Danes je Cerkev pri Jezusovem grobu in premišljuje njegovo trpljenje in smrt. Spominjamo se dogodka, da je šel Kristus v kraljestvo mrtvih in pravičnim oznanjal odrešenje. Zato ta dan Jezusa častimo v Božjem grobu. Na Veliko soboto ni nobene maše do večera. Pri nas pa je navada, da prinašamo k blagoslovu velikonočna jedila. Zvečer je Velikonočna vigilija, ki ji pravimo tudi kraljica katoliškega bogoslužja. Vigilijo sestavljajo: Slavje luči, besedno bogoslužje, krstno slavje in evharistično bogoslužje.

Blagoslov velikonočnih jedil

Velikonočna jedila blagoslavljamo na Veliko soboto v povezanosti s češčenjem pri Božjem grobu ali pri samostojnem bogoslužnem opravilu (npr. v kapelah, pri križih, …). Namen blagoslova je, da se zavemo Božje dobrote in darov, ki smo jih prejeli od Boga. Velikonočna jedila v domu in družini ustvarjajo »Božje okolje« in so podoba velikonočne večerje, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci, ter mašne daritve – velikonočne gostije, na katero smo vsi povabljeni. Blagoslov se začne z besednim bogoslužjem, ki mu sledi nagovor in prošnje za vse potrebe. Sledi blagoslov velikonočnih jedi, ki niso samo jed, ampak tudi znamenja z globoko simboliko:

Kruh je znamenje Božje dobrote in človekovega dela. Kot znamenje življenja nas spominja na Kristusove besede o zrnu, ki mora v zemlji umreti, da lahko obrodi sad (prim. Jn 12,24). To zrno je Kristus, ki je moral skozi trpljenje in smrt. Jezus je v puščavi kruh tudi čudežno pomnožil. V molitvi duhovnik prosi, da bi verniki kruh uživali s hvaležnostjo ter ga v sv. obhajilu spoštljivo prejemali.

Meso (šunka) je podoba Jezusa Kristusa, ki je pravo velikonočno Jagnje, ki je bilo darovano za naše grehe. Spominja nas tudi na velikonočno jagnje, ki so ga Izraelci uživali v spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti.

K blagoslovu prinesemo pet rdečih pirhov, ki simbolizirajo pet Jezusovih ran oz. kaplje krvi, so pa tudi podoba groba in simbol vstajenja. V jajcu se namreč skriva življenje, ki ob določenih pogojih zdrobi lupino in prikljuje na dan. Lupina je podoba skal, ki so zapirale Kristusov grob, a jih je Kristus ob vstajenju razprl.

Korenine hrena nas spominjajo na tri žeblje, s katerimi je bilo Jezusovo telo pribito na križ. Ko okušamo njegovo ostrino, se spomnimo, da je Kristusovo trpljenje cena našega odrešenja. Grenkoba nas spominja na Kristusovo žejo na križu, ki je bila predvsem žeja po človeški in Božji bližini.

Duhovnik ob koncu molitev pokropi vsa jedila z blagoslovljeno vodo.

Velikonočna vigilija

V temino cerkve ponesemo to luč in ob trikratnem vzkliku : »Kristusova luč!« prižgemo sveče. Ves prostor se spremeni v svetlobo.  Vsak drži v roki to, kar je postal v svoji notranjosti že ob svojem krstu – čista luč po Jezusu Kristusu, ki je Luč sveta.

Hvalnica sveči

Prižgali smo sveče in sedaj bomo poslušali slovesno hvalnico sveči, Kristusu, ki je v tej noči premagal temo greha. Hvalnica velikonočni sveči naj nas navdaja s spoštovanjem, z veseljem, s hvaležnostjo, kesanjem in češčenjem.

Berila

Sledi vigilija ali bedenje ob poslušanju Božje besede. Pri branju Svetega pisma, ki se je prepletalo z molitvijo in petjem, so naši predniki prebedeli vso noč. Prikazana je vsa zgodovina odrešenja. Ob Slavi se zopet oglasijo orgle in zvonovi. Po berilu duhovnik slovesno zapoje vstajenjsko  ALELUJO.

Krstno bogoslužje

Branje Svetega pisma nas je uvedlo v krst. Že od nekdaj so v tej noči svetlobe krščevali ljudi. To je priložnost, da obnovimo krstno obljubo, ki je vedno oseben in zmeraj nov odgovor na sprejetje Kristusa. Litanije vseh svetnikov predstavljajo začetek krstne slovesnosti in pomeni, da je celotno odrešeno človeštvo poklicano k »studencu žive vode«. Zato bomo po blagoslovu krstne vode s prižganimi svečami v rokah izpovedali krstne obljube.

Delno povzeto po spletni strani zupnij Kamnik in Sveta Trojica v Halozah