preiskave zaradi identifikacije ne financirajo. Že pokopani v vojnih grobovih se zaradi identifikacije le izjemoma odkopljejo (8. člen zakona). Iz zveznih sredstev se spomeniki ne financirajo, dežela pa nekaj denarja nameni za obnovo velikih spomenikov (npr. ruskim vojakom) in s tem pomaga občinam pri njihovi sanaciji (povzeto po dopisu Notranjega ministrstva Brandenburg z dne 10. 4. 2014).
Estonija
Estonija je vprašanje vojnih grobov uredila leta 2007 z Zakonom o varstvu vojnih grobov (Protection of War Graves Act). Iz uvoda zakona je razvidno, da je pri tem izhajala iz načela varovanja, spoštovanja in dostojanstvenega ravnanja s posmrtnimi ostanki ljudi, ki so umrli zaradi posledic vojne na ozemlju Estonije, ter iz spoznanja, da je pokopavanje oseb, ki so umrle zaradi vojne, na neprimernih mestih v nasprotju z evropsko kulturo in v nasprotju s tradicijo spoštovanja spomina na umrle in spoštovanja njihovih posmrtnih ostankov. Pri tem se Estonija zaveda svojih mednarodnih obveznosti, ki izhajajo iz Dodatnega protokola k Ženevskim konvencijam z dne 12. avgusta 1949 o zaščiti žrtev mednarodnih oboroženih spopadov (Protokol I).
Zakon uvodoma določa, kdo je žrtev vojne, v nadaljevanju pa ureja pravno varstvo in ohranjanje vojnih grobov v Estoniji, javni dostop do njih, postopek označevanja, pogoje in postopek za prekop na pokopališča itd.
Vojna grobišča morajo biti označena. Lastnik zemljišča mora poskrbeti za ohranjanje groba in za njegovo označitev. Evidenco vojnih grobov vodi Ministrstvo za obrambo. Lastnik nepremičnine mora v 3 mesecih ministrstvo obvestiti o vojnem grobišču na svojem zemljišču kakor tudi o grobu, za katerega se utemeljeno domneva, da gre za vojno grobišče, in sicer takoj po njegovem odkritju. V enem letu po uveljavitvi zakona ali takoj po odkritju vojnega grobišča ali pridobitvi take nove informacije mora vsakdo, ki ima o tem podatke, obvestiti ministrstvo.
Preden ministrstvo vpiše vojno grobišče na seznam, ki ga vodi, Komisija za vojne grobove poda mnenje o tem, ali je treba posmrtne ostanke prenesti oz. ponovno pokopati. Ko je grob vnesen v seznam, ministrstvo v 30 dneh izda posebno obvestilo (t.
i. protection obligation notice) kot informativni dokument lastniku ali posestniku zemljišča o omejitvah, ki so potrebne zaradi posebnega varstvenega režima grobišča. V določenih primerih (večje omejitve rabe zemljišča) je na zahtevo lastnika zemljišča možna tudi razlastitev.
Vojni grobovi se označijo tako, da je vidna njihova lokacija v naravi in da sta zagotovljeni spoštovanje in dostojanstveno ravnanje s posmrtnimi ostanki žrtev vojne. Kjer se da, se imena pokopanih oseb označijo. Za označevanje in vzdrževanje grobov skrbi Ministrstvo za obrambo, ki za to lahko pooblasti drugo pravno osebo, ki potem skrbi za ohranjanje, obnovo in vzdrževanje vojnih grobov na javnih in vojaških pokopališčih.
Zakon posveča posebno pozornost (tretje poglavje) prekopu posmrtnih ostankov. Določeno je, da se posmrtni ostanki prekopljejo, če so na neprimernem kraju. Kot taki zlasti veljajo parki, druge zelene površine in objekti znotraj gosto naseljenih območij, če so zunaj pokopališč, kakor tudi kraji, na katerih se organizirajo množične prireditve, ali kjer so zgradbe, ki niso v zvezi z grobovi. Kot neprimerne zakon določa tudi druge lokacije, ki ne omogočajo spoštljivega obravnavanja vojnega grobišča. O neprimernosti kraja odloča Komisija za vojne grobove, na podlagi njenega mnenja pa Ministrstvo odloči, kateri posmrtni ostanki se bodo prekopali in na katero pokopališče.
Po odločitvi vlade pa se lahko posmrtni ostanki prekopljejo tudi takrat, ko so sicer na primernem kraju, a je to iz drugega razloga v javnem interesu. Zakon kot primere javnega interesa navaja gradnje ali širitve gradenj v neposredni bližini grobišča, njegovo ogrožanje zaradi naravnih dejavnikov, razloge varovanja zdravja ali varnostne razloge.
Ne glede na to, ali gre za odločitev ministrstva ali za odločitev vlade, se prekop opravi čim prej, stroške pa nosi ministrstvo za obrambo, ki prekop tudi organizira ali pa za to pooblasti koga drugega. Podrobnejše zahteve določi predpis ministrstva.
Pokop se opravi na primerno pokopališče. Pri tem se, če se da, upoštevajo pogrebni običaji religije ali kulture umrlih, ves čas pa je treba zagotavljati dostojanstvo umrlih. Komisija za vojne grobove po potrebi ministrstvu poda predlog za označitev groba, postavitev spomenika ali spominske plošče. Nagrobni spomeniki ali druge označbe (nagrobne plošče ali križi) se prenesejo na novo lokacijo, na predlog komisije lahko ministrstvo odloči drugače (prilagoditev nagrobnega spomenika ali postavitev novega).
Gradbeno dovoljenje ali soglasje lokalnih vlad nista potrebni, prav tako ne dovoljenje zdravstvenih oblasti, kadar gre za prekop oseb, umrlih med prvo in drugo svetovno vojno. Zakon v določeni meri omejuje tudi pravice lastnikov nepremičnin, na katere se bodo prekopali posmrtni ostanki in prenesli spomeniki.
Oseba, ki prekop opravi, mora o tem pripraviti poročilo.
Zakon določa, da Ministrstvo za obrambo lahko odloči, da se opravita izkop (ekshumacija) in identifikacija posmrtnih ostankov neznanih oseb, kadar se utemeljeno sklepa, da gre v primeru groba za vojno grobišče, vendar se obstoja posmrtnih ostankov, njihovega števila ali njihove identitete ne da ugotoviti na noben drug način.
Če se ugotovi, da gre za vojno grobišče, se prekop opravi po postopku, kot je opisan zgoraj (gl. neprimeren kraj ali javni interes). O tem ministrstvo po možnosti obvesti sorodnike identificiranih in organe drugih držav. Če to zahtevajo, se posmrtni ostanki lahko izročijo sorodnikom.
Vsi, ki imajo dokumente ali stvari, ki bi lahko olajšali identifikacijo, so dolžni, da jih dajo na razpolago obrambnemu ministrstvu. Kasneje se vrnejo lastniku.
Kot je razvidno iz zakona, je za zadeve vojnih grobišč v Estoniji pristojno Ministrstvo za obrambo. Svetuje mu Komisija za vojne grobove, ki je sestavljena iz 7 članov, ki jih imenujejo različna ministrstva (notranje, zunanje, pravosodno in kulturno), Estonsko združenje za vojne grobove, dva člana pa imenuje minister za obrambo. Naloga komisije je predvsem, da svetuje ministru o prekopih oseb na neprimernih mestih, prenosu spomenikov, potrebni identifikaciji itd. Zakon je še določil, da mora komisija v enem letu po uveljavitvi zakona za vse znane vojne grobove podati oceno o primernosti njihove lokacije, potrebi po identifikaciji pokopanih in pripraviti predloge za prekop žrtev in prenos spomenikov.
V zvezi z delom Komisije za vojne grobove se velika večina sporočil za javnost na spletni strani estonskega Ministrstva za obrambo nanaša na leto 2007, kmalu po uveljavitvi zakona, ko je potekal najbolj odmeven prekop. Šlo je za grobove in spomenik (t. i. bronasti vojak) padlih sovjetskih vojakov, ki so jih po ugotovitvi, da gre za javni interes (gl. zgoraj), iz parka v središču Talina prekopali na vojaško pokopališče. Iz sporočil za medije je razvidno, da so opravili arheološka izkopavanja in analizo, ki naj bi potekala v skladu z mednarodno ureditvijo, prakso in sporazumi, med njimi so Interpolov dokument Identifikacija žrtev katastrof (Disaster Victim Identification - DVI), razna priporočila in postopki za arheološke in forenzične antropološke preiskave. Pri izkopu je bil navzoč izvedenec sodne medicine, policijski izvedenec pa je ostanke označil in zapečatil. Izkopavanja so se začela z molitvijo. V naslednjih dneh so jim sledili nemiri in protesti prorusko usmerjenega prebivalstva. Prekop na vojaško pokopališče je bil opravljen približno 2 meseca po začetku del, potem ko je bilo odkritih 9 žrtev. Identifikacija s pomočjo DNA je bila opravljena tudi s posredovanjem Rdečega križa, saj so bili sorodniki v Rusiji. Estonija je bila pripravljena plačati stroške za dva najbližja sorodnika, da sta se lahko udeležila pogrebne svečanosti.
S spletne strani ministrstva je razvidno, da se je Komisija v letu 2007 ukvarjala tudi z drugimi odkritimi grobišči žrtev sovjetskih okupatorjev in njihovih varnostnih organov. Potem ko so člani komisije ugotovili, da gre za vojna grobišča, so sklenili, da bodo ugotovili točno lokacijo, identificirane bodo žrtve (informacij o njihovem številu ni), nato bodo odločili, ali je treba opraviti prekop ali pa (le) označiti kraj posameznega grobišča (povzeto po: Third meeting of the War Graves Committee convened in MOD). Podobno tudi leta 2008, ko so na griču Harjumagi odkrili posmrtne ostanke dveh oseb, ki sta najverjetneje umrli med drugo svetovno vojno - opravila naj bi se DNA-analiza in po potrebi druge ekspertize (povzeto po: Archaeologists find two sets of human remains on Harjumagi Hill).
6. DRUGE POSLEDICE, KI JIH BO IMEL SPREJEM ZAKONA
6.1. Administrativne in druge posledice
a) V postopkih oziroma poslovanju javne uprave ali pravosodnih organov
Sprejem zakona bo povečal obseg dela ministrstva, pristojnega za vojna grobišča.
b) Pri obveznostih strank do javne uprave ali pravosodnih organov
Predlog zakona nima posledic pri obveznostih strank.
6.2. Presoja posledic za okolje, ki vključuje tudi prostorske in varstvene vidike
Predlog zakona bo prinesel povečanje števila varovanih območij.
6.3. Presoja posledic za gospodarstvo
Predlog zakona nima posledic za gospodarstvo.
6.4. Presoja posledic na socialnem področju
Predlog zakona nima posledic na socialnem področju.
6.5. Presoja posledic za dokumente razvojnega načrtovanja
Predlog zakona nima posledic za dokumente razvojnega načrtovanja.
6.6. Izvajanje sprejetega predpisa
Za izvajanje predpisa je po sedanji ureditvi pristojno Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
II. BESEDILO ČLENOV 1. Splošne določbe
1. člen
Ta zakon v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom, z načeli in pravili o ravnanju z mrtvimi, določenimi z Ženevskimi konvencijami z dne 12. 8. 1949 in Dopolnilnimi protokoli z dne 8. 6. 1977 o zaščiti žrtev mednarodnih oboroženih spopadov, v skladu z Resolucijo 1481 o mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov, ki jo je sprejela parlamentarna skupščina Sveta Evrope dne 25. 1. 2006, in z resolucijo Evropskega parlamenta z dne 2. 4. 2009 o evropski zavesti ureja naslednja vprašanja in postopke:
odkrivanje prikritih vojnih grobišč, njihovo označevanje in postopek vpisa teh grobišč v register vojnih grobišč,
dokončen dostojen pokop vseh žrtev vojnega in povojnega nasilja na ozemlju Republike Slovenije in s tem zagotovitev pravice do groba.
Za vprašanja prikritih vojnih grobišč, ki niso drugače urejena s tem zakonom, se uporablja Zakon o vojnih grobiščih (Uradni list RS, št. 65/03, 72/09).
2. člen
Posamezni izrazi v tem zakonu imajo naslednji pomen:
Prikrita vojna grobišča so grobišča žrtev vojnega in povojnega nasilja oziroma po vojni usmrčenih oseb na ozemlju Republike Slovenije, ki so bila po drugi svetovni vojni prikrita.
Domnevna vojna grobišča so tista vojna grobišča, ki so že evidentirana, vendar obstoj posmrtnih človeških ostankov ni dokazan, se pa njihov obstoj utemeljeno domneva.
Novoodkrita vojna grobišča so tista vojna grobišča, ki so bila evidentirana, obstoj posmrtnih človeških ostankov je že dokazan, ni pa še prišlo do vpisa grobišča v register vojnih grobišč.
Dokončni dostojni pokop pomeni označitev novoodkritega vojnega grobišča v naravi tako, da ga bo vedno mogoče najti oziroma prepoznati. Označi se tako mesto, kjer je bilo odkrito grobišče, kot tudi mesto pokopa žrtev, če je prišlo do prekopa posmrtnih ostankov na drugo lokacijo. Dokončno slovo se opravi s postavitvijo spominskega obeležja in z žalno slovesnostjo.
2. Varstvo prikritih vojnih grobišč
3. člen
Varstvo prikritih vojnih grobišč je v pristojnosti Republike Slovenije.
Varstvo prikritih vojnih grobišč zagotavlja ministrstvo, pristojno za vojna grobišča, na podlagi tega zakona, Zakona o vojnih grobiščih, v skladu z ostalimi veljavnimi predpisi ter v skladu s sprejetimi mednarodnimi obveznostmi in sklenjenimi meddržavnimi sporazumi.
3. Pristojnosti
4. člen
Za vodenje vseh aktivnosti pri postopku odkrivanja prikritih vojnih grobišč v skladu s tem zakonom in Zakonom o vojnih grobiščih Vlada Republike Slovenije imenuje Komisijo Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč (v nadaljevanju: komisija).
Komisijo sestavlja devet članic oziroma članov (v nadaljevanju: članov), od katerih je šest strokovnjakinj oziroma strokovnjakov (v nadaljevanju: strokovnjakov) s področja različnih strok: zgodovinske, kriminalistične, arheološke, antropološke, sociološke stroke in stroke s področja varstva kulturne dediščine, trije člani pa se imenujejo iz vladnih in nevladnih organizacij s področja združenj svojcev žrtev revolucionarnega nasilja.
Komisija ima poleg pristojnosti, določenih v prvem odstavku tega člena, še naslednje pristojnosti:
- sprejme letni program dela in ga predloži vladi v potrditev,
- pripravi predlog letnega finančnega načrta dela,
- pripravlja letna poročila in jih posreduje vladi in Državnemu zboru,
- sodeluje pri pripravi idejne zasnove ureditve posameznega vojnega grobišča,
- poda predlog za vpis novoodkritih grobišč v register vojnih grobišč,
- odloča o kraju in načinu pokopa posmrtnih ostankov žrtev novoodkritih grobišč,
- koordinira delo z drugimi pristojnimi organi,
- opravlja druge naloge v skladu z zakonom in sklepi vlade.
Mandatna doba komisije je 5 let. Člani komisije so lahko večkrat imenovani v komisijo. Člani komisije opravljajo svojo funkcijo nepoklicno.
Komisija veljavno odloča, če je navzočih več kot polovica članov. Odločitev je sprejeta, če je zanjo glasovala več kot polovica navzočih članov.
Poslovanje komisije se uredi s poslovnikom, ki ga sprejme komisija z večino glasov vseh članov.
Člani komisije so upravičeni do ustreznega nadomestila za njihovo dejansko opravljeno delo v komisiji. Višino nadomestila določi s sklepom komisija in lahko znaša največ šestino osnovne plače ministra za člane komisije, za predsednika komisije pa največ četrtino osnovne plače ministra ministrstva, pristojnega za vojna grobišča.
5. člen
Vse strokovne, tehnične in administrativne naloge za komisijo opravlja ministrstvo, pristojno za vojna grobišča.
Neposredne administrativne naloge za komisijo izvaja direktorat ministrstva, pristojen za vojna grobišča. Predstojnik tega direktorata opravlja naloge tajnika komisije. Predstojnik direktorata se je dolžan udeleževati sej komisije in je odgovoren za realizacijo sklepov komisije.
V primeru odsotnosti predstojnika direktorata delo tajnika komisije opravlja njegov namestnik.
Komisija lahko predlaga ministru razrešitev predstojnika direktorata, če ne izpolnjuje nalog iz drugega odstavka tega člena.
4. Postopek odkrivanja prikritih vojnih grobišč
6. člen
Postopek odkrivanja prikritih vojnih grobišč se opravlja z namenom dostojne obeležitve grobišč in pokopa žrtev v teh grobiščih in obsega:
- zbiranje in obdelovanje podatkov o prikritih vojnih grobiščih in grobovih,
- evidentiranje prikritih vojnih grobišč in grobov, njihovo začasno obeležitev in zavarovanje,
- potrjevanje grobišč in prekop posmrtnih ostankov, če za to obstajajo razlogi in možnosti,
- skupinsko ali posamično identifikacijo, če je to mogoče,
- pokop žrtev,
- vpis grobišča v register vojnih grobišč in v register kulturne dediščine,
- ureditev grobišča.
A. ZBIRANJE IN OBDELOVANJE PODATKOV
7. člen
Ministrstvo, pristojno za vojna grobišča, zbira podatke o obstoju posamičnega prikritega vojnega grobišča ali groba, pisno dokumentacijo in ustne vire (izjave očividcev in drugih prič), opravlja terenske oglede in meritve ter izvaja druge aktivnosti, ki so potrebne za pričetek postopka odkrivanja enega ali več posamičnih prikritih vojnih grobišč ali grobov.
Na zahtevo ministrstva, pristojnega za vojna grobišča, so dolžni arhivi, muzeji, sodišča, verske skupnosti in vladne organizacije v zvezi z odkrivanjem prikritih vojnih grobišč posredovati vse dokumente, s katerimi razpolagajo, oziroma omogočiti ministrstvu oziroma komisiji vpogled v tako dokumentacijo.
Na podlagi sklepa komisije ministrstvo za te podatke zaprosi tudi druge politične organizacije, civilna združenja ter pravne in fizične osebe.
Ministrstvo, pristojno za vojna grobišča, lahko zaprosi tudi za dokumente, ki so v hrambi tujih oseb, organov in institucij. Te dokumente ministrstvo pridobiva bodisi neposredno pri tujih osebah ali preko ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve.
O nalogah v zvezi z zbiranjem in obdelovanjem podatkov iz tega člena odloči komisija s sklepom. Pri posameznih aktivnostih zbiranja in obdelovanja podatkov lahko sodelujejo tudi člani komisije.
Direktorat ministrstva, pristojnega za vojna grobišča, na podlagi zbranih podatkov vodi in redno dopolnjuje evidenco (dosjeje) prikritih vojnih grobiščih.
Evidenca vsebuje podatke o lokaciji prikritega vojnega grobišča z navedbo krajevnega imena, parcelne številke in katastrske občine.
O vpisu grobišča v evidenco prikritih vojnih grobišč odloči komisija.
B. EVIDENTIRANJE, ZAČASNA OBELEŽITEV IN ZAVAROVANJE
8. člen
Komisija sproti pregleda vse zbrane podatke v zvezi z odkrivanjem obstoja prikritih grobišč in na podlagi zbranih podatkov pripravi in sprejme letni program dela, najpozneje do 31. 10. za naslednje leto.
Če so po oceni komisije zbrani in pridobljeni podatki zadostni za vpis grobišča v evidenco domnevnih prikritih vojnih grobišč, prične postopek potrjevanja in evidentiranja v skladu s 13. členom Zakona o vojnih grobiščih. Če takojšen pričetek postopka potrjevanja evidentiranega domnevnega vojnega grobišča izjemoma - zaradi objektivnih razlogov - ni mogoč, se posamično domnevno vojno grobišče začasno zaznamuje in sprejmejo potrebni ukrepi za začasno zavarovanje območja domnevnega vojnega grobišča.
Med objektivne razloge se štejejo nedostopnost območja domnevnega vojnega grobišča, izrečeni ukrepi državnih organov o prepovedi posegov na posamično zemljišče ali prostor, prepoved posegov na določenih zemljiščih zaradi statusa zavarovanega območja in podobno.
V primerih iz prejšnjega odstavka komisija takoj prične s potrebnimi aktivnostmi in koordinacijo s pristojnimi subjekti (organi, zavodi društvi,...) zaradi čimprejšnjega nadaljevanja odkrivanja, urejanja in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov domnevnega prikritega grobišča.
Začasno zavarovanje obsega vse potrebne ukrepe, da se preprečijo kakršnikoli posegi tretjih oseb na območje domnevnega vojnega grobišča, ki bi lahko pomenili poškodovanje ali uničenje posmrtnih ostankov (začasna ograditev, postavitev opozorilnih tabel,...), in s tem otežili delo komisije pri odkrivanju prikritega grobišča. O ukrepih za začasno zavarovanje in njihovem trajanju odloči komisija.
Če zbrani podatki ne dajejo zadostne podlage za zaključek o verjetnosti obstoja domnevnega prikritega vojnega grobišča, komisija odloči o nadaljevanju postopka potrjevanja.
C. POTRJEVANJE GROBIŠČ IN PREKOP POSMRTNIH OSTANKOV
9. člen
Komisija o obstoju domnevnega vojnega grobišča obvesti policijo in državno tožilstvo. Komisija obvesti tudi lastnike in imetnike drugih stvarnih pravic o obstoju domnevnega vojnega grobišča na njihovem zemljišču ter o načrtovanih posegih na njihova zemljišča, o začasnih zavarovanjih in zaznamovanjih.
Če se med postopkom ugotavljanja obstoja domnevnega vojnega grobišča ugotovijo dejstva, ki dopuščajo izvedbo ekshumacije po Zakonu o kazenskem postopku, vodenje in usmerjanje preiskovalnih dejanj policije prevzame državno tožilstvo oziroma preiskovalni sodnik.
Če se v zvezi z domnevnim vojnim grobiščem ne izvedejo postopki v skladu z Zakonom o kazenskem postopku, komisija začne oziroma nadaljuje postopek odkrivanja prikritega grobišča v skladu s tem zakonom.
Postopek odkrivanja domnevnega vojnega grobišča na terenu se začne s sondiranjem. O pričetku postopka sondiranja komisija sprejme poseben sklep.
Sondiranje se izvaja na domnevnih vojnih grobiščih, kjer ni znana točna lokacija mesta zakopa žrtev, in na grobiščih, kjer je nujno zamejiti obseg grobišča (protitankovski jarki, bombni kraterji, jame, ...). Sondiranje se izvaja tudi na mestih, kjer ustni viri nakazujejo grobišče, terenski ogled pa ne omogoča določitve točne lokacije grobišča.
Posmrtni ostanki žrtev prikritih vojnih grobišč se ne štejejo za arheološko ostalino v skladu z Zakonom o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1, Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11, 30/11-Odi. US, 90/12, 111/13), zato se določila tega zakona ne uporabljajo, razen določil o vpisu v register kulturne dediščine.
Sondiranje se opravi po kriterijih, ki jih predpiše ministrstvo z javnim razpisom, na predlog komisije. Izvede se strojno ali ročno, v obsegu vkopa 1 m x 1 m ali 0,5 m x 2 m do globine kostnih ostankov.
Najdeni posmrtni ostanki se zavarujejo in dokumentirajo po forenzičnih načelih (fotodokumentacija, zavarovanje sledi poškodb, izolacija in identifikacija najdenih predmetov). Zavarovanje in dokumentiranje najdenih ostankov je v pristojnosti komisije.
Če je mesto, kjer je grobišče, varovano zaradi drugih kulturnih vrednot, je pred sondiranjem potrebno pridobiti tudi soglasje Ministrstva za kulturo v skladu z Zakonom o varstvu kulturne dediščine.
Č. SKUPINSKA IN POSAMIČNA IDENTIFIKACIJA
10. člen
Iz zavarovanih skeletnih in drugih ostankov se odvzamejo vzorci DNK za takojšnje ali kasnejše analize. Odvzem vzorcev in analize opravlja za to pooblaščena institucija, ki jo izbere ministrstvo, pristojno za vojna grobišča, na podlagi izvedenega javnega razpisa.
Odvzem vzorcev DNK iz skeletnih in drugih ostankov iz posameznega grobišča odredi pooblaščeni instituciji ministrstvo, pristojno za vojna grobišča, na podlagi sklepa komisije.
Pooblaščena institucija mora v skladu z Zakonom o varstvu osebnih podatkov zagotavljati vzpostavitev in vodenje zbirke podatkov, ki obsega oznako posamičnega vzorca in osebno ime ter rojstni podatek za posamezen DNK vzorec, če je bila opravljena osebna identifikacija. Vzorci in rezultati analiz vzorcev DNK se hranijo na način in po načelih, ki jih predpisujejo ustrezni predpisi s področja sodne medicine. DNK vzorci se hranijo 50 let.
O obdelovanju in posredovanju podatkov iz zbirke odloča komisija, ki vodi tudi nadzor nad obdelavo podatkov.
Po opravljeni identifikaciji se posmrtni ostanki predajo svojcem, če ti izjavijo, da želijo prenesti posmrtne ostanke v družinski grob. O predaji posmrtnih ostankov svojcem odloči komisija, če več svojcev izkaže interes za prevzem posmrtnih ostankov.
Če identifikacije posmrtnih ostankov zaradi objektivnih razlogov ni mogoče opraviti oziroma če identificiranih posmrtnih ostankov svojci iz kateregakoli razloga ne prevzamejo, se ti na dostojen in spoštljiv način pokopljejo.
Med objektivne razloge se šteje pomanjkanje zanesljivih ustnih, pisnih in materialnih virov o identiteti žrtev v posamičnem prikritem grobišču.
Če se ugotovi, da so v novoodkritem grobišču posmrtni ostanki pripadnikov tujih oboroženih sil ali tuji državljani, ministrstvo, pristojno za vojna grobišča, postopa v skladu z določilom 29. člena Zakona o vojnih grobiščih.
D. POKOP
11. člen
Dostojen pokop pomeni označitev novoodkritega vojnega grobišča v naravi, tako da ga bo vedno mogoče najti oziroma prepoznati. Označi se tako lokacija novoodkritega grobišča kot tudi mesto pokopa žrtev oziroma njihovih posmrtnih ostankov. Dokončno slovo se opravi s postavitvijo spominskega obeležja in z žalno slovesnostjo.
Pokop se praviloma opravi na civilnem pokopališču, na posebej določenem mestu v spominskem parku, v za to zgrajeni kostnici ali na kraju najdbe grobišča.
Način pokopa žrtev iz posamičnega vojnega grobišča določi komisija.
E. VPIS V REGISTER VOJNIH GROBIŠČ IN VPIS V REGISTER KULTURNE DEDIŠČINE
12. člen
Novoodkrita vojna grobišča po tem zakonu se vpišejo v register vojnih grobišč, ki se vodi po Zakonu o vojnih grobiščih.
Predlog za vpis posamičnega novoodkritega grobišča v register vojnih grobišč po tem zakonu poda komisija in obsega naslednje podatke:
- identifikacijo grobišča,
- opis lokacije grobišča z navedbo krajevnega imena, parcelne številke in katastrske občine,
dejansko ali ocenjeno število žrtev,
status in vrsto žrtev (civilisti, vojaki, mešano, narodnost),
način pokopa žrtev,
način označitve grobišča,
varstveni režim grobišča.
Če novoodkrito grobišče izpolnjuje pogoje za vpis v register, izda minister odločbo o vpisu grobišča v register vojnih grobišč.
Izvod odločbe o vpisu v register se vroči tudi občini, na območju katere se nahaja novoodkrito vojno grobišče, ki je dolžna upoštevati varstveni režim grobišča pri občinskih prostorskih načrtih.
Ministrstvo, pristojno za vojna grobišča, vodi centralno evidenco izdanih odločb po tem zakonu, ki mora biti redno ažurirana in javnosti dostopna na spletni strani ministrstva.
Po vpisu v register vojnih grobišč se podatki o vpisanem vojnem grobišču posredujejo ministrstvu, pristojnemu za kulturo, ki grobišče vnese v register kulturne dediščine.
Z vpisom in pridobitvijo identifikacijske številke kulturne dediščine velja za posamično vojno grobišče tudi varstveni režim, ki ga določa Zakon o varstvu kulturne dediščine.
5. Naključno odkrita vojna grobišča
13. člen
Kdor med izvajanjem rudarskih del, sondiranjem terena, izkopi gradbenih jam in drugimi pripravljalnimi deli na gradbiščih ter posegi v zemljišča naleti na posmrtne ostanke oseb, za katere je glede na njihovo starost ali druge značilnosti mogoče utemeljeno domnevati, da gre za posmrtne ostanke oseb prikritega vojnega grobišča, je dolžan ravnati v skladu s prvim, drugim, tretjim in četrtim odstavkom 28. člena Zakona o vojnih grobiščih.
Če sodišče ne odredi ekshumacije, policija ter pristojni državni tožilec pa ocenijo, da ni razlogov za izvedbo drugih nujnih preiskovalnih dejanj, vodi vse nadaljnje aktivnosti v zvezi z novoodkritim vojnim grobiščem komisija.
Komisija mora v tem primeru nemudoma začeti s postopki prekopa in identifikacije posmrtnih ostankov v skladu s tem zakonom.
6. Financiranje odkrivanja vojnih grobišč
14. člen
Financiranje odkrivanja prikritih vojnih grobišč po tem zakonu se zagotavlja iz sredstev državnega proračuna. Za te namene se lahko zagotavljajo sredstva tudi iz premoženja ustanov, ki so bile ustanovljene za zbiranje donacij pravnih in fizičnih oseb v zvezi s postopki odkrivanja prikritih vojnih grobišč v skladu z Zakonom o ustanovah (ZU-UPB1, Uradni list RS, št. 70/05 in 91/05-popravek).
O namenski porabi sredstev ustanove se pisno dogovorita komisija in ustanova.
7. Posebna določba
15. člen
Strokovni nadzor nad izvajanjem tega zakona izvaja ministrstvo.
8. Prehodne in končna določba
16. člen
Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki je bila imenovana s sklepom Vlade RS št. 13100-1/2013/2 z dne 24. 1. 2013, nadaljuje s svojim delom do imenovanja nove komisije, v skladu s sprejetim letnim programom dela in tem zakonom, do imenovanja nove komisije.
Vlada imenuje novo komisijo najkasneje v roku enega leta po uveljavitvi tega zakona.
Če kateremu od članov komisije predčasno preneha mandat, imenuje vlada novega člana za čas do izteka mandata komisije.
17. člen
Za tista vojna grobišča, ki so že bila odkrita na podlagi dosedanjega dela komisije in imajo že status novoodkritih vojnih grobišč, komisija poda predlog za vpis v register vojnih grobišč v skladu s tem zakonom, v roku enega leta od njegove uveljavitve.
Za domnevno prikrita vojna grobišča, za katera postopek odkrivanja še ni dokončan, se postopek nadaljuje po določilih tega zakona.
Komisija poskrbi za čimprejšnji dostojen pokop žrtev v vseh vojnih grobiščih v skladu z 11. členom tega zakona za vsa tista grobišča, ki so ob uveljavitvi tega zakona imela status novoodkritih vojnih grobišč.
Komisija zagotovi tudi dostojno izvedbo prekopa žrtev iz tistih novoodkritih grobišč, iz katerih je to potrebno, ter zagotovi označitev vseh novoodkritih vojnih grobišč v skladu s tem zakonom.
18. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

lil. OBRAZLOŽITEV K 1. členu
Zakon ureja postopek odkrivanja doslej prikritih vojnih grobišč, njihovo označevanje in vpis v register vojnih grobišč ter dokončen dostojen pokop vseh žrtev vojnega in povojnega nasilja na ozemlju Republike Slovenije. Pri tem se sklicuje na mednarodno humanitarno pravo in Ženevske konvencije. Veljavni Zakon o vojnih grobiščih se za vprašanja prikritih vojnih grobišč uporablja subsidiarno, za vsa tista vprašanja vojnih grobišč, ki niso ali so drugače urejena s tem zakonom.
K 2. členu
Določba pojasnjuje posamezne izraze, pri čemer loči med prikritim vojnim grobiščem, domnevnim vojnim grobiščem in novoodkritim vojnim grobiščem.
Prikrita vojna grobišča so vsa grobišča žrtev vojnega in povojnega nasilja na ozemlju Republike Slovenije, ki so bila po drugi svetovni vojni prikrita, kot domnevna vojna grobišča pa zakon določa vojna grobišča, ki so že evidentirana, vendar obstoj posmrtnih človeških ostankov ni dokazan, a se njihov obstoj utemeljeno domneva. Novoodkrito vojno grobišče je bilo že evidentirano in je obstoj posmrtnih človeških ostankov že dokazan, vendar pa grobišče še ni vpisano v register vojnih grobišč. Dokončen dostojen pokop je opravljen, ko je novoodkrito vojno grobišče označeno v naravi tako, da ga vedno lahko prepoznamo; če so bili pri tem posmrtni ostanki iz tega grobišča prekopani drugam, je potrebno označiti obe mesti: mesto, kjer je bilo grobišče odkrito, in mesto, kamor so bili posmrtni ostanki pokopani. Po označitvi novoodkritega vojnega grobišča v naravi se postavi še spominsko obeležje in opravi žalna slovesnost.
K 3. členu
Tako kot varstvo vseh vojnih grobišč po Zakonu o vojnih grobiščih tudi varstvo prikritih vojnih grobišč zagotavlja Republika Slovenija oziroma ministrstvo, pristojno za vojna grobišča. Pri tem je dolžno ravnati v skladu z Zakonom o vojnih grobiščih in drugimi veljavnimi predpisi ter v skladu s sprejetimi mednarodnimi obveznostmi in sklenjenimi meddržavnimi sporazumi.
K 4. členu
Da bi zagotovili čim boljše izvajanje vseh določb tega zakona, je potrebno imenovati komisijo, ki bo vodila vse aktivnosti pri postopkih odkrivanja prikritih vojnih grobišč in bo imela večje pristojnosti kot sedanja vladna Komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Ker sedanja komisija že izvaja naloge v zvezi z odkrivanjem vojnih grobišč, ta zakon ohranja njeno pristojnost na tem področju, dodaja pa ji nekatere nove naloge: sprejem letnega programa dela, vključno s predlogom finančnega načrta dela komisije, priprava letnega poročila o delu, sodelovanje pri pripravi idejnih zasnov ureditve vojnih grobišč ter vlaganje predlogov za vpis novoodkritih grobišč v register vojnih grobišč.
Komisija je v našem pravnem sistemu organ sui generis in ima v razmerju do organov državne uprave nekatere pristojnosti in pooblastila, ki zagotavljajo vsestransko strokovno in učinkovito delo pri odkrivanju prikritih vojnih grobišč (podobnost ureditve kot pri Državni volilni komisiji). Komisijo sestavlja devet članov: šest s področja različnih strok in trije iz vrst civilne družbe. Vsi člani komisije svojo funkcijo opravljajo neprofesionalno. Člani komisije imajo mandat pet let in so lahko ponovno imenovani. Komisija veljavno odloča, če je na seji navzočih več kot polovica članov. Odločitev je sprejeta, če zanjo glasuje več kot polovica navzočih članov. Komisija sama sprejme poslovnik, s katerim podrobneje uredi svoje delo. Za sprejem poslovnika je predpisana kvalificirana večina, in sicer mora zanj glasovati večina vseh članov komisije.
K 5. členu
Pomembno je, da vse neposredne administrativne naloge za komisijo izvaja direktorat ministrstva, pristojnega za vojna grobišča. Predstojnik tega direktorata, ki opravlja naloge tajnika komisije, se je kot izvrševalec odločitev komisije dolžan udeleževati njenih sej, s tem pa je podana tudi njegova odgovornost za realizacijo sklepov komisije. Takšen način dela in sodelovanja predstavlja dober okvir za razmejitev pristojnosti med komisijo in ministrstvom oz. direktoratom, pristojnim za vojna grobišča. V primeru odsotnosti predstojnika direktorata delo tajnika komisija opravlja njegov namestnik.
K 6. členu
Postopek odkrivanja prikritih vojnih grobišč, ki ga usmerja Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, obsega več faz, in sicer: zbiranje in obdelovanje podatkov o prikritih grobiščih in grobovih, evidentiranje prikritih grobišč in grobov, njihovo začasno obeležitev in zavarovanje, potrjevanje grobišč in prekop posmrtnih ostankov, če za to obstajajo razlogi in možnosti, skupinsko ali posamično identifikacijo, če je to mogoče, pokop žrtev, vpis grobišča v register vojnih grobišč in v register kulturne dediščine ter ureditev grobišča.
K 7. členu
Pri odkrivanju prikritih vojnih grobišč je pomembno, da se zagotavlja čim širši izbor virov in njihovo zbiranje in obdelava na enem mestu, to je v direktoratu ministrstva, ki je pristojno za vojna grobišča. Med viri bo zagotovo pomembno pisno gradivo, ki ga bo ministrstvo pridobivalo iz arhivov, zgodovinskih zapisov, kronik, pa tudi iz znanstvenih člankov in zbornikov, medijskih publikacij in drugih virov.
V zvezi z zbiranjem pisnih virov je pomembno, da so vsi državni organi in druge organizacije in institucije, zlasti arhivi, muzeji in verske skupnosti, na zahtevo ministrstva dolžni posredovati podatke, ki so pomembni za odkrivanje prikritih vojnih grobišč. Ministrstvo za te podatke lahko zaprosi tudi druge politične organizacije, civilna združenja in druge pravne in fizične osebe. Podatki v zvezi z obstojem prikritih vojnih grobišč se lahko zbirajo tudi pri tujih organih in institucijah na podlagi neposrednega zaprosila ministrstva ali po diplomatski poti, preko Ministrstva za zunanje zadeve. Pomembne pisne vire bo po naši oceni mogoče pridobiti iz arhivov držav, ki so nastale na območju nekdanje SFRJ, če gradivo tam še obstaja oziroma še ni bilo uničeno.
Najpomembnejši viri bodo vsekakor ustni, to so pričevanja preživelih, svojcev žrtev in drugih prič. V tem pogledu bo potrebno aktivno in tudi obsežno delo ne le ministrstva, pač pa tudi komisije oziroma njenih članov, ki bodo pričevanja zapisovali oziroma dokumentirali na drug način (zvočni posnetki, videoposnetki). Upoštevati je potrebno, da so številne priče sedaj že stare, pogosto tudi onemogle in bo potrebno njihove izjave zapisovati oziroma dokumentirati na njihovem domu oziroma prebivališču. Pomemben vir bo tudi delo na terenu, ogledi in terenske meritve, kjer je morebiti posamično prikrito vojno grobišče možno prepoznati v naravi ali vsaj okvirno ugotoviti njegovo lego.
Direktorat ministrstva, pristojnega za vojna grobišča, bo zbrano gradivo dokumentiral po posamičnih prikritih vojnih grobiščih in ga sproti dopolnjeval, tako da bo vsako posamično grobišče v evidenci službe vodeno v obliki dosjeja.
K 8. členu
Določilo tega člena ureja pričetek postopka odkrivanja domnevnega vojnega grobišča. Presoja o tem, ali so zbrani podatki zadostni za zaključek o obstoju domnevnega grobišča, je v pristojnosti komisije. Če komisija sklene, da zbrani podatki zadoščajo za vpis grobišča v evidenco prikritih vojnih grobišč, se začne postopek potrjevanja grobišča, razen v primerih, ko je vojno grobišče na območju, kjer takega postopka zaradi objektivnih okoliščin ni mogoče takoj začeti. V številnih primerih so posamična domnevna vojna grobišča na območjih, ki so bodisi nedostopna bodisi težko dostopna. To so brezna, kraške jame, rudniški rovi in podobno. V teh primerih bo potrebno sodelovanje društev oziroma ustreznih institucij ter njihovih članov (jamarji, rudarji), ki bodo nudili ustrezno podporo in pomoč v postopku potrjevanja grobišča.
Številni so tudi primeri domnevnih vojnih grobišč, ki ležijo na območjih, ki so zaščitena na podlagi veljavnega državnega ali občinskih prostorskih načrtov. Gre za vodovarstvena območja, območja, kjer je varovana kulturna dediščina,
naravovarstvena območja in podobno. V vseh teh primerih bo komisija morala izvesti ustrezne aktivnosti pred pričetkom posegov za potrjevanje vojnega grobišča, kot so pridobivanje ustreznih dovoljenj, soglasij in pogojev, ter zatem tudi zagotoviti, da bo postopek potrjevanja vojnega grobišča potekal v skladu z izdanimi dovoljenji oziroma soglasji.
Za primer enega izmed rudnikov, konkretno Huda jama (Barbara rov), se je že izkazalo, da postopka odkrivanja tega vojnega grobišča ni mogoče dokončati, ker so potrebna predhodna dela v samem rudniku za zagotovitev varnega dela pri nadaljnjih izkopavanjih žrtev. O tem je bila izdana odločba rudarskega inšpektorja. V takih in podobnih primerih bo komisija nadaljevala z aktivnostmi za odkrivanje posamičnega vojnega grobišča, ko bodo izpolnjeni pogoji v skladu z odločbo inšpektorja. Za te primere bo komisija sprejela ustrezne ukrepe za začasno zavarovanje takega grobišča, kot npr. začasno omejitev dostopanja ali kakršnokoli obliko poseganja v zemljišče oziroma območje, kjer je domnevno vojno grobišče.
Za pričetek postopka potrjevanja domnevnega vojnega grobišča mora biti podana določena stopnja prepričanja, da je na konkretnem mestu vojno grobišče. Za pričetek postopka zadošča stopnja verjetnosti, kar pa bo v konkretnih primerih komisija presojala na podlagi zbranih virov. Če zbrani viri take stopnje prepričanja ne bodo dopuščali, bo komisija odločila, ali sploh in kdaj bo pričela postopek potrjevanja takega vojnega grobišča.
K 9. členu
Ker posega vsebina tega zakona tudi na področje preiskovanja kaznivih dejanj, je potrebno razmejiti pristojnosti med policijo, državnim tožilstvom in sodiščem na eni strani ter med komisijo na drugi strani. Če državno tožilstvo oceni, da je podan sum kaznivega dejanja, opravlja preiskovalna dejanja na domnevnem prikritem vojnem grobišču policija, usmerjanje dela policije pa prevzame državno tožilstvo. Tudi postopek ekshumacije trupel oziroma ostankov trupel, ki ga odredi sodišče, se izvede v skladu z določili Zakona o kazenskem postopku. Če in dokler trajajo preiskovalna dejanja po določilih Zakona o kazenskem postopku na posameznem domnevnem vojnem grobišču, komisija ne začne s postopkom potrjevanja vojnega grobišča v skladu s tem zakonom. Njena pristojnost se začne oziroma nadaljuje, ko organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj sporočijo komisiji, da so preiskovalna dejanja zaključena ali da jih ne bodo opravili.
Prvo dejanje, ki ga opravi komisija na terenu, kjer naj bi bilo domnevno vojno grobišče, je sondiranje. O pričetku sondiranja komisija sprejme sklep. Operativno delo sondiranja izvajajo zunanji izvajalci, ki jih izbere ministrstvo na podlagi javnega razpisa, v katerem je med drugim določeno, katere strokovnjake zagotavlja izvajalec ob izvedbi postopka sondiranja (strokovnjaka sodnomedicinske in morebitnih drugih strok). Ker predstavljajo človeška okostja glede na to, da so bila pod zemljo vsaj 50 let, arheološko ostalino v smislu določila 3. točke 3. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine, je potrebno v postopku odkrivanja prikritih vojnih grobišč po tem zakonu izrecno izključiti uporabo tega določila, saj z vidika dostojanstva žrtev vojnih grobišč izkopavanje arheoloških ostalin po doktrini arheološke stroke ni primerno. Najdeni ostanki se zavarujejo in dokumentirajo po forenzičnih načelih. Ker se v zvezi z izvajanjem tega zakona izključujejo določila Zakona o varstvu kulturne dediščine tudi glede kulturnovarstvenega soglasja, pa je potrebno posebej poudariti, da je pridobitev takega soglasja obvezna v primeru, če je območje domnevnega vojnega grobišča na že obstoječem območju varovane kulturne dediščine, ki je varovano na drugih podlagah (kot npr. rimska nahajališča).
K 10. členu
Iz izkopanih in zavarovanih skeletnih in drugih ostankov se odvzamejo vzorci DNK za takojšnje ali kasnejše analize, ki jih opravi za to pooblaščena institucija. Pooblaščeno institucijo izbere ministrstvo, pristojno za vojna grobišča, na podlagi izvedenega javnega razpisa.
Odvzem vzorcev DNK iz skeletnih in drugih ostankov iz posameznega grobišča odredi pooblaščeni instituciji ministrstvo, pristojno za vojna grobišča, na podlagi sklepa komisije.
Pooblaščena institucija mora v skladu z Zakonom o varstvu osebnih podatkov zagotavljati vzpostavitev in vodenje zbirke podatkov, ki obsega oznako posamičnega vzorca in osebno ime ter rojstni podatek za posamezen DNK vzorec, če je bila opravljena osebna identifikacija. Vzorci in rezultati analiz vzorcev DNK se hranijo na način in po načelih, ki jih predpisujejo ustrezni predpisi s področja sodne medicine. DNK vzorci se hranijo 50 let.
O obdelovanju in posredovanju podatkov iz zbirke odloča komisija, ki vodi tudi nadzor nad obdelavo podatkov.
Zaradi ugotavljanja sorodstvenih vezi žrtev s še živečimi sorodniki zakon predvideva identifikacijo posmrtnih ostankov žrtev na podlagi vzorcev DNK. Primerjava vzorcev DNK posmrtnih ostankov žrtev in še živečih sorodnikov pa se bo dejansko izvedla, če obstajajo dovolj zanesljivi viri o identiteti žrtve v posamičnem vojnem grobišču. O tem bo presojala komisija v vsakem posamičnem primeru. Vzorci in analize DNK se izvedejo v skladu s predpisi s področja sodne medicine.
Poleg individualne identifikacije je v zakonu predvidena tudi skupinska identifikacija, zlasti v primerih, ko bo ugotovljeno, da so v posamičnem novoodkritem grobišču žrtev pripadniki določenih skupin, npr. pripadniki tujih oboroženih sil ali tuji državljani. V takem primeru komisija v skladu z Zakonom o vojnih grobiščih o tem dejstvu obvesti matično državo. Na zahtevo matične države se lahko dovoli ekshumacijo trupel oziroma njihovih posmrtnih ostankov in prenos v matično državo ali na drug dogovorjen kraj na stroške matične države.
K 11. členu
Člen določa, kaj se šteje za dostojen pokop v smislu tega zakona. Dostojen pokop pomeni označitev novoodkritega vojnega grobišča v naravi tako, da ga bo vedno mogoče najti oziroma prepoznati. Označi se tako mesto novoodkritega vojnega grobišča kot tudi mesto pokopa žrtev oziroma njihovih posmrtnih ostankov. Dokončno slovo se opravi s postavitvijo spominskega obeležja in z žalno slovesnostjo.
Pokop se praviloma opravi na civilnem pokopališču, na posebej določenem mestu v spominskem parku, v za to zgrajeni kostnici ali na kraju najdbe grobišča. Način pokopa bo odvisen od različnih dejavnikov, tako od števila žrtev v posamičnem vojnem grobišču, lege grobišča, izvedeni individualni ali skupinski identifikaciji in drugih dejavnikov. Če žrtve pripadajo tujim oboroženim silam ali so bile tuji državljani, pa bo način in kraj pokopa odvisen od izražene volje matične države. Konkreten način pokopa žrtev bo tako določila komisija ob upoštevanju drugih predpisov in predvsem okoliščin vsakega novoodkritega grobišča.
K 12. členu
Ena izmed bistvenih vsebin, ki jo ureja zakon, je vpis novoodkritih vojnih grobišč po tem zakonu v register vojnih grobišč, kar je podlaga za določitev varstvenega območja v prostorskih aktih samoupravnih lokalnih skupnosti. Ker gre za zakon, ki ureja izključno prikrita vojna grobišča, so specifično urejena nekatera vprašanja, in sicer glede upravičenega predlagatelja za vpis v register in tudi glede postopka vpisa. Novoodkrita vojna grobišča se vpišejo v register vojnih grobišč, ki se že vodi na podlagi Zakona o vojnih grobiščih, s čimer se zagotavljajo enotna evidenca in varstveni režim za vsa vojna grobišča ter enoten način financiranja varstva vojnih grobišč.
Komisija je pristojna za podajo predloga za vpis v register vojnih grobišč. Določena je vsebina predloga, ki poleg sestavin, ki so predpisane po Zakonu o vojnih grobiščih, dodaja še dejansko ali ocenjeno število žrtev, status in vrsto žrtev, način pokopa in način označitve grobišča. Na podlagi podanega predloga za vpis v register vojnih grobišč odloči o vpisu v register minister z odločbo.
Izvod izdane odločbe o vpisu novoodkritega grobišča v register vojnih grobišč minister posreduje tudi ministrstvu, pristojnemu za kulturo, zaradi vnosa vojnega grobišča v register kulturne dediščine. Z določitvijo identifikacijske številke velja za vojno grobišče tudi varstveni režim po Zakonu o varstvu kulturne dediščine.
Ministrstvo, pristojno za vojna grobišča, vodi centralno evidenco izdanih odločb po tem zakonu, ki mora biti redno ažurirana in javnosti dostopna na spletni strani ministrstva.
K 13. členu
Pogosto pride do odkritja okostij v času izvajanja gradenj in drugih zemeljskih del na gradbiščih. Take situacije so zakonsko že urejene z Zakonom o vojnih grobiščih. Investitor oziroma neposredni izvajalec del je v primeru, če naleti na posmrtne ostanke oseb, dolžan o tem obvestiti policijo, prenehati z nadaljnjimi zemeljskimi deli in pustiti posmrtne ostanke na mestu, kjer so.
Tudi v tem primeru je potrebno razmejiti pristojnosti posameznih organov v zvezi z ravnanji na novoodkritem grobišču. Prva mora ukrepati policija. Ta seznani izvajalca del s prepovedjo nadaljnjih posegov, sama pa izvede aktivnosti v skladu z določili Zakona o policiji in Zakona o kazenskem postopku. Med ostalim je policija o taki najdbi dolžna obvestiti pristojno državno tožilstvo. Če to oceni, da gre za utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, samo prevzame usmerjanje preiskovalnih dejanj policije v predkazenskem postopku.
V nasprotnem primeru vodi oziroma nadaljuje postopek odkrivanja novoodkritega grobišča komisija, ki poskrbi zlasti za prekop posmrtnih ostankov in ostale aktivnosti v skladu s tem zakonom.
K 14. členu
Strokovni nadzor nad izvajanjem tega zakona ima ministrstvo, pristojno za vojna grobišča.
K 15. členu
Financiranje odkrivanja prikritih grobišč po tem zakonu je v prvi vrsti obveznost državnega proračuna, tako kot za zagotavljanje varstva vseh vojnih grobišč v skladu z Zakonom o vojnih grobiščih. Kot dodatni finančni viri pa so določena tudi sredstva iz ustanov, ki so ustanovljene za zbiranje donacij pravnih in fizičnih oseb, v skladu z zakonom, ki ureja področje ustanov.
O namenski porabi sredstev ustanove se pisno dogovorita komisija in ustanova.
K 16. členu
Člen ureja pristojnosti imenovane sedanje Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki je bila imenovana s sklepom Vlade RS št. 13100-1/2013/2 z dne 24.1.2013. Ta nadaljuje s svojim delom na podlagi sprejetega letnega programa dela in po določilih tega zakona, do imenovanja nove komisije, ki bo imenovana v roku enega leta od uveljavitve tega zakona. Če kateremu od članov komisije mandat predčasno preneha, imenuje vlada novega člana z mandatom do izteka mandata komisije. To določilo je pomembno iz razloga, da se zagotovi kontinuiteta dela na področju odkrivanja prikritih vojnih grobišč, ki ga komisija v različnih sestavah opravlja vse od leta 1990 dalje. Kontinuiteta dela komisije je zagotovljena tudi s tem, da je lahko posamezen član večkrat imenovan v komisijo.
K 17. členu
Člen spada v prehodna in končna določila tega zakona, v katerih je urejen režim nadaljnjih aktivnosti komisije v zvezi s tistimi grobišči, ki so ob uveljavitvi tega zakona že bila odkrita in izpolnjujejo pogoje za novoodkrita grobišča po tem zakonu. V roku enega leta bo komisija za vsa ta grobišča pripravila in vložila predloge za vpis v register vojnih grobišč. Za tista grobišča, kjer postopek odkrivanja v času uveljavitve tega zakona še ni dokončan, se postopek nadaljuje na podlagi tega zakona. Za tista novoodkrita vojna grobišča, kjer še ni bil izveden dostojen pokop žrtev oziroma njihovih posmrtnih ostankov, je komisija dolžna poskrbeti, da se pokop v skladu z 11. členom tega zakona opravi v čim krajšem času.
Komisija je dolžna poskrbeti tudi za dostojen prekop žrtev oziroma njihovih posmrtnih ostankov v tistih novoodkritih grobiščih, kjer je ta potreben, in poskrbeti za označitev lokacije takega novoodkritega grobišča in mesta pokopa žrtev oziroma njihovih posmrtnih ostankov.
K 18. členu
Določen je splošen, to je 15-dnevni, vacatio legis tega zakona.