V središču današnje t. i. kulturne vojne na področju vrednot in družbene morale obstaja spopad med dvema nezdružljiva pogledoma na človekovo spolnost.

Ob tem je lahko razumeti, da institucija zakonske zveze ne more uspevati v družbi, kjer je spolni razvrat postala temeljna vrednota. V takšni razvrednoteni družbi imajo ljudje majhno oporo pri prevzemanju odgovornosti, povezane z vseživljenjsko in zvesto zakonsko zvezo in starševstvom, saj so obkroženi s spolno promiskuitetnim okoljem. Prav tako bo v takšni kulturi težko uresničiti odnose v zakonski zvezi in družini, saj odnose stalno prekinjajo prodorna sporočila, ki reklamirajo brezmejno poveličevanje spolnosti in poželenja. Gre dejansko za relativno enostavno razlago o tem, kako smo prišli do te točke moralne krize v naši družbi in zakaj imajo pri tem nesorazmeren delež odgovornosti ravno t.i. gejevski aktivisti oz. aktivisti teorije spola, ki ne priznavajo, da obstajata naravni ženski in moški spol. Čeprav mnogi zagovarjajo, v večji ali manjši meri, načelo spolne svobode, še vedno brez težav živijo s klasičnim pogledom na spolnost in družino. Do etike in vrednot v družbi se ne opredeljujejo in jih ne želijo spremeniti. To pa ne velja za aktiviste homoseksualnih gibanj, ki zahtevajo odpravo klasične etike in odpravo primata naravne družine za dosego lastne družbene potrditve. Zato veljajo danes homoseksualni aktivisti za najbolj agresivne, visoko motivirane ter finančno in politično vplivne pobudnike sprememb družbenih norm in vrednot.

Alfred Kinsey je lep primer prikritega gejevskega aktivista, ki je leta 1948 začel spolno revolucijo s svojo knjigo z naslovom »Moško spolno vedenje«, s katero je v praksi odprl vrata seksualnemu trgu in priložnostnim spolnim odnosom. Gershon Legman, Kinseyev nekdanji sodelavec, je zapisal naslednje: “Ne preveč tajen namen Kinseya je bila vzpostavitev »spoštovanja« homoseksualnosti in nekaterih spolnih perverznosti.” (Marrota, Toby, The Politics of homosexuality, Houghton Mifflin C., 1981, str. 340.) Obenem pa je Kinsey želel oslabiti sprejemljivost judovsko-krščanske spolne etike, ki jo je Kinsey glasno obtožil, da naj bi imela škodljiv vpliv na družbo. Vendar pa je ob tem potrebno poudariti, da Kinsey sam ni bil ustanovitelj ali celo pobudnik današnjega homoseksualnega gibanja v svetu oz. pri nas.

Kratka zgodovina »gejevskega aktivističnega ekstremizma«: Nemške korenine

Sodobno gejevsko ekstremistično gibanje se je začelo leta 1860 v Nemčiji, ko je nemški odvetnik Karl Heinrich Ulrichs (velja za “dedka t.i. homoseksualnih pravic”), začel organizirati istospolno usmerjene v posebno politično mrežo z namenom, da doseže razveljavitev 175 člena nemškega Kazenskega zakonika, ki je kriminaliziral sodomijo. Ulrichsa je pri štirinajstih letih spolno zlorabil njegov inštruktor jahanja, kasneje pa je kot odrasel sprejel homoseksualno spolno identiteto in z vsemi sredstvi neutrudno delal za opravičenje svojega načina življenja. Velja za izumitelja “tretjega spola” – teorije o homoseksualnosti, ki je zakoreninjena v okultizmu, ki trdi, da so bili moški homoseksualci (Urningsi) v resnici ženske, ujete v moških telesih, in da so bile lezbijke (Dailingse) moški, ujeti v ženskih telesih. Sam je poimenoval skupnost vseh homoseksualcev (Tako Urningsov in Dailingse) z besedo Uranianci, ki je izposojena iz Platonovega dela Symposium, v katerem je homoseksualna dejavnost sodila pod zaščito Uranije, devete muze v grškem Panteonu. Ulrichs je ustanovil tudi prvo homoseksualno politično organizacijo z naslovom Znanstveno-humanitarni Odbor. Izraz “homoseksualnost” pa je skoval Ulrichov sodelavec, Karl Maria Kertbenny leta 1869. Odbor je v naslednjih desetletjih postal izjemno močna organizacija, še posebej, ko je Ulrichov naslednik Magnus Hirschfeld ustanovil berlinski Inštitut za seksologijo. Inštitut je postal nacionalni organ za preučevanje spolnih odklonov (kljub temu da so ravno osebe, ki so se prištevale tej skupini, vodile ta inštitut). Kasneje je bilo veliko ljudi, ki so bili obsojeni zaradi spolnih zločinov (vključno z velikim številom članov nacistične stranke in voditelji), poslani na ta inštitut na zdravljenje. Hirschfeld je takrat tudi sam skoval izraz “transvestit.” Nemško “gejevsko” gibanje so skoraj v celoti sestavljali moški. Vendar pa se je že zelo kmalu razdelilo na dve skupini: na t.i. efeminatske (poženščene) homoseksualce, ki jih je vodil Hirschfeld, in t.i. moške homoseksualce, ki jih je sprva vodil Adolf Brand iz Gemeinschaft der Eigenen (“Skupnosti Elite”); kasneje pa so to frakcijo vodili zgodnji voditelji nacistične stranke. Obe frakciji sta si med seboj nasprotovali, vendar sta bili navzven enotni, še zlasti ko je šlo za agresivno kampanjo zavračanja judovsko-krščanske etike. Leta 1920 so v nemški družbi, še posebej v večjih mestih, doživeli razširjen val spolnih perverzij. Ironično je, da je imel Adolf Hitler veliko korist od tega pojava. V politiki se je tako lažje predstavil kot domnevno moralni človek, ki nasprotuje homoseksualnosti. Hitler je v bistvu zaradi političnih koristi obsojal t.i. “homoseksualnost”, ki je bila v tistem času skoraj izključno povezana z »efeminatsko« vrsto istospolnih odnosov. Ni pa nasprotoval t.i. moški frakciji (kateri je Hitler domnevno skupaj s številnimi nacističnimi voditelji pripadal), ki je homoseksualne odnose razumela zgolj kot sprejemljivejšo verzijo t.i. “ljubezni prijateljev.” Ob tem ni mogoče sklepati, da je bil Hitler odkrit o svojem zasebnem načinu življenja. Svoje zasebno življenje je Hitler zelo skrival. Prav tako je skrival svoje povezave s krvavo čistko, znano kot Noč dolgih nožev, iz leta 1934. V letih, ko je nacistična stranka prišla na oblast, je bila največja nemška organizacija za homoseksualne pravice »Društvo za človekove pravice«, ki se je hvalila, da je nacistični vodja SA (in Hitlerjev najboljši prijatelj), Ernst Roehm, eden izmed njegovih najbolj uglednih članov. Roehm je bil ubit v Noči dolgih nožev, ko se je Hitler pretvarjal, da bo s tem odpravil homoseksualno usmerjene ljudi iz njegove stranke. Vendar dejanski namen čistke ni bila odprava homoseksualnosti, temveč izbris dokazov o njenem obstoju v stranki in za pomiritev močne proti-Roehmovske politične frakcije. V resnici pa so čistko – ironično – izvedli v glavnem homoseksualci. Omenjeni incident je bil velikanski korak nazaj za javno podobo gibanja, ki si je prizadevalo za t.i. “gejevske pravice”. V glavnem, vendar ne v celoti, je gibanje poniknilo, dokler ni v Nemčiji ponovno vzniknilo šele po koncu druge svetovne vojne.

Vir:

Projekt Meašearim

Foto: splet