Predlagani zakonik otrokovo korist v zvezi s starševsko skrbjo opredeljuje kot skrb za otrokove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe. Predlaganih sprememb ni dopustno utemeljevati samo z vidika pravic istospolnih partnerjev, temveč je nujno njihovo pravico soočiti z ustavno pravico otrok do zagotavljanja njihove koristi, ki je temeljno vodilo za ravnanje in postopanje z otroki in velja tako za starše kot tudi za javne organe. Varovanje otrokovih koristi je namreč tudi v javnem interesu.

Pravice otrok so bile v konvencijah o otrokovih pravicah vedno utemeljene z otrokovo koristjo,  ki je objektivno priznana vrednota. Tretji člen Konvencije o otrokovih pravicah, ki jo je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov leta 1989, jasno navaja, da morajo biti “pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa,” otrokove koristi glavno vodilo. V nadaljevanju konvencija države pogodbenice zavezuje, da otroku zagotovijo takšno varstvo in skrb, kakršno je potrebno za njegovo blaginjo.   Veljavna in predlagana družinska zakonodaja   Ko beremo veljavni Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki družino opredeljuje kot življenjsko skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo, je jasno, da zakonsko besedilo sledi smernicam, ki jih podajajo konvencije o otrokovih pravicah. Predlog Družinskega zakonika pojem družine redefinira kot življenjsko skupnost otroka z enim ali obema staršema ali z drugo odraslo osebo, če ta trajno skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene dolžnosti in pravice. Tako se zdi, da skuša predlog zakonskega besedila zaobiti otrokove koristi na račun nekoga drugega.  

Vir: Revija Vzgoja, št. 45, april 2010  

(Opomba: Članek je napisan na osnovi sprejetih stališč Vrhovnega državnega tožilstva RS, ko je obravnavalo predlog Družinskega zakonika.)   Foto: splet