S čim se v Sloveniji lahko pohvalimo? Imamo pravosodje, ki lahko brez dokazov obsoja. Državljani ga moramo v zahvalo plačevati kot enega najdražjih v Evropi. Imamo deset največjih novičarskih medijev – ki lahko brez skrbi lažejo ali žalijo. Tudi te vsi plačujemo. Enega preko obvezne RTV naročnine s 153 EUR letno. Tega in vse ostale še preko državnih podjetij, ki so njihovi največji financerji. Imamo javno zdravstvo, kjer brez zvez dostikrat čakaš na vrsto, da ti prej zgnije zob ali se bolezen nezaustavljivo razraste; mnogi umrejo prej kot pridejo na vrsto. Imamo drago javno šolstvo z enimi najboljših standardov in pogoji dela, pa ne tudi takimi rezultati. Povrh je ena glavnih nalog šole vsakovrstna indoktrinacija otrok, da bodo ja, ko bodo odrasli, volili prave. Kaj bo z njimi v življenju, njihovimi službami in njihovimi družinami, inženirjev šolskega sistema ne zanima. Itn.

Imamo državo, v kateri smo vsi državljanke in državljani drugorazredni. Brez možnosti in brez pravic, ko trčimo ob sistem. Kdo je kriv? Za ene udbomafija, za druge Janša, za tretje Cerkev itn.

Z vsem spoštovanjem do – vsega smo si krivi sami. Krivi smo, ker kot skupnost državljank in državljanov še nismo dojeli, da živimo v formalni demokraciji, kjer smo sami odgovorni za to, kako živimo. Nismo (še/spet) v avstrijskem cesarstvu, jugoslovanski kraljevini ali socialistični federaciji, kjer bi jezo stresali na tujca. Drage in dragi moji, živimo v demokraciji in povrh še v EU, kjer je svoboda izražanja in delovanja vendarle še kolikor toliko zavarovana!

Prijatelj Ivan Oman mi je sredi devetdesetih rekel, da resnične demokracije ne bomo imeli še 50 let. Za prvih 20 ima žal prav. Vendar ne samo, ker razkroj totalitarnega sistema terja svoj čas, ampak predvsem zaradi vseh nas, ki smo se po polovici opravljenega dela na poti do cilja – živeti v svobodi in demokraciji – ustavili in šli domov. Pomembnejše od družbenih zadev, so nam bile naše osebne, prevladal je osebni individualizem. Družbo in državo smo prepustili tistim, ki zaupanja niso bili vredni. Šlo je, dokler smo živeli na tuj račun in zadolžili še tri naslednje generacije. Koliko je pošteno, da ena generacija za svoje (pre)polne želodce in uživaštvo zadolži tri naslednje, naj presodi vsak sam. Avstrijskemu finančnemu ministru Spindeleggerju je bilo pred dnevi tega dovolj in je odstopil, ker ni hotel zadolževati tistih, ki se še niti niso rodili. Ima moje spoštovanje. Čakam prvega slovenskega ministra, ki bo odstopil iz spoštovanja in ljubezni do otrok, vnukov in pravnukov.

Ugotavljamo, da družbeno dogajanje čedalje bolj vpliva na naše osebne zadeve. Ljudje si želijo sprememb samozadostnega, samovšečnega in od ljudi odtujenega sistema. Tako vidim volilni rezultat. Kako ga je razumel zmagovalec, bomo kmalu videli.

Stotine ljudi vsak dan pred Vrhovnim sodiščem v Ljubljani naznanja nov čas. Ta bo v znamenju državljana, ki ne pristaja na drugorazrednost, ampak terja kopernikansko spremembo – človeka v središče. Več kot nas bo dan za dnem pred sodiščem, prej se bo sprememba zgodila. Pomembno je vztrajati. In – opraviti delo do konca.

Druge poti na boljše ni, zato sem optimist.

Aleš Primc