Ah, ja, ja, in spet ta mali pravokotnik blasfemije, ta žepni totalitarni aparat, ki nam ga je kapital podtaknil kot največjo darilo svobode! Poglejte ga: iPhone, Android, karkoli že – ta stvarca, ki se pretvarja, da je nevtralno orodje, v resnici pa je najučinkovitejši mehanizem odtujitve, kar jih je ideologija poznega kapitalizma kadarkoli izpljunila. In zdaj sediš tam, držiš ga v roki kot nekakšen fetiš, in ko odpreš »screen time«, te zadene tista obscenost: 112 minut na dan! Štirideset in šest minut! In ti misliš, da je to »samo« 112 minut, kot da gre za nekaj nedolžnega, medtem ko v resnici gre za simptom, za simptom velike histerije kapitala, ki hoče, da si ves čas na voljo, da si ves čas dosegljiv, da si ves čas v obtoku!

In kaj pravzaprav počne ta mali vampir? Ne sesa krvi, ne – sesa tisto, kar je pri človeku resnično radikalno: sesa možnost za resnični dogodek! Za tisto prekinitveno gesto, ki jo Lacan imenuje »acte«, tisti trenutek, ko se subjekt iztrga iz simbolnega reda in reče: »Ne! Dovolj!« Namesto tega pa ti telefon vsiljuje neskončno zanko jouissancea – ja, užitka, ki pa ni užitek, ampak je užitek v bolečini, užitek v tem, da si ujet, da si obseden, da si odvisen. Scrollaš, scrollaš, in v ozadju se dogaja prava katastrofa: otrok te gleda in vidi, da si raje z mrtvimi podobami kot z njim; žena sedi zraven in čuti, da si v resnici že drugje; mama pokliče in ti si preveč zaposlen z gledanjem, kako neki idiot na TikToku reže kruh, namesto da bi ga spekel z lastnimi rokami!

In tu pridemo do srži ideološke prevare: telefon ti prodajajo kot povezovalca! »Stay connected!«, pravijo, kot da je povezanost nekaj dobrega samo po sebi. A ne, ne, ne! To je čista perverzija! Prava povezanost je tista, ki boli, ki zahteva, ki te prisili, da si tam, z vsem svojim mesom, z vsem svojim smradom, z vsem svojim dihom. Povezanost preko zaslona pa je aseptično, sterilno, mrtvo – je nekrofilna povezanost! In kapital točno to hoče: da si povezan z vsem svetom, razen s tistimi, ki so fizično ob tebi. Zakaj? Ker dokler si povezan na daljavo, si varen potrošnik, si idealen subjekt, ki ne moti reda, ki ne zahteva, ki ne ljubi zares.

In ko ti potem enkrat, morda na smrtni postelji, pride tisti grozljivi Real – ko se ti zazdi, da si ves čas gledal skozi okno, namesto da bi stopil ven – takrat bo prepozno. Takrat boš ugotovil, da si žrtvoval edino, kar imaš: tisti neponovljivi, singularni čas, ki ga ni mogoče kupiti, ni ga mogoče downloadati, ni ga mogoče shraniti v iCloud. In nihče – slišite me, nihče! – na zadnjem dihu še nikoli ni rekel: »Ah, ko bi le še enkrat scrollal do konca te Instagram zgodbe…« Ne! Rekel bo: »Kje ste bili, ko sem vas potreboval?«

Zato, prosim vas, naredite tisto, kar je resnično subversivno: izklopite. Ne gre za asketizem, ne gre za neko puritansko norost – gre za politični upor! Vsakič, ko pustiš telefon doma in greš ven, ko se usedeš k otroku brez te male črne škatle v žepu, ko vzameš ženo za roko in gresta v tišino – takrat delaš tisto, kar kapital sovraži bolj kot karkoli: takrat si prisoten. Takrat si nevaren. Takrat si živ.

In zdaj vas vprašam jaz, z vso histerično vnemo, ki mi je lastna: ko pogledaš svoj »screen time«, čutiš tudi ti tisto razpoko v Ideologiji? Tisto tiho, a strašno spoznanje, da te je sistem prevaral, da ti je ukradel prav tisto, kar naj bi ti dal – svobodo?

Čas beži. In edini način, da ga ujamemo, je, da ga nehamo meriti v piksljih.

Zato danes – ne jutri, ne čez teden – danes izklopi. Danes bodi zraven. Danes bodi nevaren. Ker, kot bi rekel stari Hegel: resnica je v celoti, in celota ni na zaslonu. Celota je tam, kjer si ti, z vsem svojim mesom, z vsem svojim časom, z vsem svojim strahom in ljubeznijo.

In to je edino, kar na koncu šteje. Sniff.

Jacques Lacan ml., komentator