»Vse sem izgubil, vse so mi vzeli, nimam se več česa bati … Delam tisto, za kar čutim, da je moralno prav,  in računam, da dobro vedno zmaga. Moje moralno razsojanje temelji na pravilno razrešenem ojdipovem kompleksu;  imel sem, in še imam, normalne starše, rasel sem v normalni in harmonični družini, in to se mi obrestuje tudi z zdravo testosteronsko agresivnostjo, s pogumom. Pri tej moji trdni, svojstveno agresivni in moralni drži me nihče ne more ustaviti«, odločno pove psihoanalitik Roman Vodeb, dvojni magister iz Trbovelj. Vodeb je avtor številnih znanstvenih in strokovnih člankov, napisal pa je tudi več knjig; med njimi trenutno najbolj aktualno O spolu. 

Pred nekaj leti ste napisali izjemno knjigo O spolu, v kateri govorite o temah, ki burijo duhove slovenske javnosti. Pravzaprav  ne le burijo, ampak že kar »razburjajo« duhove radikalnih feministk, homoseksualnih lobijev in elit na visokih položajih. Od kod take burne reakcije?

Feministična ideologija je zrasla na krilih latentnega psihičnega patosa spolno frustriranih, pogosto tudi spolno zlorabljenih žensk. Po eni strani so torej problematične spolno zlorabljene ženske, ki v psihoterapevtskem procesu niso predelale svojih travm iz otroštva. Moške črtijo, ker so jim že v otroštvu uničili življenje. Otepajo se svoje heteroseksualnosti – večinoma so take ženske aseksualne ali pa prakticirajo seks z istim spolom. Tu so potem še militantne lezbijke, ki so v svojem feminizmu najbolj radikalne. Večinoma pa so pristašice feminizma tudi ženske, ki so kot deklice napačno razrešile ojdipov kompleks in se v objemu zavidanja penisa zgledujejo po moških, kopirajo njihove vedenjske vzorce in gonijo to spodletelo teorijo spolov (angl. gender). Jaz sem jih s knjigo O spolu zgolj posredno zadel v jedro njihovih travm: v njihovo (a)seksualnost in zavidanje penisa. Posredno sem tematiziral tudi znamenito žensko željo po penisu, kar pa je že kot tema za feministke nočna mora. Ampak pravi šok bo predstavljala moja šesta knjiga, naslovljena »Prvi spol – ali: penis in ženska želja«), v kateri bom feminizem in teorijo spola dokončno razgalil, razkrinkal in osmešil.

Pravite, da spoštujete sufražetke, pionirke gibanja za žensko enakopravnost, in cenite njihov boj za pravice žensk. Kakšno pa je vaše mnenje o sodobnih radikalnih feministkah, ki enakopravnost zamenjujejo za enakost in skušajo zabrisati vse meje med spoloma? Kaj je gonilo gibanja teh sodobnih »moškinj«?

Še enkrat poudarjam: spolna frustracija je njihovo glavno, a latentno gonilo. Pri večini feministk je resničen, a nezavedni problem napačno razrešen ojdipov kompleks – posledične so potem zaznamovane s kastracijskim kompleksom, katerega inherenten del je zavedanje penisa in nanj vezani gnus –, torej ne sram, pač pa gnus. Pri mnogih militantnih feministkah je problematična spolna zloraba s strani kakšnega moškega pedofila. Mnogim feministkam pa je v resnici zagodel ojdipski oče, s svojo ponesrečeno držo in trajnim naslavljanjem svoje hčerke s fantazmo: »Ljuba moja hčerka, bodi moj sin!«. Zagatne so tudi dominantne, torej falične, emancipirane in karieristične mame.

Najbrž ste iz medijev slišali, da je 35-tim podpisnicam – ženskam iz visokih položajih v javni upravi, v veliki meri fakultetnim profesoricam – uspelo preprečiti festival ženskosti Femme Feminite, ki bi se moral odvijati  v Cankarjevem domu konec marca. Vi ste levičar, morda tudi liberalec. Kako je mogoče, da se danes največji liberalci najmanj zavedajo svobode mišljenja, svobode govora?

Bolj kot liberalec sem levičar v socialnem oziroma prosocialističnem smislu – kapitalizem mi res ni pri srcu. Sovražim razlike med bogatimi in revnimi. Liberalec sem nehal biti, ko sem dokončno spoznal, da brez zdrave konzervativnosti družba ne more normalno funkcionirati. Zaradi psihoanalize niti ne morem biti liberalen. Psihoanaliza (kot koncept razumevanja posameznika in družbe)  me sili v konzervativnost, vsaj v odnosu do spolnih razlik. V ves ta družbeni, življenjski oziroma politični kontekst sem vpeljal nov, svoj koncept »aritmetične sredine družbene sreče« oziroma doživljanja ugodja, ki sem ga v grobem predstavil tudi v knjigi O spolu. Sicer pa sva bila z glavno organizatorico festivala feminilnih/ženstvenih žensk Urško Faller v navezi; predviden sem bil za predavatelja. Vendar sem ji tudi napovedal, da ji direktorica Cankarjevega doma feministka Uršula Cetinski – pionir(ka) projekta Mesto žensk, ki sem ga jaz odkrito kritiziral, MMC RTV pa mi je posledično cenzurirala oz. ukinila kritičen blog na to temo (»Mesto žensk ali (vas) moških?!«) – ne bo dovolila organizirati takšnega, po svoje antifeminističnega festivala. Patologija feminizma je s to gesto – in s peticijo, ki jo je podpisal celo en moški (zaposlen je na Mirovnem inštitutu) in z odpovedjo festivala – postala transparentna.

Tudi vam je bila nedavno kratena pravica do svobode govora. Kar naenkrat več nismo našli video posnetkov vašega govora v Državnem zboru, kjer ste med drugim opozorili na dejstvo, da je nov zakon posledica revanšizma levice, ki se ni sprijaznila s tem, da je bila poražena. Kako ste se počutili, ko ste ugotovili, da so vam »odrezali jezik« z umikom videa iz javnosti?

To ni bilo prvič; je pa to sramota za demokracijo in svobodo govora. Na spletu je na stotine posnetkov, ki so »last« RTV, pa nobenega posnetka niso umaknili, mojega pa so. Sprememba ZZZDR je seveda revanšistični odgovor na referendumsko padli Družinski zakonik iz leta 2012, in jaz govorim ravno o tem latentnem motivu. Mnogo levičarjev oziroma prolegebitrovcev in feministk se ne more sprijazniti, da je Družinski zakonik 2012 padel. Vsi vedo, da sem prav jaz predstavljal pomemben jeziček na tehtnici. Prav jaz sem takrat levičarjem vztrajno in prepričljivo dokazoval, da je zakon slab. Levičarjem ni potrebno verjeti cerkvi ali Primčevi Civilni iniciativi, lahko oziroma morajo pa verjeti meni, saj veljam za »sčajmanega« levega intelektualca. Medijsko sem bil dovolj uveljavljen in ravno to gre ideologom, legebitrovcem in feministkam najbolj v nos in na živce. Gonja proti meni se dogaja z medijsko izolacijo in molkom. Klavzula - »Vodeba pa NE!« mi preprečuje, da bi se pojavljal na tako imenovanih nevtralnih oz. nacionalnih televizijah in radijskih ter internetnih medijih – vključno s časopisi Delo, Dnevnik in Večer –, ki jih v resnici obvladuje levica. Cenzuro sem pravzaprav pričakoval in se nanjo tudi ustrezno pripravil. Feminizem in legebitrovstvo sem spodkopal v temeljih. Obe ideologiji sem smrtno ranil tudi zato, ker sem ju označil kot psihopatski ideologiji, ki sta vzniknili na spolni frustraciji, tudi v povezavi s spolnimi zlorabami.

Kakšno je vaše mnenje o tem, da je bil nov zakon sprejet po hitrem postopku, brez možnosti javne diskusije. In ob sprenevedanju, češ, saj o tej temi govorimo že osemnjast let. Gre tu za (oralno) zavist nesrečnih in jeznih?

Sprejetje tako radikalnega zakona po hitrem postopku meni osebno daje vedeti, da gre pri predlagateljih za zelo »nešporten« pristop in za hud moralni zdrs, da ne rečem, da jih obvladuje določena psihopatija. Ta skrajšan postopek, pristop in celoten »protokol« so zame psihopatski. Moralno odgovorni moški se nikoli ne bi domislili oziroma pristali na takšen trik, na takšno (pre)lisičenje. Ljudje, ki so se tega izprijenega trika domislili, nikoli več ne bi smeli prestopiti praga parlamenta ali kakšne druge državne oziroma politične ustanove.

V Državnem zboru ste poudarili, da je za zdrav razvoj otroka pomembno, da odrašča ob penisnem in vaginalnem bitju. Zakaj je »zaljubljanje otrok v  nasprotispolne starše« v nekem obdobju odraščanja nujno in kakšne so posledice pri otrocih, ki te možnosti nimajo?

Uradna psihološka stroka se uči iz »predpisanih« in ideološko kontaminiranih knjig tudi neumnosti. Študiozno pa se zahtevnih problemov oziroma miselnih zagat ne znajo lotiti. Osebno sem svojo vednost (z)gradil po čisto drugi izobraževalni paradigmi, zato vem, da je ključen za razvoj mentalnega zdravja tako imenovan miselni odtis, ki se ustvari v človekovem otroštvu. In ravno miselni odtis v ojdipalni fazi se mora ustvarjati z moškim očetom, kot bitjem s penisom, in žensko mamo kot bitjem brez penisa oziroma bitjem z vagino. »Anatomija genitalij je usoda «, je rekel Freud. Uradna psiho-stroka ne razume številnih stvari v povezavi z miselnimi procesi, ki se dogajajo v otrokovi glavi v prvih treh fazah psihoseksualnega razvoja; in ojdipov kompleks v povezavi s fenomenom kastracije je v otroštvu ključen za razvoj normalnosti, mentalnega zdravja, moralne razsodnosti, ki je kronana s tabujem incesta, in seveda spolne želje oziroma identitete.

Ko ste govorili o moralni odgovornosti, ki se razvije le v primeru, če otrok odrašča ob raznospolnih starših, se je ob to obregnil znanec in rekel, da je sam odraščal ob babici in teti. Kaj pa se zgodi v takšnih primerih s prihodnjo moralo posameznika?

Moč in »kvaliteta« moralnega presojanja se razlikujeta od človeka do človeka. Ženske so, po Freudu, moralno manj razsodne, ker je struktura njihovega Nadjaza konceptualno drugačna kot pri moških zaradi narave kastracijskega kompleksa – seveda v povezavi z anatomijo genitalij – so pa bolj sočutne. Tisti moški, ki niso bili deležni vzgojne intervencije močnega ojdipskega očeta, svojo moralno razsojanje zgolj oziroma predvsem hlinijo. Če jih nihče ne vidi, so sposobni zagrešiti marsikaj nemoralnega, neetičnega. Navzven, za druge pa pretežno hlinijo čisto spodobnega in družbeno odgovornega človeka; jasno, ker pred drugimi igrajo samega sebe. Pokvarjeni so predvsem na samem, ko jih nihče ne vidi. Struktura Nadjaza se torej od posameznika do posameznika zelo razlikuje. Moški brez očetov imajo zelo specifično, bolje rečeno popačeno, moralno razsojanje – ženske pa sploh, saj jih kastracijski kompleks ne zaznamuje tako kot moške. Ženske moralno razsojajo v povezavi s sočutjem, ker so (bile) kot deklice nekastratibilne. Če se dečku kastracijska bojazen razvije v povezavi s falično (največkrat emancipirano) mamo, bo dečkov t. i. »negativni« ojdip zelo ponesrečeno zaznamoval njegovo osebnostno strukturo, njegovo psiho (predvsem nezavedno), njihovo spolnost in identiteto.

Pravite, da se psihoanalitiki zelo dobro zavedajo, da vaša argumentacija proti posvojitvam otrok v istospolne skupnosti oziroma proti odraščanju otrok v istospolnih skupnostih, drži. Je to razlog, da si na primer znani slovenski psihoanalitiki (dr. Matjaž Lunaček, dr. Bogdan Lešnik, dr. Renata Salecl, dr. Eva D. Bahovec) ne upajo soočiti z vami?

Lunaček in Lešnik zelo dobro vesta, da se ojdipa ne da razrešiti v istospolni (posvojiteljski) starševski skupnosti. Saleclova in Bahovčeva pa sta tako zelo kontaminirani s feminizmom, da si znata prikrojiti oziroma racionalizirati še bolj spodletele subjektivne »resnice«. Omenjena moška psihoanalitika – Lešnik in Lunaček – sta precej vpeta tudi v gejevski aktivizem in imata popolnoma pokvarjeno moralno in pravniško logiko. Pravita, da smo ljudje obsedeni s tako imenovano normopatijo oziroma normokracijo. Pravita tudi, da ni nič narobe, če so ljudje malo nenormalni, torej, če ne razrešijo jdipa tako, kot je Freud rekel, da je normalno in naravno. Pravniki ju bi morali na tej točki takoj korigirati, deklasirati in zaustaviti v smislu: »Če je Ojdip tako pomemben in fatalen, potem pa ZZZDR ne more in ne sme biti sprejet, tudi zato, ker je protiustaven!«. Ampak ta faza bo, upam, še sledila.

Dvanajst let je v Ljubljani deloval eksperimentalni oddelek vrtca, ki je deloval po principih psihoanalize; vodji vrtca sta bila dr. Matjaž Lunaček in dipl. psih. Renata Bačer. Takrat je dr. Lunaček v nekem video posnetku omenil, da je ta (psihoanalitična) vzgoja temelj nadaljnje vzgoje. Danes pa se postavlja v bran posvojitvam otrok v istospolne skupnosti. A s tem ne zanika svoje lastne misli, lastnega vrednostnega sistema?

Lunaček se je popolnoma zavozlal v svoji psihoanalitični drži do posvojitev. Psihoanalitični vrtec poznam in vem, da je bila glavna novost tega vrtca, da je moral biti kot vzgojitelj prisoten tudi moški. To je dobro! Ne razumem pa Lunačka, kako ne razume, da država ne sme biti kriva za napačno razrešen ojdipov kompleks pri nekem posvojencu, ki mu bosta starševala dva istospolna starša, torej posvojitelja. Pravno evidentno je, da bo mogoče tako državo tožiti. Lunaček pa te pravne logike sploh ne jemlje v obzir. Tukaj mu močno spodrsava. Spotaknjen je z nekaterimi osebnimi nezavednimi procesi oziroma simptomi. Racionalizira si tiste subjektivne resnice, ki se najbolj ujemajo z njegovo življenjsko zgodbo.

Pri vašem argumentiranju v DZ smo zasledili tudi nekaj semantičnih izpeljank besede poroka in poročiti se. Za istospolne pare ste predlagali nekaj novih, ker je ta izraz že rezerviran. Nekateri so vam očitali, da gre zgolj za semantiko. Bi lahko rekli, da gre za (zgolj) semantiko tudi v utemeljevanju Ružice Boškič (v oddaji na Valu 202), zakaj stari starši ne morejo posvajati svojih vnukov. Rekla je: »Na ministrstvu se nagibamo k temu, da sorodniki v ravni vrsti ne bi mogli posvojiti otroka, ker se sicer porušijo vsa družinska razmerja v družini. Njegova babica postane njegova mama, njegova mama postane sestra, stric postane brat, bratranci in sestrične pa postanejo nečaki. Stari starši od njegovega očeta pa niso več v sorodu z njim in pride do problemov pri dedovanju.« Kaj vi mislite o tem argumentu?

Boškičeva je feministična aktivistka, zato ima tudi takšno službo: je namreč je direktorica Direktorata za družino. Poslušal sem to njeno spodletelo »branjene«, in to dvakrat, ker nisem mogel verjeti, kako se je zavozlala. Podobno razmišlja tudi ministrica Anja Kopač Mrak, pa državna sekretarka Martina Vuk. Moralno odgovornemu človeku je čisto vseeno, kam se neko politično in ideološko spotaknjeno mnenje nagiba. Jaz preprosto vem, da ima otrok raje dedka in babico ali pa teto in strica, kot pa neke neznance – bodisi rejnike ali posvojitelje –, ki formalno z njim niso v sorodstvu. To, da »njegova babica postane njegova mama, njegova mama postane sestra, stric postane brat, bratranci in sestrične pa postanejo nečaki,« je popolnoma irelevantno, ker se to v resnici – torej v psihični realnosti otroka – sploh ne zgodi. To je na tak način samo pravno-formalno napisano na papirju. Otrok bo ob babici in dedku, ki ga posvojita, psihično dokaj ali pa povsem normalen. In važno je, kaj je za otroka dobro v psihičnem smislu, ne pa kako se komu reče formalno, na papirju. Logika, da bo sedaj še  dedovanje ključno za to, komu bo v posvojitev dodeljen otrok, se meni zdi psihopatska. Človek z normalnim moralnim razsojanjem, se ne more ujeti v tako spodletelo in izprijeno moralno logiko, kot jo imajo tri odločilne ženske: direktorica Direktorata za družino Ružica Boškič, državna sekretarka Martina Vuk in sama ministrica Anja Kopač Mrak.

Ta ista gospa je v isti oddaji tudi priznala, da ni načina, kako bi lahko starši v nekem dokumentu zakonsko zahtevali, da po svoji smrti ne želijo dati svojih otrok v posvojitev istospolnemu paru. Se vam ne zdi, da država preveč diktatorsko in enostransko posega v pravice staršev in otrok?

Ne gre toliko za to, da država posega v družine, v pravice staršev in otrok. Gre bolj za to, da feminizem, kot psihopatska ideologija, posega v legislativo, v državo in zakone, posredno pa potem v družbo. To je zame najbolj grozljivo. Država bi morala preprečiti, da se neka psihopatska ideologija manjšine vtke v pravno kolesje, v legislativo neke družbene skupnosti.

Na Val 202 vas še niso povabili, pa tudi na nacionalno televizijo ne. Če pa bi vas, bi se udeležili soočenja strokovnjakov, psihoterapevtov, psihiatrov in psihologov na to temo ?

Seveda bi se udeležil. Vem, da lahko pariram vsakemu, ki ima na tem področju drugačno mnenje. Dikcija, ki sem jo uporabil pred leti na Odboru za družino v Državnem zboru, ki ga je vodila Andreja Črnak Meglič, velja tudi danes: »Vse bom požrl s kostmi vred!« In vsi točno vedo, kako močni so moji argumenti. Tudi, da sem retorično močan, se ve. Vse moje intelektualne kapacitete moram udejanjati v obliki satire na gledališkem odru, ker mi v običajne predavalnice pred študente oziroma pred javnost preko kamere in mikrofona ne pustijo. Svoje teorije predavam monotragikomično v »Seks, Freud in jaz« in »Lepotica in psihoanalitična zver«. Feministke in legebitrovci se me bojijo kot hudič križa tudi zato, ker se deklariram kot levičar.

Mnogi, ki se ne strinjajo s posvojitvijo otrok v istospolno skupnost, se ne upajo (več) javno izpostavljati, ker bi jim država zaprla dotok javnih financ, ob tem, da se že lomijo pod pritiskom medijev in javnega mnenja. Niso redki, ki poročajo, da so jim vdrli na zasebno spletno stran podjetja (zavoda, inštituta), izbrisali FB profil, tudi za odvzeme licence smo že slišali. Od kod vam pogum za boj?

Vse sem izgubil, vse so mi vzeli, nimam se več česa bati … Delam tisto, za kar čutim, da je moralno prav,  in računam, da dobro vedno zmaga. Moje moralno razsojanje temelji na pravilno razrešenem ojdipovem kompleksu;  imel sem, in še imam, normalne starše, rasel sem v normalni in harmonični družini, in to se mi obrestuje tudi z zdravo testosteronsko agresivnostjo, s pogumom. Pri tej moji trdni, svojstveno agresivni in moralni drži me nihče ne more ustaviti. Zato me skušajo cenzurirati in izolirati od nacionalnih oziroma glavnih medijev. Svoje moralno poslanstvo bom opravil, kaj se (mi) bo zgodilo, pa ne vem. Imam pa čisto vest.

Morda na koncu še tole: kakšna bi bila vaša definicija zdrave vzgoje otroka? Kakšno vzgojo vi svetujete (heteroseksualnim) staršem?

Jaz ne govorim o vzgoji, govorim o »gor-spravljanju« (angl. up-bringing). Nežna in ljubeča mati ter avtoritativni oče, ki predvsem sinovom postavlja meje, hčeram pa vliva feminilno samozavest, bo za začetek dovolj. Če pa se imata starša še medsebojno (neskončno) rada, pa je sreča (skoraj že) popolna. No, včasih že zadostuje, da smo starši dovolj dobri, le preveč slabi ne smemo biti. Še nekaj: čim dlje stran od feminističnih nebuloz in teorije spolov. 

Vesna Vilčnik