V Civilni iniciativi za družino in pravice otrok smo z veseljem pristopili k Majniški deklaraciji 2014. Prvi razlog je gotovo, da ta deklaracija kot prvi vseslovenski programski dokument v središče postavlja življenje, družino, materinstvo, očetovstvo ter zavzemanje za perspektivo in prihodnost mladih. Če teh temeljnih področij ne uredimo, nam vse ostalo nič ne pomaga. Saj bi se povsem utemeljeno postavljalo vprašanje za koga in za kaj sploh nekaj delamo in se trudimo?

Če bomo kot narod izumrli čez nekaj desetletij in mladi v tej državi ne bodo videli nobene perspektive, za koga npr. delati velike infrastrukturne projekte z amortizacijsko dobo 50 in več let? Za provizije? Verjertno ne. Prava pot je, da se kot narod, kot družba odločimo preživeti in 2. točka majniške deklaracije to zavezo – odločenost, da hočemo preživeti postavlja kot temelj naše prihodnosti.

Če ni spoštovanja in zaščite najbolj ranljivih in nemočnih, je pod velikim vprašajem tudi humanost, solidarnost in pravičnost med vsemi ostalimi.

Velik je še en pomen postavitve človekovega življenja v središče. Pozitiven odnos do najbolj nemočnega človeškega življenja, do nerojenega otroka, najbolj nemočnih ali ostarelih ljudi je namreč temelj civilizacije, solidarnosti in humanosti. Če ni spoštovanja in zaščite najbolj ranljivih in nemočnih, je pod velikim vprašajem tudi humanost, solidarnost in pravičnost med vsemi ostalimi. To kaže zgodovinska izkušnja.

Pravna država

Prva točka majniške deklaracije se nanaša na pravno državo. To ni naklučje. Vsaka deklaracija, tako tudi Majniška 2014 je odraz časa, v katerem je nastala. Če kdaj, potem je danes dozorelo spoznanje, da je za izhod iz krize, za nov razvojni zagon, nujno potrebno strokovno in neodvisno sodstvo, ki bo delalo v skladu s standardi varovanja človekovih pravic, ustavo in zakoni. Žal v Sloveniji ne moremo reči, da imamo v skladu s temi merili pravno državo. To seveda ne pomeni, da nimamo tudi dobrih sodnikov, tožilcev in drugih pravosodnih delavcev. Nasprotno, prepričan sem, da je velika večina poštenih, delavnih in strokovnih, nekateri žal delajo tudi nestrokovno in pristransko. Največji problem pa je, da je nadzor javnosti nad delovanjem pravosodnega sistema zelo šibak. 24 let se pravosodni funkcionarji izogibajo javni razpravi o večjem nadzoru javnosti nad delovanjem pravosodnega sistema, zato zadostnih sprememb v tem času ni bilo in jih še vedno ni na vidiku.

Velik večina tožilcev in sodnikov je poštenih, delavnih in strokovnih, nekateri žal delajo tudi nestrokovno in pristransko. Največji problem pa je, da je nadzor javnosti nad delovanjem pravosodnega sistema zelo šibak.

Rad bi se strinjal z izjavo predsednic in predsednikov slovenskih sodišč z dne 5.5.2014. Takole so med drugim zapisali:
»Temeljne vrednote slovenskega sodstva so neodvisnost in nepristranskost, odgovornost, integriteta in poštenost, sojenje v optimalnem in predvidljivem času ter zagotavljanje kakovostne storitve za stranke v sodnih postopkih. Glavna merila uspešnega sodišča in sodnika so postopkovna pravičnost, kakovost sodne odločbe ter sojenje v optimalnem in predvidljivem času.« Verjamem, da se velika večina strinja, če rečem, da bi to morale biti temeljne vrednote slovenskega sodstva – da pa to še zdaleč niso, kot trdijo predsednice in predsedniki slovenskih sodišč. In ravno v tem je problem: ključni ljudje v sodstvu so s sedanjim stanjem očitno zadovoljni in razloge za rekordno nizek ugled pravosodja iščejo – tudi v tej izjavi je tako – povsod drugod, samo pri sebi ne.

Če razlogov za nizek ugled sodstvo ne išče pri sebi, naj ne bodo ti gospe in gospodje slabe volje, če jih večina javnosti ter neodvisni tuji in domači strokovnjaki išče – ravno pri njih.

Brez sistemskih sprememb v pravosodju ne bo izboljšanja stanja pravosodja niti izboljšanja stanja v državi. Potrebno je izboljšati nadzor javnosti na delovanjem pravosodnega sistema. Za povečanje nadzora javnosti nad pravosodnim sistemom imam naslednje konkretne predloge:

1. odprava anonimizacije vseh sodb vseh sodišč v delu, ki se nanašajo na ime in priimek sodnika. Javnost naj ima dostop ne le do vsebine sodb, kar velja že sedaj, ampak tudi do imena in priimka sodnika oz. senata, ki je to sodbo izrekel. Zakaj se ne bi smelo vedeti, kateri sodnik je v IMENU LJUDSTVA nekaj dosodil? Verjamem, da bodo sodniki, če bodo vedeli, da bodo njihove sodbe v javnosti dobile njihova imena in priimke in s tem njihove obraze, bolj pazili, da bodo strokovno delali.
2. vzpostavitev javne evidence sodnikov in sodb, ki jih razveljavi, katerakoli nadrejena sodna inštanca. Evidenca padlih sodb na različnih sodnih instancah menda na sodiščih že obstajajo. Če res obstajajo, predlagamo, da postanejo javne, drugače pa naj se te evidence vzpostavijo. Te evidence bodo omogočile, da bo javnost vedela, kateri sodniki izgubljajo največ sodb na višjih sodiščih, Vrhovnem in ustavnem sodišču ter na Evropskem sodišču za človekove pravice. Če bo ta evidenca javna, si bo javnost lahko začela ustvarjati podobo o tem, kateri sodniki slabo delajo in celo kršijo človekove pravice. Verjamem, da bodo posledično sodniki tudi veliko bolj pazili, da bodo pri svojem delu res strokovni. Po drugi strani pa se bo tudi vedelo, kateri sodniki dobro delajo in bo s tem njihov ugled v javnosti narasel.
3. Razrešitev sodniške službe za sodnike, ki kršijo človekove pravice. Za izvolitev v trajni sodniški mandat, je potrebno, da sodnik v svojem preteklem delu ne krši človekovih pravic. O tem govori 8. člen Zakona o sodniški službi. Ali ni nerazumno, da pred imenovanjem v trajni sodniški mandat sodnik ne sme kršiti človekovih pravic, saj če to počne, ne more in ne sme biti imenovan za sodnika. Če pa človekove pravice krši potem, ko je enkrat že imenovan, pa se mu nič ne zgodi in to lahko celo sistematično dela do penzije?  Ali je to normalno?
4. Potreben je tudi resen razmislek o tem, da bi tožilci in sodniki osebno, tudi s svojim premoženjem odgovarjali za sodbe, ki jih razveljavi Ustavno Sodišče RS in Evropsko sodišče za človekove pravice. Verjamem, da bi v teh primerih sodniki zelo razmislili preden bi pošiljali ljudi naj se pritožujejo na višje instance. Pritožba na višjo inštanco je sicer res pravica, vendar pa nikakršen izgovor, da nižja instanca ne opravi svojega dela strokovno in korektno. Tako »pošiljanje na višje inštnce«, ki je znano kot tisto znano geslo birokratov: »Se pa pritoži, če ti kaj ni všeč!« jemlje državljankam in državljanom ogromno dragocenega časa, moči in denarja, sodnikom, ki to počno pa ne jemlje ničesar, nasprotno za to dobivajo dobre plače.

Obsodba Janeza Janše

Danes ne morem mimo obsodbe Janeza Janše.

Če bi bila obsodba zakonita, bi bili njegovi podporniki seveda razočarani, vendar bi morali priznati, da je bilo človeku, ki ga spoštujejo, pač dokazano nezakonito ravnanje. Bili bi jezni, žalostni, vendar ne bi bili na nogah.

Ob tem, kar se je zgodilo, pa so upravičeno na nogah. Ne le njegovi najbolj vneti podporniki, ampak bi lahko bili čisto vsi, ki živimo v Sloveniji. Če je v Sloveniji kdorkoli lahko obsojen zato, ker naj bi neznanega dne, na neznanem kraju, na neznan način sprejel obljubo neznane nagrade, potem je kdorkoli izmed nas, lahko kadarkoli obsojen česarkoli. Če je lahko za kaj takega obsojen eden, po mnenju ljudi, najbolj vplivnih v državi, kdo je potem še lahko varen pred takimi norimi obsodbami? Proti takim obtožbam se namreč ne da braniti. Enostavno ne moreš dokazati, da to ni res. Enkrat sem že rekel in danes ponavljam: danes smo Janezi Janše mi vsi. Vsak od nas bi lahko bil v njegovi koži. Vsak od nas bi lahko šel za dve leti na Dob. Razen če je seveda »ta pravi«. Ti pa z znanimi imeni, na znanih krajih, z znanimi koristmi, z znanimi plačniki  – nami davkoplačevalci - ostajajo nedotaknjeni. Včeraj smo imeli tak primer oprostitve državnega sekretarja ministrice Kresalove, kjer je vse znano, vključno s ceno, ki smo jo vsi plačali, sodba pa je oprostilna.

Če bomo dovolili, da bodo uspeli pri Janši, potem bo kmalu na vrsti nekdo drug, in potem še eden in še eden, dokler ne bodo počistili vseh. Enkrat, ne tako dolgo nazaj, jim je to že skoraj uspelo. To, da jim ni v celoti uspelo, je nekdanji poslanec SD pripisal le balkanski neučinkovitosti. Jaz nebi še enkrat računal na balkansko neučinkovitost.

Obsodba Janeza Janše je poskus odstranitve političnega nasprotnika, voditelja opozicije in to tri tedne pred volitvami! Takšne poteze nas postavljajo ob bok najbolj totalitarnim državam na svetu. Takšna obsodba Janeza Janšo postavlja ob bok velikim političnim zapornikom: Nelsonu Mandeli, Vaclavu Havlu, Aung San Su Či itn.

Obsodba Janeza Janše je verjetno tudi poskus zastraševanja vseh, ki mislijo v Sloveniji s svojo glavo. »Če smo njega, nikar ne mislite, da ne bomo tudi kogarkoli izmed vas!« Če bomo dovolili, da bodo uspeli pri Janši, potem bo kmalu na vrsti nekdo drug, in potem še eden in še eden, dokler ne bodo počistili vseh. Enkrat, ne tako dolgo nazaj, jim je to že skoraj uspelo. To, da jim ni v celoti uspelo, je nekdanji poslanec SD pripisal le balkanski neučinkovitosti. Jaz nebi še enkrat računal na balkansko neučinkovitost.

Če smo pametni, ne bomo dovolili, da jim uspe pri Janši. To bo najhitreje, najceneje in najmanj boleče za vsakega izmed nas - razen seveda za Janeza Janšo in njegovo družino, ki ji ob tej priložnosti izrekam vso podporo in spoštovanje. Še posebej ženi gospe Urški, ki bo kot nedolžna žrtev, nosila največje breme in trpljenje zaradi tega pravosodnega terorizma. Vse, ki želite izraziti solidarnost z gospo Urško vabim, da se pridružite odprtemu pismu, ki je objavljeno na spletni strani 24kul.si.

Glede na izražen velik interes in da tudi tukaj mnogi sprašujete, ali bo mogoče biti z Janezom Janšo, ko bo odšel v zapor na Dob, sporočam, da bo to mogoče. Veliko večji in bolj slovesen dogodek pa bomo organizirali, ko bo prišel ven.

Hvala lepa.

Aleš Primc