Objavljamo celoten magnetogram nagovora prof. dr. Lovra Šturma na Komisiji za peticije in človekove pravice, ki je bila v Državnem zboru 11.7.2014. V nagovoru je dr. Šturm sistmatično razkril mnoge zlorabe v pravosodju in tudi predlagal konkretne rešitve. Prispevek je nekoliko daljši, vendar ga priporočamo v branje in smo prepričani, da vam ne bo žal.

DR. LOVRO ŠTURM: Najlepša hvala za besedo spoštovana gospa predsednica. Odzval sem se vabilu, danes sem tu osebno, ne v imenu institucije, kjer sicer tudi sodelujem. Kajti moje razpravljanje bo izključno akademske narave in bo usmerjeno v nekatera ključna  vprašanja, ki se jih današnja seja, po mojem globokem prepričanju, upravičeno dotika.

Dovolite mi, da vendarle začnem z nekoliko bolj splošnim uvodom. Seja današnje komisije je seja Komisije za človekove pravice. Vendar Ustava govori vseskozi o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Dolgo časa sem razmišljal, zakaj so temeljne svoboščine izginile iz političnega diskurza in tudi iz uporabe v medijih. Ni mi bilo povsem jasno, ampak nekaj je pa gotovo popolnoma jasno. Temeljne svoboščine v nedavnem totalitarnem sistemu niso obstajale. Nekdanji totalitarni sistem, od katerega se je Republika Slovenija ločila in je to tudi proglasila s proglasitvijo svoje neodvisnosti in kasneje tudi s preambulo k Ustavi Republike Slovenije, je bil tisti, ki ni priznaval pravne države in ki ni priznaval človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato apeliram na to - to je moja prva pripomba - če govorimo tudi o predlogih za naprej, da prihodnji sklic Državnega zbora podobno komisijo poimenuje v skladu z Ustavo: Komisija za človekove pravice in temeljne svoboščine. Kako pomembna pa je svoboda in kako pomembne so temeljne svoboščine pa, mislim, da smo se imeli priliko v zadnjem času tudi resnično zavedati.

Za zagotavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin so v svobodni demokratični družbi, katere okvire določa slovenska ustava, ne samo navadno demokracijo, ampak temeljne svobodne in demokratične družbe, je zagotovo pomembno spoštovanje in medsebojno …/Nerazumljivo./ vseh treh vej oblasti. Vsaka od teh treh vej oblasti ima svojo funkcijo. Vse pa morajo spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine. To velja tudi za represivne organe državne oblasti.

Izvajalci represivnih nalog državne oblasti, kot vemo, so policija, tožilstvo in sodišča, in sodišča oziroma sodniki so gotovo prav gotovo tisti, ki so v tem sklopu represivne veje državne oblasti najbolj poklicani in gotovo tudi najbolj usposobljeni za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodniki morajo iti skozi posebno usposabljanje na pravnih fakultetah. Tega drugi sodelujoči v teh postopkih, recimo pri policistih to ni pogoj, pri sodnikih je to pogoj. Poleg tega je pri sodnikih tudi pogoj, da posebej opravijo poseben izpit za pridobitev kvalifikacij za opravljanje sodniške službe, državni izpit pred posebno komisijo. Nakar pa sledi še permanentno izpopolnjevanje in izobraževanje sodnikov. Sodniki to opravljajo, tako v okviru svoje organizacije, Slovenskega sodniškega društva, v okviru posebnega centra za izobraževanje v pravosodju, ki se nahaja pri Ministrstvu za pravosodje, (vodi ga vedno in izključno samo sodnik). Sodnik je tisti, ki je vodja tega centra in ki določa njegov program. In tudi v okviru posebnih izobraževalnih programov, ki jih običajno izvajajo sodišča sama, običajno so tu višja sodišča.

Torej, sodniki imajo izjemno veliko možnosti pa tudi dolžnosti, da se nenehno strokovno izpopolnjujejo. Ob tem naj navedem še številne prilike, ki jih ponuja tudi naše sodelovanje pri institucijah Evropske unije. Tudi tu so številne oblike dodatnega izobraževanja in kolikor mi je znano, se naša sodišča na teh izobraževanjih v tujini tudi v kar znatnem delu usposabljajo. To pomeni, da so sodniki tisti, ki so zagotovo med vsemi v državi, med vsemi vejami državne oblasti strokovno najbolj usposobljeni za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Vendar pa se moramo ob tem vprašati: Ali tudi sodišča in sodniki pri izvajanju svoje funkcije kot dela represivnega državnega aparata kršijo človekove pravice in temeljne svoboščine? Odgovor na to vprašanje je v stroki že zelo dolgo časa… /nerazumljivo/.

Zaradi tega sem se tudi lotil neke raziskave, ki sem jo opravljal dalj časa in sem jo včeraj tudi predstavil javnosti - o kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so jih povzročili sodniki in sodišča v Republiki Sloveniji. Naj pojasnim metodologijo te raziskave. Raziskava je bila opravljena za obdobje 10 let, od leta 2004 do vključno leta 2013. Najprej je bilo treba odgovoriti na vprašanje, kako izključiti subjektivne elemente pri presoji, kdaj in ali sploh lahko sodniki kršijo človekove pravice. Saj to je morda običajnemu človeku nepojmljivo, sodišča naj bi bila tista, ki varujejo človekove pravice in temeljne svoboščine. Zveni nenavadno, da jih kršijo. Seveda, razumljivo je, da bo subjektivno tisti, ki na sodišču ne uspe, gotovo smatral, da so mu bile kršene človekove pravice in svoboščine, vendar imamo na razpolago glede tega nek objektivni kriterij; subjektivne kriterije sem seveda pri raziskavi v celoti izločil. Pri objektivnem kriteriju izključno upoštevam dejstvo, da Ustavno sodišče Republike Slovenije na podlagi 160. člena ustave – to je tisti člen, ki določa pristojnosti Ustavnega sodišča – odloča o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti.

Ustavna pritožba je posebno pravno sredstvo, s katerim je mogoče pred Ustavnim sodiščem uveljavljati kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, storjenih s posamičnimi akti državnih organov in drugih nosilcev javnih pooblastil. Vendar je za dostop do Ustavnega sodišča ključen pogoj izčrpanost pravnih sredstev. To pa pomeni, da so za to predmet ustavne pritožbe praviloma odločitve sodišč oziroma vedno odločitve sodišč, praviloma bo to Vrhovno sodišče, včasih tudi višja sodišča, včasih Upravno sodišče, v nekaterih primerih lahko tudi kakšno od prvostopnih sodišč. Pri tem je treba poudariti še naslednje. V postopku ustavne pritožbe Ustavno sodišče ne presoja o  zakonitosti ali nezakonitosti sodnega akta, to vprašanje mora biti rešeno v postopkih znotraj sodišč, vključno s postopki pred Vrhovnim sodiščem. Kaj to praktično pomeni? Lahko, da je neka sodba nezakonita in je pač njena protipravnost v tem pogledu očitna, vendar če ni izkazana tudi kršitev človekovih pravic, Ustavno sodišče vloge ne bo obravnavalo. To povem zato, da vidimo, kako pomemben je ta kriterij, ker popolnoma jasno pove, da je sprejem ustavne pritožbe in potem seveda ugodna odločitev, tisti objektivni kriterij, ki nam pove, da je sodišče kršilo človekove pravice in temeljne svoboščine, da tudi pove, katero sodišče je to bilo, da pa iz razlogov, o katerih bom spregovoril kasneje, ne vemo kateri so bili tisti sodniki, ki so to storili. Lahko je sicer mogoče ugotoviti njihovo število, vendar pa ne vemo, kateri so bili ti sodniki, ki so to storili. Vendar o tem kasneje.

Kadar Ustavno sodišče v postopkih ustavne pritožbe ugotovi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, razveljavi sodbo ali sklep, torej razveljavi pravni akt, enega ali več sodišč hkrati. Lahko razveljavi samo pravni akt Vrhovnega sodišča, lahko hkrati razveljavi sodbo vrhovnega sodišča, Višjega sodišča in prvostopnega sodišča. To je lahko bodisi okrajno ali okrožno, lahko pa razveljavi tudi pravni akt višjega sodišča in potem ali samo tega sodišča ali pa tudi pravne akte prvostopnih sodišč. Lahko razveljavi, so tudi taki primeri, pravne akte Vrhovnega sodišča, Upravnega sodišča ali pa pravne akte višjega sodišča, pa višjega delovnega in socialnega sodišča ter delovnega in socialnega sodišča prve stopnje.

Se pravi, kot vidimo, paleta teh sodišč je precejšnja, vendar so vsi ti primeri jasno in nesporno evidentirani. Poleg tega nam tako pridobljeni podatki razkrijejo tudi, koliko sodnikov je sodelovalo pri kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pri določanju tega podatka je treba upoštevati, da na prvostopnih sodiščih sodijo praviloma sodniki posamezniki. Ne vedno. Na Okrožnem sodišču v izvenrazpravnih senatih so lahko tudi senati, ampak praviloma so to posamezniki.

Na Višjih sodiščih, na pritožbenih sodiščih pa sodniki odločajo v senatih, praviloma v sestavu treh sodnikov in na Vrhovnem sodišču praviloma v senatu v sestavi petih sodnikov. Ko sem v raziskavi skušal ugotoviti koliko sodnikov je sodelovalo pri kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v vseh tistih primerih, kjer so bile njihove sodbe razveljavljene, sem število, do katerega sem prišel na podlagi teh podatkov, zaradi zadržanosti nekoliko zmanjšal. Zakaj sem to število zmanjšal? Upošteval sem možnost, da vendarle sodniki odločajo v senatih, in da v senatu lahko pride tudi do preglasovanja. Čeprav je znano, da v večini primerov sodniki v senatih odločajo soglasno, sem to možnost vendarle dopustil, da je kdo od sodnikov vendarle glasoval proti, se pravi, da odločitve niso bile sprejete soglasno in sem to dejstvo upošteval kot nek korektiv. Je pa seveda nesporno, da sta pri tričlanskih senatih najmanj dva sodnika kršila človekove pravice, pri petčlanskih senatih pa najmanj trije sodniki.

Zaradi tega pa seveda ne more biti nobenega dvoma. Sodbe sodišč, ki so objavljene na spletu in te sodbe, ki so bile v postopkih pred ustavnim sodiščem /nerazumljivo/, so vse objavljene na spletu. Vendar so te sodbe anonimizirane. Brez navedbe imena in priimkov sodnikov, zato na ta način ni mogoče priti do podatkov, kateri sodniki so sodelovali pri kršitvah. Pri tem je treba povedati še nekaj. Pri raziskovanju ustavnih pritožb za leta 2010 do 2013 je bilo uporabljeno iskanje podatkov po spletu. Na spletu je za ta leta možno najti vse tovrstne odločitve Ustavnega sodišča. Pri razdobju 2004 do 2009 pa je bilo zaradi prvega in lažjega dela, je bilo za raziskavo uporabljeno pisno gradivo. To pisno gradivo je knjižna zbirka sodnih odločb Ustavnega sodišča. Vendar ta zbirka, to so knjige, ne vsebuje vseh odločitev ugodno rešenih ustavnih pritožbah, zato je številko ugodno rešenih primerov, to se pravi primerov, kjer je prišlo do kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v tem časovnem razdobju, torej od leta 2004 do leta 2009, zanesljivo višje. Ti podatki so razvidni tudi iz statističnih podatkov o številu, to je pa samo sumarno v poročilih ustavnega sodišča, o številu ugodno rešenih ustavnih pritožb. Iz tega sledi, da je zagotovo višje tudi število kršitev, posledično pa tudi podatki o številu sodišč in sodnikov, kot kršitev, vsaj za to opazovalno obdobje. Zaradi tega je tako predstavljene podatke, ki jih bom predstavil v nadaljevanju, treba gledati kot na začasne.

Dopolnjeni bodo, raziskavo bom nadaljeval, kajti tudi za to obdobje bomo pridobili podatke na spletu, oziroma če niso na spletu pa morebiti direktno preko ustavnega sodišča, prepričan sem, da glede tega ne bo nobene težave, tako da bodo v to raziskavo vključene tudi tiste uspešno rešene ustavne pritožbe, ki so sedaj izostale. Poleg tega pa bo v nadaljevanju raziskave zajeto tudi časovno obdobje pred letom 2004.

Ob vsej te predstavitvi metodološke narave naj predstavim nekaj sklepnih ugotovitev in preliminarnih rezultatov raziskave. Prva ugotovitev je, da so slovenska sodišča in slovenski sodniki bili v obravnavanem obdobju od leta 2004 do vključno leta 2013 udeleženi pri pogostih kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V obravnavanem obdobju je človekove pravice in temeljne svoboščine kršilo, po podatkih, ki sem jih zbral v raziskavi, 442 slovenskih sodišč in po zadržani oceni najmanj tisoč 200 slovenskih sodnikov. Prvi številčni prikaz je pokazal številko tisoč 315, vendar sem to številko znižal zaradi okoliščin, o katerih sem prej govoril, da niso vse sodbe bile upoštevane, je pa to število zanesljivo višje. Samo za ilustracijo naj ob tem dodam podatek, da je trenutno v Sloveniji po podatkih slovenskega sodniškega društva zaposlenih 915 sodnikov, kar pomeni, da je število sodnikov, ki so bili kršitelji človekovih pravic in temeljnih svoboščin presegalo število slovenskih sodnikov.

Konkretna sodišča, ki so v Republiki Sloveniji v obravnavanem obdobju kršila človekove pravice in temeljne svoboščine, pa tudi njihovo število, so razvidna iz raziskovalnega gradiva v prilogi raziskave. Raziskava je ta trenutek že na spletu, sem jo pa pripravljen seveda posredovati tudi v elektorski obliki komisiji Državnega zbora, če to želi, lahko pa je tudi ta trenutek dostopna na spletu, objavljena je na spletni strani Inštituta dr. Jožeta Pučnika.

Ob tej raziskavi so se mi takoj porodili že nekateri sklepi. Poleg prvega …/nerazumljivo./…, ki sem jo predlagal za dopolnitev imena te komisije v prihodnjem sestavi Državnega zbora, si dovoljujem predlagati zakonodajnemu telesu, da naj določi, da sodbe sodišč, ki se nahajajo na spletu v bodoče ne bodo več anonimizirane, saj ni razumljivo zakaj v njih ni imena sodnikov.

Sodbe ustavnega sodišča so vse objavljene z imeni ustavnih sodnikov, da se ve, kdo je odločal, od predsednika senata do članov in je na nek način nerazumljivo, kajti glejte, objava imen sodnikov, ki so odločali v sodbah, je lahko bistven pripomoček k dvigu kvalitete slovenskega sodstva in slovenskih sodišč. Bom razložil zakaj. Kajti, po tem je mogoče tudi na podlagi objektivnih kriterijev presojati pogoje za napredovanje sodnikov. Doslej, kolikor vem, ti kriteriji niso bili upoštevani in take analize niso opravljene v okviru sodnega sveta. Zato bi k temu seveda kazalo dodati tudi podatek, da bi bilo zelo smiselno tudi v okviru postopkov pri sodiščih, ki niso predmet ustavne pritožbe, torej v okviru postopkov, kjer se presoja samo zakonitost ali nezakonitost sodišč, delovanja sodišč, tudi upoštevati dejstvo, da je vendar znaten del sodb prvostopnih sodišč ali popolnoma spremenjen, v nadaljevanjih preizkusih njihove pravne pravilnosti ali pa razveljavljen in vrnjen v ponovno odločanje. O tem nimamo zanesljivih podatkov, ki bi bili dostopni javnosti. Nimamo številčnih podatkov. Mogoče se motim. Morda jih ima kakšna strokovna služba na Vrhovnem sodišču, ampak vsaj, bom rekel, v pregledni in javnosti dostopni obliki jih ni najti. V nobenem primeru pa ni mogoče najti imen tistih sodnikov, kajti to je vendarle nek objektiven pokazatelj kriterija uspešnosti sodnika in kvalitete njihovega dela.

Iz dolgoletnega opazovanja odločanja pri napredovanju sodnikov se zdi, ne bom rekel, da je to tako, ampak zdi se, da je pač ključni kriterij samo število uspešno rešenih, torej število sodb, ki so jih rešili v določenem časovnem obdobju pred napredovanjem. To je pa seveda lahko zelo nezanesljiv kriterij, kajti znano mi je, da sodniki v bistvu ne odločajo in rešujejo zadev po vrsti. In če je nek sodnik pri napredovanju pač razumljivo, da rajši rešuje zadeve, ki so lažje, hitrejše, jih bo rešil in nabere se večje število sodb, ki jih je rešil v opazovanem obdobju in potem seveda izpolni ta številčni kriterij, kar je pa po mojem prepričanju seveda ni dovolj. Zato se ponuja ob vsem tem še naslednji predlog za bodoče delo Državnega zbora, ki pa temelji na naslednjem podatku. Vsa sodišča imajo voden vpisnik v elektronski obliki. Vpisnik v elektronski obliki pomeni, da imajo sodišča zelo natančno zabeleženo, kdaj pride neka zadeva na sodišče, kdaj se jo sodnik loti, kako sodnik vodi postopek, kako postopek poteka naprej, kako sodelujejo tudi drugi udeleženci v tem postopku.

Tudi to je mogoče nadzorovati, kvalitetno delo drugih udeležencev postopka, recimo, izvedencev ali pa nenazadnje tudi tožilcev, ali zadeve tečejo v rokih in tudi spremljati glede na odločitve ali so sodbe tudi reševane po vrstnem redu ali pa prihaja do tako imenovanega pojava …/nerazumljivo./ da izbiraš nekaj, kar je lažji primer in z njimi prideš naprej. Vpisnik torej je. Po mojem prepričanju bi ta vpisnik moral postati javen, tako da bi javnost imela vpogled tudi v tem pogledu v način delovanja sodišč kot zelo pomembne oblike veje oblasti. Navsezadnje vse kar se dogaja v Državnem zboru in tudi v Vladi je tako drugi teden že objavljeno na spleti, kar se pa odvija na sodiščih je pa prikrito javnosti, čeprav so praviloma vse obravnave so javne. In javnost je vabljena. Vsakdo lahko pride na katerokoli obravnavo, z izjemo v tistih primerih, kjer je iz upravičenih razlogov javnost izključene, recimo, če gre za mladoletnika. Zato moram tudi dopolniti ta moj predlog v tistih primerih upravičenih, kjer je javnost izključena, seveda, tudi ta del vpisnika ne bi mogel biti dostopen javnosti, vendar je takih primerov sorazmerno malo. To je naslednji konstruktivni predlog, ki ga želim na tem mestu posredovati, in pričakujem, da bo padel na plodna tla.

Druga tema, ki sem se jo želel lotiti v današnji predstavitvi, pa je vprašanje, ali lahko – zdaj govorim samo o proceduralnih vprašanjih, sam se o materialnih vprašanjih, o vsebinskem odločanju na tem mestu ne bom opredeljeval. Vendar, proceduralna vprašanja imajo lahko včasih zelo velik vpliv in o proceduralnih vprašanjih je popolnoma nesporno možno tudi na tem mestu razpravljati. Ali lahko odločitve sodišč v posameznem primeru vplivajo tudi na oblikovanje politične volje volilnega telesa? Oblikovanje politične volje volilnega telesa v svobodni demokratični družbi mora biti svobodno. Nanj se ne sme vplivati na načine, ki bi omejevali oblikovanje politične volje pred volitvami. Tu mora biti zagotovljena največja možna mera spoštovanja ustavnega načela oziroma ustavne zapovedi o svobodi volitev. Zato je v tehtanju vrednot, ki so v tem primeru na tehtnici, seveda omogočanje svobodne politične volje tisto, ki ima v vsakem pogledu prednost pred drugimi oblikami. Zato je prav gotovo to, da je…

PREDSEDNICA EVA IRGL: Ali lahko samo sekundo, dr. Šturm. Jaz bi vaju prosila, gospod Möderndorfer in vaš svetovalec, da opravita razgovore zunaj in dovolita, da lahko naši gostje povedo v miru svoje mnenje. Prosim. Izvolite, dr. Šturm, nadaljujte.

DR. LOVRO ŠTURM: Hvala lepa. Zahvaljujem se vam za intervencijo, spoštovana gospa predsednica, moram priznati, da je tudi mene to motilo, da je bilo to nekoliko moteče, vendar se nisem hotel oglasiti. Ko pa je že do tega prišlo, pa pač priznam, da je bilo res tako, z vsem spoštovanjem, gospod, mimogrede.

Torej, oblikovanje politične volje, kot sem rekel, mora biti v svobodni demokratični družbi neokrnjeno. In zato je tudi delovanje sodišč ali sodnika, ki tega ne spoštuje, z ustavnega vidika izjemno sporno. Ob tem naj opozorim še na nekaj drugega. Ob tem želim opozoriti, tudi proceduralno, še na vlogo tožilcev in tožilstev v postopkih. Glejte, tožilci in tožilstva imajo v predkazenskem postopku prevladujočo vlogo. Tožilec je tisti, ki usmerja delo policije, ki vodi in nadzoruje delo policije. Resda ga lahko nekoliko brzda preiskovalni sodnik, vendar tožilec ima v tem pogledu vendar dominantno vlogo v predkazenskem postopku. V kazenskem postopku se pa njegova vloga popolnoma spremeni. V kazenskem postopku pred sodiščem pa je državni tožilec samo ena od strank v postopku. Nima nobene drugačne ali višje pravice od drugih udeležencev tega postopka, se pravi, od druge strani v postopku. Zato je, recimo, dejstvo, da si v postopku tožilec dovoli zadržati spis in ga ne vrne – to je spet proceduralno vprašanje – Vrhovnemu sodišču, potem ko je poslal odgovor na zastavljeno vprašanje, in hladnokrvno reče, da bo pa spis do nadaljnjega zadržal, s tem pa onemogočil, da bi spis dobilo Vrhovno sodišče in se z njim začelo ukvarjati - itak bi se moralo že prej – je seveda po mojem globokem prepričanju protipravno. Tako ravnanje krši Ustavo, krši načela o enakem varstvu pravic udeležencem v postopku, krši načela poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Ne nazadnje, poglejte, na to zavezo tožilstva, ki nastopi z začetkom kazenskega postopka, opozarja tudi Zakon o kazenskem postopku. Kaj pravi v njem 16. In 17. člen? 16. in 17. člen tega zakona javno pove, da je tožilec dolžan v postopku, v kazenskem postopku preložiti sodišču iz spisa tako tiste dokaze, ki obremenjujejo nasprotno stran, se pravi obdolženca v postopku kot tudi tiste dokaze do katerih je prišel, ki ga razbremenjujejo. To je zapoved. To je zakonska zapoved, ki izhaja, sem povedal, iz ustavne zapovedi, iz 22. in 28. člena Ustave o enakem varstvu pravic in o procesnih jamstvih v kazenskem postopku. Če tožilec ne predloži dokazov, ki obdolženca razbremenjujejo, ravna v nasprotju z zakonom. In o teh stvareh velja razpravljati. Tukaj ne govorimo o konkretnih primerih. To je primer. Človek se mora vprašati ali je to običajna praksa? Ali se to dogaja v vseh primerih? Upravičeno pričakujemo odgovor na to vprašanje, v katerih primerih je doslej tožilstvo predložilo tudi razbremenilne dokaze. Če se izkaže, da so taki primeri redki ali da jih ni, potem je o tem treba opraviti zelo podrobno, zelo podrobno analizo in najširšo možno razpravo, javno in strokovno.

Ob tem pa dovolite, pa prehajam še na tretjo temo, ki sem se jo nameraval lotiti v današnji predstavitvi. Namreč kako priti do odgovora na vprašanje, ali je dopustna kritika pravosodja, ali je dopustna kritika sodišč in tožilcev v, tudi morebiti v konkretnih sodnih zadevah? Zelo na kratko bom odgovoril na to vprašanje. V zadnjih 30. letih so se pogledi na to zastavljeno vprašanje zelo spremenili. Pri 30 letu je še bilo v uveljavi neka doktrina, da so sodniki tisti, ki se jih zelo težko dotika, da mora biti njihova kritika njihovega ravnanja zadržana, vendar je Evropsko sodišče za človekove pravice tisto, ki je v tem pogledu vzpostavilo dosledno drugačno doktrino. Jaz sem prepričan, da bodo kolegi v nadaljevanju tudi predstavili, recimo zadnji tak primer je bil Erdogan proti Turčiji. Kritika sodišč je možna. Ne samo strokovna, tudi javna. Ne samo po pravnomočni sodbi, takoj, tudi že po prvi sodbi. Kritika je lahko zelo ostra. Evropsko sodišče pravi, da se približuje celo kritiki politikov. Ni sicer čisto ista. Mi vsi vemo kako celovita je lahko kritika politikov ali nosilcev državne oblasti. Vemo kako visoka je tukaj toleranca do izražanja kritičnega mnenja. Nekoliko pri tem je pa že tudi dopustnost kritike sodišč in tudi sodnikov.

Hvala lepa. S tem bi zaključil.