Rachel je javno objavila svojo mučno izkušnjo končanja življenja nerojenega otroka v odprtem pismu svojima nerojenima sinovoma – to sta Jude in Paul.

»Zame bosta vedno moje največje obžalovanje, moja najbolj boleča spomina, moja fanta. Čeprav sem končala vajino življenje še pred rojstvom, sem še vedno vajina mama. Sem samo mama dveh mrtvih otrok.«

Rachel v pismu pravi: «Dragi Jude in Paul, spominjam se svoje nosečnosti z obema, ne spominjam pa se, da bi slišala vajini prvi besedi, videla vajina lepa obrazka ali da bi vaju lahko pospremila prvi dan v šolo.

Ko sem zanosila s teboj, Jude, sem si želela samo, da ne bi bila noseča. Živela sem v strahu, čutila sem, da se bo moje življenje končalo, nisem videla izhoda. Strah je preglasil upanje. Ponujena mi je bila samo ena možnost, en izhod – splav. Nikoli nisem vedela, da bo končanje tvojega življenja začetek krhanja mojega psihičnega zdravja. Zanikanje me je kot senca spremljalo naslednja leta, samo občasno je eksplodiralo v napad jeze. To sta prvi stopnji žalovanja: jeza in zanikanje.

Paul, bila sem budna med postopkom končanja tvojega življenja. Slišala sem, kako je bilo tvoje življenje posesano iz mene. Omrtvela od bolečine sem gledala zdavnika, kako je prešteval dele telesčka, da se je prepričal, da je odstranil vse. Nihče mi ni povedal, da ne bom več našla miru. Nihče mi ni povedal, da nikoli več ne bom mogla zanositi. Nihče me ne more prepričati, da sem imela pravico izbrati končati tvoje življenje. Paul, nikoli ne bi smela biti moja zakonska pravica, da ti vzamem življenje. Moja pravica se konča, ko vpliva na drugega – rojenega ali nerojenega.

Žalosti me, da sta bila desetletja neimenovana. Ves čas sta bila v mojem srcu, v mojih spominih, kot sanje, ki sem jih poskušala pokopati. Bila sta moji napaki, moji najtemnejši skrivnosti in ko sem dovolj dolgo zatajevala svoja čustva, sta prerasla v »ko bi vsaj…«.

Ko bi vsaj spoznala, da moje telo nima štirih rok in štirih nog, ampak je vajino telo pripadalo vama. Ko bi vsaj spoznala, da človekove pravice vključujejo vajine pravice. Ko bi mi vsaj kdo rekel, da lahko obdržim otroka, da bom zmogla. Ko bi vsaj ne poskušala tega reševati povsem sama. Ko vsaj to ne bi bilo zakonito.

Jude in Paul, sta vedela, da ko se je končalo vajino živjlenje, je umrl tudi del mene? Da sem želela zapolniti praznino, ki je ostala z vajino izgubo, s prenajedanjem in bulimijo? Da sem drsela v temo, za katero danes vem, da je depresija?

Šele s pomočjo Rachel's Vineyard* sem lahko začela žalovati. Z njihovo pomočjo sem spoznala, da SEM mama.

Čeprav sem končala vajino življenje še pred rojstvom, sem še vedno vajina mama. Sem samo mama dveh mrtvih otrok. Danes sprejemam. da se vama vzela življenji. Vesta, da si želim, da bi lahko čas zavrtela nazaj, vendar ne morem. Kar pa lahko naredim je, da napišem to pismo in upam, da bodo v bodoče vsi otroci v vajinem položaju imeli pravico, da je njihovo življenje zaščiteno.

Rada vaju imam, Jude in Paul, in vama bom to do konca svojega življenja dokazovala z borbo proti laži, da je splav reproduktivna pravica, proti laži, da nista obstajala, proti laži, da je to največ, kar lahko storimo za mame.

Rada vaju imam,

mami

*Rachel's Vineyard je ameriška organizacija za pomoč ženkam, ki trpijo po splavu

https://www.spuc.org.uk/News/ID/384407/Aborting-you-didnt-stop-me-being-your-mum-I-became-a-mum-of-2-dead-children-Woman-writes-to-her-sons