Na nekem forumu  lahko beremo:

»Je kakšen logičen razlog zakaj evtanazija ne bi smela biti legalizirana, če bi poskrbeli za to, da do zlorab ne bi prihajalo in da bi bili do nje upravičeni res samo tisti ljudje, ki trpijo hude bolečine… Primer: nekdo prevozi rdečo luč in se ti zaleti v bok vozila. Dobiš hude okvare hrbtenjače. Po možnosti si zlomiš enega od prvih vratnih vretenc in imaš tako velike možnosti, da boš do konca priklenjen na voziček. Brez premikanja ene same okončine! Situacija, ki ni tako zelo neverjetna, ampak se lahko zgodi vsakomur. Skratka, za razliko od ostalih sedaj prideš še v situacijo, ko si ne moreš življenja vzeti niti sam, saj razen glave ne moreš premikati ničesar. Grozljivo? Meni se sliši huje kot smrt… Meni se zdi evtanazija najvišja možna človečnost, če predvidevamo, da bi se dalo narediti tako, da ne bi bilo zlorab. Zakaj se mora nekdo iz kakršnegakoli razloga že matrati? Nobenega razloga ni. To bi morala biti osnovna človekova pravica. Pravica do evtanazije.«

Sliši se celo človekoljubno. Pa je res?

Recimo, da se to uzakoni z najboljšimi nameni, kot lahko verjamemo, da jih ima pisec. Ta predlog bi lahko opredelili kot naročen samomor. Se pravi, da bi človeku, ki bi naredil samomor, pa ga iz takih ali drugačnih razlogov sam ne more, pomagala država.

Ali bi bil to interes države? Kratkoročni finančni nedvomno, saj si s tem prihrani stroške zdravstvenih storitev, pokojnin itn. Ali je to interes svojcev? Morda si tega mnogi danes zaradi slabe vesti ne bi hoteli priznati. Vendar, glede na drago oskrbo, ki tako ali drugače bremeni družino, ne moremo reči, da ne obstaja tudi finančni interes svojcev, da ne bi bilo celotno premoženje oz. dediščina porabljena za plačevanje oskrbe. Se pravi, dve strani, ki sta v državah z uzakonjeno evtanazijo poleg potencialnega evtanaziranca vključeni v proces odločitve, imata finančni interes, da se evtanazija izvrši.

Glavna prepreka je vest. Tudi zakon, kjer evtanazija ni dovoljena. In pa splošen družbeni pogled na človekovo dostojanstvo in pravico do življenja, ki je vendarle še večinski, čeprav predvsem z odnosom do splava že izmaličen.

V primeru, da bi evtanazija postala nekaj dobrega in splošno sprejetega, za kar je potrebnih nekaj let intenzivne medijske manipulacije, bi slej ko prej iz zgoraj opisanega primera t.i. naročenega samomora, postala bolj ali manj prijazno izsiljena. Sčasoma verjetno zapovedano »lastno altruistično« razmišljanje samih nemočnih, bolnih in ostarelih v smislu: »Zakaj bi bil/a v breme svojim otrokom, ki plačujejo drag dom zame? Raje bi ta denar vložili v vnuke.« Ali pa: “Zakaj bi morali zaradi mene prodati našo družinsko hišo, da bodo lahko plačevali dom, ko pa bi bilo veliko lepše, da bi naša družina lahko še naprej živela v njej? Jaz sem kriv/a, da bo šla v tuje roke. Ne, tega pa res ne smem.« In bo tak človek formalno povsem prostovoljno zaprosil za evtanazijo. Lahko si zamislimo tudi manj »prijazne« načine izsiljevanja.

To ni več zgolj načelna razprava. Evtanazija ima v evropski politični eliti zelo veliko podporo.Zdi se, da sta uzakonitev in normalizacija evtanazije ena prednostnih nalog trenutno druge najmočnejše politične sile v Evropi, evropskih socialistov.

Evtanazija bi v primeru, da bi postala nekaj »normalnega«, zelo hitro pomenila sredstvo za “človekoljubno” družbeno »odstranjevanje« ostarelih in bolnih – kako sprevrženo – na njihovo lastno pobudo.

To ni več zgolj načelna razprava. Evtanazija ima v evropski politični eliti zelo veliko podporo. Zdi se, da sta uzakonitev in normalizacija evtanazije ena prednostnih nalog trenutno druge najmočnejše politične sile v Evropi, evropskih socialistov. Belgijski predsednik vlade, kjer so pred mesecem, prvi v svetovnem merilu, uzakonili evtanazijo za hudo bolne otroke, je socialist. Tudi Borut Pahor, velik zagovornik evtanazije, je socialist.

Spoštovanje do najbolj nemočnih je temelj civilizacije

Družba, ki nima razumevanja in spoštovanja do najbolj nemočnih, nima v sebi notranje povezovalne sile. V družbi, kjer ni razvit čut solidarnosti do najšibkejših, ni solidarnosti do nikogar. V družbi, kjer najbolj nemočni nimajo nedotakljive pravice do življenja, nima ne pravice do življenja ne nobene druge pravice, noben človek. Zato je evtanazija, v kolikor bi prišlo do njene splošne uveljavitve, ne le sramota za civilizacijo, ampak hkrati tudi njen konec. Zato, naredimo vse, kar je v naši moči za spoštovanje vsakega življenja, da evtanazija ne bi bila uzakonjena tudi pri nas.

Aleš Primc