Pred leti so ubogi ljudje prosili Uroša Burbasa, naj jim pomaga. Tuhtali so tisoč in en način, kako bi tega imenitnega gospoda nagovorili in si od njega pridobili vsaj majhno pozornost. Toda po vsakem poskusu, so razočarani odšli.

Nekega dne pa jih je presenetil. Na drugi strani spleta se je pojavil njegov obraz – obraz osvetljenega vodje, človek grškega čela in že na prvi pogled strašno pameten. Ubožci so ob njegov sijaju onemeli in ostali brez besed. Gledali so ga v ustnice, on pa je imel svoje oči uprte v daljavo daleč za njihovimi hrbti. Molčali so. Nenadoma jih je nagovoril z vprašanjem: »Kdo izmed vas je Robin Hood? Z njim hočem govoriti.« Ubogi ljudje so bili presenečeni. Mogočni Burbas jih je nagovoril!? Čeprav jih ni gledal v oči, jim je vendar namenil celih osem besed!

Ob vsem odgovornem urejanju stvari se je izkazal za človeka z velikim srcem. Ta misel ga je tako prevzela, da je že videl solze ganjenosti v njihovih očeh. Nekaj časa je trajalo, preden se je oglasil Robin Hood, vodja skupine ubožcev. Gospodu Burbasu je dejal: »Jaz si ne zaslužim, da bi govoril z vami, raje govorite s tistimi, ki si vsak dan v trdem delu brišejo pot iz svojih obrazov. Oni si zaslužijo besedo z vami.«

Oči vseh ubožcev so se zazrle v obraz vidno nervoznega imenitnega gospoda Burbasa. Nato pa jim je ta zabrusil: »Govoril bom samo s teboj. Drugi niso vredni mojega časa. Zato še enkrat ponavljam, ali bom govoril z Robinom Hoodom, ali pa pogovora ne bo!" Slednje je bilo izrečeno že z jezo v glasu. Nato je zaprl oči in nekoliko počakal.

Ubožci so komaj verjeli svojim ušesom. Njihovo začetno ganotje , je zamenjala groza, ko so opazovali, kaj govori imenitni gospod.

Robin Hood pa je mirno dejal: »Govorili boste s tistim, ki ga bomo mi predlagali in ne s tistim, ki ga boste vi milostno izbrali. Mi smo res ubogi, ampak smo tudi svobodni. Vsi smo enaki in zato ne bomo dovolili, da nas bodo delili na bolj in manj pomembne.«

Veliki Uroš Burbas je zaprepaden odprl oči, se obrnil in ubogim ljudem pokazal hrbet. Vrnil se je v svojo hišo mask, kjer se je po napornem "delu" tolažil z jastogom in izbranim vinom. Po nekaj kozarcih opojne pijače je ugotovil, da je srečen in zadovoljen. Naredil je dobro delo – ubogim je dal priložnost, ki je sami niso sprejeli. O tem je popoldne hitel govoriti svojim maskam.

Sočutno in občudujoče so ga gledale, kot vedno.

On pa si je mislil – »So what!« in odšel spat v svojo zlato posteljo.

P.s.
Vsaka podobnost je zgolj naključna. :)