P. Vital Vider pravi, da je najti človeka, s katerim bi lahko vse življenje bival in z njim delil vse lepe in težke trenutke, tvegana in težka naloga. Veliko mladih si to želi, ampak koliko je v tem uspešnih? V Sloveniji že skoraj vsak drugi zakon razpade.

Jezuit p.Vital Vider posveča svoje duhovniško življenje vzgoji starejše mladine. Zasnoval je celoletno pripravo na zakon s Šolo za zakon, ki jo vodi v Mariboru in Ljubljani. Že pred več deset leti je začel tudi z duhovnimi vajami za zakonske pare, kasneje pa še z zakonskimi skupinami Najina pot. Za zbirko Knjižice je prispeval 6 knjižic, med drugim tudi Kako najti pravega?

Je sploh mogoče priti do dovolj velike (moralne) gotovosti, da bo zakon z določenim človekom zadovoljiv, dober, uspešen ali celo srečen? Je. To dokazujejo mnogi zakonski pari, ki so iz leta v leto bolj zadovoljni s svojo zvezo, čeprav jih je na poti doletelo tudi veliko težav, ki pa so jih uspešno premagovali. Po kakšnem ključu so se ravnali pri izbiri partnerja, katerim zakonitostim so sledili?

Želja je začetek vsega ustvarjanja

Najprej seveda mora biti iskrena želja, da si zakon in družino sploh želimo. Ta želja je pri mnogih mladih posameznikih na vrhu seznama življenjskih želja. Na portalu Ona-on lahko v rubriki želja označimo možnost »obožujem idejo o družini in otrocih«, na portalu katStik pa je želja po zakonu in družini pravzaprav že »pogoj«, da sploh lahko postanete uporabnik portala, ki je namenjen samskim katoliškim dekletom in fantom. »Če bo mlademu človeku uspelo uresničiti to veliko željo po urejenem zakonu in topli družini, je odvisno predvsem od tega, ali bo našel primernega življenjskega sopotnika, s katerim bosta vsaj delno uresničevala načrte«, pravi p. Vital Vider.

Le zrel človek se lahko zrelo odloča

»Biti zrel pomeni čim bolje poznati samega sebe svoje telesne, duševne in duhovne sposobnosti, svoja upanja in strahove, uspehe in neuspehe, svojo moško in žensko naravo, ki igrata v zakonu izjemno vlogo«, razlaga p. Vital Vider. Odgovornost je pomemben del zrelosti. Gre za »pripravljenost nositi posledice svojih dejanj in opustitev biti čim bolj samostojen, ne prelagati na drugem kar moraš storiti sam, ne valiti krivde za neuspehe na ramena drugih«. Zrel človek ve, kaj hoče in mora storiti z možnostmi, ki jih ima, ne glede na to kaj si mislijo ali bodo rekli ljudje.

Kdo sem?

Pomembno se je zavedati kdo sem; kaj imam in česa nimam, da vem, kdo me lahko dopolnjuje. Dobrodošlo je, če poznate svoj temperament (sangvinik, kolerik, melanholik, flegmatik). Poleg temperamenta je pomembna tudi samopodoba, ki jo imamo o sebi. Poznaš svoje dobre in koristne lastnosti, ki bogatijo tvoje (in kasneje partnerjevo) življenje? Poznaš svoje slabosti in šibkosti? Kakšen je tvoj odnos do dela, družine, sorodnikov? Koliko druženja potrebuješ in koliko samote? Si sočuten; koliko časa želiš posvečati medčloveškim odnosom? Odgovore na vsa ta vprašanja je dobro poznati preden spoznaš človeka s katerim bi vse kar si podelil.

Moški in ženske smo različni

Razlika med žensko in moško naravo je zelo velika. To sta dva različna svetova. Drugače doživljata, čutita in drugače delita. Čeprav se težko razumeta, se po drugi strani odlično dopolnjujeta. Moški je po telesni zgradbi močnejši, osredotočen je na eno delo, prej se utrudi, njegovi gibi so bolj okorni, več časa potrebuje, da ukroti določene vzgibe, v čustvovanju je stalnejši, v njem se življenje razvija bolj predvidljivo. Svoja čustva težje izraža, njegova vera je vera delovanja. Težko veruje, če pa najde Boga, zna biti v veri zelo trden in je pripravljen zanjo tudi veliko prenesti. Poklic moškega je v tem, da s svojo trdnostjo daje oporo šibkejšim in tako živi tudi svoje očetovstvo.

Ženska je bitje nežnejše, bolj zapletene duševne in telesne zgradbe. Je neposredna, mojstrica podrobnosti, nežnosti in domačnosti. Njena moč je razlita po celem njenem bitju. Ženska zelo težko skriva svoja čustva, razočaranje ali veselje. Po naravi je bolj prisrčna in se izogiba težkim spopadom. Njena naloga je prinašati mir, lepoto, milino. Pri delu je bolj usmerjena k ljudem, v trpljenju je bolj zdržljiva od moškega. Njena vera je v slutenju Boga. Poklicana je, da je materinska, četudi nikoli ne bi imela svojih otrok. Njen poklic je duhovno materinstvo.

Kje si, usoda moja?

Zgodi se, da se dva neznanca ujameta z očmi, morda se nikoli več ne vidita ali pa se spoznata in postaneta prijatelja. Prijateljstvo ali zaljubljenost lahko preraste v odločitev za zakon. Zelo pogosto se fant in dekle srečata v kakšni skupini, kjer preživljata prosti čas. Mnogi se najdejo na plesnih tečajih, pri skavtih, študentskih srečanjih, na zborih, romanjih … Zgodi pa se tudi, da nekdo zelo dolgo zaman išče. V dandanašnjih časih, ko je srečevanja in druženja »v živo« vse manj, se je mogoče srečati tudi s pomočjo spletnih portalov za samske. Seveda je v takih primerih začetek težak, ker na začetku morda ni navzočih toliko čustev. Je pa lahko zato poznejše spoznavanje bolj trezno. Obstaja veliko zadovoljnih zakonskih parov, ki so se spoznali na ta način.

Biti mora, imeti mora

Nekateri ljudje imajo podobo svojega »sanjskega partnerja« ves čas pred očmi. Biti mora velik, močan, s temnimi lasmi, modrimi očmi, športnik, s smislom za humor. Biti mora lepa, prijazna, materinska, živahna in verna. Imeti mora delo, stanovanje, jasne cilje. Biti mora ljubitelj psov, rock glasbe in dobre hrane. Najbrž so takšni in podobni seznami, želje in celo pogoji po eni strani zelo različni po drugi pa podobni. Skupno pa jim je to, da ne dopuščajo »efekta presenečenja«. P. Vital Vider pravi, da je življenje zelo drugačno od naših zamisli in na področju tako imenovanih teoretičnih želja večkrat velja pregovor, da se poje največ zarečenega kruha. »Samo glasbenika ne«, je rekla in ga dobila, muzikanta. Človek mnogokrat sprejme prav to, česar si nekoč ni mogel predstavljati, da bo sprejel. Takšen človek, povsem drugačen od naših predstav je prav lahko tisti pravi ali prava.

Rad/a bi te bolje spoznala/a

Kdaj se lahko dva resnično spoznata? Ko veliko časa preživita skupaj, ko se veliko pogovarjata, ko se opazujeta v različnih – veselih in stresnih – situacijah. Ko imata možnost odkrivati skrite kotičke drug drugega in opazovati, kako se vsak na svoj poseben način spopada in zliva z življenjem. »Človek namreč ni tisto, kar se na njem vidi – pa če je še tako blesteč ali neprijeten – pač pa je tisto, kar je v njem«, zapiše p. Vital Vider v knjižici Kako najti pravega? Nadaljuje, da morata bodoča zakonca imeti čim več skupnih pogledov in te je treba odkrivati. Vsako prehitro telesno približevanje lahko proces spoznavanja oteži, zamegli, zmoti. »Telesnost, duševnost in duhovnost imajo svoje neizprosne zakone. In kdor teh zakonitosti ne upošteva, ga pač povozijo.« Telesna bližina mora slediti duhovni, ne pa je prehitevati, kar je pogosta težava. Fant in dekle, ki nista sposobna biti gospodarja svojega spolnega nagona, tudi v življenju zakonskega in družinskega odnosa ne bosta znala biti gospodarja položaja.

Kje si pa ti gor rasla?

Ko si fant in dekle po globljem spoznavanju zaželita lep zakon in dobro družino, pa se morata zavedati, da zakonska sreča še nikomur ni bila podarjena, ampak si jo je treba priboriti. Pri tem je zelo pomembno, da razumeta kdo sta in iz kakšnih družin izhajata. Velikokrat si mladi obljubijo, da ne bodo ponavljali napak svojih staršev, pa naredijo enako. Ali pa v želji, da ne bi ravnali enako naredijo radikalno nasprotno, kar je lahko spet narobe. V odraslem človeku se bolj ali manj pogosto oglašajo spomini in izkušnje iz matične družine, naloga odraslega pa je, da ima te vtise pod nadzorom. To lahko dosega s samovzgojo. Zelo pomembni so tudi odnosi s starši, ko sta fant in dekle že poročena. Po Jezusovih besedah »mož zapusti očeta in mater in se pridruži svoji ženi«, vendar pa se dolgoletnih vezi ne da in ne sme rezati in trgati. Zakonca se morata dogovoriti na kakšen način in kako pogosto bosta vključevala v svoje življenje svoje starše in sorodnike. Vse, kar se bosta dogovorila v mesecih in letih spoznavanja, bo dobra in varna naložba v zakonu.

Brezpogojna ljubezen

Če sprejmemo človeka takšnega kot je, mu omogočimo, da sam sebe prilagodi drugi strani in se z njo uskladi. Ni pomembno kaj boš od bodočega zakonca dobil, pač pa kaj mu želim dati. S čim jo ali ga želim osrečiti. Po določenem času, ko se slepa zagledanost in zaljubljenost poleže, se začne proces sprejemanja drugačnosti (temu pogosto rečemo napake) drug drugega. Pomembno je, da fant in dekle sprejmeta svoje omejenosti in z njimi računata. Zaljubljenost mine ali pa prihaja in odhaja. Se utrinja in ugaša, tudi v zakonu. Ljubezen, ki je odločitev za nekoga pa ostaja in raste. Ljubezen je telesna, spolna. Je duševna oziroma erotična, ki je dopolnjevanje moških in ženskih lastnosti. Tretja vrsta ljubezni pa je duhovna, to je tista, ki se razdaja, daje. Edino ta ljubezen vzdrži v vseh življenjskih okoliščinah. V tej »kronani« ljubezni je po Kristusu jedro njegovega nauka. Bližnjega ljubiš bolj kot samega sebe.

Povzeto po knjižici p.Vitala Viderja: Kako najti pravega?