Ko je odvetnica CSD Velenje in Slovenj Gradec na nedavni glavni obravnavi zoper avtorja teh vrstic sodišču razlagala, kako je dva meseca  psihično trpela zaradi domnevnih žalitev v člankih o nezakonitem  odvzemu koroških dečkov, sem  pomislil, da v tej zgodbi nekaj ljudi že skoraj dve leti resnično trpi. A ne le to. Svojega trpljenja nimajo pravice izreči na glas. Po mnenju CSD Velenje, bi morali trpeti tiho, brez pravice,da svojo stisko izpovejo in iščejo pomoč.

Normalno čuteč človek ne more zameriti babici in dedku koroških dečkov, da sta  bila ob ugrabitvi vnukov šokirana in sta svojo bolečino izjokala tudi javno. Še po letu dni, odkar sta se zaprla pred javnostjo, so babico in dedka na nekakšnih udbovskih zasliševanjih zastraševali zaradi znanstva z menoj in dejstva, da sta poiskala pravno in socialnodelavsko pomoč. To se ne bi zgodilo, če bi poklicani opravili svoje delo in družini babice, dedka in vnučkov po obdobju hudih izgub in travm, ki so sledile, pomagali zaživeti mirno družinsko življenje.

Namesto pomoči nož v hrbet

A namesto tega so od javnega servisa za socialno pomoč prejeli »overdose« nerazumevanja, ugrabitev vnučkov in serijo medijskih in sodnih poskusov utišanja ljudi in zavijanja zgodbe v celofan levičarske politično motivirane »strokovnosti«.

Zgodba je šla celo tako daleč, da so akterji ministrstva za družino za potrebe političnega preživetja prevarantske vlade poleg otrok »ugrabili« še uradno stroko, vpletli sivo eminenco socialnega dela, Gabi Čačinovič Vogrinčič, ki je kot popolna tujka v prvih trem mesecih po ugrabitvi otrok, vnučka vsaj enkrat nezakonito obiskala, rodni babici in dedku pa so stike za več mesecev onemogočili.

Andrej Breznik, Borut Pogačnik, Roman Vodeb, Metka Zevnik in jaz, ki smo na krivico opozarjali, pa smo naenkrat postali »ulica«, čeprav se nekateri med nami s področjem zaščite mladoletnih otrok tudi poklicno ukvarjamo.

Kot ste bili obveščeni iz medijev, je kazenski pregon zoper mene doživel sodni epilog z oprostilno sodbo, zoper Romana Vodeba pa pregon za kaznivo dejanje v podobni zadevi še traja. Tudi on je namreč »užalil« odvetnico CSD Velenje in Slovenj Gradec.

Oblastna elita užaljencev

Salman Rushdie, ki je leta 2012 v Berlinu predstavljal svoj življenjepis, je ob tej priliki dejal: »Če se nekdo čuti užaljenega, je to njegov problem. Biti užaljen zaradi vsebine knjige(ali članka, op.p.) je precej težko. Kajti ko knjigo zaprete, nima več moči, da bi vas žalila.«

Se spomnite, kako je bil zaradi razprav o zlorabi KPK v Zboru za Republiko »užaljen« Goran Klemenčič? Ta je v posmeh pravu Štuheca in nekatere osebno preganjal celo na državne stroške, kar je višek pokvarjenosti. Drugače povedano – Klemenčičevo  pritlehno maščevanje so morali plačati iz svojih žepov, in mi z njimi.

Zadnja leta opažam, da slovenska  izrojena levica pred narodom vseskozi kaže »užaljen« obraz.

Levičarska fatva proti družini in svobodi govora

Sovražniki lastne civilizacije, ki so povzročili ali zagovarjajo revolucijo, vključno z genocidom, etničnimi čiščenji, uničevanjem kulturne identitete, so užaljena »elita«, ki s sodobnimi mučilnimi napravami, kot so sovražni govor, diskriminacija, nestrpnost, revanšizem, nacionalizem in homofobija, ustrahujejo in demonizirajo državljanke in državljane ter jih silijo v sovražni molk.

Pravica biti užaljen, pripada žrtvam. V času, v katerem živimo, pa si jo jemlje homoseksualni lobi, ki nam v znak protesta poneumlja otroke in prevzema institucije. Užaljenost razglašajo mladi komunisti, ker smo jim vzeli socializem, užalili smo očitno tudi horde mladih  muslimanskih moških, ki z orožjem in posilstvi terorizirajo Evropo. Mi pa naj vse to nemo opazujemo in v imenu krščanske ljubezni toleriramo?

Leto volitev, ki je pred nami, je odlična in redka priložnost, ko bomo v intimi volilnega prostorčka ponovili osamosvojitveno vojno zoper vsakršno zlo, ki od zunaj in znotraj razjeda naš narod.

Na  kocki je več, kot si mislimo

Dr. Mitja Štular je o oddaji Objektiv z Juretom Ferjanom glede medijske in vsakršne svobode izpostavil, da gredo stvari  vedno bolj narobe in da je vedno manj ljudi, ki na to opozarjajo.

Vsi se zavedamo tveganja, da lahko zaradi izpostavljanja izgubimo del dohodka, poslovno priložnost, morda celo prijatelje ali najbližje. V mojem primeru se je vse našteto dobesedno uresničilo in priznam, da je to težko sprejeti.

A če se ne bomo zavzeli za konec komunistične dobe, kot smo to storili leta 1991 tvegamo, da bomo izgubili mnogo več kot krhko varnost, ki jo trenutno morda še uživamo. Na kocki je namreč veliko več: domovina, materni jezik, zveličavna narodova omika in prihodnost naših otrok. 

Franci Donko