Nedavna študija o tveganju za samomor, ki jo je leta 2016 naredil Center za nadzor bolezni in preventivo v ZDA prinaša vznemirjajoče podatke o 24% povečanju samomorov v 15 letnem obdobju med 1999 in 2014. Posebej zaskrbljujoča je ugotovitev, da se je za 300% povečala samomorilnost med deklicami v starosti med 10-14 letom.  Omenjena raziskava na žalost ne govori o tem, v kakšnih družinah so živeli otroci. Razlog zakaj ni teh podatkov: ker je zbiranje tovrstnih podatkov v družbi, ki enači vse oblike družinskega življenja - politično nekorektno dejanje.

Številne odlične raziskave so dokazale, da vse družine niso enake. Obstajajo družine kjer je samomorov, alkoholizma in zasvojenosti dosti več kot npr. v družini poročenega očeta in mame. Dejstvo je, da smo sredi epidemije ločitev, ki imajo številne negativne posledice na otroke. Prva večja študija o ameriških najstnikih in tveganjih je bila objavljena leta 2010 (Merikangas et al.). Dokazala je, da 49 odstotkov od 10,000 najstnikov ustreza eni psihiatrični bolezni; 40 odstotkov pa dvema psihiatričnima obolenjema.

Raziskava, ki jo je opravil znani sociolog Paul Amato (2005) na temo dolgoročnih poškodb, ki jih otroci utrpijo zaradi ločitve staršev je pokazala, da če bi ZDA uživale enako stopnjo družinske zvestobe in trdnosti kot leta 1960, bi imela vsako leto 70,000 manj poskusov samomora med mladimi; okoli 600,000 manj otrok, ki prejemajo terapijo, in 500,000 manj prestopkov, ki jih storijo najstniki. Zapisal je, da bi zmanjšanje ločitev zelo okrepila kvaliteto življenja številnih najstnikov.

Druga študija iz leta 2011 je pokazala na znatno zvišanje tveganja za samomor najstnikov v primeru, ko se starši ločijo pred 18 letom. Na raziskavi 6,647 odraslih oseb je bilo 695 udeležencev, ki so izkusili ločitev v obdobju pred 18 letom starosti. Med fanti v tej skupini je bila 300 odstotkov večja verjetnost, da bodo naredili samomor kot med fanti, ki so živeli z očetom in mamo (Fuller-Thomson, E. & Dalton, A.D., 2011). Med ženami, ki so izkusile ločitev pred 18 letom starosti, pa so ugotovili, da so imele 83 odstotkov večje tveganje za samomor v primerjavi z dekleti, ki niso imele izkušnje ločitve staršev.

Odrasli se po ločitvi prav tako soočajo z nagnjenosti k samomorilnosti. Študija iz Univerze Rutgers iz leta 2010 kaže, da se je število ločenih v ZDA v 25 letih povečalo za 100%. Študija iz leta 2005 pa dokazuje, da moški srednjih let 350% pogosteje naredijo samomor kot tisti, ki so poročeni. Za ženske v srednjih letih pa je značilno, da se po ločitvi njihova samomorilnost poveša za 380%. (Phillips, J.A., Nugent, C.N. & Idler, E.L. (2010).

Milijon otrok je vsako leto na novo travmatiziranih zaradi ločitve njihovih staršev. Zaradi ločitve staršev se pogosteje soočajo z depresijo, samomorilnostjo, osamljenostjo, obupom, alkoholom in drogami. Zanje je značilno, da zaradi odsotnosti izkušnje ljubezni med materjo in očetom težje sklepajo razmerja z drugimi osebami, so nagnjeni k sebičnosti in partnerje razumejo kot predmet. Pogosteje se odločajo za časovno omejene izvenzakonske skupnosti ter socialno izključenostjo. Razumljivo je, da mladi prav zaradi travmatične izkušnje ločitve ne verjame v zvesto in ljubečo zvezo z drugo osebo. Zato je ključno, da tudi v Sloveniji detabuiziramo posledice ločitve in javno spregovorimo o ločitvi – kot rak rani slovenske družbi, ki vsako leto proizvaja na tisoče ranjenih otrok, mater in očetov.

Več:

Lifesitenews.com