Sovoditelja koalicije Za otroke gre! Metka Zevnik in Aleš Primc sta vložila ustavno pritožbo zoper sklep državnega zbora o zavrnitvi razpisa referenduma o zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Primc  in Zevnikova sta ustavno sodišče zaprosila za dodaten rok za dopolnitev pritožbe, ki je zaenkrat zapisana na 17-ih straneh.

Prilagamo besedilo ustavne pritožbe ...

Zadeva:  Sprožitev ustavnega spora zoper Sklep o zavrnitvi razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-D, EPA 257-VII), ki ga je na seji 26. 3. 2015 sprejel Državni zbor (Uradni list RS, št. 20/2015) (v nadaljevanju: sklep)

oziroma

ustavne pritožbe zoper sklep zaradi kršitve pravice do referenduma iz 90. člena v povezavi s pravico do sodelovanja pri urejanju javnih zadev iz 44. Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju ustava) ter zaradi kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave.  

1
I. Uvod

Kot sovoditelja Koalicije 'Za otroke gre!' in s tem predstavnika 80.518 pobudnikov zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-D, EPA 257-VII, v nadaljevanju novela ZZZDR) skladno z obvestilom predsednika Državnega zbora Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi kot DZ), št. 005-02/15-0001/0029, EPA 412-VII, z dne 26. 3. 2015, v nadaljevanju sprožava ustavni spor zoper Sklep o zavrnitvi razpisa zakonodajnega referenduma o noveli ZZZDR, ki ga je Državni zbor sprejel dne 26. 3. 2015, objavljen pa je v Uradnem listu RS, št. 20/2015, oziroma zahtevava presojo ustavnosti tega sklepa.

Svojo legitimacijo za sprožitev tega spora utemeljujeva z drugim odstavkom II. razdelka Ustavnega zakona o spremembah 90., 97. in 99. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 47/13), ki določa, da se do uskladitve Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi 21. člen Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi smiselno uporablja tako, da Ustavno sodišče odloči v sporu med predlagateljem referenduma in Državnim zborom, ki zavrne razpis referenduma o zakonu.

Metka Zevnik in Aleš Primc sva pobudnika zahteve za razpis referenduma iz 16. člena Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi(Uradni list RS, št. 26/07 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZRLI), kar dokazujeva z obvestilom predsedniku Državnega zbora o svoji pobudi za razpis referenduma. Predsednik Državnega zbora je na podlagi tega obvestila skladno s 16.a členom ZRLI določil rok, v katerem se zbirajo podpisi volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma. Veliko podporo zahtevi za razpis referenduma je pobuda zbrala do dne 26. 3. 2015, ko je bil sprejet tudi sporni sklep, vendar so od 35 dnevnega roka za zbiranje podpisov potekli le štirje in jih je po prekinitvi ostalo še 31. Ker zahteva zaradi spornega sklepa še ni bila vložena, imava status pobudnika še v tem trenutku. Že navedeni ustavni zakon sicer govori o sporu med predlagateljem referenduma in Državnim zborom, a je treba pričujoče pravno sredstvo iz previdnosti vložiti prav zaradi spornega sklepa Državnega zbora, ki je dejansko preprečil, da bi bila zahteva s podporo več kot 40.000 volivcev sploh vložena.
* * *
Še pred predstavitvijo argumentov, zaradi katerih sva prepričana, da bi moralo Ustavno sodišče odpraviti sklep in dovoliti razpis referenduma o noveli ZZZDR, želiva opozoriti, da je Državni zbor novelo ZZZDR sprejemal nenavadno hitro, po skrajšanem postopku in z zlorabo poslovnika. Rok za zbiranje podpisov je nezakonito in protiustavno skrajšal na samo 4 dni, predsednik Državnega zbora pa je sklep objavil v Uradnem listu še isti dan, le nekaj ur po izglasovanem sklepu, kljub temu, da je bilo glasovanje šele ob 19:23:59 uri.

Državni zbor v sprejetem sklepu ni dal pravnega pouka, ampak ga je brez jasnih pravnih podlag določil predsednik Državnega zbora. V pravni državi je pravni pouk sestavni del posamičnega konkretnega pravnega akta, s katerim se odloča o pravni pravici, koristi ali obveznosti posameznika, ne pa del ločenega obvestila o tem, da je bil akt sprejet, ki ga prizadeti stranki pošlje predsednik kolektivnega telesa, ki je pravni akt sprejelo.

Predsednik Državnega zbora je kot možno pravno sredstvo določil ‘sprožitev ustavnega spora’ ter  samovoljno, nezakonito in protiustavno dodelil sedemdnevni, torej najkrajši rok, ki ga pozna slovenski pravni red za vložitev pravnega sredstva. Zadeve pred Ustavnim sodiščem so zahtevne in v zakonodaji so temu primerno praviloma določeni tudi daljši roki za njihovo pripravo.

V nadaljevanju pričujoče vloge bo protipravnost navedenega ravnanja, ki predstavlja grobo neposredno kršitev temeljnih pravic iz 90., 44. in 22. člena ustave dodatno utemeljena. Na tem mestu to izpostavljava predvsem z vidika jasne utemeljitve trditve, da ravnanje Državnega zbora in njegovega predsednika kaže na namero bistveno otežiti kvalitetno in celovito pripravo pravnega sredstva zoper sklep in tudi na ta način zmanjšati možnost, da o noveli ZZZDR naposled odloča ljudstvo na referendumu. To pa ni nič drugega kot zloraba oblasti!

Glede na to, da je v predmetni zadevi v zgolj petih delovnih dneh na Ustavno sodišče nemogoče posredovati celovito in povsem dodelano vlogo, pobudnika že na tem mestu poudarjava, da bova pričujočo vlogo dopolnila s tistimi vsebinskimi argumenti v prid razpisu referenduma, ki jih v tako kratkem času ni bilo možno zapisati. Od Ustavnega sodišča pričakujeva, da bo določilo razumen rok za dopolnitev vloge. Nenazadnje ima tudi samo za odločanje o dopustnosti referenduma na voljo 30-dnevni instrukcijski rok. Hkrati tudi pričakujeva, da bo prakso izrivanja civilne družbe iz demokratičnih procesov s pomočjo zlorab ustavnih praznin, kar v predmetni zadevi počne Državni zbor na čelu s svojim predsednikom, ostro obsodilo ter s sprejemom ustrezne ustavne odločbe pokazalo, da v demokratični in pravni državi, v kateri ima oblast ljudstvo, zanjo ni prostora.
* * *
V nadaljevanju so podani argumenti v podporo odpravi sklepa o zavrnitvi referenduma ter v prid razpisu referenduma razdeljeni v več sklopov, ki odgovarjajo pričakovanim korakom, za katere se pričakuje, da jih bo Ustavno sodišče opravilo v skladu z ustaljeno ustavnosodno prakso na  področju presoje dopustnosti referenduma.

Najprej (II.) se osredotočava na argumente, ki v procesnem smislu kažejo na  neustavnost in nezakonitost (II.a) dosedanjega postopka sprejemanja novele ZZZDR, na (II.b.) neustavnost sklepa o zavrnitvi referenduma o noveli ZZZDR, ki posega v temeljne človekove pravice, kakor tudi (3.b.) na nezakonitost zadevnega sklepa ter kršitev pravice do pravnega sredstva.

V naslednjem koraku bova pokazala še na vsebinske argumente, zaradi katerih bi bila nedopustitev referenduma o noveli ZZZDR s strani Ustavnega sodišča v nasprotju z Ustavo in bi predstavljala grob poseg v ustavno zajamčeni pravici do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena ter do referendumskega odločanja iz 90. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148 in 47/13 – UZ90,97,99; v nadaljevanju Ustava). V tem okviru bova (III.) predvsem pokazala, da novela ZZZDR ne predstavlja zakona, ki bi odpravljal protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost in da torej ni zakon, ki bi ga imel ustavodajalec v mislih v 4. alineji 2. odstavka 90. člena ustave.

Za primer, če Ustavno sodišče meni, da novela ZZZDR vendarle odpravlja obstoječo protiustavnost, bova (IV.) nato strnjeno navedla vsebinske razloge, zakaj tega ne počne na ustavnoskladen način. V izogib vsakršnim dvomom bova pokazala še, da (V.) poseg v pravico do referendumskega odločanja ne bi temeljil na stvarno upravičenem cilju (tretji odstavek 15. člena ustave) in ne bi bil v skladu s splošnim načelom sorazmernosti kot enim izmed načel pravne države (2. člen ustave).

V luči zgoraj predstavljenih navedb glede sedemdnevnega roka v zvezi s s poglavji III., IV. in V. opozarjava, da gre zaenkrat zgolj za navedbo nekaterih argumentov in napoved, v katero smer bo vloga še dopolnjena, kolikor hitro bo mogoče oz. v roku, ki ga bo določilo Ustavno sodišče.

Ob koncu (VI.) bova predstavila še konkretne zahteve in predloge, ki jih naslavljava na Ustavno sodišče.

II. Postopkovne neustavnosti in nezakonitosti

II.a. Postopek sprejemanja novele ZZZDR

Novela ZZZDR je bila v Državnem zboru povsem nezakonito sprejeta po skrajšanem postopku. Predlagatelji so se pri tem sklicevali na določbo 4. alineje prvega odstavka 142. člena Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10 in 80/13, v nadaljevanju poslovnik Državnega zbora), češ da gre za spremembo „v zvezi s postopkom pred ustavnim sodiščem oziroma z odločbo ustavnega sodišča“. Pri tem so se sklicevali na odločbo št. U-I-425/06 z dne 2. 7. 2009, ki se nanaša na Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti (v nadaljevanju ZRIPS) , in ne na ZZZDR. V poznejših razpravah so predlagatelji in zagovorniki takšne procedure navajali še, da je šlo za „manj zahtevno spremembo“ iz 3. alineje 1. odstavka 142. člena poslovnika Državnega zbora.

V Koaliciji 'Za otroka gre!' smo prepričani, da ne prva ne druga podlaga za skrajšani postopek nista podani in da je bil poslovnik Državnega zbora grobo in očitno naklepno kršen. Skrajšani postopek je tudi v nasprotju z usmeritvijo določbe 89. člena ustave, na podlagi katere je jasno, da je zakonodajni postopek praviloma večfazen in da je skrajšani postopek zgolj izjema, ki jo določa poslovnik Državnega zbora. Predlagatelj skrajšanega postopka je zato dobro vedel, kaj počne, saj gre – kot bo prikazano tudi v nadaljevanju in v dopolnitvi te vloge – pri noveli ZZZDR za zakon, ki je celo globlji in radikalnejši, kot je bil v letu 2012 na referendumu zavrnjeni Družinski zakonik. Zato zadevne novele ne bi smel preobleči v formo „manjše spremembe“, „v zvezi z odločbo ustavnega sodišča“, kar je tudi v posmeh državljanom, ki so leta 2012 na referendumu zavrnili omenjeni zakonik.

V zvezi s sklicevanjem na odločbo ustavnega sodišča, ki jo Državni zbor ponuja kot alibi za nezakonito uporabo skrajšanega postopka, velja poudariti, da ta govori le o neustavnosti ureditve, po kateri za partnerja registrirane istospolne skupnosti velja drugačna ureditev dedovanja kot za zakonca. Glede na to, da je bila ta odločba sprejeta 2. 7. 2009, je šestmesečni uskladitveni rok, ki ga je Ustavno sodišče naložilo zakonodajalcu, sicer res že zdavnaj potekel. Vendar pa je Ustavno sodišče v zvezi z ugotovljeno neustavnostjo odločilo, da so do uskladitve ZRIPS z ustavo pravila dedovanja med registriranima istospolnima partnerjema enaka pravilom, ki veljajo med zakoncema. Neustavnosti v praksi torej dejansko ni več. Čemu torej taka naglica pri sprejemanju novele ZZZDR?

Kar zadeva tezo o manj zahtevni spremembi zakona, pa velja opozoriti, da novela ZZZDR ni usmerjena zgolj v odpravo omenjene ugotovljene dednopravne neustavnosti. Že na prvi pogled je jasno, da že zgolj zaradi spremembe pomena uveljavljenega ustavnopravnega termina 'zakonska zveza' sproža vrsto pravnih posledic v različnih področnih zakonih, o katerih v Državnem zboru ni bila opravljena nikakršna razprava. Po navedbah nekaterih podpornikov novele, naj bi bilo zakonov, na katere novela ZZZDR vpliva in spreminja pomen njihovih posameznih določb, celo več kot 70!  Državni zbor se s temi pravnimi položaji ni ukvarjal, pač se je pod pretvezo „manj zahtevnih sprememb“ z uporabo skrajšanega postopka iz 142. člena poslovnika Državnega zbora tej razpravi v celoti izognil. Izognil se je obravnavi predloga zakona na sejah številih matičnih teles Državnega zbora, čeprav naj bi do vsebinskih sprememb prišlo na pokojninskem, zdravstvenem, kazenskopravnem in še na kopici drugih področij pravnega urejanja. Glede na to, da spremembe področnih zakonov niso bile predmet razprav v Državnem zboru, je utemeljeno stališče, da se poslanke in poslanci vseh pravnih posledic novele na področju drugih zakonov niti ne zavedajo. Z vsiljevanjem svojega pogleda, da naj bodo vse oblike življenjskih skupnosti dveh oseb praktično povsem enako pravno obravnavane, je onemogočil konkretno in specifično razpravo, ki bi vodila v artikulacijo pravnih položajev, v katerih je izenačevanje morda utemeljeno, in položajev, v katerih ni utemeljeno.

Zaključimo lahko le, da je Državni zbor z novelo ZZZDR po skrajšanem postopku skušal spremeniti večje, a neznano število zakonov, ne da bi se zavedal, katere vse so konkretne posledice takšnega zakona. Trditi, da gre v sedemdesetih ali več primerih za odpravo protiustavnosti, je povsem neresno. Gre za pavšalno in arbitrarno navedbo, ki je med skrajšanim zakonodajnim postopkom ni bilo mogoče preveriti. Ustavno sodišče je sicer ugotovilo protiustavnost na dednopravnem področju, ki pa jo je hkrati tudi razveljavilo, tako da se v praksi ta neustavnost ne izvaja in so s tem odpravljeni njeni neustavni učinki. Trditev, da zakon odpravlja protiustavnost, pa zahteva presojo primerljivosti položaja z vidika vsake potencialno prizadete pravice posebej. Ustavno sodišče se o drugih domnevnih diskriminacijah doslej še ni izreklo. Tega ne more storiti niti v okviru postopka presoje dopustnosti referenduma, katerega namen ne more biti ugotavljanje eventualnih sedemdeset ali več neustavnosti, ki jih Državni zbor noče niti konkretno opredeliti.

Novela ZZZDR je bila pripravljena in sprejeta tudi povsem v nasprotju z določili Resolucije o normativni dejavnosti (Ur. list RS, št. 95/2009, v nadaljevanju resolucija o normativni dejavnosti) , v kateri je določeno, kako se zakoni pripravljajo in katera so temeljna načela, ki morajo predlagatelja voditi pri pripravi zakona. Kdo je ugotovil finančne in administrativne posledice novele? Je kdo primerjal možne alternativne rešitve? Je kdo identificiral možna tveganja? Nespoštovanje resolucije o normativni dejavnosti sicer ni neposredni razlog za negativne ustavnopravne posledice sprejetja zadevne novele, a ker gre za tako očitno in eklatantno kršenje  uveljavljenih načel kakovostnega zakonodajnega urejanja, to kaže na namen, da je zakonodajalec tekom celotnega postopka sprejemanja novele deloval 'mala fide' ter izigral pravno zavezujoča in tudi nezavezujoča pravila zakonodajnega postopka: šlo je preprosto za to, čemur se v pravu reče 'détournement de pouvoir'. 

II.b. Neustavnost Sklepa o zavrnitvi razpisa referenduma o noveli ZZZDR

Neobstoječa pravna podlaga sklepa in napačna smiselna razlaga ZRLI

Določba II. razdelka Ustavnega zakona o spremembah 90., 97. in 99. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 47/13, v nadaljevanju ustavni zakon) določa, da se do uskladitve Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 26/07 - uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZRLI) določbe 1. člena ustavnega zakona uporabljajo ob smiselni uporabi ZRLI neposredno. Do uskladitve ZRLI se 21. člen tega zakona smiselno uporablja tako, da Ustavno sodišče odloči v sporu med predlagateljem referenduma in Državnim zborom, ki zavrne razpis referenduma o zakonu.

Po našem trdnem prepričanju je Državni zbor izpodbijani sklep sprejel brez ustrezne pravne podlage, ki bi mu podeljevala pristojnost za tako odločanje. Niti Ustava niti zakon Državnemu zboru namreč ne dajeta pristojnosti odločanja o zavrnitvi razpisa zakonodajnega referenduma s sklepom oz. z drugim posamičnim konkretnim aktom. Ustava v 4. odstavku 153. člena jasno določa, da morajo posamični akti in dejanja državnih organov temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. Posamični konkretni akt, kar predmetni sklep Državnega zbora nedvomno je, ki ne temelji na zakonu ali zakonitem predpisu, oz. ki ga je sprejel organ brez zakonske pristojnosti tovrstnega odločanja, ni zgolj viseč, temveč je neobstoječ. Pravne posledice, ki naj bi nastale na podlagi tako pravno brezkavzalnega akta, sploh ne morejo nastati. Z odpravo takšnega posamičnega pravnega akta se šteje, da pravne posledice sploh nikoli niso nastale.  

Predmetne določbe 2. odst. II. razdelka, ki določa, da »ustavno sodišče odloči v sporu med predlagateljem referenduma in Državnim zborom, ki zavrne razpis referenduma o zakonu«, ni mogoče razlagati na način, da je s tem Državnemu zboru podeljena pristojnost odločanja s konkretnim posamičnim aktom o zavrnitvi razpisa referenduma. Skladno s pravnimi metodami argumentacije je pri presoji potrebno najprej izhajati iz rezultatov jezikovne metode razlage pravnega besedila.

Ustavni zakon v predmetni določbi uzakonja smiselno uporabo 21. člena ZRLI. Pojem smiselne uporabe predstavlja pravno merilo o konkretnih procesnih vprašanjih. To merilo pomeni prilagojeno uporabo določb ZRLI na način, ki kar najbolj ustreza naravi in namenu ter posebnostim posameznega instituta in področja, na katerem se uporablja. Nikakor smiselna uporaba ne pomeni lahkotnega vsebinskega spreminjanja in prilagajanja posameznih določb ZRLI.

ZRLI v 21. členu določa, da lahko DZ, če meni, da bi z odložitvijo uveljavitve zakona ali zaradi zavrnitve zakona lahko nastale protiustavne posledice, v roku iz 22. člena tega zakona zahteva, naj o tem odloči Ustavno sodišče. Na podlagi 2. odstavka 21. člena lahko Državni zbor zahtevo iz prejšnjega odstavka vloži že v času zbiranja podpisov v podporo referendumski zahtevi. Iz tega izhaja, da bi lahko Državni zbor v zvezi s Pobudo za razpis naknadnega referenduma o noveli ZZZDR (v nadaljevanju: Pobuda) v roku iz 22. člena ZRLI zahteval, da o dopustnosti pobude za razpis referenduma odloči Ustavno sodišče. Takšnemu stališču pritrjuje tudi 3. odstavek 21. člena ZRLI, ki določa, da zahteva iz 1. odst. zadrži zbiranje podpisov in potek roka za njihovo zbiranje. Prav tako pa temu pritrjuje 4. odstavek 21. člena ZRLI, ki določa, da se zbiranje podpisov v primeru odločitve ustavnega sodišča, s katero je zahtevo Državnega zbora zavrnilo, nadaljuje naslednji dan po objavi odločbe ustavnega sodišča v Uradnem listu Republike Slovenije.

Določba 21. člena ZRLI jasno daje aktivno legitimacijo za sprožitev postopka ugotavljanja morebitne protiustavnosti zaradi zavrnitve zakona Državnemu zboru. Ta namreč lahko zahteva, da o morebitnem nastanku protiustavnih posledic zavrnitve zakona odloča Ustavno sodišče. Prav tako ZRLI določa, da se z zahtevo Državnega zbora zadrži zbiranje podpisov in potek roka za njihovo zbiranje. Končno ZRLI jasno pove, da se zbiranje podpisov lahko nadaljuje po objavi odločbe ustavnega sodišča, s katero je to zahtevo Državnega zbora zavrnilo.

Omenjenemu stališču pa pritrjuje tudi 2. odstavek II. razdelka ustavnega zakona, saj določa, da »ustavno sodišče odloči v sporu med predlagateljem referenduma in Državnim zborom«. Predlagatelj referenduma ne more biti stranka postopka odločanja pred Državnim zborom o dopustitvi razpisa referenduma. Tega postopka ni, saj ga ne uzakonja noben pravno veljavni splošen akt v Republiki Sloveniji. Tak postopek bi bil v nasprotju tudi s splošnim pravnim načelom, da nihče ne more biti razsodnik v lastni stvari (Nemo iudex in sua causa.). Predlagatelj referenduma je lahko zgolj udeleženec v postopku pred ustavnim sodiščem, v katerem ZRLI aktivno legitimacijo za sprožitev spora podeljuje Državnemu zboru.

Drugačna razlaga besedila 21. člena ZRLI v smeri ustvarjanja pravne podlage za izdajo ugotovitvenega sklepa Državnega zbora je po našem prepričanju v nasprotju s temeljnim ustavnim načelom pravne države iz 2. člena ustave in z določbo 153. člena ustave ter pomeni zlorabo oblasti.

Če bi Ustavno sodišče kljub zgoraj navedenim argumentom menilo, da določbo II. razdelka Ustavnega zakona v povezavi s smiselno razlago 21. člena ZRLI kaže razumeti na način, da Državni zbor v sedmih dneh po prejemu zahteve za razpis referenduma na podlagi 90. člena ustave sprejme bodisi odlok o razpisu referenduma, bodisi odlok o zavrnitvi razpisa referenduma, pa je potrebno ugotoviti obstoj vrste protiustavnih zakonskih praznin, ki jih Državni zbor v konkretnem primeru ni zapolnil s smiselno uporabo ZRLI, pač pa jih je očitno zlorabil sebi v prid in v škodo pobudnikov, kar bomo v nadaljevanju prikazali kot kot neustavno. Ustavni zakon namreč predvideva neposredno pravno pot na Ustavno sodišče (in tako izključuje upravni spor kot pravno sredstvo, ki ga pravni red predvideva za izpodbijanje aktov državnih organov), ne določa pa vrste pravnega sredstva niti roka za njegovo vložitev.

Vsebinska nedeklaratornost sklepa

Iz 1. odstavka izreka predmetnega sklepa je razvidna ugotovitev Državnega, nakar Državni zbor na podlagi predmetnega deklaratornega dela sklepa v isti povedi izda še kondemnatorni sklep, s katerim zavrne razpis referenduma. Ne glede na neustavnost in nezakonitost deklaratornega dela izreka predmetnega sklepa, ker o dopustnosti referenduma lahko odloči le Ustavno sodišče, je neustaven in nezakonit tudi kondemnatorni del. Državni zbor, kot je bilo razloženo že zgoraj, ne more zavrniti razpisa referenduma. Te pristojnosti nima. Predmetna določba 2. odstavka II. razdelka, ki določa, da »ustavno sodišče odloči v sporu med predlagateljem referenduma in Državnim zborom, ki zavrne razpis referenduma o zakonu«, se nanaša na dejansko ravnanje Državnega zbora, katerega pravna presoja je v pristojnosti ustavnega sodišča.

Glede na naravo sklepa kot posamičnega konkretnega akta ni mogoče spregledati pomanjkljivosti elementov takšne odločbe. Predmetni sklep nima pravnega pouka, prav tako pa se niti v glavi niti v izreku ne sklicuje na konkretne pravice pobudnikov.

Na podlagi določbe 153. člena ustave je za veljavnost posamičnega konkretnega akta, s katerim oblastni organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi, v konkretnem primeru o ustavni pravici do referenduma, potrebna ustrezna obrazložitev odločitve. Splošno pravno načelo o dolžnosti obrazložitve konkretnega akta opredeljuje teorija kot izvedbeno načelo pravne države (2. člen). Upoštevati je treba, da sklep Državnega zbora kot imperativni upravni akt povzroča obvezujoče pravne učinke. Zato je obrazložitev odločujoča tudi za dosego pravnega učinkovanja. Vsebina in obseg obrazložitve sta zato v tesni zvezi z vsebinsko odločitvijo upravnega organa, kajti šele ta lahko določi, kako daleč segajo pravni učinki upravne odločbe. Pri obrazložitvi je treba posebej upoštevati tudi splošno Ustavno načelo sorazmernosti. Bolj posega upravni akt v pravice prizadete osebe, bolj prepričljiva in intenzivna mora biti obrazložitev.

S predmetnim sklepom je Državni zbor posredno, čeprav nezakonito, odločil o zavrnitvi pravice do referenduma njegovih predlagateljev. V tem primeru bi moralo biti iz obrazložitve sklepa jasno razvidno subsumiranje konkretnega dejanskega stanja pod v poštev prihajajočo pravno normo. V ta namen bi morala biti opravljena primerjava med konkretnim stanjem stvari in dejanskim stanom, tako kot ga opredeljuje v poštev prihajajoči materialni predpis. Vsekakor bi moralo biti iz obrazložitve razvidno tehtanje v skladu z načelom sorazmernosti, in sicer med težo posledic morebitne prepovedi pravic iz 90. in 44. člena ustave ter pomenom ustavnih pravic, katere naj bi na osnovi legitimnega cilja zasledoval Državni zbor.

Predmetni sklep Državnega zbora je tako s procesnega kot z materialnega vidika napačen, pomanjkljiv in neutemeljen, kar samo po sebi pomeni kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. 

Neugotovljena protiustavnost

Skladno z določbo 4. alineje 90. člena ustave referenduma ni dopustno razpisati o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost. 

Na podlagi 160. člena ustave je pristojnost odločanja o skladnosti zakonov z ustavo, o skladnosti zakonov in drugih predpisov z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava, o skladnosti podzakonskih predpisov z ustavo in zakoni, o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti podeljena ustavnemu sodišču. Državni zbor te pristojnosti nima, zato je predmetni sklep, s katerim v 1. točki izreka ugotavlja, da je veljavna in obstoječa ureditev zakonske zveze in družinskih razmerij protiustavna, nezakonita in neustavna. 

Na podlagi 90. člena ustave je jasno, da lahko za nedopusten ugotovi razpis referenduma le Ustavno sodišče. Skladno z načelom koneksitete bo potrebno pri presoji morebitne nedopustnosti razpisa referenduma na podlagi Pobude, opraviti presojo morebitne protiustavnosti obstoječe ureditve, ki se spreminja s sprejetim zakonom.

Protiustavnosti zavrnitve sprejetega zakona oziroma protiustavnosti obstoječega stanja Ustavno sodišče ni ugotovilo, zato takšna odločitev Državnega zbora, s katero je zavrnil razpis referenduma, ne more per se vzpostaviti oziroma ugotoviti te protiustavnosti. Državni zbor namreč ne more sam odločati o protiustavnosti obstoječega stanja, saj bi takšna normativna situacija lahko v primeru, ko predlagatelj referenduma take odločitve Državnega zbora ne bi izpodbijal pred ustavnim sodiščem, privedla do hude kršitve načela delitve oblasti, načela zakonitosti v najširšem smislu in načela pravne države ter s tem povzročila hude kršitve ustavnih pravic predlagateljev. 

Pavšalno sklicevanje v obrazložitvi predmetnega sklepa na morebitno odpravo že ugotovljenih protiustavnosti v obrazložitvi sklepa, brez ustrezne subsumpcije abstraktnega dejanskega stanu pod konkreten dejanski stan je zaradi že zgoraj omenjenih kršitev nedopustno. V okviru razdelka 'Odprava ugotovljenih protiustavnosti' se Državni zbor sklicuje na dve odločbi ustavnega sodišča, s katerima je sodišče odpravilo neustavno stanje izključno na ozkem segmentu urejanja premoženjskopravnih razmerij, ki predstavlja minoren obseg pravnih upravičenj glede na obseg pravnih položajev, ki naj bi jih urejala novela ZZZDR. Brez stvarno utemeljenega razloga se Državni zbor pri celoviti spremembi konceptov in institutov družinskega prava s predmetno novelo ZZZDR sklicuje na dve ugotovljeni neustavnosti za partnerje istospolnih partnerskih skupnosti na premoženjskem oziroma dednem področju.

Ne glede na skrajno neobičajno odpravljanje ugotovljenih neustavnosti pa iz ustavne odločbe št. U-I-425/06 z dne 2. 7. 2009 in št. U-I-212/10 z dne 14. 3. 2013 izhaja, da se predmetne neustavnosti odpravijo neposredno na podlagi ustavnih odločb. Zato je toliko bolj neobičajno sklicevanje Državnega zbora na ključne razloge za dokazovanje domnevne protiustavnosti obstoječe zakonske ureditve na primerih, ko je Ustavno sodišče ugotovilo neustavno zakonsko ureditev povsem drugih predpisov, tj. ZD in ZRIPS, ne pa ZZZDR.

Glede na navedeno ni mogoče sprejeti stališča Državnega zbora, da se z zavrnitvijo uveljavitve novele ZZZDR odpravlja protiustavno stanje na področju, ki ga ureja ZZZDR. 

Bistveni temelji nevzdržnosti sklepa in materije novele ZZZDR

Državni zbor je, z očitno hudo zlorabo poslovnika, sprejel odločitev, ki poleg pravnih položajev, za katere je Ustavno sodišče ugotovilo, da obstoječa ureditev krši človekove pravice (dedovanje), spreminja še (po ugotovitvah predlagateljev novele) sedemdeset pravnih položajev, urejenih v drugih predpisih. Ob tem poudarjamo, da protiustavnost lahko ugotavlja samo Ustavno sodišče, in ne politične stranke ali pa nevladne skupine. Predlagatelji novele pavšalno zatrjujejo, da je bila v vseh sedemdeset primerih, kjer je novela povzročila spremembo pravne ureditve, dosedanja ureditev protiustavna oziroma, da je kršila človekove pravice. Če bi bilo to res, bi z morebitno razveljavitvijo novele (ponovno) nastala protiustavnost v vseh sedemdesetih pravnih razmerjih, na katere se v ex post razpravah sklicujejo predlagatelji in zagovorniki novele. Referendum o takšni spremembi zakona bi Državni zbor na podlagi določbe 4. alineje drugega odstavka 90. člena ustave res lahko zavrnil. Če pa se izkaže, da vsaj en pravni položaj v stari ureditvi ni bil urejen protiustavno, Državni zbor določbe, ki spreminja ta pravni položaj, ne more vsiliti v nasprotju z morebitno voljo, ki jo na referendumu izrazijo državljanke in državljani (razlogi za navedeno stališče so dodatno obrazloženi v nadaljevanju vloge).

Državni zbor napačno razume spremembo ZZZDR v okviru določbe, ki odpravlja protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin v smislu četrte alineje 2. odstavka 90. člena ustave.

S tem v zvezi  je potrebno pogledati novejšo sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu (v nadaljevanju ESČP). V zadevi Hämäläinen proti Finski Veliki senat ESČP ponavlja že prej zavzeto stališče sodišča, da »ne glede na to, da so nekatere države pogodbenice konvencije razširile pravico iz 12. člena EKČP na istospolne partnerje, pa 12. člena EKČP ni mogoče razumeti, kot da nalaga obveznost državam pogodbenicam, da zagotovijo dostop do zakonske zveze istospolnim parom«.  Gre za znano sodno prakso.

Gre torej za vprašanje, glede katerega zakonodajalec uživa široko polje prostega odločanja (margin of appreciation). Z vidika ESČP je ureditev tega vprašanja ustavnopravno nevtralna: zakonodajalec, bodisi Državni zbor, bodisi ljudstvo na referendumu, istospolnim parom npr. možnost posvojitev otrok, lahko podeli ali pa tudi ne. Obe ureditvi bi bili skladni z EKČP. Vendar pa smo v Koaliciji 'Za otroke gre!' prepričani, da v okviru ustavne ureditve v Republiki Sloveniji razlogov za podelitev takšne možnosti ni. To bomo v nadaljevanju in tudi v dopolnitvi vloge natančneje obrazložili.

Nasprotniki novele so že v zakonodajnem postopku (kolikor jim je to sploh omogočala z zlorabo poslovnika omejena razprava v skrajšanem postopku) opozarjali ravno na nesprejemljivost uvedbe možnosti posvojitev otrok s strani istospolnih partnerjev. Na to določbo so opozarjali tudi ves čas, ko so napovedovali, da bodo zahtevali referendumsko odločanje. Ta določba je bila tudi osrednji motiv kampanje, v kateri je zbiramo podpise za vložitev zahteve za razpis referenduma. Zakonodajalec bi lahko odpravil protiustavnosti, ki jih je na tem področju ugotovilo Ustavno sodišče, in tudi druge, ki bi jih bil (z ustreznimi argumenti podprto) ugotovil sam, in pri tem iz udeležbe pri odločanju izločil državljanke in državljane (tako imenovano »večino«, ki naj bi ne imela pravice odločati). Vendar je zavestno uporabil »preširok čopič« in z eno potezo, brez razprave, spremenil sedemdeset pravnih položajev, med njimi tudi takšne, ki so ustavnopravno nevtralni, ter jih zavezal v paket, ki naj  bi bil varen pred »voljo ljudstva«. Ustavna ureditev ne dopušča referendumskega odločanja o posameznih zakonskih določbah. S postopkom, v katerem je med ustavnopravno relevantne določbe vpletel tudi ustavnopravno nevtralne, in to take, za katere se je zavedal, da ji velik del civilne družbe nasprotuje, je pravzaprav skušal zlorabiti določbo četrte alineje drugega odstavka 90. člena ustave. S tem je, upoštevajoč ureditev, ki ne omogoča referenduma o posamezni določbi zakona, moral sprejeti tudi tveganje, da bo na referendumu zavrnjen zakon v celoti.

Nenazadnje se je potrebno vprašati tudi, kaj v bodoče po enakem spornem načinu preprečuje zakonodajalcu uzakonitev zakonske zveze, ki bi jo sestavljale tri ali več oseb enakega spola, ali tri ali več oseb enakega spola v povezavi z eno ali več oseb drugega spola, vse pod pretvezo diskriminacije oz. kršenja pravice enakosti pred zakonom. 

Neustavno ravnanje Državnega zbora in nevzdržnost sklepa

Skladno z 90. členom ustave referendum predstavlja možno fazo zakonodajnega postopka, ki jo kvalificirani predlagatelj lahko sproži po sprejetju posameznega zakona in v okviru katere na mesto zakonodajalca stopi ljudstvo. Le to ima možnost, da s strani Državnega zbora sprejeti zakon zavrne. Do te faze pride, če je pravočasno vložena pobuda za vložitev zahteve za razpis referenduma in če pobudniku nato uspe pravočasno zbrati najmanj 40.000 podpisov volivcev ter dejansko vložiti zahtevo za razpis referenduma.

V primeru spora med predlagateljem referenduma ter Državnim zborom je za razsodbo glede dopustnosti razpisa referenduma v skladu z 2. odstavkom prehodne določbe ustavnega zakona za končno odločitev pristojno Ustavno sodišče. Pri tem se smiselno uporablja 21. člen ZRLI. Uporablja pa se tako, da Ustavno sodišče odloči v sporu med predlagateljem referenduma in Državnim zborom, ki zavrne razpis referenduma o zakonu.

Državni zbor v nasprotju s prehodno določbo omenjenega ustavnega zakona doslej ni uredil pravnega sredstva in postopka, na podlagi katerega bi Ustavno sodišče po jasnih pravilih odločilo o sporu glede dopustnosti razpisa referenduma. Prav tako tudi ni uredil roka, v katerem bi bilo pravno sredstvo možno uporabiti. Zamuja že več kot deset mesecev in s tem povzroča neustavno ustavno praznino. Slednjo pa je v konkretnem primeru zlorabil za oviranje oziroma onemogočanje pobudnikov, da bi zahtevo za razpis referenduma sploh oblikovali.

Državni zbor je namreč Sklep o zavrniti razpisa referenduma o noveli ZZZDR sprejel 26. 3. 2015, torej tri dni po začetku zbiranja podpisov za vložitev zahteve za razpis referenduma. Na ta način je posegel v fazo zakonodajnega postopka, ki pripada ljudstvu in je namenjena potencialnemu oblikovanju zahteve za razpis referenduma. S tem je referendum ex ante zavrnil, še preden je bil ta zahtevan, pri tem pa v sklepu, s katerim je to naredil, ni podal pravnega pouka. Predsednik Državnega zbora je predstavnikoma pobudnikov takoj po sprejetju sklepa o zavrnitvi referenduma poslal 'obvestilo', češ da imata skladno z 21. in 22. členom ZRLI možnost, da sprožita ustavni spor pred ustavnim sodiščem. Pri tem pa jima je povsem arbitrarno 'blagovolil nakloniti' sedemdnevni dnevni rok! Hkrati pa je še povedal, da bo zadevni sklep v uradnem listu objavljen še isti dan! Z vsem tem protipravnim hitenjem sta Državni zbor in njegov predsednik nedvoumno izkazala, da je njun namen ne le preprečiti oblikovanje zahteve za razpis zakonodajnega referenduma skladno z 90. členom ustave, ampak tudi onemogočiti ali vsaj bistveno otežiti pripravo kvalitetnega gradiva, ki je potrebno za sprožitev ustavnega spora.

Sedemdnevnega roka, ki je v ZRLI predpisan za odločitev Državnega zbora v zvezi s prejeto zahtevo za referendum, po našem prepričanju ni mogoče smiselno uporabiti za vložitev pravnega sredstva predlagateljev referenduma zoper odločitev Državnega zbora. Sedemdnevni rok je med najkrajšimi roki, ki jih slovenski pravni red predvideva za vlaganje pravnih sredstev in je primerljiv le z roki, ki jih zakonodaja predvideva za odločanje v najnujnejših zadevah. Tako kratek rok ne more predstavljati časovnega obdobja, v katerem bi bilo možno učinkovito uresničiti pravico predlagatelja referenduma do izpodbijanja odločitve Državnega zbora. Sedemdnevni rok, ki je po ZRLI dan Državnemu zboru, je rok, ki je na eni strani določen v cilju razpisa referenduma brez nepotrebnega odlašanja, na drugi strani pa upošteva dejstvo, da je predlagatelj Državni zbor, ki v tej fazi zakonodajnega postopka že razpolaga s celotnim zakonodajnim gradivom, ki je že opravil razpravo o zakonu z vseh potrebnih vidikov in v čigar sestavu so strokovne službe, zadolžene tudi za pripravo tovrstnih odločitev. Pobudniki referenduma z vsem navedenim ne razpolagamo.

Glede na navedeno Ustavno sodišče po našem prepričanju ne bi smelo dopustiti, da Državni zbor obstoječo ustavno praznino neustavno izrablja na način, da je veljavno ustavno in zakonodajno ureditev referenduma uporabi sebi v prid in v škodo pobudnikov na način, da jim onemogoči vložitev zahteve za razpis referenduma. To ni 'smiselna uporaba' ustreznih členov ZRLI in je v nasprotju s temeljnim pravnim načelom, skladno s katerim nikogar ne more varovati lastna prevara (Nemini fraus sua debet patrocinari.). Tako tudi Državni zbor ne more črpati koristi iz neustavne ustavne praznine, ki jo je sam zakrivil! To ni nič drugega kot delovanje 'mala fide' ter zloraba oblasti - 'détournement de pouvoir'.

Kako je v demokratični in pravni državi mogoče zavrniti zahtevo, še preden do nje pride? Je mogoče zavrniti zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, še preden je ta vložena? Ni. Tukaj je povsem na mestu ugotovitev, da je Državni zbor očitno in naklepno ex ante preprečil oblikovanje in vložitev zahteve za razpis referenduma ter na način izvotlil pravico do sodelovanja pri upravljanja javnih zadev (44. člena ustave) ter pravico do referenduma (90. člena ustave). Pri tem je kršil načelo demokratične in pravne države (1. in 2. člen ustave) ter deloval tudi v nasprotju z 2. odstavkom 3. člena ustave, ki določa, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, in da jo državljani lahko izvršujejo tudi neposredno. To možnost je v primeru novele ZZZDR Državni zbor v kali hotel zatreti. Kaj še ostane od vsebine teh ustavnih določb, če ima pobudnik, ki v imenu 80.518 državljanov, želi zbrati podpise za vložitev zahteve za razpis referenduma, za to na voljo le 4 dni? Kaj še ostane od vseh omenjenih ustavnih določb, če ima pobudnik, ki se je pravkar pripravil na zbiranje podpisov, za pripravo gradiva za sprožitev ustavnega spora na voljo le 5 delovnih dni? To je neposredna kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave.

Zakaj je predsednik Državnega zbora pobudnikom sploh določil rok za zbiranje podpisov za vložitev zahteve za razpis referenduma, če je nameraval vse aktivnosti voditi tako, da do tega niti ne pride? Kakšna demokratična praksa se na ta način vzpostavlja? Verjetno zagovorniki novele ZZZDR ne bi bili navdušeni, če bi neka druga vladajoča koalicija v državnem zboru do njih izkazovala tak prezir. 

Ustavno sodišče je ob zelo podobnih vprašanjih, kot so nakazana zgoraj, v vsebinskem smislu pravzaprav že ponudilo odgovor tudi v tej zadevi. Pobudnikom je za razliko od večine v Državnem zboru, ki je podprla Sklep o zavrnitvi razpisa referenduma o ZZZDR, namreč dobro poznano vsebinsko sporočilo odločbe št. U-I-76/14, z dne 10. 4. 2014. V njej je Ustavno sodišče presojalo odlok o razpisu referenduma o noveli Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih, s katerim je Državni zbor referendum razpisal v bližini prazničnih dni ter s tem skušal vplivati na nižjo referendumsko udeležbo. Ustavno sodišče je v odločbi poudarilo:
„19. Že iz prvega odstavka 5. člena Ustave, ki pomeni utrditev ustavnopravnega temelja iz Preambule k Ustavi, izhaja obveznost države k spoštovanju in varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pri pravicah t. i. pozitivnega statusa ne zadošča, da se država zgolj pasivno vzdrži njihovih kršitev.[16] Pri teh pravicah je zavezana k določenemu ravnanju.[17]
Ko gre za udejanjanje pravice do glasovanja na referendumu, to pomeni, da mora biti ne le zakonska ureditev takšna, da bo omogočila čim bolj učinkovito uresničevanje pravice iz tretjega odstavka 90. člena v zvezi s 44. členom Ustave, temveč mora tej zahtevi slediti tudi izvedba referendumskega postopka začenši s prvim aktom, s katerim se ta začne, tj. z aktom o razpisu referenduma.[18] Ko določa datum glasovanja na referendumu, mora torej Državni zbor v skladu s tem izhodiščem zagotoviti spoštovanje te pravice. To pomeni, da mora datum določiti tako, da bo omogočil čim večjemu številu volilnih upravičencev udeležbo na referendumskem glasovanju (svoboda udeležiti se glasovanja na referendumu) in izjavo svoje volje o tem, ali naj se v Državnem zboru sprejeti zakon tudi uveljavi ali ne (svoboda odločati o uveljavitvi zakona).
21. Za poštenost referendumskega postopka je potrebna najprej uveljavitev zakonskih pravil, ki bodo pošten postopek omogočila. Prav enako pa je pomembna tudi njihova ustavnoskladna uporaba v vsakem posameznem referendumskem postopku, da se zagotovi učinkovito uresničevanje pravice do glasovanja na referendumu. To je temelj vzpostavitve zaupanja volivk in volivcev v referendumski izid in s tem tudi temelj legitimnosti na referendumu sprejete odločitve.“

Vse navedeno bi morala Državni zbor in njegov predsednik smiselno upoštevati že v predhodnih fazah, ki so potrebne, da do razpisa referenduma sploh lahko pride. Žal sta vse to prezrla, prepričani pa smo, da bo Ustavno sodišče to popravilo in smo zato na koncu pričujoče vloge (točka VI.) jasno oblikovali tudi konkretne predloge. Glede na to, da zakon ne določa nobenega roka, v katerem je mogoče učinkovito odgovoriti na odločitev Državnega zbora o zavrnitvi  referenduma, pride v poštev bodisi smiselna uporaba določb o ustavni pritožbi (kot pravnega sredstva zoper posamične akte državnega organa) bodisi mora – še posebej, ker je rok za uskladitev ZRLI z Ustavnim zakonom že potekel – Ustavno sodišče določiti rok, ki bo zagotavljal učinkovito pravico do pravnega sredstva zoper izpodbijani sklep Državnega zbora.

II.c. Nezakonitost sklepa Državnega zbora in kršitev pravice do pravnega sredstva

Izpodbijani sklep je posamični akt, za katerega je že zgoraj utemeljeno, da nima pravne podlage. Poleg tega pa je sklep nezakonit, ker ne vsebuje vseh elementov odločbe, ki bi jih moral vsebovati. Pobudnika pri tem izhajava iz določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP), ki v 4. členu določa, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih zadevah, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu tega zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom, pri čemer ocenjujeva, da je izdaja sklepa, ki sva ga prejela, javnopravna zadeva v smislu ZUP. V prid taki razlagi govori tudi dejstvo, da je predmetni sklep posamični akt Državnega zbora, naslovljen na pobudnika referenduma. Z njim se ureja konkretno javnopravno razmerje, in sicer zaustavlja zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis točno določenega referenduma.

Ker poslovnik Državnega zbora ne vsebuje postopkovnih določb glede vsebine sklepa, se smiselno uporablja ZUP. Poslovnik sklep kot institut omenja edino v 5. poglavju v okviru postopka za sprejem drugih aktov Državnega zbora, med katere uvršča tudi sklep. Tam poslovnik vsebuje le določbo, da predlog akta (sklepa) vsebuje naslov in besedilo akta ter obrazložitev. Predlog akta pa po oceni vlagateljev še ni zunanja manifestacija sprejetega sklepa – predlagatelja menita, da bi moral sklep Državnega zbora torej po smiselni uporabi določb ZUP (XIV. poglavja), v navezi z 228. členom ZUP (gre za sklep, zoper katerega je dovoljena »pritožba« oz. spor), vsebovati pouk o pritožbi oz. o pravnem sredstvu. Nenazadnje od naslovnikov sklepa kot fizičnih oseb – laikov, ni mogoče pričakovati znanja o zahtevnih pravnih materijah, kot je predmetno postopanje v tej zadevi. Z odsotnostjo pouka o pravnem sredstvu je bila in je naslovnikoma sklepa (predlagateljema v tem postopku) kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena ustave. Iz izpodbijanega sklepa tudi ni jasno razvidno, kateri del predstavlja izrek in kateri del obrazložitev, kar sta bistveni sestavini sklepa, zoper katerega je mogoče pravno sredstvo.

III. Ali novela ZZZDR odpravlja protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin?

Četrta alineja drugega odstavka 90. člena ustave določa, da referenduma ni dopustno razpisati o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost. Ta določba je v vsebinskem smislu na nek način povzela ustavnosodno prakso in zakonsko ureditev, skladno s katero je Ustavno sodišče na podlagi 21. člena ZRLI že šestkrat presojalo vprašanje dopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma. Nazadnje je Ustavno sodišče o dopustnosti referenduma odločalo v zadevi št. U-II-3/11, dne 8. 12. 2011. Takrat je šlo je za Družinski zakonik, torej o povsem enakih vprašanjih, kot odloča sedaj. Že takrat je med drugim poudarilo, da se „... v postopku na podlagi prvega odstavka 21. člena ZRLI ne more spuščati v presojo ustavnosti veljavne in sprejete zakonske ureditve v celoti. Državni zbor mora v svoji zahtevi, naj Ustavno sodišče presodi o dopustnosti referenduma, jasno in določno navesti, katere določbe veljavnega zakona so protiustavne in iz katerih ustavnopravnih razlogov. Enako breme utemeljevanja ima Državni zbor glede navedb, da sprejeti zakon odpravlja obstoječe protiustavnosti na ustavnoskladen način. Ustavno sodišče je posebej poudarilo, da navedeno še toliko bolj velja glede zakonov, ki celovito urejajo določeno širše področje (t. i. sistemski zakoni). Tak test bi moral biti opravljen in s strani Državnega zbora obrazložen za vsak pravni položaj, v katerega novela ZZZDR posega, a je kot rečeno to dolžnost opustil.

Vsebina oz. pravne posledice novele ZZZDR pomenijo bistveno več kot le odpravo z odločbo ustavnega sodišča ugotovljene protiustavnosti na področju človekovih pravic. Kot izhaja iz zgoraj navedene odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, pri obstoječi ureditvi zakonske zveze ne gre za nikakršno protiustavnost. Pri noveli ZZZDR ne gre sicer za sistemski zakon,  gre pa za daljnosežno sistemsko spremembo, ki horizontalno spreminja vrsto zakonov, katerih Državni zbor v obrazložitvi novele ni niti navedel. Prek odprave različnosti spolov za sklenitev zakonske zveze (1. in 2. člen novele ZZZZDR) in oblikovanje zunajzakonske skupnosti ter uvajanjem možnosti posvojitev s strani istospolnih parov (npr. 135. in 138. člen ZZZDR  v povezavi s 1. in 2. členom novele) namreč prinaša pravne posledice na številnih področjih. V obrazložitvi novele jih Državni zbor niti ne našteje, kaj šele, da bi jasno in določno navedel, katere določbe veljavnih zakonov so neustavne in iz katerih ustavnopravnih razlogov, ter utemeljil, zakaj prav sprejem novele ZZZDR pomeni odpravo njihove protiustavnosti in ali je ta domnevna odprava izvedena na ustavnoskladen način. V obrazložitvi Sklepa o zavrnitvi razpisa referenduma je Državni zbor navedel nekatere zakone, vendar ne vseh. Državni zbor tako ne pozna niti natančnega števila zakonov, katere novela ZZZDR spreminja, kje šele, da bi natančno predstavil vse pravne  položaje, v katerih odpravlja 'protiustavnost', ki jo zatrjuje ter z ozirom na katero z ustavo priznano človekovo pravico oziroma temeljno svoboščino. Prav tako se očitno ne zaveda, da bi uveljavitev novele ZZZDR v več kot desetih zakonih istospolnim partnerjem prinesla tudi različne obveznosti oz. omejitve pravic, kar bomo podrobneje predstavili v dopolnitvi vloge.

Poleg navedenega ni mogoče mimo dejstva, da sprememba opredelitve pojma zakonska zveza za odpravo domnevno nedopustnega neenakega položaja istospolnih skupnosti na različnih področjih pravnega urejanja ni bila potrebna. Odpravo domnevnih neenakosti je mogoče doseči s spremembo posameznih zakonov. Cilj, ki ga je zasledoval Državni zbor, je bilo torej možno doseči s sredstvom oziroma na način, ki bistveno manj posega v obstoječi koncept zakonske zveze kot sprejeta novela ZZZDR.

V času, ko bo Ustavno sodišče odločalo o tem vprašanju, je s področja veljavnosti novele ZZZDR v širšem smislu protiustavnost ugotovljena zgolj glede vprašanja ureditve dedovanja med registriranima (odločba št. U-I-425/06, z dne 2.7.2009) in neregistriranima (odločba št. U-I-212/10, z dne 14. 3. 2013) istospolnima partnerjema. Ustavno sodišče je ob ugotovitvi neustavnosti Državnemu zboru v obeh primerih naložilo odpravo ugotovljene neustavnosti v roku šestih mesecev od objave odločbe ter hkrati odločilo, da so do uskladitve zakonodaje z ustavo pravila dedovanja med registriranima istospolnima partnerjema enaka pravilom, ki veljajo med zakoncema, pravila dedovanja med neregistriranima istospolnima partnerjema pa enaka pravilom med zunajzakonskima partnerjema. Z ozirom na takšno odločitev Ustavnega sodišča protiustavnosti na dednopravnem področju v praksi ni več. Državni zbor mora Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD)  in ZRIPS uskladiti z ustavnima odločbama. Bilo pa bi izrazito neprimerno in nepošteno, da bi to opustitev Državnega zbora sedaj Ustavno sodišče uporabilo kot argument za odvzem pravice do referenduma kot ene najbolj temeljnih ustavnih demokratičnih pravic, na kar zagotovo upa večina, ki je sprejela sporni zakon in sklep.

Odpravljanje z odločbo ugotovljenih konkretnih neustavnosti iz prejšnjega odstavka zato nikakor ne more biti razlog za prepoved referenduma o noveli ZZZDR kot taki. Ustavno sodišče je namreč uveljavilo stališče, da v primerih, ko zakonodajalec spreminja zakonsko ureditev zaradi uresničitve odločb ustavnega sodišča in je protiustavnost veljavne ureditve izkazana, neizvršitev odločbe ustavnega sodišča (če bi bil zakon na referendumu zavrnjen) sama po sebi še ni zadosten razlog, zaradi katerega bi moralo Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 21. člena ZRLI poseči v pravico do referendumskega odločanja. Če zakonodajalec izvršuje odločbe ustavnega sodišča na način, da zraven ureja tudi številna druga pomembna vprašanja, ki so sistemske narave, potem ne more pričakovati, da bo Ustavno sodišče zgolj zaradi ene ali dveh uskladitev prepovedalo referendum o celotni novi ureditvi. Takšno stališče je Ustavno sodišče zavzelo v odločbah št. U-II-2/09 in št. U-II-1/10, št. U-II-2/11 nazadnje ga je to potrdilo tudi v odločbi št. U-II-3/11 z dne 8. 12. 2011, v kateri je presojalo vprašanje ustavnosti referenduma o Družinskem zakoniku. Vse navedene argumente je skupaj z ustavnosodno prakso v vsebinskem smislu prevzel tudi novi 90. člen ustave, ki določa, da referenduma ni dopustno razpisati glede zakonov, ki opravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic ali drugo protiustavnost.

Glede 4. odstavka 90. člena ustave velja opozoriti še na nevarnosti, ki bi jih široka razlaga te določbe (torej ne zožujoča, kakršno sicer narekuje dosedanja ustavnosodna praksa) prinesla za uveljavljena načela demokratične in pravne države. Nevarno in nesorazmerno bi bilo namreč, če bi pod pretvezo odprave protiustavnosti, ki morda velja za manjši del v zakon vključene materije (npr. take, katere odpravo protiustavnosti jasno nalaga neka odločba Ustavnega sodišča), Državni zbor v zakon vključil še veliko drugih sprememb, ki jih določba 4. odstavka 90. člena ustave ne pokriva. Na tak način bi namreč izigral načelo neposredne demokracije in kršil 2. odstavek 3. člena ustave. To še posebej velja v predmetnem primeru, ko politična usmeritev – npr. glede istospolnih zakonskih zvez in možnosti posvojitve otrok v takšne skupnosti, kjer je volilno telo razdeljeno – ni bila nedvoumno vključena v volilno kampanjo in vladajoča koalicija na volitvah zanjo ni pridobila jasnega mandata volivcev.  Prav nasprotno, saj se je politično celo zavezala, da ne bo načenjala ideoloških tem. V takšnih primerih bi lahko prihajalo do položajev, ko bi zakonodajalec na osnovi interesov posameznih družbenih skupin izigraval voljo ljudstva. Zakaj ne bi pri odpravljanju določene neustavne norme s področja človekovih pravic v zakon vključil še poljubno število drugih zakonodajnih vsebin, za katere potem ljudstvo ne bi imelo možnosti odločitve oz. referendumske izjasnitve? Zavoljo zaščite načela demokratičnosti bi moralo ustavno sodišče pri interpretaciji 4. odstavka 90. člena ustave izhajati iz svojih dosedanjih stališč in ravnati zadržano.

Državni zbor v Sklepu svojo oceno o neustavnosti veljavne ureditve v ZZZDR in ZRIPS sicer opira še na domnevno nespoštovanje načela enakosti pred zakonom iz 14. člena ustave. V Koaliciji 'Za otroke gre!' odločno nasprotujemo interpretaciji načela enakosti pred zakonom, kot jo vsiljuje del Državnega zbora v podporo izenačevanju različnih oblik življenjskih skupnosti. Državni zbor očitno ne razume temeljne inherentne lastnosti omenjene ustavne pravice, ki za ugotavljanje morebitnih kršitev terja obstoj ustrezne materialne podlage v konkretni človekovi pravici ali temeljni svoboščini, kjer se diskriminacija izkazuje. V zgoraj omenjenih odločbah ustavnega sodišča (U-I-425/06 in U-II-3/11), ki ju izpostavlja Državni zbor, je bila takšna materialna podlaga podana v človekovi pravico do dedovanja po 33. členu ustave (8. odstavek odločbe). Ni pa mogoče na splošno postavljati trditev o neenakem obravnavanju na celotnem polju pravne obravnave po svoji naravi sicer različnih oblik življenjskih skupnosti.

Navedeno stališče bomo v dopolnitvi vloge dodatno utemeljili in pokazali, da ustrezno različno obravnavanje različnih oblik življenjskih skupnosti ni protiustavno. Poleg tega bomo natančneje pokazali, da je takšno ustaljeno razumevanje načela enakosti ter pravice do zakonske zveze in družine ter možnosti za posvojitev otrok povsem skladno z mednarodnim pravom človekovih pravic in da posledično ni ustavnopravnih razlogov za generalno izenačevanje partnerske skupnosti kot z zakonom urejene skupnosti dveh oseb istega spola z zakonsko zvezo kot z zakonom urejeno skupnostjo ženske in moškega. Gre namreč za politično vprašanje, ki ga skladno z načelom delitve oblasti lahko uredi zakonodajalec – državni zbor ali ljudstvo na referendumu – ne pa ustavno sodišče.

IV. Protiustavnost novele ZZZDR

V kolikor bi Ustavno sodišče menilo (v kar sicer v Koaliciji 'Za otroke gre!' ne verjamemo), da bi bila veljavna ureditev družinskopravnih razmerij, torej ZZZDR in ZRIPS, kljub vsemu zgoraj navedenemu protiustavna, bo moralo v naslednjem koraku ugotoviti, ali sprejeta novela ZZZDR konkretno ugotovljene protiustavnosti odpravlja ali ne, in ali jih odpravlja na ustavnoskladen način. Zgolj v primeru ustavnoskladne odprave neustavnosti bi z zavrnitvijo novele ZZZDR na referendumu protiustavnost obstajala še naprej.

Seveda pa je zgornji korak ustavnosodne ocene dopustnosti razpisa referenduma skrajno hipotetičen. Ustavno sodišče ga v praksi namreč niti ne bo moglo izvesti. Kot smo pokazali zgoraj, novela ZZZDR horizontalno spreminja večje število zakonov, ki jih Državni zbor niti ni navedel, kje šele natančno opredelil. Glede na to, da ni natančno opredelil vseh pravnih položajev, v katerih naj bi novela odpravljala obstoječo protiustavnost, tudi Ustavno sodišče ne more ugotavljati, ali to v resnici počne na ustavnoskladen način. Ponovno velja spomniti na odločbo št. U-II-3/11, dne 8. 12. 2011, v kateri je Ustavno sodišče med drugim poudarilo, da se ne more spuščati v presojo ustavnosti veljavne in sprejete zakonske ureditve v celoti. Kadar Ustavno sodišče odloča na podlagi 1. odstavka 21. člena ZRLI, ima na voljo 30 dnevni instrukcijski rok. Odločati mora hitro, česar pa ne more, če  Državni zbor v svoji zahtevi jasno in določno ne navede, katere določbe veljavnih zakonov so protiustavne in iz katerih ustavnopravnih razlogov, kakor tudi,  kako sprejeti zakon obstoječe protiustavnosti odpravlja na ustavnoskladen način.

V Koaliciji 'Za otroke gre!' smo tudi prepričani, da novela ZZZDR veljavno ureditev družinskopravnih razmerij spreminja celo na protiustaven način in da bi njena morebitna uveljavitev imela protiustavne posledice. Na poroceduralne neustavnosti, ki jih je Državni zbor zagrešil med postopkom sprejema novele ZZZDR, in ki jih Ustavno sodišče ne bi smelo spregledati, smo pokazali že v II. poglavju. V okviru pričujočega poglavja se bomo osredotočili na nekatera vsebinska vprašanja, ki jih v tej vlogi le na kratko navajamo, podrobnejšo predstavitev naših argumentov pa bomo podali v dopolnitvi vloge.

Novela ZZZDR v družinskih razmerjih – v nasprotju z zahtevami ustave – svobodi odraslih daje prednost pred  otrokovimi koristmi.  Možnost posvojitve otrok s strani istospolnih partnerjev lahko odpre vrata zlorabam, ki bi vodile do trgovine z otroki. Kako bo denimo pravni red preprečil možnost, da se mati otroka enega od istospolnih partnerjev odplačno odpove roditeljski pravici, otroka pa potem posvoji očetov partner? Ta in podobne dileme, ki jih sproža novela ZZZDR, postavljajo vrsto vprašanj tudi za prihodnost varovanja pravice do poznavanja svojega izvora , ki je varovana s 35. členom ustave in katere pomen je Ustavno sodišče obrazložilo v odločbi št. U-I-30/12-12, dne 18. 10. 2012.

Novela ZZZDR z vzpostavitvijo zunajzakonske skupnosti istospolnih parov prekomerno krči zasebnost in svobodo. Gre za nov pravni institut, ki je precej radikalen in ga – vsaj kar zadeva evropske države – v primerjalnem pravu ne najdemo. Je unikum brez kakršnih koli pozitivnih empiričnih referenc. Tak institut  vzbuja resne pomisleke z vidika varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen ustave) ter ustavnih jamstev svobode vesti (41. člen ustave). Kot bomo podrobneje predstavili v dopolnitvi vloge, istospolnim partnerjem prinaša predvsem veliko obveznosti, o katerih novela ZZZDR ne govori.
Zaradi abstraktnega izenačevanja različnih oblik življenjskih skupnosti bi uveljavitev novele ZZZDR v pravni red vnesla precejšnjo negotovost in nepreglednost. Državni zbor tvega, da bodo posamezne pravne posledice nastale tudi na področjih, na katerih jih izrecno ni predvidel ali pa bodo posamezne ustavne določbe zakonske določbe postale kontradiktorne.
Novela ZZZDR v 5. odstavku 5. člena predvideva možnost enostavnega prenehanja registriranega istospolnega partnerstva, če v šestih mesecih od uveljavitve novele vsaj eden od partnerjev pred matičarjem ne bi izrazil želje, da želi preoblikovanje v zakonsko zvezo. Tu gre po eni strani za diskriminacijo, ker  zakoncem, ki se v novem, brezspolnem institutu zakonske zveze ne prepoznajo, novela takšne opcije ne daje. Po drugi strani pa novela s takšno rešitvijo odpira pravno praznino, saj nima nobenih določb glede ureditve premoženjskopravnih in drugih medsebojnih razmerij istospolnih partnerjev neposredno po ex lege prenehanju registrirane istospolne partnerske skupnosti.
Novela ZZZDR bi v primeru uveljavitve ustvarila položaj, v katerem bi bila posameznikom v določenih poklicih lahko kršena pravica do ugovora vesti iz 46. člena ustave. V mislih imamo npr. matičarje ali uslužbence centrov za socialno delo. Glede na to, da Državni zbor hkrati z novelo ZZZDR ni predlagal ustreznega zakona, ki bi uredil možnost učinkovitega uresničevanja pravice do ugovora vesti, bi z uveljavitvijo novele nastopilo protiustavno stanje.
Več kot očitno torej je, da Državni zbor vseh možnih praktičnih posledic svojega poseganja v družinska razmerja ni premislil. Tak pristop označujemo kot normativni eksperimentalizem, saj so njegove posledice nepredvidljive, vsekakor pa bi jih na takšen ali drugačen način morala reševati upravna in sodna praksa.

V. (Ne)sorazmernost morebitnega posega v pravico do referenduma

V primeru, da bo Ustavno sodišče vendarle presodilo, da so številne določbe, ki jih horizontalno spreminja novela ZZZDR protiustavne, in da novela te protiustavnosti odpravlja na ustavnoskladen način (v Koaliciji 'Za otroke gre!' iz zgoraj navedenih razlogov v to sicer ne verjamemo), potem bo  v okviru zadnjega koraka ustavnosodne ocene dopustnosti razpisa referenduma moralo izvesti še strogi test sorazmernosti. Ustavno sodišče si je že z odločitvijo v zadevi št. U-I-47/94 z dne 19.1.1995  naložilo, da je v okviru presoje ustavne dopustnosti referenduma treba oceniti, ali bi bile z odložitvijo uveljavitve ali zaradi zavrnitve zakona res prizadete tako pomembne ustavne pravice, da bi bilo zaradi tega dopustno poseči v ustavno pravico do referendumskega odločanja. Gre torej za tehtanje, katerim ustavnim vrednotam je v konkretnem primeru potrebno dati prednost.

Po trdnem prepričanju Koalicije 'Za otroke gre!' morebitna zavrnitev referenduma testa sorazmernosti ne prestane. Vlada, Državni zbor in drugi podporniki novele ZZZDR kot legitimne cilje posega v pravico do referendumskega odločanja navajajo zaščito manjšine in javnega interesa ter izogibanje spodbujanju k neenakopravnosti in sovraštva na podlagi spolne usmerjenosti.  V dopolnitvi vloge bomo vse zatrjevane 'legitimne' cilje natančno zavrnili. Na tem mestu pa želimo predvsem pokazati na to, zakaj zavrnitev referenduma ne bi bila ne primeren, ne nujen ukrep za zaščito ustavnih vrednot, ki so na tehtnici v primeru neuveljavitve novele ZZZDR.

Državni zbor z novelo ZZZDR ne želi odpraviti le ugotovljenih konkretnih protiustavnosti ZRIPS in ZD, ki ju je v zgoraj omenjenih dveh odločbah ugotovilo Ustavno sodišče, ampak z neverjetno lahkoto precej radikalno posega v ustavnopravno uveljavljeni koncept družinskih razmerij ter na novo ureja temeljne institute družinskega prava. Povsem jasno je, da cilj novele ZZZDR ni vzpostavljanje enakopravnosti istospolnih partnerjev pri uresničevanju pravice do dedovanja, na kar se nanašata zadevni ustavni odločbi, ampak v celoti preurediti družinsko pravo ter spremeniti nekaj deset zakonov. Odprava z Ustavno odločbo ugotovljenih protiustavnosti predstavlja vsebinsko neznaten del novele ZZZDR, ki bi ga bilo ne le mogoče, ampak tudi potrebno odpraviti z ustrezno novelo ZRIPS in ZD. V Državnem zboru je bil denimo s strani ene od tedanjih opozicijskih strank v roku, ki ga je določilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-425/06, vložen konkreten predlog, ki je vseboval ustavnoskladno besedilo 22. člena ZRIPS, a je bil gladko zavrnjen.  Če bi Državni zbor  hotel, bi ustrezno ustavnoskladno novelo 22. člena ZRIPS ter prilagoditev neustavnih členov ZD lahko sprejel v zelo kratkem času.

Tudi v primeru zavrnitve novele ZZZDR na referendumu Državni zbor glede izpostavljenih dveh ugotovljenih protiustavnosti na dednopravnem področju (odločbi št. U-I-425/06 in št. U-I-212/10) ne bi bil vezan na enoletno prepoved sprejetja odločitve, ki bi bila v vsebinskem nasprotju z odločitvijo volivcev na referendumu. Ne glede na določbo 25. člena ZRLI je dolžnost Državnega zbora, da odločbe Ustavnega sodišča izvrši. To je v svojih odločitvah že večkrat poudarilo tudi Ustavno sodišče (glej 25. odstavek obrazložitve sklepa ustavnega sodišča št. U-II-3/03 z dne 22. 12. 2003 ter obrazložitve ustavne odločbe št. U-II-1/11 z dne 4. 3. 2011).

Po prepričanju Koalicije 'Za otroke gre!' pa bo Državni zbor še pred iztekom enega leta po razglasitvi morebitne zavrnitve novele ZZZDR na referendumu lahko sprejel tudi ustrezne zakonske določbe, ki bodo odpravljale eventualne „konkretno in določno“ ugotovljene protiustavnosti, ki se v različnih področnih zakonih morda kažejo z ozirom na posamezne ustavno priznane človekove pravice in temeljne svoboščine. Seveda bi moral Državni zbor vse tovrstne spremembe področnih zakonov, ki bi jih hotel sprejeti še pred iztekom enega leta po referendumu, ustrezno utemeljiti ter pokazati, v čem se novi predlogi zakonov razlikujejo od novele ZZZDR.  To ne bi smelo biti pretežko, če bi se Državni zbor le držal zahtev po konkretnosti in določnosti, ki jih je Ustavno sodišče izpostavilo v svoji odločbi št. U-II-3/11 , in če ne bi vnovič vsiljeval zakonskih določil, katerih cilj bi bila integracija istospolnih skupnosti v zakonsko zvezo in zunajzakonsko skupnost ter izenačitev vseh skupnosti dveh odraslih oseb z vidika možnosti za skupno posvojitev otrok.

Takšno razumevanje 25. člena ZRLI je še posebej utemeljeno zato, ker volivci na referendumu o noveli ZZZDR v vsebinskem smislu ne bi glasovali o konkretnih pravicah in obveznostih, ki naj se v raznih področnih zakonih priznajo istospolnim osebam. Te iz novele ZZZDR sploh niso razvidne in jih ljudje ob glasovanju na referendumu niti ne bodo poznali (referendumsko vprašanje se namreč nanaša zgolj na ne/uveljavitev novele). Zaradi nestrokovno pripravljene in neustrezno obrazložene novele bi volivci na referendumu glasovali o tem, kar povprečni in prava neuki volivec iz nje lahko neposredno razbere. To pa so zlasti odprava spola kot objektivne okoliščine, ki je relevantna za urejanje družinskopravnih razmerij, posvojitve otrok v istospolne skupnosti ter razumevanje otrokovih koristi. Ne bi pa ljudje na referendumu imeli predstave o vseh pravnih položajih, v katere novela ZZZDR posega in jih spreminja (npr. stanovanjsko varstvo, preprečevanje korupcije itn.), saj jih – kot rečeno – niti ne omenja.

Z ozirom na navedeno velja poudariti, da Vlada že pripravlja predloge treh zakonov, katerih materija bodo tudi nekatere določbe, ki jih sedaj v vsebinskem smislu spreminja novela ZZZDR. Prvi je Zakon o partnerski skupnosti, drugi je Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja, tretji pa Zakon o družinah. Vsi ti načrtovani zakoni so namreč v Normativnem delovnem programu Vlade Republike Slovenije za leto 2015; skrajni rok za sprejem prvega je 30. 6. 2015, za sprejem drugega 5. 9. 2015, za tretjega pa 5. 10. 2015.  Iz tega sledi, da bo Državni zbor na predlog vlade z ustreznimi določbami v navedenih treh zakonih zlahka odpravil eventualne konkretne protiustavnosti, ki se morda kažejo v katerem od zakonov, ki bi jih sicer spremenila novela ZZZDR. Kot rečeno bo po našem prepričanju to lahko storil še pred iztekom enega leta od razglasitve rezultata referendumskega glasovanja.

Za primer, da Državni zbor ne bi ravnal tako naglo, pa ne gre pozabiti, da bi se v primeru prepovedi razpisa referenduma, novela ZZZDR pričela uporabljati šele šest mesecev po njeni uveljavitvi. Vprašanje eventualnih protiustavnosti, ki bi jih razpis referenduma o noveli ZZZDR ohranil ali povzročil, se tako nanaša zgolj na obdobje šestih mesecev, in sicer na čas od hipotetičnega začetka uporabe novele ZZZDR do izteka kakršnihkoli vsebinskih omejitev, ki jih Državnemu zboru v primeru referenduma nalaga 25. člen ZRLI. Zaradi morebitne pridobitve zgolj šestih mesecev, pa Državni zbor po prepričanju Koalicije 'Za otroke gre!' ne more pričakovati, da bo Ustavno sodišče pristalo na zavrnitev referendumskega odločanja in s tem na neposreden poseg v ustavno zavarovani pravici iz 90. in 44. člena ustave. Teža posledic takega posega v ustavne pravice namreč ne more biti proporcionalna koristim, ki bodo zaradi posega nastale in ne more prestati testa sorazmernosti v ožjem pomenu (načelo proporcionalnosti).

Kar zadeva neproporcionalnost morebitne zavrnitve razpisa referenduma, bomo v dopolnitvi vloge sicer navedli še dodatne argumente. Vendar pa po našem prepričanju že iz zgornjih izvajanj izhaja, da ta morebitna zavrnitev referenduma testa sorazmernosti ne prestane. Državni zbor lahko legitimne vsebinske cilje v zvezi z ureditvijo različnih pravnih položajev istospolnih partnerjev praktično istočasno doseže z drugimi sredstvi, in to brez posega v ustavno zajamčeno pravico do referendumskega odločanja.

VI. Predlog

Predlagatelja na temelju vseh navedb predlagava, naj Ustavno sodišče določi razumen rok, ki bo omogočal učinkovito uresničitev pravice do izpodbijanja sklepa Državnega zbora pred Ustavnim sodiščem, nato pa pričakujeva ugotovitev, da je Sklep o zavrnitvi razpisa zakonodajnega referenduma o noveli ZZZDR, ki ga je sprejel dne 26. 3. 2015, nezakonit in v nasprotju z ustavo ter da posega v ustavno priznane temeljne pravice pobudnikov referenduma. Predlagava, da Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ali odpravi ter s tem odloči, da se dovoli nadaljevanje zbiranja podpisov za podporo zahtevi za razpis referenduma, zakonodajni referendum o noveli ZZZDR pa dopusti.

Metka Zevnik

Aleš Primc

Priloga: Obvestilo o sprejetju Sklepa o zavrnitvi razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah ZZZDR.Ljubljana, 2. april 2015