Pred odločanjem o kandidaturi Branka Masleše za predsednika Vrhovnega sodišča sem kot Predsednik Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč poslal odgovornim na Vladi RS, v Državnem zboru, političnih strankah naslednji predlog: 

»Vzemimo mednarodno pravo resno! Predlog raziskave in kazenskega procesiranja zaradi streljanja graničarjev na civiliste-begunce med begom preko državne meje FLR/SFR Jugoslavija-Italija in FLR/SFR Jugoslavija-Avstrija.

Marko Prešeren opozarja, da je imela FLRJ/SFRJ na območju današnje Slovenije dve mednarodno priznani meji z demokratičnima državama. Ob tem je imela FLRJ/SFRJ, čeprav je bila država tako imenovanega vzhodnega oz. komunističnega bloka, kot nečlanica Varšavskega pakta status dovoljenega področja potovanj. Ker pa so tudi preostale komunistične države, tako kot SFRJ, kratile temeljne človekove pravice, so skušali tozadevno najbolj prizadeti civilisti oz. državljani teh držav, vključno z državljani FLRJ/SFRJ, preko omenjenih dveh meja ilegalno priti v območje svobode oz. demokratičnih držav.
Da bi nedemokratična komunistična oblast FLRJ/SFRJ ilegalne prebege takih civilistov preprečila, a hkrati onemogočila tudi nenadzorovane prihode demokratičnih vplivov, je na teh dveh mejah, kot tudi na preostalih svojih mejah, vzpostavila vojaško območje. Tega je varovala z oboroženim vojaštvom JLA, s posebnimi enotami. Te so imele bojne naloge varovanja in nadzora obmejnega pasu z bojnim strelivom. Pri tem je bilo ubitih mnogo civilistov, ki so posebej varovana kategorija mednarodnega prava.
Lahko bi rekli, da je FLRJ/SFRJ s tem sprožila - sicer regionalno omejen - oborožen spopad nizke intenzivnosti, ki je trajal od maja leta 1945 do sredine leta 1991. Zato je na tem območju veljalo mednarodno pravo oboroženih spopadov kot najstarejši del mednarodnega prava (primerjaj Pilloud et al. 1987: P. 57-65, S. 39-40; Junod 1987: P. 4438, S. 1343; Junod 1987: t. 4453, s. 1349; člen 1 in Protokoll I in Protokoll II).  Poenostavljeno rečeno, v veljavi so bile Ženevske in Haaške konvencije, od leta 1977 tudi oba dodatna Protokola in seveda Martensenova določba, da:
tudi v primerih, ko ni predpisov pogodbenega ali običajnega vojnega prava, ne nastane brezpravno stanje; rešitev takih primerov ni prepuščena samovolji vojskujočih se držav. Taka stanja so podvržena Martensenovi določbi iz uvoda k HK IV 1907: ′Tako dolgo, dokler se ne bo mogel izdati popolnejši vojni zakonik, štejejo pogodbenice za primerno ugotoviti, da v primerih, ki niso urejeni s predpisi, ki so jih sprejele, prebivalstvo in vojskovalci ostanejo pod varstvom in oblastjo načel meddržavnega prava, kakor izhaja iz navad, ugotovljenih med civiliziranimi narodi, iz zakonov človečnosti in iz zahtev javne vesti′ (Tomšič 1942: 24).
In seveda so države oz. državni organi kršitve mednarodnega prava oboroženih spopadov, kar seveda streljanje vojakov na civiliste ali njihova usmrtitev je, dolžni preganjati (85. člen Protokol I).
Enako pa so državni organi dolžni preganjati opustitvena dejanja pristojnih organov oz. nadrejenih (86. člen Protokol I). Ilustracija takega nepravilnega ravnanja je lahko primer sodnika Branka Masleše.
Poglejmo, kako so se s takimi zločini soočili v Nemčiji. 22. marca 2001 je bilo izdano kanzlerjevo sporočilo za tisk ob sodbah v primerih Streletz, Kessler in Krenz in K.-H. W. proti Nemčiji.  Naj ga navedemo:
Veliki senat evropskega sodišča za človekove pravice je 22. marca 2001 v dveh sodbah odločil, da Nemčija z obsodbo visokih funkcionarjev NDR oz. graničarja (Grenzsoldat) zaradi uboja ni kršila 1 odst. 7. člena evropske konvencije o človekovih pravicah. V primeru Streletz, Kessler in Krenz je bila sodba soglasna, v primeru K.-H.W. pa s 14 glasovi proti trem. V obeh sodbah so še soglasno odločili, da obstaja diskriminacija, ki bi oporekala 14. členu konvencije v povezavi s 7. členom.
1. Dejansko stanje
Trije pritožniki so bili visoki funkcionarji NDR, namreč Fritz Streletz, namestnik obrambnega ministra, Heinz Kessler, obrambni minister in Egon Krenz predsednik državnega sveta. K.-H.-W. je bil kot vojak državne ljudske armade NDR nameščen na meji med obema nemškima državama.
Pritožniki Streletz, Kessler in Krenz so bili po ponovni združitvi pred nemškimi sodišči obsojeni na pet let in pol, sedem let in pol in šest let in pol zaradi uboja na mah v posredni krivdi. Zaradi njihovega sodelovanja pri odločitvah Državnega obrambnega sveta ali politbiroja o ustroju obrambnega režima NDR so bili odgovorni za smrt več oseb, ki so med leti 1971 in 1989 poskusile zapustiti NDR čez mejo med obema nemškima državama.
Pritožnik K.-H. W. je bil po ponovni združitvi obsojen na mladostniški zapor (Jugendstrafe) in deset mesecev odvzema prostosti pogojno zaradi uboja na mah, ker je bil spoznan, da je z uporabo strelnega orožja odgovoren za uboj osebe, ki je leta 1972 poskusila zapustiti NDR čez mejo med obema nemškima državama.
Sodbi je potrdilo zvezno sodišče in zvezno ustavno sodišče je ugotovilo, da sta v skladu z ustavo.
2. Točke pritožbe
Pred sodiščem v Strasbourgu so pritožniki uveljavljali predvsem, da dejanja v trenutku, ko so bila zagrešena, niso bila kazniva ne po zakonih NDR ne po mednarodnem pravu, in da je bila njihova naknadna obsodba na nemških sodiščih v nasprotju s 1. odst. 7. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki prepoveduje povratno učinkovanje. Sklicevali so se tudi na 1. člen in 2. odst. 2. člena konvencije.
3. Povzetek sodb
Utemeljitev obeh sodb je z izjemo posebej omenjenih delov soglasna.
I. K 7. členu konvencije
Sodišče opomni, da je v zvezi s 1. odst. 7. člena konvencije treba dokazati, ali je bila kaznivost dejanj pritožnikov v trenutku, ko so bila zagrešena, zadostno spoznavna in predvidljiva po državnem pravu NDR ali po mednarodnem pravu.
a) Državno pravo
I. Zakonske podlage
Sodišče je ugotovilo, da je obsodba pritožnikov imela zakonsko podlago v kazenskem pravu DDR, ki se je uporabljalo v času storitve dejanj in da kazni v načelu ustrezajo tistim, ki so bile predvidene v zadevnih kazenskih določbah NDR; zaradi načela uporabe blažjega prava, namreč prava ZRN, so bile izrečene kazni celo milejše.
II. Opravičilni razlogi po pravu NDR
Pritožniki so se posebej sklicevali na 2. odst. 17. čl. zakona o ljudski milici in 2. odst. 27. člena mejnega zakona (Grenzgesetz) DDR.
V luči ustave in v zakonskih določilih DDR potrjenih temeljnih načel (ki izrecno priznavajo načelo sorazmernosti in zaščite človeškega življenja pri uporabi strelnega orožja) je sodišče mnenja, da obsodba pritožnikov pred nemškimi sodišči, ki so tolmačila te predpise in jih uporabila za obravnavane primere, na prvi pogled ni niti samovoljna niti ni v nasprotju s 1. odst. 7. člena konvencije.
III. Opravičilni razlogi iz prakse NDR
Celo če je bil cilj državne prakse NDR, da bi mejo med dvema nemškima državama ščitila »za vsako ceno«, da bi zagotovila obstoj NDR, ki je bil ogrožen z množičnim izseljevanjem njenega prebivalstva, sodišče poudarja, da bi moral biti ta državni ozir omejen s temeljnimi načeli, sprejetimi v ustavo in zakonska določila NDR; ker je bila zapoved ščititi človeška življenja zapisana tako v zakonu o ljudski milici kot v mejnem zakonu NDR, se pritožniki niso mogli sklicevati na prakso oblasti NDR, ki je bila v nasprotju s temi predpisi, posebno, ker je pravica do življenja v času dejanj predstavljala najvišjo pravno dobrino na lestvici vrednot mednarodno priznanih človekovih pravic.
IV. Predvidljivost obsodb
- Sodba Streletz, Kessler in Krenz
Sodišče poudarja, da si nasprotje med zakonodajo NDR in njeno državno prakso pritožniki v veliki meri pripišejo kar sami. Zaradi visokih položajev, ki so jih opravljali v državnem aparatu NDR, so morali poznati tako ustavo in zakonodajo NDR kot tudi mednarodnopravne obveznosti NDR in kritike, ki so bile v rabi na mednarodni ravni proti mejnemu režimu NDR. Poleg tega so ta režim sami oblikovali ali vodili naprej, s tem da so uradne zakonske določbe, ki so bile objavljene v uradnem listu NDR, prekrili s tajnimi ukazi in pravilniki za zagotavljanje in izboljšanje mejne opreme in uporabo strelnega orožja. Pritožniki so bili tako neposredno odgovorni za stanje, ki je bilo na meji med obema nemškima državama od začetka šestdesetih let do padca berlinskega zidu leta 1989.
- Sodba K.-H. W.
Sodišče poudarja, da se celo navaden vojak ne more slepo sklicevati na ukaze, ki niso bili samo nezaslišano proti zakonitim temeljnim načelom NDR samim, ampak tudi proti mednarodno zaščitenim človekovim pravicam in so predvsem v nasprotju s pravico do življenja, ki je najvišja pravna dobrina na lestvi vrednot človekovih pravic.
Čeprav se je pritožnik spričo političnih razmer, ki so vladale v NDR v času dejanja, znašel v posebno težavnem položaju, ne morejo taki ukazi služiti za opravičevanje ubojev neoboroženih ljudi, ki niso hoteli nič drugega kot zapustiti državo.
Sodišče s tem v zvezi podčrta, da so nemška sodišča upoštevala olajševalne okoliščine in so upoštevala različno odgovornost oblastnikov NDR in pritožnika, saj so prve obsodili na brezpogojne zaporne kazni in slednjega na pogojno kazen.
- Soglasni preudarki v obeh sodbah
Po razumevanju sodišča je za pravno državo upravičeno, da proti osebam, ki so se okrivili z zločini pod prejšnjim režimom, sproži kazensko pravni pregon; tudi se ne more sodišču demokratične države naslednice očitati, da zakonske določitve, ki so veljale v času dejanja, uporabi in tolmači v luči načel pravne države.
Spričo osrednjega pomena pravice do življenja v vseh mednarodnih besedilih o človekovih pravicah, vključno z 2. členom konvencije, je sodišče mnenja, da strogo tolmačenje zakonov NDR po nemških sodiščih v obravnavanem primeru ni v nasprotju s 1. odst. 2. člena konvencije.
Sodišče nadalje poudarja, da je državna praksa, ki jo je NDR uporabljala glede na mejni režim in ki je bila nezaslišano proti temeljnim pravicam in ki je predvsem kršila pravico do življenja, ni zaščitena s 7. členom konvencije. Prakse, ki spodkopava lastno zakonodajo, ki naj bi bila pravzaprav njena podlaga, ne moremo smatrati kot »pravico« v smislu 7. člena konvencije.
Sodišče je iz tega izpeljalo, da je kaznivost dejanj pritožnikov v času, ko so bila zagrešena, prepoznana in predvidljiva po državnem pravu NDR.
b) Mednarodno pravo
I. Relevantni predpisi
Sodišče je imelo za svojo nalogo, da pričujoči primer preizkusi tudi po temeljnih načelih mednarodnega prava, posebno pod vidikom mednarodne zaščite človekovih pravic, na katere so se sklicevala nemška sodišča.
II. Varovanje življenja
Sodišče poudarja, da so mednarodna besedila o človekovih pravica, vključno z besedili ZN o državljanskih in političnih pravicah, ki jih je ratificirala NDR, vedno znova poudarjala prednost pravice do življenja.
Po mnenju sodišča omejitve te pravice, ki so predvidene v 2. odst. 2. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, niso uporabne za mejni režim NDR.
III. Varovanje svobode gibanja
V skladu z 2. odst. 2. člena protokola št. 4 h konvenciji in 2. odst. 12. člena mednarodnega sporazuma o državljanskih in političnih pravicah »ima vsakdo pravico (…) zapustiti vsako državo, vključno lastno«.
Po mnenju sodišča v teh določbah predvidene omejitve te pravice niso uporabne, posebej ne morejo biti take omejitve nad pravico do življenja.
IV. Državna odgovornost NDR in osebna odgovornost pritožnikov
NDR bi bila, če bi še obstajala, zato pod mednarodnopravnimi vidiki odgovorna za prikazana dejanja. Treba je še razložiti, da je poleg državne odgovornosti v času dejanj obstajala tudi individualna kazenska odgovornost pritožnikov. Celo če izhajamo iz tega, da taka odgovornost ne izhaja iz navedenih mednarodnih besedil o človekovih pravicah, pa jo lahko izpeljemo iz teh besedil v povezavi s 95. členom kazenskega zakonika NDR. Ta člen je predvidel individualno kazensko pravno odgovornost za tiste, ki so kršili mednarodnopravne obveznosti NDR ali temeljne in človekove pravice.
Glede na te razmisleke sodišče sklepa, da je bila kaznivost dejanja pritožnikov v času, ko so jih zagrešili, tudi po mednarodnem pravu dovolj spoznavna in predvidljiva.
Vedenje pritožnikov bi lahko, prav tako v okviru 1. odst. 7. člena konvencije, preverili še po drugih predpisih mednarodnega prava, predvsem tistih, ki se nanašajo na zločine proti človečnosti. Za odločitev, do katere je prišlo sodišče, pa je tako preverjanje odveč.
c) Sklep
Zato obsodbe pritožnikov pred nemškimi sodišči po združitvi niso v nasprotju s 1. odst. 7. člena. Spričo tega dejstva sodišču ni bilo treba preverjati, ali so obsodbe pritožnikov upravičene po 2. odst. 7. člena konvencije.
II. K pritožbam po 1. členu konvencije
Pritožniki so s sklicevanjem na 1. člen konvencije grajali, da kot nekdanji državljani NDR niso uživali pravnega varstva z ozirom na ustavno pravno prepoved povratnega učinkovanja.
Sodišče je zastopalo mnenje, da te točke pritožbe ne morejo preverjati po 1. členu konvencije, ker gre v tem primeru za okvirno določilo, ki ga ni možno ločeno kršiti. Lahko bi načeli vprašanje po 14. členu konvencije v zvezi s 7. členom, saj pritožniki v skladu z zadevo uveljavljajo, da so bili kot nekdanji državljani NDR žrtve diskriminacije.
Sodišče pa presoja, da imajo temeljna načela, ki jih je uporabilo ustavno sodišče, splošen pomen in potemtakem veljajo tudi za osebe, ki niso bile nekdanji državljani NDR.
Zato ne obstaja diskriminacija v smislu 14. člena konvencije v povezavi s 7. členom.

Gornja pozornost najvišjega urada nemške države odkriva standard, ki ga je zaradi ubojev civilistov na meji med NDR in ZRN uporabilo nemško sodstvo in ki mu je potrdilo evropsko sodišče za človekove pravice. Ta standard je potrebno uporabiti tudi pri obsodbi zločinov na jugoslovanskih mejah v obdobju 1945-1990.

Proti Avstriji in Italiji huje kot ob Berlinskem zidu?

Naj navedem nekaj naključno zbranih dejstev, ki ilustrirajo obseg zločina:
Zdenko Zavadlav je opisal umor na meji brž po drugi svetovni vojni: »Ves čas je Mihajlović tolažil na smrt prestrašeno ženo, da ju peljejo na mejo, kjer ju bodo izpustili. Tine je po njegovem obnašanju sodil, da on sam tega ni verjel. Na kraju, ki ga je izbral Franci, so izstopili iz avta, ju odvedli v grmovje, tam ustrelili v tilnik, da sta bila takoj mrtva, nato pa z v prtljažniku skritimi lopatami zagrebli. Ko sta se že vračala z avtom, se je Franci nekaj spomnil in se hotel vrniti. Nič ni oba pogledal, če imata uporabno zlato zobovje.
Tako sta končala beograjski framason Mihajlović in njegova žena, operna primadona.«
Kje sta pokopana?
Taka je bila tudi usoda skupine domobrancev, ki jo v tem zborniku opiše Tomaž Podgoršek.
Leta 2007 smo se spustili v jamo Jelenca. Za to jamo imamo poročilo inšpektorja civilne policije Umberta De Giorga, da so v prvih dneh avgusta leta 1947 iz jame potegnili skupaj 156 trupel. Trupla so bili italijanski, nemški in trije zavezniški vojaki ter civilisti: moški, nekaj žensk in celo en otrok. Jamo so torej spraznili, a vendar je v njej danes po oceni dr. Andreja Mihevca okoli trideset skeletov.  Zdrava pamet nam pove, da so bili verjetno ubiti na meji in vrženi v jamo potem, ko je bil ta del Krasa 15. septembra 1947 odmerjen Jugoslaviji.
Kdaj bomo lahko njihove posmrtne ostanke dvignili iz jame Jelenca?
V Mrliški knjigi župnije Lokev so za leto 1948 štirje vpisi ubitih na meji. Prvi je bil neznani moški, baje Bosanec, ki je hotel prekoračiti državno mejo brez dovoljenja, a je bil od stražnikov ubit 9. avgusta 1948 in pokopan istega dne. Dne 30. septembra 1948 so bili na meji nad Preložami ubiti Ivan Zlatkovič, rojen leta 1924 v Velikih Munah pri Podgradu, Slava Zlatkovič, roj. Hrvatin, rojena 22. avgusta 1923 v Starodu pri Podgradu in njun sin Edko, rojen 26. avgusta 1947. Pokopali so jih 1. oktobra 1948. 
Kakšna je država, ki pobija v mirnem času cele družine samo zato, ker bežijo pred lakoto, revščino, preganjanjem?
Na pokopališču pri cerkvi sv. Lenarta v Brodeh na avstrijski strani Ljubelja sta pokopana Boris (roj. 28. decembra 1951) in Delano (rojen 24. julija 1957) Brčić, ki sta po napisu na grobu sodeč izgubila življenja na begu čez mejo 29. oktobra 1959. Spomenik "malim angelom" sta postavila užaloščena starša. 
Ali bi bilo prav, da bi zvedeli, kaj se je dogajalo 29. oktobra 1959 na jugoslovansko-avstrijski meji?
Streljanje na bežeče civiliste na meji se je nadaljevalo do konca Jugoslavije, saj nam Jože Bartolj v blogu piše o »vojaku, ki je ustrelil (verjetno) zadnjega begunca na 'najbolj odprti' meji v Evropi. To se je zgodilo še leta 1989 (le dobro leto in pol pred plebiscitom) in časopisi so se takrat o tem na široko razpisali. Spominjam se članka, ki sem ga o tem bral v Delu.«
Še 16. junija 1991 so ob pol dveh zjutraj graničarji pri mejnem prehodu Holmec streljali na skupino 51 beguncev iz Šrilanke in enega hudo ranili v prsni koš.
Imamo torej mejo, katere ilegalni prehod je od leta 1959 obravnavan kot prekršek. In imamo Jugoslavijo, ki je bila zavezana osnovnemu spoštovanju človekovih pravic.
Na meji pa se je kljub temu streljalo. Tako kot v Nemški demokratični republiki.
Problem zločina na meji stopa v javno polemiko in javni spomin z živahnimi zapleti ob imenovanju predsednika vrhovnega sodišča.
Navedimo nekaj zaporednih izjav nekaterih akterjev:
Branko Masleša je sprva zanikal svojo prisotnost na meji: »O očitkih glede sodelovanja pri posebni komisiji, ki naj bi verificirala poboje tistih, ki so nelegalno prečkali državno mejo, »lahko rečem le to, da o tem ne vem ničesar. Dokler se niso pojavili takšni očitki, nisem vedel, da je takšna komisija sploh obstajala.«
Pod podnaslovom Težave s trupli generalmajor Marijan Kranjc opiše zakrivanje zločina in potrdi obstoj komisij:
»Ob smrti civilista je postopek potekal po pravilih sodelovanja mejne službe z organi notranjih zadev in civilnim sodiščem. V Sežani, denimo, je bil v komisiji varnostni oficir mejnega odreda, dva podčastnika in komandir karavle. Ta je obvestil postajo milice, načelnik UNZ (Uprava za notranje zadeve, op. p.) pa dežurnega preiskovalnega sodnika iz Kopra. Vse nadaljnje odločitve je dejansko sprejemal preiskovalni sodnik. Odrejal je tudi odvoz trupel.« Koga pa so obveščali, če je bil ubit državljan druge države? »Če je imel pri sebi dokumente, so obvestili veleposlaništvo. Včasih pa nimate koga obveščati. Kaj pa, če je na primer bolgarska ambasada odgovorila, da to ni njen državljan? Kaj potem? Navadno so jih, tako kot v starih časih, pokopali zunaj pokopališča.«
Ko sodniška kolega Zobec in Štravs opišeta Maslešino reagiranje po ogledu umorjenega na meji, govorita o njegovem navdušenju nad strelom v čelu.
Nato sta Maslešino sodelovanje v komisiji, ki si je ogledala umorjenega prebežnika 7. julija 1984, opisala njegova sodelavca: »Priči dogodka na jugoslovansko-italijanski meji, kjer so obmejni organi ustrelili prebežnika, prisoten pa je bil kandidat za predsednika vrhovnega sodišča Branko Masleša, pojasnjujeta, da je bil Masleša nad dogodkom vidno zgrožen. Gre za zapisničarko Edvardo Rutar in tedanjega javnega tožilca v Kopru Milana Mesarja.
Rutarjeva se je 7. julija 1984 skupaj z dežurnim preiskovalnim sodnikom Maslešo in tožilcem Mesarjem udeležila ogleda dogodka na jugoslovansko-italijanski meji, kjer so obmejni organi ustrelili prebežnika.

»Ob povratku v Koper mi je sodnik Masleša zgroženo dejal: 'Poglej, kaj se dogaja na najbolj odprti meji v Evropi.' S tem zapisnikom želim povedati, da je bilo ravnanje sodnika Branka Masleše pri izvedbi tega ogleda zelo resno, bil je vidno zgrožen nad postopanjem mejnih organov in prepričana sem, da je v nadaljevanju tega postopka enako ravnal,« navaja Rutarjeva.
Milan Mesar, ki je bil od 1981 do 1985 javni tožilec v Kopru, pa je v izjavi pojasnil, da z Maslešo na potek dogodka nista mogla imeti in nista imela nikakršnega vpliva. »Osebo, ki je bila na begu iz takratne skupne države na zahod, je namreč smrtno zadel naš graničar, žrtev je padla in obležala na italijanskem ozemlju. Zato do žrtve nisva imela dostopa in sva si kraj dogodka lahko ogledala le tako, da sva stala na takratnem jugoslovanskem ozemlju,« je navedel nekdanji javni tožilec. Kot je še zapisal, Masleše takega, kot ga slikajo nekateri kolegi v medijih, ne pozna, in da je vselej ravnal moralno korektno, odgovorno in strokovno.
Potem pa se je Masleša »spomnil« še tega, da je bilo v oglede umorjenih na meji vpletenih še več preiskovalnih sodnikov: »Masleša je pojasnil, da je bila njegova kandidatura že od samega začetka pospremljena s strokovnimi ali človeškimi diskvalifikacijami. 'Laži v tem postopku so se kar vrstile,' je dejal. Temeljni očitek o njegovem sodelovanju v komisijah za verifikacijo na meji je po Masleševih besedah nekako potihnil, ker se je izkazalo, da so tudi drugi preiskovalni sodniki v skladu z razporedom opravljali take oglede.«
Očitno gre za sklepanje, da je bilo tako početje »normalno«. Kot takega je to sodelovanje pri zakrivanju umorov sprejel tudi minister za pravosodje:
»Minister je med drugim ocenil, da bi očitki, ki sta jih na občni seji vrhovnega sodišča izpostavila vrhovna sodnika Marko Šorli in Barbara Zobec, lahko v določenem delu omajali avtoriteto kandidata. Zato je pregledal listine in podatke v sodnih arhivih iz obdobja od leta 1980 do 1986 ter se, kot je dejal, prepričal, da Masleša kot dežurni preiskovalni sodnik, ki je vodil ogled kraja smrti ene ustreljene osebe, ni odločal v preiskovalnem postopku, v katerem bi bile s sodbo kršene temeljne človekove pravice in ni verificiral nobene usmrtitve prebežnikov preko tedanje italijansko-jugoslovanske meje.«
Tak miselni vzorec pa seveda pomeni vnašanje totalitarnega vzorca glede flagrantnih kršitev mednarodnega prava v demokratični politični in pravosodni sistem: Masleša in njegovi številni sodelavci bi morali flagrantne kršitve mednarodnega prava na meji, ki so jim bili priča, kazensko preganjati s pravnimi sredstvi.
Ubijanje civilistov na meji so s svojo oblastno avtoriteto pokrili predsednik Vlade RS, minister za pravosodje in številni sodniki.
Tako smo priče varovanju tabuja titoizma, ki varuje tako zločince, ki so zagrešili vojna hudodelstva in zločine proti človečnosti med drugo svetovno vojno in po njej. Če bo predsednik vrhovnega sodišča človek, ki se ne zaveda svojega sodelovanja pri prikrivanju zločina, je povsem iluzorno pričakovati, da bomo pod takimi sodniki dočakali obsodbo zločinov titoizma.
Prav tako bo Slovenija ostala na mednarodnem zemljevidu zapisana kot država, ki ne izpolnjuje svojih obveznosti do raziskave in ureditve zamolčanih, prikritih grobišč žrtev titoizma. Taka obveznost je kot dolžnost naložena državi po mednarodnem pravu oboroženih spopadov. Tako kot se zločinci in priče njihovih dejanj skrivajo pred kriminalisti in raziskovalci, tako od množice tistih, ki so sodelovali pri zločinih na meji, ne moremo pričakovati, da bodo posredovali podatke o žrtvah in o tem, kje so jih pokopali, jih zagrebli, kam so jih odvrgli.
Če se niti predsednik Vlade RS niti pravosodni minister niti številni sodniki in politiki ne zavedajo svojih mednarodno pravnih zavez in obveznosti, kaj nam preostane?

Spraševanje in odpiranje poti za iskanje odgovorov v duhu pravice in resnice:
Ali so normalni Nemci, ki odgovornim za uboje na meji sodijo, ali so normalni tisti v Sloveniji, ki vidijo v sodelovanju pri zločinu in njegovem prikrivanju »izpolnjevanje ukazov«? Kakšna je kvalifikacija zločina? Kdo so bili storilci? Kdo so bile žrtve? Kdo je sodeloval pri prikrivanju zločina? Kje so žrtve pokopane?
Verjamem, da napisano upravičuje nekaj predlogov:
- Inštitut za novejšo zgodovino naj v popis žrtev vojne in revolucije vpiše tudi žrtve na mejah do leta 1990.
- Zločine na mejah naj ob drugih zločinih titoizma začnejo preiskovati v policijski akciji Sprava pri Ministrstvu za notranje zadeve.
- Raziskavo znanih in neznanih grobov umorjenih na mejah ter njihova označitev in ureditev naj v okviru dela s prikritimi vojnimi grobišči prevzame Služba za vojna grobišča pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve.
- Ministrstvo za pravosodje naj oblikuje raziskovalno skupino, ki bo preučila pravne razmere in ocenila delovanje civilnih sodnikov pri umorih civilistov na mejah.
- Slovenija naj predlaga evropski projekt o zločinih na železni zavesi od »Sczecina/Stettina do Trsta«.
Uradnega odziva na te predloge ni bilo.
Ostaja pa vprašanje Branku Masleši: Kaj bo storil, da bodo zločini zoper civiliste na jugoslovanskih mejah raziskani in kaznovani?

Da pa je raziskava zločinskega delovanja jugoslovanske države na državnih mejah še kako potrebna raziskave, nam kaže osnovni podatek, da je iz Slovenije »od leta 1945 do konca 1959 z ozemlja Slovenije pobegnilo 34.256 oseb, beg pa so preprečili 27.710 osebam. Od leta 1960 do 1. junija 1965 je preko meje pobegnilo 10.655 oseb, pobeg je bil preprečen 6.017 osebam.«

Ko seštejemo te podatke, ugotovimo, da je v dvajsetih letih po vojni iz Slovenije pobegnilo oz. bilo aretiranih pri pobegu iz države več kot pet odstotkov prebivalstva. Vsak dvajseti prebivalec Slovenije je bežal oz. neuspešno poskušal pobegniti iz Titove obljubljene dežele.

Beg je bil nekaj let po vojni smrtno nevaren – tako zaradi možnega umora ubežnika na meji kot zaradi drakonskih kazni s suženjskih delom, ki so doletele aretirane ubežnike. Kakšno je bilo stanje še deset let po vojni, nam priča poročilo za junij 1954. Takrat je »iz Slovenije uspelo pobegniti 171 osebam, aretiranih jih je bilo 342, od tega 138 Hrvatov, 135 Slovencev, 50 Srbov, 4 iz BiH, 2 Črnogorca, 1 Makdenoec in 12 inozemcev, trije so bili zaradi nameravanega pobega ubiti, med njimi Slovenec. Vodili so evidenco aretacij oseb v obmejnem pasu proti Avstriji (225), STO (105) in Italiji (12). Aretirali so vodnike beguncev in begunce, ki so hoteli prestopiti avstrijsko mejo. Iz karavle Kostanjevica v sektorju Gorica je pobegnil komandant – aktivni podoficir-vodnik. Na bloku v Šentilju je pobegnil preko meje s tovornjakom Hrvat iz Karlovca, na Fernetičih v Sežani pa tri osebe z avtobusom. V obeh primerih sta šoferja z veliko hitrostjo prelomila cestno zapornico na bloku. Nizozemski državljan je nameraval omogočiti pobeg jugoslovanskemu državljanu preko bloka v Kozini na način, da ga je skril v zadnji del avtomobila.« 

Posebna muka so bile nove meje za prebivalstvo obmejnega pasu proti Italiji, ki je bilo pred tem gospodarsko zelo povezano s Trstom in Gorico. Njihov položaj so zelo poslabšale tudi izredne razmere v obmejnem pasu. Zato nikakor ne moremo pristati na črno-belo mitologijo »osvobajanja« Primorske, saj je bilo za marsikoga stanje pod titoizmom še slabše kot pod fašizmom.

Tako kot pred fašizmom so številni Primorci bežali tudi pred titoizmom, prišlo je tudi do spektakularnih pobegov celih skupin, družin iz posameznih vasi.
Protikomunistični tisk je slikal tragične razsežnosti tega dogajanja. Omenimo poročilo o divjem dogajanju v Novi vasi:
»Nova vas pri Opatjem selu je mala in revna vasica tik državne meje. Njeni prebivalci živijo skromno življenje in so se že zdavnaj naveličali rdečega strahovanja. Zato se je nekaj družin sporazumno s poveljnikom obmejne straže že nekaj časa pripravljalo na pobeg v Italijo. Peljati so hoteli s seboj tudi vse premičnine in živino. Zla usoda in neprevidnost sta pa obrnili drugače. Po sporazumu bi morali ljudje zapustiti vas (v noči s četrtka na petek od 9. na 10. junij 1949 – op. p.) v času med 21.30 do 23. ure. Četrt ure pred odhodom pa je nenadoma zapela brzostrelka svojo mrtvaško pesem. Nastala je strašna panika. Vodnik vojaške posadke Peter Maurin je obvestil ljudi, naj se reši, kdor more. Ljudje so se razbežali na vse strani in v preplahu pograbili, kar jim je bilo najbliže: ta otročička, oni vrečo perila, tretji paket živil itd. Glavni del premičnin, ki so bile že naložene na vozilih za odhod z živino vred, je ostal. Tu pa tam je zopet brzostrelka zapela svojo pesem in so pripeljali v kasarno prve nesrečnike, ki so jih pograbili in med pretepanjem zvezali. Zaprli so vse, ki so jih osumili, da so imeli namen zapustiti rdeči raj. Vsa imetja so bila takoj zaplenjena, kar so rdeči že itak davno želeli. Strašna in dramatična je bila usodna noč. Oče je bežal v eno smer, mati v drugo, otroci v tretjo. Samo dva primera: Janko Pahor in žena sta pribežala v Italijo, mali 20-mesečni sinček je ostal tam; Jožef Pahor je pribežal v Italijo, družina je ostala tam. Skupaj je pribežalo v Italijo 11 vaščanov in dva vojaka s podčastnikom, tedaj 14 oseb. Brzostrelka je v noči večkrat tulila in povzročila alarm obmejnih straž tudi na italijanski strani. Koliko je bilo žrtev, se do danes ni dalo ugotoviti.
Od očividca smo slišali:Srce se je človeku trgalo, ko je videl, kako je 11-letna Sonja vlekla malo culico in tekla za starši preko visoke detelje, ki se je zapletala okoli nog in otežkočala beg. Zavedajoč se nevarnosti je Sonja z nenavadno otroško srčnostjo vendarle dosegla mejo.

Takega terorja nismo doživeli niti pod Nemci kot je vladal tisto usodno noč. Ljudje so se tresli od strahu, ko so titovci hodili po hišah in hlevih z napetimi brzostrelkami in iskali tiste, ki niso utegnili zbežati. Usoda onih, ki so jih oznovci odpeljali, je neznana. Verjetno je, da se vsled napornega dela in pomanjkanja ne bodo nikdar več vrnili k svojim dragim.

Sedaj pa bi radi vprašali tiste tovariše – če jih smemo tako imenovati – ali bolje rečeno biriče: Kje je tista tako opevana svoboda, ki so jo tako proslavljali pri političnih urah v gozdu in na sestankih? Kje so tiste palače in zemlja, ki ste jo obljubljali iz dneva v dan? Kje je raj, ki ste ga slikali zaslepljenemu in trpečemu narodu? Na vse ste pozabili, ko ste pograbili vajeti z jekleno roko.«

V svojem zgodovinskem pregledu duhovnije Opatje selo Vinko Lukan ne omeni tega dogodka.  Treba ga bo še preiskati, ugotoviti, kolikšne so bile njegove posledice. Vendar v okviru našega spraševanja naj dodamo še komentar, ki ga je v obsodbo titoizma objavil goriški Katoliški glas:
»V imenu krščanske kulture ter dostojanstva človeške osebnosti najodločneje protestiramo pred vso svetovno javnostjo proti okrutnemu ravnanju jugoslovanskih obmejnih stražnikov, ki brezsrčno pobijajo vse nesrečneže, ki bežijo iz Titove Jugoslavije v svobodni svet. Saj skoro ni tedna, da bi nas ne presenetila kaka nova tragična vest o zopetnih krvavih žrtvah. Tako so titovci prošli teden pri Cerovem v Brdih enostavno zaklali 26-letnega mladeniča iz Šmartnega, ki se je baje odpravljal preko meje. Pokol nesrečnih žrtev iz Nove vasi pri Opatjem selu dne 10. t. m. pa vpije naravnost v nebo ter je upravičeno izzval največjo obsodbo pri vsem našem ljudstvu.

Opetovano smo v našem glasilu dvignili glas proti komunističnemu pobijanju slovenskih ljudi. Ti novi zločini pa nas silijo, da opozorimo zopet vso svetovno javnost na strašne življenjske razmere v komunistični Jugoslaviji ter na nečloveške odredbe jugoslovanskih komunističnih oblasti, ki so ukazale streljati na vse osebe, ki hočejo bežati preko meje. Isti breznarodni komunisti, ki so spravili naše ljudstvo v skrajno bedo in obup ter ga prignali v tako duševno in živčno stanje, da nago in boso zapušča rodni krov ter beži v mrzlo tujino, isti krvoloki ga s sadistično naslado koljejo in streljajo kot divjačino.
Komunistična Jugoslavija je postala ena sam prisilna delavnica, kjer peščica divjaških valptov in opričnikov pije kri in mozeg izmučenemu narodu. Komunizem je ponižal ponosne slovenske ljudi v rajo sužnjev in nemaničev. Oropal jih je vse lastnine, vrgel v lakoto in jetiko in jim dnevno z ustrahovalnimi metodami mori živce ter jih tira v obup.
Slovenski narod je že davno obsodil komunizem. Obsodili so ga desettisoči, ki so padli med vojno, obsodili so ga desettisoči, ki so se pred njim umaknili z rodnih tal v pregnanstvo; obsodili so ga stotisoči, ki so sicer upognili hrbet in sklonili glavo, da bi tako očuvali domove, obsodile so ga stotine primorskih družin z Bovškega, Kobariškega, Kanalskega in Brd, ki so februarja in septembra 1947, tik pred priključitvijo, zapustile domačije in v dolgih karavanah bežale proti Gorici in med benečanske brate. Ne! Niso bežali pred Jugoslavijo, ampak pred komunistično tiranijo! Bežali so pred komunizmom, ne, ker so imeli krvave roke, ampak ker so hoteli rešiti duše svojih otročičev, poštenje svojih deklet, čast svojih fantov, Boga v svojih srcih!

Ves slovenski narod je obsodil komunizem, a najtežjo obsodbo mu pišejo nepregledne vrste slovenskih fantov in deklet, mož in žen, ki se mu danes tržejo iz krempljev ter bežijo iz Jugoslavije, čeprav vedo, da tvegajo vse in izpostavljajo svoje življenje smrtni nevarnosti. In ta obsodba je še posebno poudarjena po dejstvu, da bežijo ne le posamezniki, ampak cela naselja, npr. Nova vas, ki rajši zapustijo prav vse: domove in zemljo, zibelke in grobove ter gredo – in to je najstrašnejši dokaz, kako grozen je komunistični pekel – v italijanska koncentracijskega taborišča, kot bi še nadalje živeli pod rdečim terorjem.
Kaj ste storili z domovino, breznarodni komunisti? Kje je toliko opevana svoboda in blagostanje ljudi, ki ne poznajo več »izkoriščanja človeka po človeku«? Beg slovenskih ljudi, zapečaten s stoterimi grobovi na meji in s potoki krvi in solza – evo vam najzgovornejši dokaz, da je vaša strahovlada najbolj črna stran slovenske zgodovine!

Jok in krik obupanega naroda v domovini ter sveži grobovi na meji so vtisnili v vaše spačeno čelo Kajnov žig bratomorilcev in grobarjev lastnega naroda!«
Tovrstne zgodbe so še danes žive. Ko sem se pogovarja z Vinkom Lukanom, mi ni vedel povedati kaj več o pobegu vaščanov Nove vasi, je pa omenil množični pobeg vaščanov vasi Brestovica.  Potem so znani pobegi iz Robidišča, na Pivškem …

Skratka, ljudje so pred titoizmom množično bežali in mnoge so na meji ubili. Zločinsko in brezpravno. In tega zločina se Branko Masleša in njegovi politični podporniki ne sramujejo:
»Po tej žolčni tri ure trajajoči razpravi, v kateri zlasti iz klopi poslancev SDS ni manjkalo ostrih besed in obtožb, je za imenovanje Branka Masleše za predsednika vrhovnega sodišča glasovalo 47 poslancev. Med njimi tudi poslanci opozicijske SNS. Proti je glasovalo 32 poslancev SDS in SLS.«
Precej drugačna pa je ljudska volja. Na medmrežju so postavili anketno vprašanje: Menite, da je Branko Masleša primeren kandidat za mesto predsednika vrhovnega sodišča?  Do 11. novembra 2010 je bilo proti več kot dve tretjini glasovalcev od 5.685 glasov.

Objavljeno v Resnica in sočutje, Prispevki k črni knjigi titoizma. Poročilo Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, 2012