Pred časom je dr. Robert Petkovšek zapisal v Družini:

»Že leta 1931 pa je angleški pisatelj in filozof (Aldous Huxley) napovedal, da totalitarizmi prihodnosti ne bodo vladali z nasiljem, ampak z všečnostjo. »Vladanje s pendreki in strelskimi vodi, umetno povzročeno lakoto, množičnim zapiranjem in izgoni ni le nehumano, ampak dokazano neučinkovito.« Huxley poudarja, da bodo v teh totalitarizmih vsemogočni politični šefi in njihova vojska upravnikov nadzorovali populacijo sužnjev, ki pa jih k delu ne bo treba siliti, saj bodo v služenju uživali. K takšnemu služenju bodo oblastniki ljudi privedli tako, da se ti ljudje svoje zasužnjenosti niti ne bodo zavedali. … Skupni imenovalec sodobnih agresorjev je uničujoči radikalizem. V preteklosti je ta radikalizem ustvarjal koncentracijska taborišča in gulage, v prihodnosti pa bo z všečnostjo uničeval tradicionalne vrednote.« (konec navedkov iz članka, odebelila M. K.).

VRTEC, JASLI IN … TELIČKI

In iskra je preskočila ter povzročila asociacijo na … nekatere nove predloge za izboljšanje družinske politike. Točneje: na enega izmed njih. Vrtci, bolj ali manj brezplačni. Verjamem, da je predlog dobronameren in bi njegovo sprejetje marsikoga razveselilo. Jaz pa v prvi vrsti nanj ne gledam z ekonomskega vidika (kaj to pomeni za državni in kaj za družinski proračun), ampak me 'zbode' kot jasen signal: vrtec je največ in najboljše, kar lahko nudite vašim otrokom – alternative ni. (Tako razumem, če je stimulirana zgolj ena oblika varovanja otrok.)
Vem, da je za veliko ljudi vrtec izhod v sili in 'manjše zlo', toda ne pristajam na to, da se ga postavlja kot ideal, priporočeno in najboljše okolje za otrokov razvoj. Profesor Trstenjak je čisto 'po kmečko' povedal: »Jasli so za teličke – ne za otroke.«

Ta teden smo v neki oddaji slišali mnenje očeta iz časov, ko so primorske otroke med obema vojnama vključevali v brezplačni italijanski otroški vrtec: »To je poitalijančevalnica.« Takrat je bilo to jasno. Današnja indoktrinacija je veliko bolj prikrita in zavita v razne strokovne argumente: vrtec je 'oh in sploh' za otroka. Toda nikakor se ne morem strinjati, da je največja korist otrok to, da jih že od malega 'čredno vzgajamo'. In ker nisem 'stroka', lahko imam o medijsko selekcioniranem 'strokovnem mnenju' svoje, nestrokovno mnenje.
Veliko otrok večji del dneva preživi zdoma. Že malčke brez vsake slabe vesti za 8 do 10 ur dnevno oddajamo v 'tuje roke', malce starejši so že 'čezmerno zaposleni'. Biti moraš res trden v svojem prepričanju, da ne zapadeš miselnosti, da si 'dober starš' toliko, kolikor dejavnosti omogočiš otroku oz. da se kakovost 'starševanja' meri po številu ur, ki si jih porabil za prevažanje otroka.

Verjetno ne bom dočakala verodostojnih raziskav, ki bi pokazale 'rezultate' institucionalnega, 'strokovno neoporečnega' procesa vzgoje, ki 'proizvaja' čedalje večji odstotek odraslih, ki nikakor ne (z)morejo '(s)hoditi', čeprav so prešli vse družbeno-priznane in strokovno vodene faze 'ustrezne' vzgoje. Mogoče bo kdo začel razmišljati o smiselnosti uvajanja institucionalnega varstva tudi zanje? Nepošteno bi bilo, da bi jih 'država', potem ko jih je strokovno (slabo) vzgojila, naprtila družinam: »Zdaj ste pa (dovolj) dobre, vaši otroci so – skrbite zanje.«

IN VLOGA DRUŽINE?

Res pa je tu težko potegniti ločnico: kolikšen delež odgovornosti gre državi in kolikšen družini, ki je sprejela tole igro? Kaj drugega pa naj bi bilo tole kot igra (ali potuhnjena prevara?), sprva dobrohotno ponujena, nato pa vse bolj premišljeno vodena, v kateri – se zdi – je krajšo potegnila družina? Prepričali so jo, da je 'normalna' samo, če sta oba starša zaposlena in so otroci v vrtcih. Prepričali so jo, da lahko namesto nje enakovredno (ali še bolje!) poskrbijo za njene otroke. Prepričali so jo, da ji ni več potrebno opravljati tega, kar je njeno naravno poslanstvo. In o pravilnosti ter upravičenosti prenosa vzgojne funkcije na 'državo' niti ne razmišljamo več: dnevne in urne obveznosti ter stalno hitenje preprečujejo uvid in razločevanje.

Tako živimo 'tja v en dan', kakor nanese. In družina vse bolj postaja bivalna skupnost z določenimi medsebojnimi vezmi, obveznostmi in dolžnostmi. Če parafraziram papeža Frančiška: »Družina, ki se bolj malo vidi, ki jim je skupno bivališče zgolj neke vrste pista, s katere neprestano odletajo in priletajo, je bolj malo družina.«

Jaz pa še vedno trdim, da je vloga družine na področju vzgoje nenadomestljiva in nezamenljiva. Vse ostalo je bolj ali manj poskus nadomestka z raznimi 'stranskimi učinki'. Družina je vedno bila, je in bo najboljše okolje za rast in razvoj otrok v vseh obdobjih njihovega zorenja, toliko bolj v predšolskem. Vprašanje pa je, ali to družina (z)more/hoče opraviti. In še težje vprašanje: koliko je pripravljena vložiti v ta 'posel'. Ne prepriča me floskula: »Važnejša kot kvantiteta je kvaliteta skupno preživetega časa.« Pa tudi denar ni (vedno) odločujoči dejavnik – temeljne vrednote in naravnanosti se namreč ne ravnajo po tržnih zakonitostih. (Težava pa utegne nastopiti, ko damo (pre)veliko prednost tržnim zakonitostim in prizadevanju za doseganje ali ohranjanje nekega abstraktno nedoločljivega, a družbeno 'pričakovanega' standarda.)

Kdo ve, kaj točno je imel v mislih g. Huxley, ko je pisal o všečnem spreminjanju tradicionalnih vrednot? Nimam občutka, da je zapisal s hrepenenjem in odobravanjem … V katerem obdobju 'njegove' prihodnosti smo? Koliko je družina v svojem poslanstvu še svobodna in suverena in koliko je že (nevede) ujeta v miselnost in tokove, ki so ji (všečno!) vsiljeni od zunaj: normativi, standardi, priporočila? Koliko sem jaz, koliko si ti v svojem mišljenju in ravnanju še svoboden – in kje se prične suženjska odvisnost? Vsak zase je verjetno prepričan, da je popolnoma svoboden – tudi ko se (slepo? nepremišljeno?) podreja neverbalno uveljavljenemu 'splošnemu' načinu delovanja.

Tako kot ni zlata kletka zaradi žlahtnosti materiala nič manj omejujoča od železne, je tudi 'mehki' totalitarizem še vedno – totalitarizem. Je to tisti 'totalitarizem prihodnosti'? Ah, ne: totalitarizem sedanjosti?

Martina Krečič, Vipava