V nedeljo je bilo posvečenje in umestitev Stanislava Zoreta, novega ljubljanskega nadškofa metropolita. Z imenovanjem frančiškana za voditelja ljubljanske nadškofije je papež Frančišek prineselj slovenskim katoličanom veliko upanja in veselja, da se bo katoliška skupnost v Sloveniji še bolj povezala in širila med Slovenci. V nadaljevanju si preberite intervju z nadškofom Zoretom, ki ga je pred dnevi objavil časopis Družina:

Na svoj god ste se vrnili z duhovnih vaj. Najbrž so bile priložnost tudi za razmislek o koreninah lastnega redovniškega in duhovniškega poklica, ki na nedeljo Kristusa Kralja vesoljstva s škofovskim posvečenjem dosega polnost. Iz česa je zrasel vaš duhovniški poklic?

Če povem zelo iskreno: na duhovnih vajah nisem toliko iskal in preverjal korenin svojega redovništva in duhovništva, ampak sem bolj skušal preprosto biti pred Gospodom in z Gospodom v molitvi, premišljevanju, tišini in se odpreti njegovim navdihom. Razmišljanje o koreninah svojega redovništva in duhovništva sem opravil prej: ko sem se odločal za slovesne obljube v frančiškanskem redu, ko sem se odločal za duhovništvo posvečenje …

… tudi ko vas je nuncij poklical in vprašal, ali sprejmete škofovsko službo?
Priznam, niti takrat ne – bolj sem razmišljal, na kakšen način bi »šel mimo« nuncijevega vprašanja (smeh).
Na svoji duhovni poti vidim božje delovanje na zelo nepretresljiv, nevsiljiv način: nobenih posebno velikih dogodkov, temveč stalna navzočnost, stalno vabljenje, stalno izzivanje z božje strani. Na to sem se skušal odzivati po svojih najboljših močeh in spoznanju. Več dejavnikov me je usmerjalo na to pot. Prvi je gotovo družina, v kateri sem bil rojen, ker smo v njej vero res živeli.

V Družinini reportaži iz vaše domače župnije je selski župnik opozoril na vlogo vaše mame. »Stanetov redovniški poklic izvira iz njene izjemno močne vere,« je med drugim dejal.
Da, mama je imela močno vero; bila je zvesta molivka; bila je zelo razgledana, kljub temu da ni imela kakšne posebne formalne izobrazbe. Izredno cenim neko njeno gesto, s katero je pospremila mojo odločitev, da grem v Kamnik k frančiškanom v malo semenišče. Bilo je po prvi gimnaziji. Še danes vidim ta prizor. Ko sva šla peš proti avtobusu, mi je rekla: »Vesela sem tvoje odločitve, a če boš spoznal, da to ni tvoja pot, vedi, kje si doma, vedno boš dobrodošel.« Svoboda, ki mi jo je izkazala z izrazom veselja ob moji odločitvi in hkrati odprtimi vrati pridi domov, če to ni tvoja pot, se mi je globoko vtisnila v spomin. Drugi dejavnik v mojem življenju je bil naš takratni župnik Tomazin. Pravzaprav ni bil nič posebnega, ne bi mogel izpostaviti kakšnega njegovega izrazitega talenta. A bil je srčno plemenit človek, kar je pokazal na vsakem koraku. To me še danes nagovarja. Pa zdaj že znana zgodba o sošolcu, ki mi je, ko smo kot vozači čakali na avtobus, rekel: »Stane, a greva pogledat k frančiškanom?« Še danes ne vem natančno, zakaj je to rekel. In sva začela hoditi k frančiškanom. Ko se oziram nazaj, prepoznavam, kako me je Bog spremljal: nevsiljivo, brez dramatičnosti, a vztrajno.

A človek mora biti za ta znamenja odprt. Vi ste očitno bili, zato ste lahko korak za korakom sledili Gospodu. Danes mladi, ki jih Gospod skuša spremljati s podobnimi znamenji, ta sredi hrupa sveta pogosto preslišijo, spregledajo.
Morda res. A saj tudi sam teh znamenj tisti čas nisem globoko zavestno sprejemal, jih razčlenjeval, analiziral. Spremljala so me, podpirala, vabila … Posebej upiral pa se res nisem, to že moram priznati (smeh).

S frančiškansko redovniško karizmo zdaj prihajate na čelo ljubljanske nadškofije. Dovolite mi ob tem najprej »tehnično« vprašanje: Ali ste odslej škofijski duhovnik ali še vedno redovnik, član slovenske province Svetega križa? Navsezadnje: kako boste oblečeni?
Seveda ne morem biti več član slovenske frančiškanske province in tako pod pokorščino provinciala ter hkrati na čelu nadškofije. Stvari res ne bi šle skupaj, ne bi bile pravno ustrezne. Tako sem zdaj inkardiniran v ljubljansko nadškofijo, v srcu pa ostajajo redovniške zaobljube in jih bom še vedno živel – seveda nekoliko drugače, ne na tisti osnovni način, kakor jih razumemo. A Frančiškov duh in vsa leta frančiškanskega življenja s prevzemom nadškofije ne bodo kar izginili iz mene. Morda se bo to kazalo že na ravni obleke, po kateri me sprašujete: oboje bom nosil, habit in talar – seveda ne hkrati (smeh).

Vam bo morda za zgled bostonski nadškof, kapucin Sean Patrick O’Malley?
On je, kolikor vem, skoraj dosledno v habitu. Jaz ne bom dosledno v habitu, a marsikdaj že. Pravzaprav se bom talarja moral šele navajati. Habit pa je kot »druga koža«, res je postal navada.

Svojega redovništva v novi službi torej ne boste »odložili«. Kaj specifično frančiškanskega želite prinesti vanjo?
V škofovsko službo posebno frančiškanskega …? (kratek premislek)
Rad bi ostal preprost. Frančišek je bil preprost, odprt človek. Vsak je lahko prišel do njega. To bi želel tudi sam v škofovski službi: biti odprt do ljudi, biti dovolj preprost, da mi ne bi na kakršen koli način kar koli »stopilo v glavo«. To močno škoduje opravljanju katere koli službe, kajti vsaka služba je v svojem resničnem bistvu služenje – služiti pa ne moreš tako, da si nad ljudmi. Potem je pomemben občutek za poslušanje. Pri frančiškanih so stvari na neki način zelo demokratično urejene; kdor koli je v predstojniški službi, mora poslušati in se potem znati odločiti. Znati poslušati pa ne pomeni postati neodločen, »cincar«. In zaupanje v ljudi, ki ga je Frančišek tako zvesto živel in nam ga kaže tudi papež Frančišek. Vse to želim tudi v novi službi živeti in ohranjati.

Nekoč ste rekli, da so sanje skoraj vsakega redovnika mirno življenje kaplana, spovednika, pridigarja. Zdaj se od teh sanj nepreklicno poslavljate. Kaj vam daje pogum, da z veliko mirnostjo in veseljem, o katerem govori vaše škofovsko geslo, stopate na zahtevno pot služenja na »vročem stolu« ljubljanskega nadškofa?
Res je, moje geslo je Veselite se v Gospodu. Izbral sem si ga zato, ker je v teh besedah povzeta vsa zgodba, ki jo ima Bog s človekom. Bog se na samem začetku veseli vsega ustvarjenega, posebno pa človeka. Skoraj bi rekel: je ponosen na človeka. Ko na novo začne odrešenjsko zgodbo, ko pride k Mariji, ji po angelu najprej sporoči: Veseli se! Jezus izrecno pove svojim učencem, takrat in danes, da je prišel zato, da bi imeli veselje, da bi ga imeli v izobilju in da nam ga nihče ne bi vzel. Evangelij ni nič drugega kot veselo oznanilo. Poudarjati veselje se mi zdi pomembno, celo nujno sporočilo za naš čas, v katerem neprestano poslušamo samo težke stvari, samo apokaliptične napovedi. Ljudje iz dneva v dan doživljajo eno samo bombardiranje z nesrečo, grozo, nasiljem. A Bog je nekaj drugega – Bog je veselje. V tem svetu je dovolj razlogov za veselje. To ne pomeni, da bi morali naivno odmislili stvari, ki so težke; ne tajimo jih, jih ne zanikamo, ne zatiskamo si oči pred njimi, a zavestno moramo odpreti oči za tisto, kar je lepo, dobro, plemenito v ljudeh in kar nam podarja Gospod Bog.

Kaj vam v ljubljanski nadškofiji zbuja táko veselje?
Marsikaj bom šele postopoma spoznaval. Naj se zdaj omejim le na eno stvar: bogato zgodovino naše nadškofije, ki nas lahko navdihuje in nas tudi mora navdihovati. A kot je nekoč rekel nekdanji frančiškanski generalni minister Carballo: »Ne bomo zaspali na lovorikah.« Poklicani smo, do to zgodovino dopolnjujemo, da jo z lastnimi potezami pišemo naprej skozi naš čas.
Prej ste dejali, da se s škofovsko službo odpovedujem sanjam o mirnem življenju pridigarja in spovednika. Le zakaj bi se jim moral odpovedati!? Že zdaj se zelo veselim srečevanj z ljudmi na župnijah ob najrazličnejših priložnostih – in tam bom pridigal, tam bom skušal po svojih najboljših močeh ljudem približati Boga veselja, Boga radosti, ki verjame vanje in jih ne zapusti. Kadar bo le mogoče, bom šel na župnijah v spovednico, tudi v stolnici.

Zdi se, da mnogi katoličani, ki ste jim postavljeni za pastirja, pa tudi neverni iz širše družbe na vaša ramena nalagajo izjemno visoka pričakovanja. Morda celo tako visoka, da so že pretirana in tako postajajo hromeče breme?
To so vaša pričakovanja, pričakovanja ljudi … Sam od sebe pričakujem, da bom naredil to, kar zmorem in znam – z božjo pomočjo in s pomočjo sodelavcev. Sam do sebe nimam pretiranih pričakovanj. Bolj kot misel, da bi me pričakovanja drugih bremenila, imam pred očmi neko drugo željo. Večkrat rečem Gospodu: Naj razočaranje ne bo preveliko, ko bodo začeli spoznavati, da vseh pričakovanj nisem sposoben, ne znam, ne zmorem izpolniti.

Ko ste se po imenovanju za nadškofa nedavno srečali s sobrati frančiškani, ste se pogovarjali tudi o naravi škofovske službe. Omenjena je bila zanimiva primerjava te službe s preroškim poslanstvom Janeza Krstnika. Vemo, da je bilo Janezovo preroštvo zaznamovano z odločnim, brezkompromisnim zavzemanjem za resnico, dajal je glas tistim brez glasu, bil na strani odpisanih … Vse to za visoko ceno osebnega tveganja.
Janez je imeniten, ampak ga je Jezus zelo »zrelativiziral«. Res je, postavil ga je najviše: Med rojenimi od žena ni večjega … A Jezus je ravnal drugače. Njegov pristop je bil drugačen do te mere, da je Janez v nekem trenutku celo zdvomil sam nad sabo. Poslal je k Jezusu z vprašanjem: Ali si ti tisti ali naj drugega čakamo? Saj Jezus ni končal nič drugače kakor Janez, a njegova drža je bila drugačna. Janez je govoril o sekiri, ki je nastavljena na korenine drevesa, Jezus pa je vabil k spreobrnjenju in govoril je o Bogu, ki je Oče in se razodeva v usmiljenju, odpuščanju in ljubezni do ljudi. To ne pomeni, da se je Jezus odpovedal resnici. Daleč od tega. Nikoli ni relativiziral nobene slabosti, nobenega greha. Nikoli ni nikomur rekel, češ, saj nisi taka nesreča, za kakršno se imaš. Ne! Ko je Peter rekel: Pojdi od mene, ker sem grešen človek, mu Jezus ni rekel: Peter, ne pretiravaj, ampak je rekel: Iz tebe bom – kljub slabostim – naredil ribiča ljudi. Zavezanost resnici v Jezusu in na Jezusov način je preroštvo, ki bi mu želel slediti, ne da bi nastavljal sekire na korenine.

Kaj pa zavezanost iskanju resnice o slovenski preteklosti? Najbrž se dobro zavedate, da prihajate na čelo krajevne Cerkve, ki je še posebej zaznamovana z delitvami, ki izhajajo iz nerazčiščene preteklosti. Kako se nameravate dotakniti te občutljive tematike?
Predvsem bi rad ostal svoboden. Ne bi rad pripadal nobeni struji, nobeni skupini, nobenemu idejnemu polu, nobeni stranki. Svoboden in zavezan resnici. Kot je oznanilo evangelija namenjeno vsem ljudem, mora biti tudi duhovnik – prav tako škof – za vse ljudi. Vsi morajo v njem imeti nekoga, ki jih posluša. To ne pomeni, da bo vedno vsem dal prav, ne pomeni, da bo vsaki stvari ploskal, a vsekakor bo poslušal vse ljudi in jih skušal povezovati. Naših problemov ne bomo rešili s tem, da jih zaostrujemo, zaostrujemo, zaostrujemo … Ali da delitve iz preteklosti zlorabljamo zaradi dnevnih potreb, ker hočemo z njimi ta trenutek doseči neke cilje. Ne, rešitev je, da se začnemo zares pogovarjati. Zdi se mi, da bo moral v naš prostor vstopiti duh Bernardke Lurške …

Prosim?!
Ko jo je policijski komisar Jacomet zasliševal in jo skušal ujeti na besedi, je v nekem trenutku izrekla stavek, ki bi po mojem prepričanju moral postati moto našega družbenega prostora: »Moja naloga ni, da vas prepričam; moja naloga je, da vam povem.« Pri nas je preveč prepričevanja in premalo pogovarjanja. V prepričevanju so vedno zmagovalci in poraženci. Poraženci? To nam ne leži, to nam je zoprno, zato naredimo vse, da se ne znajdemo v tej »kategoriji«. Učiti se moramo iskrenega pogovarjanja. K temu bi rad vabil in pomagal.

Učiti se moramo iskrenega pogovarjanja. K temu bi rad vabil in pomagal.

Najbrž to ne bo vedno preprosto. Naj to ponazorim z besedami, ki jih je nadškof Rode pred desetimi leti povedal svojemu nasledniku nadškofu Uranu: ob liku ljubljanskega nadškofa »pridejo na dan vsa notranja nasprotja, miselna razhajanja in zgodovinski antagonizmi, navzoči v slovenskem narodu«. Kako ravnati, da ne bi postali njihov talec, temveč razreševalec, »katalizator«?
Tu lahko le ponovim že povedano: Res ne bi rad, da bi me kdor koli »zvlekel« na svojo stran. Rad bi ostal zavezan resnici, in to resnici v ljubezni. Le tu vidim pot naprej. Vse druge stvari ne vodijo k rešitvi in le poglabljajo delitve – ne glede na to, kje te delitve nastajajo in kdo jih potrebuje. Resnica je zahtevna, zato pogosto bežimo pred njo. Pa ni potrebno. Jezus jasno pravi: Resnica vas bo osvobodila. Hkrati pa mora biti v zavezanosti resnici dovolj prostora za usmiljenje, sočutje, odpuščanje in sprejemanje drugega, tudi če ne sprejemamo njegovih misli in načel. To še ne pomeni, da smemo takega človeka izključevati. Samo tako lahko začnemo presegati stvari, ki nas že predolgo bremenijo in vlečejo nazaj. Koliko škode nam to naredi, koliko škode!

Ko že omenjava odnos do preteklosti. Kot svojevrstna »anekdota« je v javnosti zaokrožil podatek o vaši diplomski nalogi. V njej ste obravnavali podobo Cerkve v spisih Zdenka Roterja. Ali vam bodo ugotovitve iz diplome prišle prav glede na to, da isti ljudje očitno še vedno iz ozadja krojijo slovenski tukaj in zdaj?
Moram priznati, da sem sam že pozabil na svojo diplomsko nalogo. Je nekje na polici, a vsekakor ne med knjigami, ki jih jemljem v roke. Od takrat je minilo točno 30 let. Sloneti na razmišljanjih in analizah študenta iz sredine 80. let prejšnjega stoletja ne bi bil dokaz kakšne posebne prodornosti. Razmere in ljudje so se v tem času vendarle spremenili. Spomnim pa se, kako sva že takrat imela s profesorjem Francem Perkom, pri katerem sem diplomiral, različne poglede in sva zagovarjala različna stališča …

V čem je bila ta različnost?
Sam sem menil, da se pri dr. Roterju stvari spreminjajo metodološko, ne pa vsebinsko, profesor Perko pa je menil drugače. Ostala sva vsak na svojem. In tudi tako pokazala, kako pomembno je, da imaš dovolj prostora in notranje svobode, da lahko diplomiraš pri profesorju, ki misli drugače kot ti. Vendar ponavljam: Ljudi, stvari in razmere je treba videti danes in ravnati na podlagi današnjega spoznanja, ne pa na podlagi zaprašenih diplom.

Prej ste omenili sv. Bernardko Lurško. Ob pregledovanju izredno dolgega seznama knjig, ki ste jih prevedli za katoliške založbe, pade v oči dejstvo, da je velik del tega opusa povezan prav s svetniškimi osebnostmi. Ali je med njimi kakšen poseben zgled, na katerega se boste ozirali pri opravljanju škofovske službe? Poleg sv. Frančiška, seveda.
Vsak svetnik me navdihuje – vsak v neki svoji posebnosti. Navdihuje me z željo, da bi tudi sam poskušal na podoben način živeti z Bogom, ali pa me, ker morda ne morem scela sprejeti njegovega načina ravnanja, izziva z vprašanjem, kako bi si pa jaz lahko danes za podobno stvar prizadeval s takim ognjem, kot si je svetniška osebnost v preteklosti. V zadnjem času me posebej nagovarjata dva, trije svetniki. Pravzaprav še veliko več, a najbrž se moram za ta pogovor omejiti, ker nama bo sicer zmanjkalo prostora! (smeh)
Sv. Anton Padovanski: Stalnica njegovega življenja je bilo oznanjevanje, in sicer oznanjevanje, ki je povezovalo, ki je prinašalo spravo ne samo med družine, temveč tudi med mesta. To me zelo nagovarja. Sv. Janez Vianej: Kako narobe ga razumemo, ko ga imamo za nekakšnega preprosteža. A preprosteži smo pravzaprav mi, ker smo nevedneži – ne poznamo njegovega življenja. Janez Vianej je imel ob smrti knjižnico, ki je bila bogatejša od knjižnic njegovih učenih kolegov. V svojih knjigah je ob robu pisal opombe, veliko podčrtaval. Njegova moč v spovednici in na prižnici ni prihajala iz nič, temveč je prihajala iz študija. Vsak večer je, potem ko je bil ves čas na razpolago ljudem, eno uro še študiral. P. Pij: Izredno me nagovarja s svojo držo blagoslavljanja. Nobeno pismo ni šlo od njega, ne da bi ga blagoslovil. Vsakega človeka je položil v božji objem blagoslova, prav vsakega. Mati Terezija: V notranji praznini, v notranji neveri, kakor je doživljala svoje stanje, ne opusti niti ene zdravamarije. Ostaja dosledno zvesta. Pa ne samo to: vsak, ki jo sreča, doživlja v njej božjo bližino, božjo navzočnost.

Ne skrivate, da vam poseben zgled predstavlja tudi papež Frančišek. S čim vas zlasti navdihuje?
Papež je najprej pričevalec. Zakaj so njegove besede močne? Ker jih živi. Niso nekaj, česar se je le naučil, niso »proizvod« zgolj intelektualnega napora, temveč del življenja. Tako stopa v tisto kategorijo ljudi, za katere upravičeno trdimo: Samo pričevalci so lahko oznanjevalci našega časa. Naš rimski škof, kot se sam dosledno imenuje, živi zelo povezan z Bogom in božjo besedo. Prepričan sem, da se vsak dan, ne glede na to, koliko obveznosti ima, srečuje z božjo besedo, se pogovarja z njo, se pusti od nje nagovoriti. To se čuti iz vseh besed, ki jih pove. In končno: občudujem ga, ker je svoboden človek. Ostal je … Bergoglio. Seveda je postal papež Frančišek, a zato ni nehal biti Bergoglio. To svobodo izpričuje na vsakem koraku in se je tudi sam zaveda. Prav simpatično je bilo, ko so ga spraševali, kako mu gre protokol, pa je odgovoril: »Vem, da delam težave, a se bomo drug na drugega že navadili.«

Ali boste tudi vi delali težave svojemu protokolu?
(Smeh) Hvala Bogu, da ni takšen kot v Vatikanu!

Papež Frančišek pa v Vatikanu po korakih izvaja reformo kurije. Ali jo nameravate tudi vi na ravni ljubljanske krajevne Cerkve?
Naj vam odgovorim z anekdoto. Ko sem postal rektor Marijinega svetišča na Brezjah, sem prišel sem, na ljubljanski ordinariat, k nadškofu Šuštarju. Ko sem ga vprašal, kakšna so njegova pričakovanja v zvezi z Brezjami, mi je odgovoril: »Stane, prva stvar, ki ti jo želim povedati je: Brezje niso ne Lurd ne Fatima; Brezje so Brezje in naj tudi ostanejo Brezje.«
Povedati hočem tole: ljubljanska nadškofija ni Vatikan; ljubljanska nadškofija je ljubljanska nadškofija. A če že vlečete vzporednice: sami ugotavljate, da papež Frančišek »po korakih« uvaja spremembe. Ne gre za to, da bi vse spremenili le zato, da bo vse spremenjeno. Takšen larpurlartizem nima nobenega smisla. Ko se bodo pokazali koraki, ki se bodo po premisleku izkazali za potrebne, jih hočem in nameravam narediti.

Omenili ste »demokratičnost« oziroma zbornost, ki je bila značilna za vaše dosedanje vodstvene službe v frančiškanski provinci in v konferenci redovnih predstojnikov. Ali se boste tudi zdaj, ko ste »oboroženi« z močnejšo škofovsko avtoriteto, držali tega vzorca?
Kaj pa je avtoriteta? Avtoriteta mora pomagati rasti. Namen avtoritete ni, da »poreže« in naredi same pokorneže, uravnilovko. To ni njen smisel. Avtoriteta pomeni predvsem pomagati rasti: pomagati rasti drugim, da bodo drugi pomagali rasti meni. Kar znova pomeni: potrebno se bo pogovarjati, poslušati in slišati ljudi. Navsezadnje gre pri vodenju za koncilski vzorec. Koncil je na široko odprt vrata zbornosti v Cerkvi. Sad tega so škofovske sinode, ki jih od takrat naprej doživljamo razmeroma pogosto in se lotevajo najrazličnejših vprašanj, nazadnje družine. V to je dejansko vključena vsa Cerkev. Prisluhniti mnenju drugih pa, kot sem že dejal, ne pomeni biti neodločen, tudi če je neka odločitev povezana z določeno mero negotovosti. Na misel mi prihajajo besede provinciala sarajevske frančiškanske province p. Lovra Gavrana: »Glede na to, da je o tej stvari treba odločiti, jaz odločam tako – čeprav nisem popolnoma prepričan, da je to absolutno najboljša odločitev.« Najbrž se bom tudi sam kdaj znašel v takem položaju.

Opozorili ste na koncil. Za našo založbo ste prevedli knjigo Aktualnost in prihodnost koncila, ki jo je napisal kardinal Marc Ouellet. Ali je predstojnik kongregacije za škofe vedel, da ste prevedli njegovo knjigo?
Seveda je vedel. Knjigo so mu tudi poslali. Zanjo me je navdušil profesor Anton Štrukelj. Prav te dni na duhovnih vajah sem jo znova prebral – ker je res vredna branja. Prinaša zelo sveže, drugačno razmišljanje o koncilu. Močno me nagovarja. Kardinal se mi je za prevod tudi osebno zahvalil. Od tega je že več kot leto dni.

Ali vas je morda tudi zaradi tega prevoda bolje poznal, ko je predse dobil seznam »kandidatov« za ljubljanskega nadškofa, in tudi zato za vas zastavil kakšno dobro besedo več? Provociram …
(smeh) Zanesljivo ne. Res je dobil na mizo več »kandidatov«, a res ne vem, kdo so bili. Po ustaljenem postopku je potem tri predložil svetemu očetu in on je izmed teh treh izbral, kakor je izbral. To bo zame ostalo skrivnost.

Dejali ste, da se želite glede svojih odločitev posvetovati, a biti pri njihovem sprejemanju svobodni. Nasveti, kako bi morali ravnati pri prvih korakih škofovskega službovanja, ta čas prihajajo z vseh strani, tudi medijske. Novinarji objavljajo sezname ljudi »za odstrel«, zaznavajo domnevne lobije, ki jih morate nujno odrezati od vzvodov odločanja, vam narekujejo še druge poteze, ki bi jih najbrž morali izvesti, če bi želeli uživati njihovo naklonjenost. Ali jih boste upoštevali?
Znano je: Če hoče biti človek pri vseh priljubljen, bo kmalu od vseh odrinjen. Zelo slabo je, da bi kdor koli na odgovornem mestu – ne gre samo zame – slepo sledil vsem »dobrohotnim« nasvetom, ki jih je res polno z vseh mogočih strani. Spominjam se, kaj se je dogajalo, ko sem šel kot frančiškan v različne službe. Vedno, takšne so moje izkušnje, sem dobival nasvete in »karakteristike« različnih ljudi, češ, ta je takšen, oni takšen; s tem moraš ravnati tako, z onim tako. Če bi vsakič vzel s seboj to »brento«, bi bil onemogočen. Kdor pride na odgovorno mesto, mora sam spoznati, kdo so ljudje, ki jih tam srečuje, kako delujejo, ali lahko z njimi sodeluje ali ne. Na temelju lastne izkušnje in presoje mora sprejeti potrebne odločitve. Sicer bi moral, če bi upošteval vse »namige«, iste ljudi hkrati pošiljati proč in jih držati ob sebi.

Družine zaslužijo vso podporo – ne samo ljubljanskega nadškofa, temveč vse družbe in tudi politike.

Kakšen medijski »konzument« ste?
Bolj slab, bo morda kdo rekel. Danes se mora človek že skoraj varovati, da ne zapade v odvisnost od »informacijske potrošnje«, saj bi sicer lahko vsake pol ure »skakal« na internet, češ, bogve kaj vse se je ta čas že zgodilo, kar »ne sme« iti mimo mene. Preberem glavne vesti in komentarje nekaterih komentatorjev, ki znajo po mojem mnenju dobro povezati stvari, pokazati njihovo ozadje in širše vplive. Mislim, da je to dovolj – tudi za to, da veš, za kaj moliti!

Kakšen je vaš pogled na gmotne temelje, potrebne za delo Cerkve in njenih ustanov? Po mariborski polomiji bi tudi mnogi katoličani najraje videli, da Cerkev ne bi imela nobenega opravka z denarjem, nepremičninami … Kako na to dilemo odgovarja ekonomski priročnik, ki ste ga prevedli za interno rabo pri frančiškanih?
Tudi sam bi morda najraje videl, ko bi Cerkev ne imela ničesar, saj bi bilo življenje potem veliko bolj preprosto. A to ni stvaren pogled. Cerkev ni samo duhovna resničnost, ampak je tudi zelo konkretna družba. Zato za svojo dejavnost potrebuje tudi gmotna sredstva. Ko sem hodil po ljudskih misijonih, je bilo v pogovorih po skupinah pogosto sproženo vprašanje o premoženju Cerkve. Vedno sem bil mišljenja – pred Mariborom, med Mariborom in danes –, da ni problem v tem, da Cerkev ima materialno premoženje, temveč gre za to, kako ga upravlja in uporablja: da ga upravlja evangeljsko in uporablja ne za to, da bomo v Cerkvi dobro živeli, temveč da bomo s premoženjem služili ljudem in tako evangeliju. Služiti evangeliju pa recimo pomeni skrbeti tudi za šolstvo. Izobraževati pomeni osvobajati ljudi. Kamor koli pride Cerkev, začne skrbeti za šolstvo, za zdravstvo, za osnovne higienske potrebe ljudi, za karitativno dejavnost. To je evangeljsko služenje človeku. Dokler Cerkev v ta namen odgovorno uporablja sredstva, naj jih ima. Omenili ste priročnik o frančiškanskem upravljanju ekonomije. Ta poudarja tri stvari: preglednost, ki je eden temeljev za odgovorno upravljanje premoženja …

Ali bo torej Družina spet objavljala škofijske bilance?
Sem za to, a najprej moram izvedeti od drugih ordinarijev, zakaj bilance niso več na tak način javne.

Oprostite, ker sem vas prekinil.
Poleg preglednosti sta ključnega pomena še etičnost in solidarnost. Premoženje nikoli ne sme biti ujeto v sebičnost, služiti mora potrebnim.

Glede na pretekle izkušnje je utemeljena domneva, da vas bo splošna javnost na novem položaju gledala predvsem skozi politična očala. V kolikšni meri je nadškof v prestolnici tudi neke vrste politik?
Sam se ne zdaj ne nikoli prej nisem videl kot politika in se tudi nikoli ne bom. Duhovnik in škof oznanja evangelij, skrbi za bogoslužje in živi vero skupaj z božjim ljudstvom. Jasno pa je, da stopa v dialog s svetom okoli sebe – kakor vsak človek. Ljudje ne živimo zaprti, izolirani, temveč stopamo v dialog s svojim okoljem. To dialoško okolje bo verjetno drugačno kot prej, ko sem bil provincial pri frančiškanih. Nikakor pa ne mislim, da bi moral zaradi spremenjenega okolja, v katerem ima svoje mesto tudi politika, sam postati politik. Politika je stvar politikov; to je vprašanje, ki se mu morajo posvetiti laiki, tudi krščanski laiki, zelo resno in odgovorno. Zase pa priznam, da se v politiko, gospodarstvo in druga področja javnega življenja že nekaj let bolj ali manj vsak dan vmešavam z molitvijo za nosilce odgovornosti na teh področjih. In to mislim delati tudi v prihodnje.

Srečali ste se že s predsednikom vlade, skupaj sta se zavzela za vnovično vzpostavitev rednega dialoga med državo in Cerkvijo, ki bi pripomogel k vsebinski razpravi in reševanju odprtih vprašanj. Ali se že kažejo konkretnejši okviri takega dialoga?
Vedeti morate, da so to stvari, ki jih moramo peljati na ravni Slovenske škofovske konference. Ničesar nočem prejudicirati. Je pa moja osebna želja, da bi z obeh strani prišlo do konkretne pobude za vnovično oživitev komisije, ki je delovala v 90. letih in skušala reševati odprta vprašanja. To je ne nazadnje zelo poudarjena vrednota Evropske unije: trajen, pregleden in spoštljiv dialog med državo in verskimi skupnostmi. Ne pričakujem ničesar takšnega, kar ne bi sodilo v normalnost evropskega prostora.

Na predstavitveni tiskovni konferenci, ko ste pred mesecem dni odkrito odgovarjali na novinarska vprašanja, ste omenili, da je ena bistvenih zadev, ki bi jo bilo dobro doreči v dialogu z državo, »pravilno umeščanje verouka«. Ali ste lahko že konkretnejši? V kakšno smer gre vaš predlog?
Gre za to, da ovrednotimo čas in napor, ki ga verni otroci in njihovi starši vložijo v verouk oziroma v versko vzgojo, če govorim širše, ne samo za katoliško Cerkev, temveč tudi za druge verske skupnosti. Zdi se mi krivično, da to ni primerno ovrednoteno. Že takrat sem dejal: Če znamo vrednotiti najrazličnejše krožke in imajo ti neko mesto v našem šolstvu, bi lahko ovrednotili tudi verouk. Pri tem nikakor ne mislim, da bi spreminjali sistem, ki ga imamo. Zelo dobro je, da so vse dejavnosti, povezane z veroukom, umeščene v župnijo. Poslušam komentarje od drugod, denimo iz Hrvaške in Poljske. Tam imajo negativno izkušnjo, da so župnije po uvedbi verouka v šolah ostale brez življenja. Ni več živžava, otroškega vrišča in tekanja, vse dinamike, ki se ob otrocih in zanje ustvarja v župnijah. To mora ostati. Če pa to primerno ovrednotimo, po mojem prepričanju ne kršimo nobenega zakona in nobene odločbe ustavnega sodišča.

Ste zagovornik morebitnih nadaljnjih sporazumov med Svetim sedežem in Republiko Slovenijo?
To pot bi vsekakor podprl. Pomembno se mi zdi ustvarjati stabilne razmere za delovanje, ki jih taki sporazumi omogočajo. Ne gre samo za položaj katoliške Cerkev, ki je sicer izpostavljena zaradi številčnosti, temveč za vse verske skupnosti. Nerodno je, če vsaka vlada začne razmišljati, kako bi oblikovala življenje in pogoje delovanja verskih skupnosti. Na tem področju je pomembna trdnost ureditve. Navsezadnje se potem tudi vsaki vladi ni treba ukvarjati s tem vprašanjem, saj ima dovolj drugih težav.

Nestabilnost v državno-cerkvenem razmerju se je v zadnjih letih kazala zlasti v poskusih spreminjanja zakona o verski svobodi. Sodeč po besedah ministrice za kulturo sedanja vlada posegov v zakon ne predvideva. Kakšna so vaša pričakovanja glede zakonodajnega okvira?
Vesel sem, da se je sedanja vlada odločila, da ne bo posegala v veljavni zakon o verski svobodi, ki ga skoraj vse verske skupnosti v Sloveniji takšnega, kot je, ne le sprejemajo, temveč tudi izrecno podpirajo. Nobene potrebe ni, da bi ta vprašanja znova odpirali; tudi verske skupnosti si ne želijo tega. Čas krize zahteva vse naše moči na drugih področjih.

Pesnik in prevajalec sta oznaki, ki ju tudi Wikipedia dodaja vašemu imenu. Ste torej kulturnik. V kolikšni meri je sodobna sekularizirana družba, ki sicer pogosto išče duhovnost, odprta za krščanska kulturna obzorja?
Moram priznati, da nisem vedel, kako me predstavlja Wikipedia. Res sem napisal kakšno pesem in kaj prevedel, a zaradi tega sebe še ne bi imel za pesnika in prevajalca. To je bil del mojega prostega časa. Zdelo se mi je dobro, da vpogled v besedila, ki jih skozi prevajanje temeljiteje berem, omogočim tudi drugim.
A sprašujete me o dialogu Cerkve s kulturo. Ta dialog je nujno potreben. Tu je treba odpirati prostor. Pomembno pa se mi zdi, da ni samo Cerkev tista, ki odpira vrata kulturi, temveč, kar ste že sami nakazali, da se tudi kultura odpira duhovnosti. Kajti če kultura ni v dialogu z duhovnostjo, če tega dialoga ne išče ali ga morda celo noče, je obsojena na začasnost. To je kultura današnjega dneva, ki se je že jutri ne bo nihče več spominjal. Je muha enodnevnica. Pa ne verjamem, da bi si kultura to želela. Vsako ustvarjanje hrepeni po trajanju, če ne celo po brezčasnosti. Kultura mora postati ne samo tisti dejavnik, ki ugotavlja stanje duha v družbi, to je vsekakor njeno poslanstvo, ampak mora pomaga oblikovati konkretnega človeka za jutrišnji dan, ko prinaša upanje in luč. Luč je, samo odstreti, pokazati jo je treba. Če kultura tega upanja in te luči ne prinaša, je namenjena sama sebi. Vse, kar je namenjeno le samemu sebi, pa prej ali slej zamre in umre. Še enkrat: kultura je v našem času zelo poklicana v dialog z duhovnostjo – ne pravim, da zgolj s krščansko ali še določneje s katoliško. Kultura brez dialoga z duhovnostjo ne preživi.

Pogled v vaše dosedanje delo pokaže, da ste posebno pozornost namenjali družinam, kar se je denimo kazalo s tem, da ste povezani z Aninim skladom. Tudi v izjavi, naslovljeni na duhovnike svoje nadškofije, ste zapisali, da želite »veliko časa in moči posvetiti našim družinam«. Zakaj se vam to delo zdi tako pomembno, da ga postavljate tako rekoč na isto raven kot oznanjevanje evangelija in podeljevanje zakramentov?
Ker gre pri družini za globoko notranjo povezavo, za neko celoto. Namreč: evangelija ne oznanjamo brezobličnim posameznikom, vedno je namenjen konkretnemu človeku, ta pa živi v družini. Družina je njegov življenjski prostor: tam raste, tam se oblikuje, tam dobiva svojo hrbtenico, samobitnost. Po drugi strani pa živimo v času in ozračju, v katerem je družina zelo »bombardirana«. Na zelo različne načine ji skušajo jemati samostojnost, poslanstvo, notranje veselje. Živeti v družini je veselje. Zato se mi zdi tako pomembno skrbeti za družino. V letih pri Aninem skladu sem opazoval te družine. To so sicer praviloma družine, ki imajo več otrok, a to ne pomeni, da imajo vse recimo deset otrok. Na srečanja so prihajale tudi družine z dvema, tremi otroki – zaradi ozračja, ki se je tam ustvarjalo. Zlasti pri mamah sem videl, kako so z leti postajale vedno bolj ponosne na svoje družine, na svoje otroke. Ta naša pogosto tako anemična zahodna družba potrebuje sporočilo veselja, ki prihaja iz zdravih družin, ki so ponosne na to, kar so. Ljudje iz takih družin bodo takó, veselo in ponosno, nastopali tudi v družbi, gospodarstvu, politiki, znanosti, umetnosti, kulturi. Zato družine zaslužijo vso podporo – ne samo ljubljanskega nadškofa, temveč vse družbe in tudi politike.

Pa sva se vrnila na začetek pogovora. Zdi se, da želite prav veselje vplesti kot rdečo nit vaše škofovske službe.
Ne samo svoje službe. Rad bi, da bi se veselje prepletalo skozi življenje vsakega človeka. Vsak človek ga je vreden in je ustvarjen zanj: ustvarjen je iz božjega veselja za božje veselje; prihaja iz Ljubezni, da bi rasel v Ljubezen.

Bogomir Štefanič

• Družina.si