»Moram vam povedati  veselo novico«, je v najinem četrtkovem pogovoru rekla gospa Marija, babica velenjskih dečkov. »Po treh mesecih sva končno  videla najina vnučka«, je hitela pripovedovati vsa vesela. Besede so kar vrele iz nje, iz njih pa je bilo čutiti otroško veselje, ki je bilo več mesecev zatajevano in je v četrtkovem popoldnevu za uro in pol dobilo pravico do obstoja.  Toliko je namreč trajal prvi stik pod nadzorom, v prisotnosti strokovne delavke centra za socialno delo.

»Kaj pa otroka, kako je z njima, kako sta vas sprejela po vsem tem času, kaj sta rekla«, sem skoraj malce nestrpno vskočil v babičino novico o srečanju.
»Bila sta naju zelo vesela, kar pritekla sta nama v naročje«, je opisala vedenje svojih vnučkov babica Marija. »Zelo smo si želeli ostati skupaj malo dlje, a so nas socialne delavke po uri in pol prekinile, rekoč da se nam je čas iztekel, takrat pa je mlajši vnuček rekel: »Babi, a gremo zdaj domov?« Ob slovesu sem ju potolažila, da morava z dedkom  v službo, in da se kmalu zopet vidimo«...

Bo trajala krivica v nedogled?

Ko sem slišal te besede, me je kar zmrazilo.  »Babi, a gremo zdaj domov«, mi je še cel večer odmeval v glavi. Spreletavali so me mešani občutki. Čutil sem žalost in veselje hkrati. Žalost zaradi trdosrčnosti in trmastega vztrajanja v zmoti pri odgovornih, ki bi lahko z eni klicem, navodilom in odločbo takoj popravili nestrokovno odločitev, ki je povzročila toliko dodatnega nepotrebnega trpljenja otrokoma, babici in dedku.

Veselje in hkrati olajšanje pa sem čutil, ker otroka še vedno vesta, kje je njun dom!Zelo sem se namreč bal, da bodo vpleteni, tudi rejniki (morda celo v dobri veri), v tem času že kupili naklonjenost otrok do te mere, da bi se dečka odpovedala svojim pristnim  željam, potrebam  in hrepenenju po domu. Otrok v nežnih letih, v kakršnih sta dečka, doživlja izgubo družine kot krivico. V otroško srce je pravica do mame, očeta, sester in bratov položena kot najbolj naravna okoliščina njihovega življenja  in hkrati najgloblja resničnost njihovega bitja.  Ko se otroku opisana krivica zgodi, povsem upravičeno nekoga za to stanje okrivi. Obstaja velika nevarnost, da bosta v svoji nemoči in stiski  vnučka sčasoma za to stanje okrivila prav babico in dedka. Zato ker ju nista pred tem zaščitila. V tem trenutku je njihova vez še živa, trdna in močna. Otroka še vedno vesta, kje je njun pravi dom! To je izjemno razveseljivo dejstvo! Sprašujem pa se, kako dolgo bosta dečka prikrajšanost za edino pravo ljubeče okolje in odtegnitev iz družine še vzdržala?

Vemo, kje je dom velenjskih dečkov!

Vsi, ki smo z zgodbo velenjskih dečkov povezani, smo hkrati zanju odgovorni, vsak na svoj način. Center za socialno delo Velenje, Skupnost CSD, socialna inšpekcija in ministrstvo Anje Kopač Mrak še vedno mislijo, da je za dečka najboljša rešitev tuja rejniška družina. Krajani Pameč, odvetnik, Odbor za varstvo pravic vnukov in starih staršev pa mislimo, da morata otrok za poln in skladen razvoj svoje osebnosti odraščati v družinskem okolju, v ozračju sreče, ljubezni in razumevanja, kot pravi Premabula Konvencije OZN o otrokovih pravicah. Kljub opozorilom Upravnega sodišča in Upravne inšpekcije, so odgovorni za odvzem vnukov še kar gluhi za naše argumente, prošnje in opozorila.  K sreči nas sliši vsaj Komisija za peticije in človekove pravice, ki jo vodi gospa Irgl in je na pobudo Odbora  za četrtek, 30.6.2016, ob 18.uri ponovno sklicala izredno sejo.

Z molitvijo se nam pridružite pri prizadevanju za vrnitev dečkov babici in dedku!

Vse vas, ki boste brali te vrstice,  prosim da pomagate rešiti nepredvidljivo usodo nemočnih dečkov. Če ste verni, storite to z molitvijo, ostali z dobrimi mislimi, vsi pa smo povabljeni, da damo ljubezen do svojih otrok, vnukov in vseh bližnjih pred delo in ostale, na videz neodložljive obveznosti.

Ja, pojdimo domov!

Franci Donko