Objavljamo celoten (nekoliko lektoriran) magnetogram nagovora ddr. Klemena Jakliča, predavatelja na Harvardu, ki ga imel 11.7.2014 na Komisiji za peticije ter človekove pravice in enake možnosti. Spregovoril je o pravnih posledicah nezakonitega in protiustavnega procesa proti Janezu Janši. Gre za nekoliko daljše besedilo, vendar so zapletena pravna vsebina ter pravne napake, ki so bile zagrešene v postopku, predstavljene na zelo poljuden način, tako da so razumljive najširšemu občinstvu. Vabljeni k branju!

Ddr. KLEMEN JAKLIČ: Hvala lepa gospa predsednica za besedo. Hvala lepa tudi mojemu predhodniku (dr. Lovro Šturm op. ur.), nenazadnje tudi za iztočnico. Ravno tam sem mislil nekaj besed dodati v zvezi s tistim primerom evropskega sodišča. Še pred tem pa bi rad povedal, zakaj sem danes tukaj. Danes sem tukaj zaradi človekovih pravic in zaradi demokracije. Popolnoma se strinjam z mnenjem Davida Tasića, ki sem ga slišal včeraj in ki je rekel: »Pozabimo na delitve, ki nas skozi zgodovino spremljajo«.

Tukaj ni več vsiljene ločitve na levico in desnico. Ogroženo je samo bistvo demokracije, ki ne more biti ne leva, ne desna. Demokracija je ena sama. Tukaj gre za samo bistvo demokracije, za svobodo naše družbe. Tukaj gre za kogarkoli, ki bi se znašel v istem položaju nepoštenega sojenja. Gre za človekove pravice vseh nas. Kadar gre za vprašanje človekovih pravic in temeljev svobodne demokratične družbe, svobodnega procesa oblikovanja politične volje, takrat so dolžni vsi, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami – akademiki, znanstveniki, predavatelji – povzdigniti svoj glas. Pa ne samo to, seveda tudi inštitucije, pravzaprav vse inštitucije v državi. Je pa moje opažanje tekom let študija tega področja, ukvarjanja s tem področjem, da je dejstvo, da imamo vedno ljudi v družbi, ki nosijo v sebi občutek svobode, kot pravi Shakespeare: so ga posesali z materinim mlekom. In imamo tiste, ki so si ga sicer precej dobro priučili v demokraciji, če imajo to srečo, da so bili rojeni v demokraciji, ampak ga niso posesali z materinim mlekom. Ga nimajo v sebi in to se vidi ob takšnih primerih. To se vidi na vsakem koraku. To tisti, ki imajo ta občutek intimno v sebi, vidijo.

To se vidi tudi v tem primeru. Tudi glede tega vprašanja nekateri trdijo, da je proces demokracije v Sloveniji zaradi več let trajajočega procesa (procesa Patria, up. ur.) bistveno okrnjen, da je ta svoboda, o kateri je govoril David Tasić na preizkušnji. In imamo tiste, ki zamahnejo z roko in rečejo, kaj se pa greste, seveda so volitve legitimne. Tisti v isti sapi tudi trdijo, da je kritika nedopustna, tisti drugi, ki sem jih omenjal, tisti prvi z občutkom za svobodo, z občutkom za demokracijo, pa si tega ne pustijo vzeti in zato sem jaz danes tukaj. Tega svojega občutka si ne pustim vzeti. Namreč, od tega branika demokracije, od tega subtilnega elementa v demokraciji, je odvisno preživetje in napredek demokracije, napredek pravne države in pa postopen zdrs ali pa postopen zdrs nazaj v sistem nesvobodne demokratične družbe, neke formalne demokracije, ki krši človekove pravice, ki ne zagotavlja enakih možnosti v političnem procesu in politični tekmi.

Evropskemu sodišču je to, kar sem zdaj povedal kristalno jasno. Tam sedijo ljudje, ki imajo intimno občutek za svobodo. Verjetno vsi, jaz bi rekel vsi, ko preberem njihove sodbe. Tam se nikoli ne postavi vprašanje ali je vmesno kritizirati sodišča pri njihovem odločanju. Tudi v konkretnih primerih, ne samo splošno. Tudi v konkretnih primerih. Zato obstaja cela veriga primerov. Jaz niti ne vem, da je nekoč bilo drugače, morda nisem še dovolj star, da bi vedel, da je nekoč bilo drugače. Še nisem tega slišal. V okolju, iz katerega prihajam (Univerza Harvard, op. ur.), je to popolnoma jasno, prav tako, kot sem rekel, je jasno, evropskemu sodišču za človekove pravice.

Primer Erdogan proti Turčiji

V omenjeni sodbi Erdogan proti Turčiji, to je zgolj zadnja sodba iz maja 2014, obstaja pa veriga teh sodb, je sodišče ponovno pometlo z argumentom, češ, da se sodišč ne kritizira, da se jih ostro ne kritizira. Šlo je za vprašanja, pravzaprav za zanimivo, podobno vprašanje. Vprašanje izbrisa prepovedi ene političnih strank in kandidature te stranke na volitvah. To je bila pobuda za ustavno presojo, in večina sodnikov, bila so tudi ločena mnenja, večina sodnikov je presodila, da se lahko takšno stranko prepove. Razvila se je žgoča debata, burna debata, javna debata o tej odločitvi. Akademiki so k temu pristopili, pojasnili so svoja stališča, nekateri celo očitali, da gre za intelektualno inferiorne sodnike, ki karakterno niso sposobni biti odprtih glav, saj zgleda, gre za sodnike, ki ne poznajo prava, ki ne poznajo demokracije in ju niti ne želijo spoznati, niti ne želijo sprejeti. Gre za, če citiram, »nekompetentne osebe, ki odločajo pristransko«, to je bil naslednji očitek, popolnoma pristransko, subjektivno pristransko, niti ne objektivno pristransko. In da so bili pod pritiski, in da so namesto avtonomnih odločitev sodnikov odločali pritiski. Ti sodniki so bili, so se čutili prizadete, trdili so, da gre za poseg v njihovo integriteto, v njihovo čast ter v sodstvo, kot celoto, da gre za izpodkopavanje temeljev pravne države. Argument se sliši tako zelo poznano.

Evropsko sodišče je pometlo s tem argumentom, reklo je, ponavljamo znova, »we« …/nerazumljivo./…, da so zadeve, ki se tičejo delovanja pravosodja in sodnega sistema, vprašanja splošnega interesa, ki uživajo zaščito po členu 10, to se pravi Evropske konvencije, svobode izražanja. Takšno izražanje teh akademikov, takšno ostro izražanje, prispeva k debati, pravi sodišče, ki je splošnega interesa. Glede vprašanja, kako je sodišče odločalo o neki zadevi, ki je že bila predmet burne, žgoče debate v državi in do menja katerih, teh akademikov, je imela javnost legitimen interes biti informirana. Nadalje je sodišče razložilo, citiram: »člani sodišč, ki delujejo v svoji uradni vlogi sodnikov, morajo pričakovati, da so predmet širših mej sprejemljive kritike znotraj teh mej, kot običajno velja za običajne državljane«. »Tako, kot politiki«, to je naprej citat, »tako velja približno tudi za sodnike, morda rahlo manj, kar se tiče teh mej«. Izraz je »slightly lesser extender”, rahlo manj, pri čemer sodišče v nadaljevanju tudi razloži, da je to odvisno od stopnje in od očitane kršitve v konkretni zadevi. Čim bolj huda je očitana kršitev, tem večja je, tem širše so te meje dopustne kritike. To se tudi sliši znano, ne nazadnje Ustavno sodišče opozarja, da gre za, citiram: »hude očitke hudih kršitev človekovih pravic«.

Toliko, kar se tiče svobode izražanja in kritike sodišč tudi v konkretnih primerih, s strani stroke pa tudi javnosti, to je nesporno dejstvo. O tem nima smisla razpravljati. To žali občutek svobode ljudi, to ovira temeljne predpogoje nadaljnjega razvoja svobodne demokratične družbe, nadaljnjega napredka pravne države. Sodišče pravi: »takšna kritika je zaželena, je v legitimnem, javnem interesu«.

Primer Baka proti Madžarski

Obstajajo tudi drugi primeri seveda, na primer BAKA proti Madžarski, kjer se ta zadeva aplicira tudi na same inštitucije države, ne zgolj na posameznike. Tudi to bo izzvenelo precej znano. Predsednik Vrhovnega sodišča je ostro kritiziral ostale sodnike, redno sodstvo, zaradi neodvisnosti, zaradi pristranskosti pri sojenju. Kritiziral je trajni mandat. Želel je ostrejše reze, če naj se nekaj premakne na področju pravne državi v njegovi domovini. Prav tako je v tem primeru naletel na ostro kritiko doma, češ to ni dovoljeno in tudi to zveni nekam znano. Tudi na Madžarskem očitno so govorili o, kako je že?, »mehkem trebuhu« madžarskega sodstva. Evropsko sodišče je pometlo s takimi argumenti tudi v tem primeru. To so zadeve splošnega javnega interesa in v tem primeru, v primeru institucije, ne samo pravica teh posameznikov, ampak celo dolžnost glede na njihovo ustavno vlogo, da v primeru potencialnih kršitev človekovih pravic, še posebej, če gre za hude očitke potencialnih kršitev inštitucije države, o tem razpravljajo.

Kršitev človekovih pravic in temeljnih demokratičnih pravic v obsodbi Janeza Janše

Tudi osebno mislim, da je celo primerno razpravljati o tem, v času pred volitvami in pozdravljam tiste, ki ste se današnje seje udeležili. Jaz bi si želel, da bi bila razprava čim bolj pluralna, da bi gledali na to stvar iz čim več vidikov. Jaz pravzaprav nisem prijatelj razprave v ozkih krogih brez pluralizma. O tem bi morali imeti različna mnenja in jih soočati. To je tisto, kar je naš cilj, to je tisto, kar je najbolj v smislu javnega interesa, zato pozdravljam tiste, ki ste vseeno prišli. Da pa je ta primer resen, smo v javnosti govorili številni pravniki, pa tudi nepravniki. O tem so se izrekala do sedaj že sodišča, že tudi Ustavno sodišče kot sem rekel, govori o očitanih hudih kršitvah in tako naprej. Vsakič se primer pojavi, oziroma se nekaj velikega zgodi, v tem primeru tik pred volitvami. To je popolnoma nedopustno z vidika temeljne pravice do svobodnih in poštenih volitev. In ne morem skozi vse, celo vrsto pravic, ki so bile tukaj navedene, tudi v ustavni pritožbi in o katerih Ustavno sodišče, mimogrede o večini teh pravic, ni reklo ničesar, jih je pravzaprav zamolčalo. To je svojevrsten problem. V takih primerih gre po evropski judikaturi in po judikaturi Ustavnega sodišča pravzaprav za očitno kršitev pravice do učinkovitega pravnega varstva, ko se pritožiš zavoljo, recimo, sedmih kršitev človekovih pravic, sedmih različnih vidikov, odgovor pa dobiš samo v enem ali maksimalno dveh. Od tistih ostalih petih, šestih pa čista tišina. Pritožil si se na sodišče, sodišče odloča o dveh aspektih, o ostalih je pa tiho. Vsaj obrazložitev bi moral pritožnik dobiti. Zakaj tako? To bo po mojem mnenju še dodaten svojevrsten problem. Po mojem mnenju to že omogoča pritožba v tem delu, v delu glede učinkovitega varstva pravice do pravnega sredstva na evropsko sodišče.

Ne morem skozi vse te pravice. Tukaj tudi ni čas za to, potencialne kršitve… Rad bi omenil zgolj tisto, ki mene osebno najbolj moti, pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice. Ta primer (primer Patria, op. ur.), če gledamo primerjalno pravno z vidika ostalih primerov na Evropskem sodišču je unikaten tudi v tem, da vsebuje toliko, takšno število elementov, ki zbujajo dvom v nepristransko sojenje kot noben drug primer, ki se je do sedaj pojavil na Evropskem sodišču v zvezi s to pravico.

Začelo se je že s tistim neverjetnim konfliktom interesov tožilke, ki je vložila obtožni predlog. Nadaljevalo se je s tisto prav neverjetno izjavo sodnice na Višjem sodišču, ki je primerjala obtoženega s severno korejskim vodjem in protestnike vključno s številnimi strokovnjaki in člani obrambe, ki so bili takrat pred sodiščem, s severno korejskimi šolarji, podhranjenimi, ki vzklikajo hura in tulijo v rog svojega liderja. Svojega rejenega liderja pravzaprav, če se ne motim, je bil izraz. Kljub temu da tulijo v njegov rok in ponavljajo to mantro svoje resnice, kljub temu, da se ve, da tukaj to ni resnica, tako kot v severni Koreji tisto ni resnica. To je bilo v času, ko je primer romal na to isto sodišče, od koder je ta sodnica, sicer sodnica civilnega sodišča, kar je bilo javnosti manj poznano pa tudi stroki pravzaprav. Primer je romal na to sodišče.

Evropsko sodišče, doktrina evropskega sodišča pa je jasna tukaj. Vedno, kadar se zaradi takšnih objektivnih znakov pojavi dvom v nepristranskost in ga ni mogoče zavreči, pride do kršitve pravice do poštenega sojenja. Predsednik Višjega sodišča in predsednik Vrhovnega sodišča sta imela enkratno možnost zavrniti ta dvom v legitimnost. Ko bi obsodila takšno ravnanje, pa se tega nista le vzdržala, ampak sta ravno nasprotno, dala izjavi, iz katerih izhaja, da ni bilo nič narobe, s čimer sta avtomatično, hočeš nočeš, potrdila na svoj način takšno izjavo. Sledili so tisti nesrečni sodniški dnevi in nastop predsednika Vrhovnega sodišča skupaj s tožilcem v prvih vrstah in ostalimi sodniki Vrhovnega sodišča, med katerimi so bili tisti, ki sodijo v primeru. O tem na teh dnevih, kot vemo, je predsednik Vrhovnega sodišča pozival k strnitvi vrst zoper nastope, ki jih javnost in tudi sodstvo identificira s pritožnikom. Kljub temu, da je primer znova romal na to isto sodišče, k tem istim sodnikom, ki so bili pozivani k strnitvi vrst, k zatrtju tovrstnega ravnanja. Doktrina Evropskega sodišča ne bi mogla biti bolj jasna in to je preko svoje temeljite analize analiziral svetovno priznani strokovnjak, prof. Perju. Zaključil je, da je zaradi vseh teh dejavnikov in še mnogih drugih, citiram: »Prišlo do očitne kršitve pravice do poštenega sojenja nepristranskega sodišča, do nepristranskega postopka iz vidika 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice«.

Tam so vsi primeri o tem mnenju. Tisti, ki trdi, da ni prišlo do nepoštenega sojenja, naj najprej odgovori na to temeljito analizo. Naj odgovori prof. Perjuju osebno. Tožilec, dodam še ta primer, tožilec je ves čas postopka nastopal v medijih, v katerih je celo pozival občasno k temu, da naj višje instance ta primer potrdijo, ker če ga ne bodo potrdile, to pomeni, da bomo dopustili korupcijo. To je bil smisel nekaterih izjav.

Sedaj pa poglejmo skupne evropske dokumente na tem področju.    

40. člen Bordojske deklaracije, ki je bila sprejeta pred nekaj leti v okviru Sveta Evrope. 40. člen pravi, citiram: »Tožilci se morajo zadržati vsakršnega ravnanja, ki bo lahko omajalo zaupanje v njihovo neodvisnost in nepristranskost.« Nadalje citiram iz 41. člena: »Državni tožilci se morajo,« tukaj prevajam neposredno iz angleščine, zato bo morda prevod nekoliko okoren, ampak to so javno dostopni dokumenti, »državni tožilec se mora zadržati pred dejanjem kakršnihkoli javnih komentarjev ali izjav uporabljajoč medije, kar bi lahko dajalo vtis direktnega ali pa subtilnega pritiska na sodišče, da zaključi v eno in ne drugo smer.« Kot smo slišali, ravno takšne izjave je skozi celoten postopek tožilce dajal, kar predstavlja neposredno kršitev teh eksplicitno zapisanih skupnih evropskih standardov. V kontekstu takšnih kršitev, kot sem dejal, to je zgolj en primer, zgolj primer ene od kršitev, je situacija skrajno resna. Zaradi takšnih očitkov Ustavno sodišče pravi, da gre za očitke hudih kršitev, ki jih je potrebno temeljito in skrbno proučiti.

Zaradi takih kršitev v povezavi s političnim procesom, v povezavi z volitvami, je posebej utemeljeno govoriti o tem in je potrebno povzdigniti glas. Zakaj? Ker imajo v sistemu demokracije, svobodne demokratične družbe volitve, volilna pravica, tako aktivna kot pasivna, kot pravica voliti kot pravica biti voljen, osrednje mesto v ustavnih vrednotah. Brez volilne pravice, svobodne volilne pravice, sistem demokracije sploh ne more delovati, ker se porušijo vse ostale pravice. To bomo videli, zakaj. Zato je pravica do volitev, tako aktivna volilna pravica, kot pasivna, pravzaprav pravica vseh pravic v tem sistemskem smislu, ne v smislu neke filozofske, katera pravica je pomembnejša od druge, ampak v sistemskem, da se vse ostale pravice porušijo, so odvisne od predhodne zagotovitve demokratičnih pravic - pravice do volitev, do aktivne in pasivne volilne pravice, pritožnika, kot tudi vseh volivcev. Pravica do svobodnega oblikovanja politične volje v povezavi z volitvami ali kot je to razložilo že vodilno ustavno, v tem primeru Vrhovno sodišče, na svetu, ameriško vrhovno sodišče, ki je tisto sodišče, od katerega se učijo vsa ustavna sodišča na svetu, tudi nemško, če želite. Tudi evropsko ustavno sodišče. Kajti v ZDA obstaja ta praksa več kot 200 let ustavnosodne judikature, kar je neprimerljivo s katerimkoli sodiščem. Torej, pomeni neposredne aplikacije ameriške doktrine. Pomeni pa, da so argumenti na mizi in da ostala sodišča po svetu preučujejo ta stališča in jih potem aplicirajo glede na svoj kontekst.

Že v primeru …/nerazumljivo./, tako vrhovno sodišče razloži nesporno bistvo volilne pravice, tako aktivne kot pasivne. In pravi takole, tega predpogoja vseh drugih pravic: »Nobena pravica v svobodni demokratični družbi ni bolj dragocena kot pravica svobodno izbirati na volitvah, torej svobodno izbirati na volitvah, med tistimi, ki sprejemajo pravila, pod katerimi moramo živeti.« Vse druge pravice, celo tiste najbolj temeljne, so iluzorne, so mrtva črka na papirju, če se kaj zalomi pri volilni pravici, pri predhodni pravici. Zato, ker če volitve niso svobodne, niso poštene, niso enake, izvolimo ljudi, izvolimo vas, poslance, ki sicer ne bi bili izvoljeni. Izvoljeni bi bili drugi, če bi volili v kontekstu svobodnega oblikovanja politične volje. In tako ti poslanci, ki sicer ne bi bili izvoljeni, določajo, katere so tiste pravice, pod katerimi moramo živeti, če citiram sodišče. In to so tiste napačne pravice, kajti, postavili bi nam druge pravice, če bi bili v parlamentu drugi ljudje, imenovali bi druge ustavne sodnike, imenovali bi druge redne sodnike, če bi bili v parlamentu drugi ljudje. Zato je pravica do volitev, aktivna in pasivna predpogoj svobodnega oblikovanja politične volje. Predpogoj vsake druge pravice, je predpogoj delovanja demokracije. Zato je v kontekstu, ko pride do trka teh pravic, teh temeljnih predpogojev pravic, z ostalimi pravicami, na primer pravico, da preganjamo tiste, ki jim tožilstva očitajo kazniva dejanja, potrebno tehtati.

Vsakemu, ki spoštuje ustavno načelo sorazmernosti med temi pravicami, ki izhaja mimogrede iz 15. člena Ustave, je potrebno dati prednost pravicam, ki izhajajo iz demokracije, volilnim pravicam, zavarovanju teh pravic. To ne pomeni seveda, da oprostimo takšnega obdolženca ali obsojenca, pomeni pa, da v kolikor lahko na primer sodbo zadržimo, jo prekinemo, pa še vedno legitimno zasledujemo cilj meritorne vsebinske odločitve o tej zadevi, moramo to storiti, sicer kršimo ustavno načelo sorazmernosti. Če bi imeli več časa bi si upal celo dokazati, da je ustavno sodišče samo kršilo to načelo, kajti ustavno sodišče je zavezano soditi v skladu z Ustavo na prvem mestu, v skladu z načelom sorazmernosti. Tega se je zavedalo, vendar je razložilo, da je prav tako vrhovno sodišče tukaj eden od tistih organov, ki lahko to napravi. Zaupalo je Vrhovnemu sodišču, da bo učinkovito varovalo te pravice. Vendar Ustavno sodišče si je opralo roke brez utemeljenih razlogov, kajti Vrhovno sodišče ni v stanju, glede na to, kaj sem prej razložil, glede pravice do poštenega sojenja, do nepristranskega sojenja, temu konkretnemu pritožniku nuditi sojenje, ki bi bilo v skladu z nepristranskim, v skladu s poštenim sojenjem. Ravno zaradi tistih objektivnih elementov, ki sem jih navedel in ki so popolnoma jasni z vidika evropske doktrine, z vidika doktrine številnih primerov Evropskega sodišča in so navedeni v tistem mnenju. Ustavno sodišče bi moralo šteti in nekateri sodniki, kot sam razumem, so to napravili, bi moralo šteti, da so izčrpana pravna sredstva, saj na Vrhovnem sodišču ni več možnosti nepristranskega sojenja iz omenjenih razlogov.

Na Ustavnem sodišču je namesto tega večina zamolčala ta del o nepristranskem sojenju, o izčrpanju pravnih sredstev na kar je opozoril sodnik Deisinger v svojem ločenem mnenju. Opozoril je, dobesedno pravzaprav je rekel, to je pa večina ignorirala, kljub temu, da je bila pravica zatrjevana in zopet smo nazaj pri tistem argumentu. Šlo je za kršitev učinkovitega varstva. Če se zoper nekaj pritožiš, imaš pravico, da na to dobiš obrazložen odgovor, sicer sploh ne gre za sodišče, sicer o tvoji pravici ni bilo presojeno.

Kot vidimo gre za resen poseg v pravice. V številne pravice, pravice do nepristranskega sojenja, do poštenega sojenja, v pravice do aktivne in pasivne volilne pravice, v pravico do učinkovitega varstva teh pravic in še vrsta drugih pravic je bila navedena v ustavni pritožbi. Tako da gre za resno stvar. Jaz osebno, jaz sem tukaj osebno, v svojem svojstvu pravzaprav v drugem ne morem biti, saj nisem niti član odbora niti česar drugega, niti pravne fakultete, kot veste, tudi v politični stranki nikoli nisem bil, se vam pa zahvaljujem za to priložnost in v tem svojstvu zgolj podajam svoje zadnje mnenje, svoj zadnji zaključek. Iz teh razlogov, ker je sodstvo, tako redno kot ustavno, imelo vse možnosti da o tem odloči, da to zadrži, da to prekine in meritorno odloča in s tem omogoči enakost  politične tekme, enako udejstvovanje vseh akterjev kot tudi svobodno, in to je najpomembnejše, svobodno oblikovanje politične volje. Ker je imelo to možnost, pa te možnosti ni izrabilo bodisi ker si je želelo umiti roke, bodisi zato ker je nepristransko zaradi teh elementov, ker je pristransko - pardon, se opravičujem zaradi teh objektivnih elementov, ki sem jih navedel -, o tem ni odločilo, kljub temu, da je osnovno načelo sorazmernosti povsem jasno. In tu se srečamo različni pravniki, različnih svetovnonazorskih pogledov. Mislim, da je celo danes v Delu naveden točno ta isti argument.

Posledice

Zaradi teh razlogov za mene osebno – in to je tisto, s čimer sem želel zaključiti – te volitve nikakor ne bodo legitimne. Ne morejo biti legitimne, in to ne glede na to, kdo bo na koncu zmagovalec. Pravzaprav je meni kot državljanu vseeno, meni je kot ustavnemu pravniku vseeno, ali bo imela ta situacija negativne učinke na, na primer, Janeza Janšo, na stranko Janeza Janše, ali bo imela pozitivne učinke. Popolnoma vseeno, v obeh primerih bo zaradi popačenja, zaradi izkrivljanja predpogojev demokracije, sistem svobodne demokratične družbe v Sloveniji nažrt do te mere, da volitve gotovo ne bodo – je nemogoče, da so legitimne. Zato bo ta očitek bdel nad komerkoli, nad tistim, ki bo vodil naslednjo vlado. In ta občutek se bo ponavljal vse do naslednjih predčasnih volitev.

Volitve so vseeno pomembne. To ne pomeni, da volitve niso pomembne, tudi te, čeprav so po mojem mnenju nelegitimne. Vseeno so pomembne, kajti v demokratičnem procesu gre za približek soglasju, kljub temu, da v moderni, postmoderni družbi obstaja globoko nesoglasje, kot bi rekel John Rowse. In volitve predstavljajo tisti ekvivalent soglasju, tisti približek. Kljub temu, da neka stranka izgubi volitve, vseeno prizna nekomu drugemu, da je volitve dobil, tako je v svobodni demokratični družbi. V nesvobodni demokratični družbi, ko predpogoji demokracije ne delujejo, pa so volitve pomembne zato, ker so ekvivalent, ne soglasju, ampak ker so preprečitev fizičnega nasilja. In zdaj bomo imeli volitve, ki ne bodo približek soglasju. Tisti, ki bo izgubil volitve, ne bo rekel, izgubil sem, ampak priznam to legitimno oblast. Rekel bo, izgubil sem volitve, ampak ne priznam te oblasti, vendar ne bom posegel po fizični prisili. Te volitve so zgolj preprečitev fizičnega obračunavanja. In v tem smislu so boljše, vseeno pomembne, čeprav niso legitimne in čeprav niso demokratične. Hvala lepa.