Od velenjskih dečkov do naših otrok

Ko od stroke ostane samo še birokracija in paragrafi, potem …
… ja, potem se začnem bati morebitnega nenapovedanega obiska s centra za socialno delo: takoj mi poberejo tiste otroke, ki so doma, in gredo še v šolo iskat ostale! Včasih je pač tako, da se začne nered že pri vhodnih vratih in se stopnjuje do bivalnih prostorov. Le kdo od 'strokovnega osebja' bi verjel, da je bilo še pred par minutami ali vsaj prejšnji večer (vsaj za silo) urejeno? In zagledajo najmlajšega, kako v pižami, veselo pod mizo, sredi razmetanih igrač, počne kakšno neumnost, medtem pa mama hiti polnit pralni stroj in na vrt nabirat zelenjavo za kosilo pa nakrmit kokoši in zalit rože in je že zdavnaj pozabila, da mu je naročila, naj se preobleče (saj to zna sam – on pa preizkuša, ali bi vendarle mama to opravila namesto njega) ... Toda le kaj bi domnevale svetovalne delavke, če bi po naključju 'padle noter'? Ubogi, zanemarjen, sebi prepuščen otrok (res, še okrog ust ima sledi eurokrema, verjetno od zajtrka; pa s flomastrom porisan po rokah in nogah; in pižama ima luknjo na kolenu; in le od kod ta buška pod komolcem? ...). Še dobro, da njegov bratec popravlja vtis: mirno lista po slikanici in zatopljeno proučuje dinozavre. Toda – pozor! To je le prvi pogled! Poleg njega namreč leži pištola in bojno letalo. Res da ju je sam sestavil iz lego kock, a kljub temu gre za militaristične tendence otroka. Če bi delavka videla, kaj mu visi okrog pasu, pa je polomija popolna: opasan je z volnenim naglavnim trakom, za katerega ima zataknjeno lastnoročno narejeno bodalo (iz kock) in sabljo (iz kartonastih tulcev). Mimogrede, iz nosa se mu nekaj cedi. Ogabno. Še en zanemarjen otrok in mama, ki ni kos svoji nalogi – ni druge razlage …

Oh, je tudi druga razlaga – toda vprašanje je, če so jo 'strokovni delavci' sposobni prav razumeti … Laboratorijsko čisto okolje in otrok 'iz reklame' še ne pomenita nujno srečnega otroka.

Karikiram, toda želim pokazati na različno dojemanje iste situacije: kaj je prav? In kdo je tista 'stroka', ki bo odločala, kateri vzgojni pristop je edini pravi, kaj je in kaj ni 'po standardih'? Pa je še sama 'stroka' pri tem nedosledna: tudi v Sloveniji obstajajo skupnosti, kjer se dopušča drugačne 'standarde', čeprav živimo v isti državi in velja ista zakonodaja – pa nikomur na misel ne pride, da bi 'strokovno urejal' razmere, ker bi morda težko odnesel celo kožo...

Zakaj sem alergična na 'stroko'

Gledam iz osebnega zornega kota (drugega pač nimam).  O strokovnosti argumentacije strokovnjakov so se mi v dolgih letih opravljanja 'službe mama' ob spremljanju 'strokovnih sprememb' razvile določene alergične reakcije in obrambni mehanizmi, ki mi preprečujejo, da bi vsako 'strokovno utemeljitev' jemala kot dokončno in 'edino nezmotljivo'.

Naj postrežem s primerom:

Če sem s prvorojenko in nekaj naslednjimi otroki še znala rokovati po strokovnih navodilih zdravstvenega osebja, se je pri kasnejših otrocih pokazalo, da nenadoma ne znam več novorojenčka prav prijeti, previjati in polagati v posteljico. Tudi hrana, ki je pri starejših veljala za najboljšo in neoporečno, je nenadoma postala neprimerna ali celo škodljiva. In kaj sem storila? Poslušala sem razlage novih metod, kot bi bile čisto zlato – podobno kot je isto osebje pred 10 in 15 leti poučevalo takratne, v marsičem povsem nasprotne pristope. Poslušala sem – in si mislila svoje. In naredila tako, kot se mi je zdelo za otroka najbolje. Ja, 'strokovna stališča' so se medtem namreč spremenila, zamenjala, posodobila – mama pa je ostajala pri preverjenih postopkih: kar se je izkazalo za dobro, sem ohranila in s pridom uporabila to znanje pri naslednjem otroku. In začuda: otroci so s svojim odzivanjem kazali, da so z maminimi postopki kar zadovoljni.

"Stroka" in zdrava kmečka pamet

Veste: otroci so vedno enaki. Doktrina se menjuje, a otroci imajo v osnovi vedno iste potrebe, načine njihovega zadovoljevanja in izraze (ne)zadovoljstva. Ne, otrok ni 'šablonski'  ali 'serijski polizdelek', ki po točno določeni recepturi in pristopih napreduje po vnaprej zastavljeni (teoretični!) krivulji in ob točno določenem času dosega točno določen napredek. Če od teh normativov odstopa, je potreben posebne obravnave in dodatnega preverjanja, kajti metode so povsem v redu, le z otroki (in starši) je nekaj narobe … Ne, to zame ni strokovna obravnava.

Verjamem, da je vendarle še kdo med strokovnjaki, ki mu je ostalo še kaj 'zdrave kmečke pameti' (ZKP). Ne vem pa, koliko jo lahko uporabi, ko mora odločati v postopku – tam ZKP nima najbolj uglednega mesta oziroma utegne biti 'protizakonita' ...

Epilog: otroci jočejo  če so vzeti od staršev

Oni dan sem prvič v živo spremljala, kako so papežu varnostniki podajali malčke, da jih je blagoslovil: vsi malčki so jokali! Kaj ne bi? Neznani ljudje (varnostniki) iztržejo otroka iz rok matere (ali očeta) in ga ponujajo neznanemu možu v belem – tako ta blagoslov doživi malček. In nič ne pomaga: tudi če je papež še tako prijazen in dobrodušen mož, tudi če deli poljubčke in blagoslove: za otroka je neznanec in tujec – in staršev (občutek varnosti) ni nikjer več!

Ob tem nehote pomislim na resnično dramo odtrganosti, ki traja že mesece, na  'velenjska dečka': iztrgana iz družine, vzeta od starih staršev. Ne za kratek (papežev) blagoslov: za nedoločen čas, ki kar traja. Koliko časa še? Mogoče sta premajhna, da bi jokala. Mogoče sta se vživela v novo okolje. A najbolj mi je grozna misel: ker sta tako majhna – mogoče kmalu več ne bosta poznala babice in dedka?

Martina Krečič