Po novem slovarju LGBTQ aktivistov naj bi bili običajni ljudje, ki sprejemajo svoj spol, ne glede na to ali so moški ali ženske,  cis-osebe.

Potrebo po novi klasifikaciji vseh ljudi utemeljujejo s travmami in občutki krivde, s katerimi se soočajo mnogi otroci, katerih starši so transseksualni - zanikajo svoj biološki spol ali so ga spremenili. Da bi preprečili "diskriminacijo" transseksulnih oseb in ne povzročali občutkov krivde, so si LGBTQ aktivisti izmislili novo poimenovanje za ljudi, ki sprejemajo svoj naraven spol: cis-osebe (ang. cisgender). Nič več ni naravno ali normalno. Vsak je nekaj: eni so "cis", eni "trans", tretji spet nekaj tretjega itn. In kar je ključno, vse je enako dobro, za otroke naj ne bi bilo razlik, pri kakšnem tipu staršev živijo. S tem poimenovanjem naj bi bile torej rešene travme otrok, ki živijo pri transseskualcih.

Ženske, ki smo sprejele svoj naravni spol, se zavedamo, da smo ženske in želimo biti ženske, ter moške, ki so sprejeli svoj biološki spol, se zavedajo, da so moški in želijo biti moški, so LGBTQ aktivisti poimenovali kot cisgender oziroma cis-osebe. Kakor kaže LGBTQ aktivisti na spreminjanje jezika veliko dajo in ves čas izumljajo nove in nove besede. Namesto da bi poskrbeli za lastno "vsakdanje življenje" ves čas vso okolico obremenjujejo z novimi izrazi, otroke, ki živijo v njihovih zvezah pa - kot kaže čedalje več pričevanj - z občutki krivde. 

Nek otrok je na KidSafe by Colage zapisal:

"Kako naj s svojimi starši govorim o svojih lastnih bitkah, čustvih in občutkih zatiranja, ko spremljam njihove boje, ki izhajajo iz tega, da so transseksualni. Zavedam se, da imam kot cis-oseba velik privilegij. Trudim se, da bi se vsak trenutek zavedal, da ob koncu dneva nobena od mojih težav ne more biti tako pomembna, kot so težave mojih staršev. Nočem jih socialno izključevati ali biti neprijazen do njih, kljub temu pa je to zelo težko. Poskušal sem najti način kako bi lahko s starši govoril o tem in bil čim bolj nesebičen, žal pa imam občutek, da nisem prišel nikamor. Imate kakšen nasvet zame?"

Admin, ki je odgovoril zaskrbljenemu otroku sploh ni zanikal otrokove predpostavke, da ima zato, ker sprejema svoj biološki spol privilegij. Kakšen privilegij, lepo prosim! Nihče na tem svetu nima takšnega privilegija, da bi bil brez težav, vsi jih imamo, ne glede na to, kakšnega spola (mislimo, da) smo. Vsi imamo tudi pravico do svojih občutkov - kakor je tudi admin kasneje dodal - "nismo pa odgovorni ali še huje krivi za stiske svojih staršev, ki so bolni in imajo težave s prepoznavanjem svoje spolne identitete". 

V takih primerih se pokaže neskončna nesebičnost in ljubezen otroka, ki brezpogojno ljubi svoje starše, hkrati pa se boji, da bi jih s tem, da je drugačen od njih prizadel. Še huje, diskriminiral. Strah otrok, ki živijo v LGBTQ zvezah, da ne bi z diskriminacijo prizadeli svojih staršev in njihovih partnerjev/ic je izjemno pogost in se zdi, da ga aktivisti celo načrtno spodbujajo.

LGBTQ aktivisti, ki sami zase niso prepričani kakšnega spola so oziroma hočejo biti, so res neverjetni. Nič več ni naravno ali normalno. Vsak naj bi bil poseben eni trans, eni cis, tretji bodo spet nekaj drugega. Njihova logika je: če ni nič naravno ali normalno, tudi odklona od narave ne more biti. In smo vsi enaki in je vse enako, in je za otroke vse enako itn. 

Vesna Vilčnik